Forum.Over.Net

Ženski in Moški čvek

Bo Slovenija kdaj Švica?

Default avatar

Robi...

seba111 je napisal/a:
Kaj bi rad s tem povedal ? :)

Švica res predstavlja nek ideal kapitalizma, vendar tega omogočajo mafijci, ki na švicarskih bankah hranijo pokraden denar.
Meni je bližje en takšen preprost (pošten) sistem in preprosta družba, ne pa nori kapitalizem.
Default avatar

seba111

Ja Robi se strinjam to z pokradenim denarjem drži.

Tudi zgodovina Švice je popolnoma drugačna od naše sploh kar se tiče II svet. vojne in sodelovanja z nacisti.

Vendarle imajo švicarji tudi zelo dobro ostalo gospodarstvo ne samo bančni sektor in so mnogo bolj napredni kot mi.

Samo tvoj zgornji link pa predstavlja utopijo, ki smo jo slovenci že dali neuspešno skozi. Komunizem ne deluje in ne spada v moderni svet. : )
Default avatar

antilopa

Dokler se bodo sedanji politiki samo izmenjevali na oblasti ne bomo nikoli Švica. V resnici imajo oboji (levi in desni) popolnoma enake metode, samo "raja" tega ne vidi in se prepira med sabo. Balkanski način razmišljanja je dejansko "vgrajen" v večino ljudi. Da se po tolikih letih še vedno prepiramo zaradi dogajanj med drugo svetovno vojno in po njej...:(

Sicer pa - ne si na vsak način želeti, da bi bili Švica, tudi tam ne tečeta med in mleko. So mi že mnogi povedali, da so ljudje v tej državi precej hladni in zadržani. Ne želim živeti v taki državi. Že sedaj smo preveč odtujeni.
Default avatar

antilopa

seba111 je napisal/a:
Baje je v Švici še huje. :)
Default avatar

Robi...

seba111 je napisal/a:
Misliš, da tvoje vprašanje, če bo Slovenija kdaj Švica, ne predstavlja utopije ? :)

Slovenci nismo dali skozi komunizma, ampak socializem. V šoli so nas učili, da je socializem je prehodna postaja na poti h komunizmu, ki predstavlja tisti najboljši družbeni sistem.
S samo idejo komunizma ni nič narobe, le ljudje smo želeli občutiti sladkosti kapitalizma, ki nam bo nudil možnosti za uspehe, bogastvo, užitke ob polnih policah, ki nam ponujajo na tisoče nepotrebnih stvari.....In zdaj imam občutek, da smo se naveličali vsega tega norenja in spoznali, da smo za ceno materializma zanemarili svoje duhovne potrebe in medsebojne odnose.
Zato menim, da Švica že zdavnaj ni več aktualna in da bo moderni svet gradila družba, ki bo šla v drugo skrajnost, kot nam to predstavlja zgornja povezava.
Default avatar

Robi...

seba111 je napisal/a:
Seveda smo. Saj je večina še vedno naravnana tako, kot Švicarji. Če ne bi bili, ne bi Švice videli kot ideal.
Če smo revnejši, še to ne pomeni, da smo bolj odprti in topli.
Default avatar

seba111

Robi... je napisal/a:
Misliš, da tvoje vprašanje, če bo Slovenija kdaj Švica, ne predstavlja utopije ? :)

Slovenci nismo dali skozi komunizma, ampak socializem. V šoli so nas učili, da je socializem je prehodna postaja na poti h komunizmu, ki predstavlja tisti najboljši družbeni sistem.
S samo idejo komunizma ni nič narobe, le ljudje smo želeli občutiti sladkosti kapitalizma, ki nam bo nudil možnosti za uspehe, bogastvo, užitke ob polnih policah, ki nam ponujajo na tisoče nepotrebnih stvari.....In zdaj imam občutek, da smo se naveličali vsega tega norenja in spoznali, da smo za ceno materializma zanemarili svoje duhovne potrebe in medsebojne odnose.
Zato menim, da Švica že zdavnaj ni več aktualna in da bo moderni svet gradila družba, ki bo šla v drugo skrajnost, kot nam to predstavlja zgornja povezava.[/quote

