Jaz imam žal take izkušnje. Saj res, da pride z leti modrost, ampak kaj, ko na svoji koži vidim, da je vsako leto težje vstajat iz postelje, da ni prave energije, celo po telesni dejavnosti (resda je samo občasna, 3x tedensko), nič mi ne pomaga več pričarat prave energije in veselja na obraz. Zdaj mi sicer krediti ne dihajo več za vrat, ampak vseeno je tudi finančno vse težje. Zanima me, kako je z vami, po nekje 35. letu starosti, imate enake izkušnje?

Pri skoraj 53 letih se prav fajn počutim. Zdrava, fit (kljub zelo malo telesne aktivnosti), zadovoljna… Edino služba in finance mi zadnje čase malo grenijo življenje, ampak še ni krize.
Z energijo in vstajanjem iz postelje pa nimam nobenih težav 😉

Sem tudi po 40 letu.Zelo rada sem sama ,potrebujem mir.Jaz in mož eh ja….če kaj sitnari se umaknem,vidim da med nama ugaša vse,Sploh se ne sekiram,pa naj gre po svoje .
V veliko veselje pa so mi otroci blagor ,da jih imam .Veliko se pogovarjamo ,skupaj delamo,kuhamo ,pečemo.

Ma kaj vem. Telesno gre tudi pri meni navzdol. Kar naprej me kakšna malenkost boli. Pa niti nimam nobenih resnih zdravstvenih težav zaenkrat. Včasih se mi zdi, da nisem zdrava, čće me nič ne boli. Sklepi, pa kilce se nabirajo, kar naenkrat nimam več lepe ženske postave, ampak velike joške in majhni nikakvo rit. No ne še čisto, gre pa v to smer.
Še najbolj me navdihujejo hobiji. Otroci so glih v najhujših letih, starejša prihaja – upam – že malo ven. Polno skrbi skoz. Ko tako gledam nazaj se tolčem po zobeh, da nisem otrok imela takoj, takoj. Zakaj mi je bilo treba čakat do 27 leta? Trapa sem verjela mami, da moram imet še kaj od življenja prej, pa potovat, pa… Komot bi jih imela pri 23. Ker vse se da tudi z otroki, zdaj bi bilas pa bolj prosta in bi lahko imela od teh let počasi že kaj več. kaj res samo zame.
Z možem sva se malo odtujila, čeprav niti ni tako slabo. Bi si pa želela več od njega, ampak se je začelo potencirat tisto, kar mi je skoz šlo na živce. Full je zapečkar, zmeraj bolj. Čeprav je po srcu res dober človek.

Življenje se začne po štiridesetem !

Jaz jih imam 41, pa imam povsem drugačne izkušnje žal – najbrž zaradi ščitnice. Ti imaš najbrž zdravo ščitnico. Ve se, da je ščitnica tudi ‘generator’ energije, meni pa so jo polovico odstranili pred 5 leti, pa tudi druga polovica dela bolj na četrt. Že od kakšnega 34. leta opažam manko energije in vse težjem vstajam. Dobro, to je odvisno tudi od dneva in vremena, vseeno pa bi rekla, da 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dni težko vstajam in brez pravega cilja ali volje.

TUDI PRI MENI BREZ VOLJE BREZ ENERGIJE PRAVA MUKA .KRIŽI IN TEŽAVE S SINOM PO MOŽEVI SMRTI JE Z NJIM TEŽKO .NABIRAJO SE KILOGRAMI PO ENI TEŽJI OPERACIJI ŠE BOLJ PA NI VOLJE ČEPRAV IMAM VELIKO DELA POVRHU VSEGA ŠE KMETIJA TAKO DA ME VČASIH VSE MINE IN BI ŠLA KAR ZA MOŽEM.

točno tako. otroci po svoje, imam več časa zase in moža.

Fajn mi je tudi po 60 letu. Sem HB zdrava, vse štima, sem pozitivka in življenje je lepo. Tu in tam me kaj boli, tako vem da sem živa.

Če iima človek že od prej težko življenje potem se velikokrat z leti težave samo še potencirajo in nalagajo vedno nove. Možno je sicer da se vse skupaj popolnoma obrne sam ni pa nujno.

