Med.Over.Net

Vzgoja otrok in družine

Odgovarjajo: prof. Andreja Vukmir, spec. zakonske in družinske terapije

Potrebe otrok in staršev. O privzgajanju navad, kvalitetni igri, socialnih odnosih, temperamentih in še kaj.

prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije

Zavod Pogled

Andreja V. Brenčič je specialistka zakonske in družinske terapije, ima 20 let izkušenj pedagoškega dela v šoli, več kot 20 let vodenja skupin za vadbo joge, sproščanja in meditacijo tako za odrasle kot tudi otroke in od leta 2010 izvaja terapije v Družinskem in terapevtskem centru Pogled. Vodi različne terapevtske skupine, delavnice, predava po šolah in ustanovah. Je urednica in sourednica knjig: Celostni razvoj otroških možganov: 12 revolucionarnih metod, s katerimi spodbujamo razvoj otroških možganov, Vihar v glavi: moč najstniških možganov: [vodnik po mladostnikovi duševnosti od 12. do 24. leta] in Vzgoja brez drame: celostni razvoj otroških možganov: umirimo kaos in spodbudimo duševni razvoj otroka.

pomoč sinu in možu

Default avatar

2x mami

Pozdravljeni!

Na vas se obračam ker bi rada rešila našo "težavo".
naj prvo opišem naš odnos in vse skupaj..
sin star 4 leta je res priden, nikoli trmast, nobenih izpadov, nobenega trmarjenja, nikoli ni "tečka"..vse se da lepo zmenit z njem, pogovort in vse štima..res brez pripomb..
imamo že od začetka zadnje opozorilo in štetje, kar vedno pali, če pa ne pa fizično odstranim ali njega ali stvar:)
pred 7 meseci je dobil sestrico in je dobesedno nor najnjo..nikoli nobenega ljubosumja, skos jo stiska, lupčka, prenaša po pojstli:)občudovanje je nadpovprečno tudi z njene strani in res sta cukra skupaj:)mu rečem naj jo nežno, pustim pa da jo stisne kolikor želi, ker sem mnenja če bo preveč bo že sama povedala/zajokala..
no sedaj pa k naši "težavi"/obdobju
mož nekje 3-4x na teden dela do 19h, vmes pride samo na kosilo in gre naprej delat..čas ko sta skupaj s sinom ga po mojem mnenju dokaj kvalititno izkoristita-se stiskata, igrata, kakšno skupaj ušpičita-s te strani se mi zdi da je pozornosti dovolj..
je pa zadnje čase tako da ko mu mož kaj prepove plane sin v jok..ko ga mož na lep način vpraša zakaj joka,tamau histerično kriči..ga mož objame, se mu hoče izmuznt, ga nekako tepe..in ko hoče mož priti zadevi do dna je samo histerično kričanje in jok..
npr. primer od včeraj..nekako sta se s sestrico igrala-jaz nisem bila zravn..in mu je mož rekel naj bo previden da se ne bosta udarila..no in točno to je bilo ker je mala začela jokat..mož mu je rekel, a si videl kaj se je zgodilo, pa rekel sem da pazita, pejt zdj po dudo..pač vse v lepem tonu nič kreganja, tamau pa v jok, in potem ko mu kaj reče samo kričanje..
potem pride do mene in se pogovarjava..sem ga vprašala zakaj joka in kriči in pravi zato k me je oči zanalašč nahudil..ok te je kregal, ampak zakaj kričanje..a si kaj jezen na očija--on pravi ne..a si kej žalosten zaradi njega..ne..a si jezen ker se ne igraš več iz sestrico..skratka sva se pogovarjala in vse je bilo ne..potem ga pa vprašam ja ampak zakaj ko te jaz kregam pa nič ne jokaš in kričiš, pa je odgovoril da ne ve..
je bilo še par dni nazaj k sta tudi nekaj imela ga mož upraša, kaj a nj potem kar grem, pravi sin da ja, pa mu mož reče ja a za skos, da me ne bo več nazaj..pravi sin da ja..
pridem jaz-sem bila spet drugem prostoru in vse slišala..pa se pogovarjam iz sinom zakaj je to rekel-je bil tiho..spet isto če je kej jezen na očija-pravi da ne..in spet pogovori o občutenjih..nobenega pravega odgovora..potem sem pa rekla ja kdo bo pa s tabo lovil ribe če očija ne bo-je rekel da on sam, da ga bove midve iz sestrico čuvale, sem rekla kdo se bo lovil z njem-pravi jaz, skratka vse kar sem ga vprašala je bilo da z mano..moram reči da je bil mož zelo prizadet, ima tudi slabo vest ker je toliko z doma..
rada bi pomagala obema-tako možu, kot sinu ampak nimam prave ideje, zato prosim za vašo pomoč..

hvala

...Popravila sem samo tiskarski škrat :))
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni!

Težave, ki jih opisujete so znak, da je prišlo do težav v odnosu sin-oče. Torej lahko največ pri tem naredi oče. Če se z njim lahko pogovorite, ali mu daste tole za prebrat, potem bi bilo najbolje, da postane pozoren na takele drobne situacije in na sinova sporočila. Dogodek, ki ste ga opisali, mu lahko jasno pove, da sin potrebuje, da mu oče bolj zaupa. Predstavljajte si, da vam šef v službi v naprej govori: pa pazi, da ne boš to in to … Postali bi jezni, kajne?! In velika verjetnost je, da boste napako res naredili. In ko bi jo že naredili, predstavljajte si, da vam šef reče: No, saj sem ti rekel. … Bili bi še bolj jezni, prizadeti, pravzaprav prav besni, če ste pošteni…. Torej nikar tako.