Prijetno bivanje v diktaturi proletariata želim : ))
Default avatar

Robi...

seba111 je napisal/a:
Problem je, ker imajo sebični in požrešni oblastniki preveč moči. Tudi v kapitalističnih državah se je že zgodilo, da so delavci nagnali lopovskega direktorja in prevzeli menedžerstvo v stilu samoupravljanja. :)
Default avatar

seba111

Aja kje pa? Navedi vir me prov zanima.

Ja sliši se lepo to smo imeli v Jugoslaviji pa začuda ni šlo. In zakaj ne, ker delavci ne znajo voditi podjetja - no ja bolje kot teli tiči ki so sedaj zaprti že : )
Default avatar

Robi...

seba111 je napisal/a:
Spomnim se, da so o tem govorili na TV. Menda je bilo v ZDA.....

No ja, vodenje naših kapitalistov, pa je dokončno pokopalo skoraj vsa velika podjetja. Zato pa smo bližje Balkanu, kot pa Švici. :)
Default avatar

realist...

Robi... je napisal/a:
In kje v reali obstaja to, kar bi ti imel?
Default avatar

m111

Ja Svicarji imajo lepe place, no tudi stroski zivljenja so visoki. Npr kosilo je nekajkrat drazje kot pri nas.
Suma sumarum ni velike razlike :)
Default avatar

TenAiBudo

Moram priznati, da sem se prav prijetno nasmejal pri prebiranju objav v tej temi.

Spoštovani seba111 iz vašega vprašanja sklepam, da ste še precej mladi. A glede na to, da mi je vaše vprašanje nadvse simpatično sem se odločil, da vam tudi odgovorim nanj.

Kot prvo bi želel izpostaviti, da je vsakršno primerjanje naše domovine in naroda s Švico ravno toliko nesmiselno kot bi to bilo primerjanje z Japonsko, saj so razlike preprosto prevelike za kakršno koli objektivno primerjavo.

A v kolikor vzamemo v vašem primeru Švico zgolj kot simbol za uspešno družbo in državo, potem dobi vaše vprašanje povsem novo legitimnost. In v skladu s to predpostavko bi vam tudi želel odgovoriti na vaše vprašanje.

Naš narod in domovina imata vsekakor vse možnosti, da se postopoma razvijeta v uspešno družbo in državo. A v kolikor želimo to doseči bo prvo morala večina izmed nas spremeniti marsikateri naš obstoječi pogled in stališče v zvezi z našim narodom in domovino. Kar pa lahko dosežemo zgolj z neko idejo, s katero se bo lahko uspešno poistovetila večina pripadnic in pripadnikov našega naroda. Za začetek bi lahko na primer začeli z idejo o pripadnosti slovenskemu narodu in domovini. Pri čemer pa se ne smemo ujeti v past, ki bi nas vodila v novo obliko ideologije, kar se nam je dejansko tudi zgodilo. Namreč v času samostojnosti naše domovine smo uspeli doseči zgolj to, da smo ideologijo nekdanje skupne države SFRJ zamenjali z ideologijo neoliberalizma, tržnega kapitalizma in materializma. Skratka z ideologijo skrajnega individualizma, v kateri preprosto ni prostora za kakršno koli obliko narodne ozaveščenosti, občutenja pripadnosti svojemu narodu in domovini ter domoljubja, ki izvira iz slednjega.