Pri 40 sem bila na višku ustvarjalnosti, polna energije, zdrava kot dren. Zdaj jih imam 55 in je situacije popolnoma drugačna. Sem brezposelna, mati treh odraslih otrok, doma imam veliko dela, čeprav sem ves dan doma. Nimam energije, prav dobesedno siliti se moram, da postorom, kar moram. Začele so se zdravstvene težave, ki jih nekoč spoh nisem poznala visok pritisk, holesterol, revma, alergije. Tablete proti alergiji me ubijajo in se počutim kot cunja. Po drugi strani si mislim, da bi bilo lahko še slabše, ljudje mi sicer pravijo, da kako fajn izgledam, čeprav imam občutek, da me imajo za norca. Moje počutje pa ni super, povem po pravici. Ampak nimam druge izbire kot se potruditi in narediti, kar moram, ker mi drugi ne naredi nobeden. Skrbim tudi za mamo, ki je že starejša in je dala skozi kar nekaj operacij. Velikokrat sploh ne mislim nase, ali pa mislim premalo, neredno jem, včasih pojem preveč in bi bilo boljše, da ne bi. Potrudim se,da telovadim, grem na sprehod, vrtnarim… LP vsem!

Menda se življenje začne, ko so otroci zdoma in dedc na britofu, tako , da… je upanje ne:))
Vsaj za ženske.

sm glihkar z britofa

Jaz sem kupila visjo posteljo, brez tezav vstajam z nje

Stara 42 let. Dokler delam po vrtu, v in okoli hiše vse v redu. Ko pa se vsedem pa že težko vstanem, ponoči se težko obračam, ker me hrbtenica in kolki bolijo. Zadnje čase pa tudi ponoči kolena bolijo pa krče imam v mečih. Pa samska sem že devet let pa nimam upanja, da si nekoč partnerja najdem, ker skrbim za starše in sina. Vse bo dobro, če bo zdravje pravijo a ne?

javi se mi, se vidiva [email protected]

Tud ta bela mačka se strinja:)))))

Mogoče ja, za ene deset ali dvajset let pol pa je sranje. Še vedno je bolje prvih štirideset let.

Kje pa, življenje je lepo, naravnost vrhunsko. Študiraš veliko bolj sistematično, teme usvojim prej in hitreje. Kondicijo imam vsaj tako, kot pri 18.tih, vsak dan se cca 2 uri ukvarjam z intenzivno športno aktivnostjo. Letos sem pričela z gorskim tekom. Ljudje, odnosi me navdušujejo.

Ojej, tale pa že po 35 jamra, ko da je z eno nogo v grobu. Moja mati pri 58 hodi v fitnes 4-krat na teden, potuje in uživa v življenju.

Po 40+ sem bila kot rožica, polna energije, končno sem imela več časa zase. Zame eno najlepših obdobij.
Tudi sedaj po 50+ sem zadovoljna. Seveda se pa pozna, rabim več počitka, včasih ga nisem. Ampak dokler sem zdrava, je vse v redu.

Se strinjam, čeprav se moraš tudi sam malo potrudit za to.

Vem, da je stara tema, a se mi zdi zanimiva.
Tudi meni se zdi, da je po 45 letu vsako leto bolj naporno.
Vedno manj se mi da, potrebujem veliko miru in samote, travme iz otroštva, ki jih nisem uspela predelati mi sedaj vedno bolj kažejo zobe (ko sem starejša), na telesu vsak mesec opazim kakšno spremembo, imam probleme z napihnjenim trebuhom, čeprav pazim kaj jem.
Tudi malodušje me večkrat obišče in vedno težje ga odpravim. 🙁
Jah, malo sem morala pojamrati.

Za tiste40 ++. Se pozna, o pa še kako se. Vsako leto je težje. Čeprav še vedno lelamo vse sami in smo fizično aktivni. Pride kak dan, ko vse boli in ni volje niti iz pojstle vstat. Včasih pa bi lahko na Triglav tekel. Ni več kot je bilo, ko smo bili še mladi.

Imam 37 let pa se počutim ko da mam 90 let!!