Starševski čvek

kako potekajo vaši skupni obroki

Default avatar
Spodaj berem debato o skupni veliki skledi solate in me zanima vaša kultura prehranjevanja ob mizi. Se potrudite in opremite mizo s prtiči, dvojnimi krožniki, če meni tako zahteva. kakšno rožo za dekoracijo? Jeste skupaj in se pogovarjate? Se potrudite pri hrani in dekoriranju?

Meni osebno veliko pomeni, da imamo vsak dan lepo mizo. Priprava ne vzame več kot minute časa več, kot če bi samo zalučala pribor na mizo. Potrudim se, da tudi krožnik lepo zgleda, saj sem konec koncev pol ure ali uro potrebovala, da je hrana dobra, zato naj bo lepa tudi za pogledat. Za navadne dni običajno dam prtiče in pribor, za nedeljsko kosilo pa se še posebej potrudimo z lepimi pogrinjki in rezanim cvetjem.

Včasih mi mož reče, da pretiravam, a se vedno znova razveseli lepe mize, otroka pa mi z veseljem pomagata pri pripravi. Tudi ko jemo, pazimo, da ni packanja, cmokanja in grdega obnašanja. Veliko se pogovarjamo in smejimo. Zaradi narave služb imamo srečo, da lahko zajtrk in pozno kosilo/zgodnjo večerjo pojemo vsi skupaj, med vikendi pa vse obroke jemo skupaj. Najbolj me zaboli, ko vidim vrstnike otrok, ki k nam pridejo na kosilo, da so pogosto vajeni sami jest in da jim je malo čudno, da jemo vsi skupaj. Mislim, da take družine veliko zamujajo.

Tudi ko otrokoma pripravim kakšno malico, ki jo pojesta zunaj skupaj z drugimi otroci, se potrudim, da je lepo pripravljena in vidim, da se je veliko bolj razveselijo in več pojedo, čeprav ni čisto po njihovem okusu, Zadnjič se sem jim pripravila za malico lepo dekoriran polnozrnat kruh, paradižnik, papriko in stebelno zeleno in so vse pospravili - tudi sosedovi, ki običajno ne jedo te zelenjave. Če se le malo potrudite, take zadeve delajo čudeže.
Default avatar
Skupni obrok poteka z veliko vpitja, zmerjanja, očitanja in podobno, cel žur.
Sem ljubitelj narave, plesa in vsega lepega, ločen po tuji krivdi, ne pijem ne kadim - 1. april...
Default avatar
[quote="BMW 540"]Skupni obrok poteka z veliko vpitja, zmerjanja, očitanja in podobno, cel žur.[/quot

Nič čudnega,zato pa si zafuran do kraja.Naredi nam uslugo pa čim več zunaj žlampej po lokalih in se odinjaj.Zafuranc propadel
Default avatar
Tole se vse lepo bere in tudi gre dokler so otroci majhni. Ko pa začnejo odhajati in prihajati domov vsak po svoje, je pa težko izvedljivo, se ti ne zdi? Tudi ob vikendih je težko. Razen, če vztrajaš, da je v nedeljo ob osmih zajtrk, pa ob enih goveja župa in, da morajo bit takrat vsi brez izjeme za mizo. V moji naravi to pač ni, mularijo vedno pustim zjutraj pri miru, da se naspi, se pa seveda, če smo vsi doma, zmenimo za uro skupnega kosila.
Default avatar
Pri naših dveh najstnicah tole s skupnimi kosili ne gre. Čez vikend jemo skupaj, čez teden pač ne. Jaz pridem domov okrog 17h in tamali sta vsaj 3x tedensko ta čas na treningu, tako da se vidimo nekje ob 19-20h. Včasih takrat kaj malega skupaj pojemo, včasih pač ne.
Default avatar
Pri nas je zelo podobno. Rada imam lepo pogrnjeno mizo, pogrinjki se vedno barvno ujemajo z dekoracijo mize, sveže rožice poleti in pozimi - spomladi in poleti z našega vrta ali travnika, pozimi jih kupimo... Priznam, da za to svojo "razvado" odštejem kar nekaj denarcev, a mi veliko pomeni. Tudi mož in sin sta se na to tako navadila, da tudi ko sama pripravljata mizo, naredita podobno. Krožniki so na mizi vedno dvojni (juha/ali druga predjed in glavna jed), pribor primeren obroku, kozarci, prtički... To po mojem sodi h kosilu. Če se že potrudim da skuham, se potrudim, da stvari izpeljem do konca tako, kot morajo biti (po mojem okusu).