Osebno sem bil nadvse presenečen, ko sem se znova vrnil v našo domovino, po več kot osmih letih, da je že takrat le malokdo razmišljal o naši državi kot simbolu za naš narod in domovino. In moram reči, da po preteku več kot petih let od tistega obdobja nisem opazil kakšnega večjega izboljšanja pri prebujanju naše narodne zavesti, občutenja pripadnosti našemu narodu in domovini, domoljubja ter narodnega ponosa. Čeprav moram priznati, da opažam postopne spremembe na bolje, saj se vse večje število pripadnikov in pripadnic našega naroda postopoma začenja zavedati, da je naša država zgolj simbol za naš narod in domovino. In osebno vedno z veseljem podprem tovrstne posameznike in posameznice pri njihovih prizadevanjih vnovičnega prebujanja naše narodne zavesti, občutenja pripadnosti našemu narodu in domovini ter narodnega ponosa. Seveda pa so te spremembe opazne v veliko manjši meri kot pa so to opazne najrazličnejše družbeno aktualne problematike, s katerimi se naš narod in domovina trenutno soočata.

Osebno se vsekakor strinjam s tem, da se naš narod in domovina vnovično soočata s krizo identitete naroda, s katero pa se ne soočata zgolj od naše osamosvojitve dalje in tudi ne prvič v svoji zgodovini. Pri čemer pa smo lahko ponosni na svoje slovanske korenine, saj so slovanski narodi, vključno z našim, skozi zgodovino pokazali bistveno večjo narodno zavest in navezanost na koncept njihove domovine kot pa so jo to pokazali različnimi germanski narodi, s katerimi se nekateri v naši domovini v zadnjem obdobju tako veselo spogledujejo. Na primer večina nekdanjih nemških narodov se je v manj kot v stoletju v celoti asimiliralo znotraj umetno ustvarjene ideje o nemškem narodu ter se posledično odpovedalo njihovim konceptom nekdanjih domovin, katere so zreducirali na abstraktni pojem zvezne dežele. Z edino izjemo Bavarcev, ki še vedno gojijo zelo močno navezanost na njihovo nekdanjo samostojno domovino ter z delno izjemo pripadnikov zvezne dežele Brandenburg, kateri v svoji zvezni deželi radi vidijo naslednico nekdanje kraljevine Prusije, katera je tudi najbolj aktivno podprla umetno idejo o nemškem narodu. Pri čemer je potrebno izpostaviti, da pred drugo polovico 19. stoletja dejansko ni obstajal nikakršna ideja o nemškem narodu, katero bi bilo moč zaslediti v zgodovinskih virih.

Medtem ko je na drugi strani ideja o slovenskem narodu zelo stara, katera se postopoma pojavlja in razvija v zgodovinskih virih vse od 9. stoletja dalje. Prva pomembnejša zgodovinska omemba izoblikovane ideje o slovenskem narodu pa se pojavi v drugi polovici 16. stoletja oziroma točneje leta 1550, ko sta izšli deli Primoža Trubarja: Katekizem in Abecednik. Čez dobro stoletje pa je idejo o slovenskem narodu širši evropski skupnosti predstavil baron Janez Vajkard Valvasor, z izdajo njegovega najpomembnejšega dela: Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla l. 1689 ter katera je zelo hitro postala knjižna uspešnica svojega časa. In navkljub najrazličnejšim pritiskom germanskih narodov skozi zgodovino je naš narod uspel obdržati narodno identiteto, zavest, pripadnost in ponos ter se je uspel ohraniti vse do današnjih dni. Za povrh vsega pa nam je tudi po več kot tisoč letih znova uspelo doseči, da ima naš narod samostojno domovino - svojo lastno državo; pri čemer pa smo hkrati tudi uspeli obdržati svoj jezik, folkloro ter predvsem svojo slovansko mentaliteto in etos.

