Forum.Over.Net

Ženski in Moški čvek

Zakaj naj bi bil samomor slaba reč?

Default avatar

Dino the dinosaur

Ideja te teme je, da bi bila malo bolj filozofska, tako da bi bilo lepo da svoja mnenja poskušate utemeljiti z argumenti in imamo malo diskusije. Torej vprašanje je ali je samomor ok? 3je možni odgovori:
nikoli ni ok,
včasih je, včasih ni,
vedno je ok.

Po mojem mnenju je pravi odgovor "včasih je, včasih ni". Recimo med bolečo operacijo bi bila večina ljudi raje nezavestna kot zavestna. Torej raje za nekaj ur mrtvi, kot pa živi in v bolečinah. Nekako se zdi da je podobno z življenjem-če je dovolj dobro se splača, če je dovolj slabo pa pač ne. Tako da se zdi da je v določenih situacijah čisto racionalno in moralno narediti samomor. Zanima me kako mnenje glede tega...?
Default avatar

Goldfish

Samomor je:
- beg od težav
- nesposobnost soočanja s problemi
- zatiskanje oči
- grožnja drugim
- izsiljevanje

Samomor nikoli ni ok, ker je sinonim za beg pred nečim. Nekateri bi se radi "elegantno" izmuznili vsem svojim obveznostim, dolžnostim, zato v samomoru iščejo second chance. Ne da se jim dvignit svojo rit in kaj narediti, da bi jim bilo bolje v tem lajfu. Strahopetci, egoisti, potrebni resne pomoči. Na svoje življenje vplivaš, če misliš, da ti gre u iber slabo, sam sebi pripiši krivdo in začni že enkrat delat!
Default avatar

Dino the dinosaur

Goldfish je napisal/a:
Če trdiš, da nikoli ni ok, potem trdiš da ni ok niti za kronične bolnike, ki lahko samo še ležijo na pojstelji in trpijo. Popolnoma ničesar ne morejo narediti da bi izboljšali življenje in čez nekaj tednov bodo mrtvi. Dejstvo je da bo zadnjih par tednov/dni za večino izmed nas takšnih. Let's face it.

Kar se tiče zdravih ljudi - ja mogoče jih ti res imenuješ za strahopetce, egoiste in kaj vem še vse. Ampak če naredijo samomor jim bo popolnoma vseeno kaj ti ali družba misli o njih. Moraš se postaviti v njihovo kožo in se vprašati kaj se njim splača, ne kaj je drugim všeč.
Default avatar

Goldfish

Dino the dinosaur je napisal/a:
Ne vem kako je ležati na smrtni postelji, ko čakaš samo na konec. Vem pa nekaj...ne vidim smisla v predaji. Trpljenje je del nas, ne moreš zatajiti vseh čustev, lahko se potrudiš, da razmišljaš o vsem, kar se ti je lepega zgodilo v lajfu. Zakaj bi sam naredil konec? Ker ne zdržiš več? Torej si obupal nad sabo, nad življenjem. Četudi ti ostane še nekaj dni, je vredno.

Zame človek s samomorilskimi mislimi ni zdrav (vsaj mentalno ne). Okolica mu lahko pomaga, če sprejme njihovo pomoč. Samomor se nikoli ne izplača, ker se s tem nič ne reši. Takšni ljudje za sabo pustijo veliko luknjo žalosti.
Default avatar

NM-3w

Dino the dinosaur je napisal/a:
o čem ti to?
a samomoru v reali ... jebat ga--- nikogar ni škoda! ,itak nas je preveč na Zemlji
o samomoru na na netu ... vedno je možnost dugega nicka ☺
-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.--.-.-.-
[sup]"If you want to win you must not lose"[/sup] – [sub]Number One[/sub]
Default avatar