Žal jemo skupaj vsak dan samo kosilo (zajtrk nam med tednom ne uspe), med vikendom pa vse tri obroke. Kdor prvi vstane, pripravi zajtrk in potem pokliče še ostala dva. In ker smo radi skupaj in nam vsem to veliko pomeni, ni nikoli problem, ko je treba vstati...
Default avatar
Poznam dobro dve taki familiji. Tebi je pač to všeč. Meni pa veliko pomeni da gremo ven na sprehod vsi skupaj v naravo, sami. Zame je pa to nekaj najlepšega. Ali pa kak drug šport skupaj.
Hrana mi ni tako pomembna. Jem zato da živim. Poznam pa tako familijo, ki živi zato da je.
Non stop je govora okoli hrane. Pri drugi familiji mora biti tudi pogrinjek tipitopi in oh in sploh, potem se pa celo kosilo kregajo in opravljajo in pametujejo, da je hrana prav neprebavljiva.
Sploh pa to, da bi mi bilo v veselje zato ker veliko pojejo, mi je mimo. Vsak poje toliko kot je lačen in nič več. Ne jem zato ker lepo zgleda, ampak zato, ker sem lačna.
Default avatar
Mi smo med tednom "razseljeni", sploh poleti jemo dobesedno vsak zase. Edini skupni obroki so za vikend kosila, pa še to če smo doma. V bistvu na naših avtodomarskih poteh večkrat jemo skupaj kot pa doma. Tam jemo tudi zajtrk, ki ga doma nismo vajeni.
Za vikend ne pripravljam mize kaj posebej, dam pa vedno dva krožnika (če je juha, seveda), serviete, vinske kozarce. Ko imaš enkrat najstnike v kombinaciji z odraslimi otroci je res prava redkost, če se za mizo zbere cela družina.
Default avatar
tale pa res je napisal/a:
Saj žlampam po lokaloh, ves čas pa ne morem in takrat sem tu.
Sem ljubitelj narave, plesa in vsega lepega, ločen po tuji krivdi, ne pijem ne kadim - 1. april...
Default avatar
ljubim.poletje je napisal/a:
Koliko je star sin? Lahko, da je tvoj izjema, drugače pa ne poznam najstnika (recimo nad 16 let), pa verjemi, da jih poznam veliko, ki bi bil tako rad s starši, da bi mu skupni zajtrk pomenil več kot spanje:).
Poznam pa seveda starše, ki na smrt težijo s skupnim zajtrkom in s skupnim nedeljskim kosilom in potem naokoli razlagajo, kako se ima tudi mularija fajn in jim to ful paše, ker se imajo takooo zelooo radi. Ko se pa s temi istimi mulci pogovarjaš o tem, pa pravzaprav hvala bogu, da jih ta stari ne slišijo:).
Default avatar
Ne kompliciram. Na mizi je plastificiran pogrinek, krožnik in prbori - včasih še prtiček. Če smo sami. Otrok je mali tako da o nepackanju lahko samo sanjam. Kosilo se vrti okoli otroka ali je ali ne, kako je. Včasih tudi midva uspeva kako rečt če naju ne preglasi hčerka ko hoče pri dveh letih sodelovati v debati.
Ko so povabljeni obiski (največkrat domači) je pogrinjek bolj slavnosten pa me vsakič ozmerjajo da zakaj se trudim. Če pridejo kaki kolegi pa se največkrat kar kaj naroči in taka bolj izi varianta.
Mizo pred kosilom pripravi mož. In mislim da mu na misel ne pride da bi dajal po dva krožnika, ker jih je potem x2 za pomivat oz. v stroj zlagati. Tako da tudi če bi sama nanosila po dva krožnika na mizo, bi jih, sem prepričana, zložil nazaj v omaro. Pač tudi mi pojemo in gremo ven, se igrat....
Default avatar
Se strinjam s teboj. Tudi mi imamo srečo, da smo veliko skupaj, da dobro funkcioniramo kot družina in se veselimo bližine en drugega. Tudi pri nas ni vseeno kaj in iz kje ali kako jemo. Se razume, da je dekoracija veliko, ker jedo tudi oči, ne le mi;)). meni res ni vseeno iz kake skodele spijem jutranji čas ali kavo, enako velja za krožnike in ostalo. Tudi hrana naj bo servirana z občutkom, ljubeznijo.