Kot lahko vidimo skozi zgodovino našega naroda je slednji prestal marsikatere krize njegove identitete, s predzadnjo smo se soočili v nekdanji skupni domovini. V sklopu katere se je zaradi specifičnih ideoloških razlogov širilo prepričanje, da slovenski narod nima lastne zgodovine ter da je bil več kot tisoč let v podrejenem odnosu do germanskih narodov. Pri čemer se je takratna ideologija predvsem opirala na določen del predstavnikov slovenske romantike, realizma in moderne, ki so predstavljali naš narod kot narod brez lastne zgodovine. S čimer pa so dejansko nadaljevali s širjenjem habsburškega mita, da naš narod nima lastne zgodovine, še posebno vojaške zgodovine. Namreč Habsburžani so si nadvse prizadevali zatreti sleherne vire, ki bi omenjali zgodovino slovenskega naroda in njegovih plemiških rodbin. Zaradi česar je povsem razumljivo, da naš narod šele v sedanjem času vnovično odkriva svojo dolgo in bogato zgodovino, katera je pretresljivo bogata še posebno, v kolikor upoštevamo velikost našega naroda.

Na primer Slovenci imamo svojega predstavnika celo med ustanovitelji Svetega rimskega cesarstva, in sicer Arnulfa Koroškega, kateri je bil izključno karantanskega porekla. Saj Karlman, ki je bil sin frankovskega kralja Ludvika Germanskega, ki je leta 865 prevzel oblast v vojvodini Karantaniji in ki je bil poročen s karantansko plemkinjo Liutswind z njo ni imel nobenega otroka. Medtem ko je Liutswind imela zunaj zakonskega otroka Arnulfa, ki se je rodil okoli l. 850, katerega je Karlman posvojil ob poroki z njegovo materjo Liutswind. Arnulf Koroški je leta 887 z njegovo vojsko Karantancev in Slovenov, kakor navaja pisni vir iz tistega obdobja, na državnem zboru frankovskega plemstva v Trieru izvedel državni udar, s katerim je odstavil takratnega kralja Karla III. Debelega ter zbrane plemiče prisilil, da so ga potrdili za novega kralja in tekom njegovega nadaljnjega vladanja frankovskemu kraljestvu postopoma slednjega preoblikoval v Sveto rimsko cesarstvo. Za prvega cesarja Svetega rimskega cesarstva je bil okronan 22. februarja 896 v Rimu. Tekom njegovega vladanja Svetemu rimskemu cesarstvu je tudi najvidneje razširil meje nekdanje vojvodine Karantanije ter jo povzdignil v Karantansko kraljestvo. Bratranec Arnulfa Koroškega Braslav pa je tudi začetnik Žovneških grofov, kasneje državnih knezov in trojnih imperialnih grofov Celjskih. Kateri so se od Hermana II. dalje začeli znova resno potegovati za cesarsko krono Svetega rimskega cesarstva, in sicer preko poroke hčere Hermana II. Barbare Celjske s tedanjim cesarjem Svetega rimskega cesarstva Sigismundom Luksemburškim, s čimer je Barbara Celjska postala tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva, ter so predstavljali najnevarnejšega tekmeca Habsburžanom pri osnovanju njihove bodoče monarhije. Poleg tega pa je Habsburžane v tistem času izrazito močno motila tako imenovana slovanska naveza s cesarjem Sigismundom Luksemburškim. Kajti ko je Sigismund leta 1408 ustanovil novi viteški red: Zmajev viteški red sta bila Herman II. in njegov sin Friderik II. poleg srbskega despota Štefana Lazarevića na samem vrhu podpisnikov tega novega in nadvse vplivnega viteškega reda. Kar je bila med drugim tudi posledica tega, da je Herman II. rešil življenje cesarju Sigismundu na bojnem polju, v boju z Osmani pri Nikopolju. Na drugi strani pa je Habsburžane na drugi strani ogrožala še ena slovanska izredno močna plemiška dinastija, katera je tudi določeno obdobje vladala Svetemu rimskemu cesarstvu, in sicer češka dinastija Otokarjev. V kolikor vsaj delno poznamo zgodovino vzpona Habsburžanov bomo lahko zelo hitro razumeli njihov večni strah pred slovanskimi narodi ter neustavljivo potrebo po prikazovanju, da je naš narod brez lastne zgodovine.