Bikini_

Tisto z operacijo in začasno smrtjo se mi ne zdi ravno posrečen primer. Sem pa imela več kot eno izkušnjo v žviljenju s tem, da je bila kakšna oseba, ki mi je bila zelo blizu, neozdravljivo bolna. In vedno se je pojavljala tudi ta želja po samomoru. Prvič je bilo tako, da sem bila še otrok in me je nono, ki mi je bil zelo blizu, prosil, da grem na eno skrivno mesto po neko škatlo in naj nikomur ne govorim o tem. Bil je v neznosnih bolečinah, sam že dalj časa ni zapustil postelje in nekako se mi je hitro posvetilo za kaj gre. Njegovo staro, nekdaj službeno baretto, še iz časa pred drugo svetovno vojno. Njegova logika je bila pri tem zelo "vojaška", nekako v stilu olajšanja muk "ranjenemu konju". Vem, da bi to zares storil, ker je takšen pač bil. Jaz mu pri tem nisem pomagala. Že takrat nisem verjela v to, da je samomor prava pot in tega še danes ne verjamem.
Tudi pozneje v življenju sem naletela na neke podobne misli. Ampak bolj kot resnična želja po smrti je bil to strah pred trpljenjem, pred to agonijo umiranja. To lahko razumem, nisem pa zagovornik samomora. Od prvega primera do poznejše izkušnje se je spremnilo vsaj to, da je naše zdravstvo toliko napredovalo, da sedaj zagovarjajo to, da si vsak zasluži smrt brez bolečine. Po domače povedano morfij.
Če bi se sama znašla v podobni situaciji, ne bi iskala rešitve v samomoru. To je preveč egoistično, tudi če si "obsojen" na smrt. Še vedno so tukaj svojci, ljudje, ki te imajo radi in jim ni vseeno. Tega jim ne bi mogla naredit. Že misel o te povzroči preveč trpljenja tudi bližnjim.

V kakšnih drugih primerih pa se mi o samomoru sploh ne zdi vredno razpravljat. Osebnih stisk ne reši. Materialnih prav tako ne. Smrtne kazni nimamo več, tako da tudi kazenskih ne "reši". Samomor je samo beg pred soočenjem z nečim in s tega vidika strahopetno dejanje. Če ti je težko, se bori do konca, ne poklekni. Če si kriv, sprejmi odgovornost za svoja dejanja. Če si nesrečen, upaj na boljše čase in delaj v tej smeri, da bo prišlo do spremebe.
Če hočeš nekoga kaznovati z lastnim samomorom, da bi se počutil krivega za tvojo smrt, pa si nevereden življenja in zagotovo bo to slej kot prej dojel tudi tisti, ki naj bi se počutil krivega ob tvoji smrti.
Default avatar

Dino the dinosaur

Goldfish je napisal/a:
Konec narediš, ker si ne želiš trpeti in ker nisi sposoben početi popolnoma ničesar drugega (v skrajnem primeru). To se zdi nekako normalno-ljudje si ponavadi ne želijo trpeti. Lahko pa se tudi preprosto naveličaš življenja. Aja mogoče ti lahko zastavim tisto vprašanje z operacijo: bi ti želela biti zavestna med zelo bolečo operacijo, ker je trpljenje pač del tebe ali bi raje "strahopetno" vzela narkotik in se zbudila ko bi bilo vse že ok?

S samomorom se veliko reši-vse se reši in to za vedno. Vsaj za osebo ki naredi samomor. Seveda tudi nekaj zgubi-vse prihodje užitke, ampak včasih je teh bolj malo. Kar se drugih ljudi tiče je pač tako da je smrt zmeraj žalostna reč, ampak še zmeraj je oseba na katero samomor najbolj vpliva samomorilec. V primerih ko je nekdo zelo odvisen od samomorilca je mogoče samomor nemoralen, ampak vsaj včasih je še zmeraj ok.
Default avatar

Dino the dinosaur

Bikini_ je napisal/a:
Tale reč s konjem mi je všeč. Zanimivo je da ljudje nekako sprejemajo, da je ok iz milosti ubiti ranjeno žival namesto da jo pustiš trpeti. Medtem ko za človeka to ne velja, razen v državah, kjer sta evtanazija in pomoč pri samomoru legalna (Nizozemska, Švica...).
Drugače pa reši vse stiske za osebo ki naredi samomor.
Default avatar

Goldfish

Dino the dinosaur je napisal/a:
To je strahopetno. Kdor ne spozna trpljenja, tudi ne more vedeti za tiste prijetne občutke. Nikoli ni vse idealno, lahko pa si fer do sebe in narediš vse, da ti je bolje in se ne prepuščaš strahopetnosti ter sprejmeš lajf v svoje roke.