Ampak veš kaj, časi niso naklonjeni takim zadevam. Ljudje so vse dneve od doma, polovica mladih žensk sploh ne zna kuhat, ene družine celo beže en od drugega in kako bodo potem imeli takšne mizne seanse kot jih imamo mi in nam je to nekaj običajnega, za nekoda druegga pa prej praznično ali nevsakdanje.

jaz se zavedam kakšen zaklad imam, kakšno popotnico dajem svoji družini, otrokom in vem, da bosta to peljala dalje. Skupni obred, obredi so nekaj velikega, povežejo družine, če tega ni, se veliko izpušča, ampak kot sme dejala, razumam, kajti današnji čas ni pisan družinam in takšnim zadevam, tako poredko so skupaj, žal!
Default avatar
Morag je napisal/a:
Moj sin je pravkar zaključil prvo triado. Ni še najstnik, čeprav vem, da bo to obdobje prav kmalu prišlo. Ne slepim se, da bo vedno tako - a zdaj je. In v tem uživam. Kako bo, ko bo - pa bomo videli. Upam pa, da bomo vedno ohranili odnos, ki ga imamo, in mi ne bo v obraz govoril ene, za hrbtom pa čisto druge zgodbice...
Default avatar
res je, to je družina! je napisal/a:
Ja, ti uživaš v tem. Jaz pa cenim zaklad, ki ga imam da se radi družimo skupaj v športu. In me tudi veseli ker jim dajem lepo popotnico za življenje - ljubezen do narave. Ti jim daješ pač ljubezen do hrane.

Mi vedno skupaj jemo zajtrk, večerjo ali popoldansko malico. Med vikendi pa vse, ampak mi je to normalno in mi ni neki kar bi mi pomenilo edino in največ na svetu.
Default avatar
si se pohvalila je napisal/a:
mislim, da so tukaj vseeno prehitro potegnjeni eni zaključki. mislim, da taki, ki živijo zato, da jejo prej na hitro nekaj naštimajo, si namečejo na krožnik, "bašejo" in grizljajo vse po vrsti in ni važno ali direkt iz embalaže ali si vzamejo čas in naredijo pogrinjek, ali je to na kavču ali za mizo. morda se motim ...

kolegica, arhitektka, visoko izobražena in razgledana, ki ji hrana še zdaleč ne pomeni največ v lajfu in fura bolj variatno je, zato, da živi, pa je totalni frik pri pripravi hrani. obožuje barve, zato na krožnik pokombinira vse, da lepo izgleda, hrana mora biti ne samo okusna ampak tudi lepo izgledati, vedno si lepo razdeli na krožnik (seveda je pomembno kaj da na katerega :-)), dekorira in ponavljam ji hrana ne pomeni vsega v lajfu. je pač tak tip človeka. podobno ima rada v kopalnici pošlihtane stvari pa v sobi, na poličkah, mislim, da je tu bolj govora o občutku za "lepoto". pa dvomim, da živi zato, da ima kopalnico simpatično na izgled. :-)))))))))))))

drugače pa se popolnoma strinjam s tabo, več mi pomeni športanje, ker sem totalni frik, narava, umrem brez tega in gibanja vsaj!!!! 3 ure dnevno. pri vsem ostalih zadevah sem pa furjasta in tudi pri hrani. sem bolj varianta kar tako sproti kar nekaj in me ne zanima, kako zgleda, ne kompliciram. raje se gibam, raje želim izkoristiti vse in še več. tudi ko kam gremo mi je škoda časa za usest se nekje in zgubljat čas s čakanjem v restavracijah, če pa lahko toliko tega doživim pregibam, isto mi je zato tudi škoda časa za samo pripravimo. nekaj kar tako sproti in je.

pač smo si različni. definitivno pa skupni obroki povezujejo. smo jih vedno imeli v otroštvu no kosila, med tednom potem več ne deljeni urniki, sedaj med vikendom so moji to še ohranili js z njimi ne jem že uhuhu let. in ugotavljam, da veliko izgubljam :-((((
Default avatar
vidiš samo to je napisal/a:
Tukaj se pogovarjamo o prehrani, in kje piše, da tudi naša družina ne športa, ni v naravi... Mi celo živimo v naravi in je šport del nas, kot je skupni obed in ostale stvari, ki so tudi še del naše familije. Imamo srečo, da se lahko veliko skupaj družimo, da so naše obveznosti pač takšne, da imamo kljub vsemu še veliko časa za skupno druženje... vem, da imamo veliko srečo, tega se zavedamo in to cenimo! meni je res vseeno akko ješ ti, sosed ali kdrkoli drugi, kajti kot sme dejala, poznam današnji tempo, družine in največ je takih, ko gredo zjutraj od doma in se zvečer vidijo, o kaki skupni kuhi, hrani niti ne razmišljajo tudi o športanju ne...
Default avatar
ljubim.poletje je napisal/a:
Prakticiram dnevno sama za sebe, ker sem pač vdova. Tudi prej je bilo to najina navada.