Osebno se strinjam, da je zgodovina stvar preteklosti, a poznavanje slednje je ključnega pomena za izoblikovanje narodne zavesti in ponosa. In v kolikor se lotimo zgolj laičnega preučevanja zgodovine našega naroda bomo zelo hitro prišli do povsem drugačne njegove podobe od tiste, ki je danes splošno sprejeta in razširjena v naši družbi. Narodna zavest in ponos pa sta ena izmed ključnih komponent občutenja pripadnosti svojemu narodu in domovini ter domoljubju. Kateri pa so ključni predpogoji za ustvarjanje uspešne družbe in države. Naslednji ključni predpogoj, da ustvarimo uspešno družbo in državo pa je, da začnemo dojemati slovensko družbo kot simbol za naš narod in našo državo kot simbol za našo domovino, kar dejansko tudi sta. Vse dokler pa bomo dojemali naš narod kot nekaj abstraktnega in bomo zanj raje uporabljali abstraktni pojem družbe ter našo domovino dojemali izključno skozi prizmo še enega abstraktnega pojma - države, pa se bomo nenehno vrteli v nekakšnem začaranem krogu znotraj katerega je država simbol zatirajočih in civilna družba simbol nemočnih in zatiranih.

A kot sem že predhodno omenil se vse večje število pripadnic in pripadnikov našega naroda začenja vnovično zavedati zakaj so lahko ponosni na naš narod in domovino. In prav tovrstne posameznice in posamezniki bodo postopoma pripeljali naš narod iz trenutne krize identitete. Katero zagovorniki različnih smeri ideologije skrajnega individualizma trenutno še vedno nadvse spretno izkoriščajo za doseganje njihovih osebnih ciljev. A sleherna sprememba, ki je trajna se rodi postopoma in njeni začetki so povečini skoraj neopazni. Na osnovi česar tudi ne vidim nikakršnega dvoma v to, da nam ne bo uspelo ustvariti uspešne družbe in države. A slednji ne bomo uspeli doseči vse dokler se bomo ozirali po tujih narodih, temveč ko bomo znova začeli slediti le svoji lastni poti.

Kakršna koli že bo naša bodoča uspešna družba in država, ta ne bo v ničemer primerljiva z germanskimi družbami, s katerimi kot predstavniki Slovanov nimamo skoraj ničesar skupnega. Za začetek pa bomo seveda morali znova začeti verjeti v lastni narod in domovino ter se znebiti trenutnega mačehovskega odnosa do slednjih dveh. Predvsem pa se bomo morali začeti povezovati ter začeti aktivno sodelovati pri izoblikovanju bodočih družbenih razmer v naši domovini tako kot posamezniki kot tudi celota - kot narod. Nikar ne pozabimo, da je naš narod sestavljen iz posameznic in posameznikov; sleherni narod pa ima točno takšno domovino, kakršno ustvarijo njegovi posamezniki in posameznice. In ko se bomo začeli malo bolje zavedati, da vsi skupaj sooblikujemo in pišemo bodočo zgodovino našega naroda, se bomo tudi začeli osvobajati izpod spon trenutne nekakšne vsesplošne narodne brezvoljnosti in izgubljenosti. Preden kdor koli izmed nas začne obtoževati naš narod ali domovino česar koli, naj se prvo vpraša kaj je on storil za njiju. Naš narod in domovina sta oče in mati slehernemu izmed nas in temu primerno jima tudi izkažimo svoje spoštovanje.





Lep pozdrav,
TenAiBudo
Default avatar

Goldfish

TenAiBudo, vrnil si se? Saj nisi nikoli zares odšel...:)
Default avatar

Wenwer

Ne, mi razmišljamo drugače.

Švicarji so na referendumu z veliko večino zavrnili podaljšanje dopusta iz 4-ih na 6 tednov.


Pri nas je to popolnoma nemogoče.