Ne moreš primerjati operacije s samomorilstvom. Operacija je večinoma nujen poseg, pri katerem nimaš vpliva na odločanje ali ti bodo dali narkozo ali ne. Za samomor se odločiš, ker se nočeš več ubadati sam s sabo in si dal rep med noge. Bolečina je lahko boleča za umret, kar še ne pomeni, da si zato želimo umreti. Samomor ni izhod, ni rešitev. Če bi bilo tako enostavno kot pišeš, bi ga že zdavnaj tržili kot polet v vesolje.
Default avatar

Bikini_

Gre tudi za samo spoštovanje življenja.
Ne samo za hedonistične užitke, ki ti jih morda lahko nudi življenje. Človek, ki od življenja želi samo užitek in ki je, ko teh užitkov ni več, pripravljen tudi prostovoljno umreti, je slabič. Ne ceni tega, kar mu je bilo dano.
A če bi bilo življenje lepo, bi se pa splačalo živet? Sprevržen odnos do življenja.
To me nekako zelo spominja na ljudi, ki zaradi raznih težav in nezadovoljstva v življenju bežijo v omamo. Seveda to lahko naredijo, kdo jim brani. Lahko se tudi takoj ubijejo. Niso pa zaradi tega nikakršni junaki. Tudi če je to za njih "rešitev", to ne more bit "dobra reč".
Default avatar

Dino the dinosaur

Goldfish je napisal/a:
Do neke mere se strinjam s tabo, da ima tudi trpljenje neko vrednost. In če oseba želi prenašati trpljenje, je tudi to ok. Ampak ne strinjam se pa da je prav, da so ljudje prisiljeni trpeti. Torej naj se vsak odloči sam ali se bo ubil ali ne...

Predpostavljam, da si lahko izbereš ali dobiš narkozo ali ne. Meni se zdi, da je situacija zelo podobna "majhnemu samomoru"-za nekaj ur si mrtev ali v bolečinah.

Razlog zakaj ga ne tržijo je, da si družba včasih ne želi da neka oseba stori samomor, tudi če se njej splača. Npr. vsaj hipotetično lahko obstaja neka mlada oseba, ki ves čas trpi, ampak je precej produktivna. Družba si želi tako osebo izkoriščati celo življenje, medtem ko se njej splača ne živeti. Sicer pa po malem ga tržijo, vsaj v bolj liberalnih državah. V Švici ga dobiš za okoli 10000 evrov.
Default avatar

Dino the dinosaur

Bikini_ je napisal/a:
Jaz bi rekel da gre samo za drugačno življenjsko filozofijo. Obe sta ok. Ampak skoraj vedno ko nekdo druge kliče "slabič, egoist" ipd. gre za manipulacijo. Z drugimi besedami povedano: "bodi moj suženj in te bom hvalil, če ne boš moj suženj te bom zmerjal". Lahko utemeljiš zakaj bi bilo potrebno sprejeti filozofijo, da niso vse samo užitki, ampak da je treba življenje tudi spoštovati?
Default avatar

Bikini_

Takšno razmišljanje in zagovarjanje samomora je za družbo lahko zelo nevarno.
Zelo hitro lahko iz posameznika in njegovega odločanja o njegovem lastnem življenju, pademo na raven širše skupnosti in njenega odločanja o življenju posameznikov. Zelo hitro lahko naredimo evolucijski skok za nazaj, četudi se te ideje o avtonomnem odločanju o življenju zdijo na videz napredne.

Danes se lahko zgodi, da bo posameznik odločal o tem, kdaj se bo iz kakršnegakoli razloga fental, jutri se že lahko zgodi, da se bo o tem odločalo recimo na ravni države.
Po samomorilsi logiki ne bi torej potrebovali ne zaporov ne bolnišnic ne prevzgojnih zavodov, rehabilitacijskih zavodov itd. Vsem, ki so česa krivi, ki so v breme sebi in drugim ,ki ne morejo več uživat v življenju, bi pognali metek v glavo in to je to. Pač, v stilu, samo močni preživijo. Kako se ti to sliši? Še vedno kot "dobra reč"???

Še najbolj primitivna plemena so cenila življenje in pomagala ranjenim in bolnim. Jaz upam, da vseeno nismo bolj primitivni od primitivcev.
Default avatar

Goldfish

Bikini je lepo napisala. Gre za spoštovanje življenje, spoštovanje tistih, ki so ti ga vdahnili. Vrednost je v življenju, trpljenje je eden izmed spremljevalcev. Ko si srečen, je pa vse ok? Zakaj srečen človek ne naredi samomora? Kaj veš, morda te nekje drugje čaka še več sreče ali pa zgolj zato, da zamrzneš ta občutek in tako postane večen:). V življenju ni vedno postlano z rožicami. Kdor se tega zaveda, ne bo obupal ob prvi oviri in se ulegel na tla ter cepetal o svojih pravicah ter bentel, ker so mu nastavili oviro.

Kdo smo mi, da odločamo o zaključku življenja, ker se nam preprosto ne da več ubadati s tem? Življenje je vrednota. To je poslanstvo in hkrati dar. Zakaj bi se nekdo temu odrekel? Ker mu gre trenutno slabo in ne vidi svetle točke? Pa saj vsi vemo, da so trenutki, ko smo na dnu in trenutki, ko sedimo nekje visoko:).

Glede narkoze se ne moreš odločati (preverjeno). In ni enako. Na operacijo greš z namenom, da te rešijo, se pozdraviš in živiš!

Kaj ti razmišljaš o svojem samomoru ali samo razmišljaš na glas, teoretično? Ker če je prvo, ti "sprašim" hlače:).
Default avatar

matjazko

Dino the dinosaur je napisal/a:
Če se sprašujemo, če je nekaj "v redu", avtomatično zavzemamo določeno moralno držo in stališča.
Samomorov je več vrst: ideološki (iz časti, prepričanja, političnega protesta - npr. stradanje do smrti, verski fundamentalizem - bombaši...) in pa samomor zaradi duševne bolezni. Če gre za slednjega, je samomor posledica (smrtonosne) bolezni, tako kot neozdravljiv telesni rak, le da gre tu za psiho.
Mojega hudiča sem prodal svoji duši.
Default avatar

Dino the dinosaur

Bikini_ je napisal/a:
Zanimiv začetek, ampak popolnoma napačen zaključek. Te napredne ideje utemeljene na hedonizmu in individualnem odločanju grejo ravno stran od tega, da bi se družba odločala o življenju posameznika.

Je pa zanimivo vprašanje kaj to pomeni za družbo. Vsekakor ne to kar si napisala, ampak vseeno so lahko posledice nenavadne ali slabe. Hedonizem lahko vodi v čudne reči. Npr v to da moški uporabljajo kondome med seksom in uživajo ne da bi jim bilo potrebno vzgajati otroka, če si to ne želijo. Ali v to, da ženske ki želijo skrbeti za neko majhno bitje raje kupijo psa, ker je manj nadležen kot otrok (recimo da je to res ;)), rodnost naroda pa pada in vsaj teoretično nekoč izumre, morda celo človeštvo. Je to ok? Naj se vsak odloči zase, ampak posledica hedonizma (ki ga večina vsaj deloma sprejema) je lahko tudi prijetna smrt ali celo prijetno izumrtje vrste.
Default avatar

Bikini_

Dino the dinosaur je napisal/a:
Moja osebna filozofija je, da cenim vsako življenje. Tudi svoje lastno. Nisem si ga sama podarila ne bom si ga sama vzela. Ne bom ga vzela niti komu drugemu. Namerno nočem mešat zraven še religije.

Ne moti me, če ima kdo za svojo osebno filozofijo hedonizem. To ni nič novega. Lahko živi tudi po filozofiji "Živi hitro, umri mlad in za sabo pusti lepo truplo". Tudi to ni nič novega.

Ne gre za to, da nekdo mora sprejet filozofijo, da niso vse samo užitki. Gre za to, da je to, gledano na ravni človeštva, slaba filozofija, neproduktivna. In ne vidim nobenega pametnega razloga, da bi takšne filozofije promovirali kot dobre.
Recimo, da vsi sprejmemo to filozofijo. Kdo pa nam bo omogočal hedonizem?

Jaz tega ne bom nikoli označila za nekaj pozitivnega, nekaj po čemer bi se moraliljudje zgledovat.
Na Primorskem je bilo določeno obdobje recimo precej samomorov med najstniki. Kot posledica vpletenosti v neko sekto, ki je prišla v Slovenijo iz Italije. Veliko mladinh in sposobnih ljudi je umrlo zaradi neke "filozofije", ki bi se jim mogoče že 3 leta pozneje zdela smešna in skrajno neumna.
Tudi življenjske filozofije se spreminjajo. Zakaj ne bi počakali, da nas doleti še kakšna nova? Če nas ta ne bo minila, bomo pa nekega dne itak vsi umrli.
Default avatar

Calypso

Samomor? Dejanje, kot tako samo preziram, niti ga ne razumem....dokler ni za njim nekdo, ki ga zelo dobro poznam ali njegovega življenja in takrat večkrat pridem do zaključka, da bolje da o tem sploh ne delam nobenih sodb. Že od nekdaj imam veliko moralnih pomislekoh glede samomora in en ključen protiargument - da si nisem sama življenja dala, torej si ga tudi ne smem vzeti. Tisti, ki se s tem bolj poklicno ukvarjajo, pravijo, da človek to stori kot nepovratno posledico, ker so v njemu odpovedali vsi obrambni mehanizmi. Po moje je vsakega življenja na nek način škoda, tudi tistega, ki je na silo vzeto, težko verjamem, da se kdaj ne bi kje posvetil komu kakšen žarek. Po drugi strani me takšni dogodki "vržejo" v razmišljanje s čim jaz vse delam samomor sebe s stvarmi, za katere ni vredno da zapravljam svoje dragoceno življenje. Kakorkoli obrnem - samomor je slaba reč, tudi zato ker prekine nek tok dogodkov in pusti številna odprta vprašanja.
Default avatar

Bikini_

Dino the dinosaur je napisal/a:
Aha. Vidim, da je tebi hedoinzem lahko samo seks.
Hedonizem je veeeliko več kot zgolj seks. :)
Default avatar

matjazko

Bikini_ je napisal/a:
Samomor je redko (svobodna) izbira, ker le malo ljudi ga je sposobno dejansko izvršiti, namreč nagon po ohranitvni (življenja) je najmočnejši nagon, ki obstaja v nas. Primitivnost s tem nima nobene veze, prej nasprotno, ravno "primitivne živali" niso sposobne narediti samomora, ker jih vodijo izključno nagoni za razliko od človeka, ki ga ne regulirajo zgolj nagoni, zato je sposoben tudi daleč preseči po grozodejstvi in surovosti živali, ampak po drugi strani pa tudi izreden napredek v civilizacijsko-kulturnem smislu.

Meni se zdi to neumno, da se obsoja ljudi, ki naredijo samomor, najpogosteje gre za ljudi, ki jih same plaši ta misel. Kažejo pa na totalno nerazumevanje ljudi, namreč nekdo, ki naredi samomor, mora biti v izjemni (duševni) stiski in biti "zelo močan" (najpogosteje s spremljajočo duševno boleznijo, ki lahko traja leta i ndesetletja), da more iti čez najmočnejši ohranitveni nagon.
Mojega hudiča sem prodal svoji duši.