Bolje je, da oče s sinom uživa in se raje ugrizne v jezik, kot pa da v naprej opozarja, kaj gre lahko narobe, to je velik NIKAR TAKO. Mnogo bolje je, da opazuje, kaj gre prav in dobro in to na glas poveste, sina pohvalite, poveste kaj cenite… Če pa že vidite nevarnost, pa raje povejte, kaj naj sin naredi, kot da opozarjate, kaj gre lahko narobe. Npr. Prestavi vlakca bolj sem, da se ne bosta udarila.

Pravzaprav težava ni v očetovi odsotnosti, ampak v načinu komuniciranja.

Če pride do težav, nikoli ne pristopite z »No saj sem vedel« … raje recite: Se zgodi, pridi, da se pomiriva (kdorkoli je pač potreben tolažbe, pogosto oba). Šele ko se sin pomiri, ga lahko kvečjemu vprašate: Kaj bi rad … kaj lahko narediš, da se lahko zmenita tako, da bo za oba ok.. … Kako se boš igral, da bo ok….

Ne učite otroka, da so napake katastrofa … napake so del življenja, Vsi jih delamo. Razlika pa je, ali napake očitate, ali iz njih učite. Izberite raje to drugo.

Otrok ne zna povedati, zakaj joka, kriči (čeprav vam je zelo jasno povedal, da ga je oče okregal) … zato je bolje, da se tem vprašanjem izogibate. Raje opazujte in tudi če ne veste točno zakaj, veste zagotovo nekaj: Sin je vznemirjen in potrebuje vašo pomoč, da se pomiri. To pa mu lahko daste, tudi če ne veste prav dobro, kaj ga je tako vznemirilo.

Tudi če oče ne prebere tega in nič ne spremeni, lahko vi kot mama sinu pomagate. Če pride k vam vznemirjen, razburjen, kriči, joka … nikar ga ne sprašujte takoj zakaj (vprašanjem zakaj se na sploh raje izogibajte), najprej oznanite: Pridi, da se najprej pomiriva … In potem to res naredite, najprej pomagajte sinu, da se pomiri. Potem pa ga vprašajte, kako mu lahko pomagate in kaj je narobe … in največkrat bo rekel, da je že ok … če pa bo kaj, se bosta lahko mirno dogovorila kako in kaj.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.
Default avatar

Alexandra07

Spostovani,
Zanima me ce je normalno, da se 21.l star sin hodi crkljati v posteljo k svojemu ocetu. Nisem mama doticnemu otroku, sem le partnerica ocetu in sem se pred nedavnim tudi preselila k njima.
Sprva sem mislila, da gre za stos, potem sem se zelela pogovoriti s partnerjem , vendar zaman. Potem sem zacela razmisljat o tem, da sem ljubosumna, vendar ni problem v tem. Kot pedagog predsolske vzgoje vem sama, da to ni normalno, vendar mi ni vseeno zaradi partnerja s katerim imava drugace lep odnos, ki pa se zadnje case spreminja v moro.
Vedno manj govoriva in vrtim se v zacaranem krogu. Karkoli povem na to temo se partner pocuti ogrozenega.

Zanima me ce se to dogaja tudi drugod. Namrec, moj partner pride domov se preoblece, potem ga poklice sin naj pride malo k njemu v posteljo, da se bosta malo pocrkljala. Pojemo kosilo in partner gre v spalnico in sin za njim, kjer se uleze na mojo stran posteljo in objeta odspita popoldansko siesto.
Nisem si mislila, da bom morala posteljo deliti z odraslim sinom. Na nocni omarici imam vibrator in sin ga je sigurno opazil med svojimi pocitki pri ocetu. To mi sploh ni vsec, saj so to stvari ki so zelo osebne narave in zacela sem se pocutiti zelo neprijetno.Moje zivljenje nima vec nobene intime.

Sedaj je sin pred izpiti na faksu in oce velikokrat lezi Pri njemu v postelji dokler se sine ne nauci. Reseda se to ne dogaja vsak dan, ampak ze 3x na teden.

Sem se poskusala pogovotiti s partnerjem, vandar neuspesno. Ces, da je sine obcutljiv, da je zelo nezen, nesamostojen itd.... Ja s tem, da leze k njemu v posteljo pri 21.letih mu zagotovo nic ne pomaga h krepitvi njegove samozavesti.
Zelela sem tu tudi povedati, da s svojim ravnanjem sinu prej skoduje kot koristi, vendar neuspesno. Ko sem omenila, da bi ga moral prijeti bolj na strogo, se s tem ni strinjal. Ces, da je poizkusil in da itak ne gre.

Sin spi vsak Dan do 12h, Doma ne naredi prakticno nic. Partner mu nosi sendvice v posteljo in vecina stvari naredi namesto njega. Npr., kadar nimamo servietov pri kosilu in mu sine omeni, da nima servieta, partner vstane in gre po serviet. Ko koncamo s kosilom mu sin ponudi kroznik, da ga partner pomije. Kadar sinu le rece naj pospravi za kosilom, ta kroznike samo prestvai na pomivalni pult. Resnicno nisem ljubosumna, ker se mi partner bolj smili, me pa skrbi ker bi rada obdrzala najino vezo. Nekajkrat sem se ga od hudega napila, da bi vsemu skupaj usla, vendar mi je jasno, da to ni izhod. Obupana sem in ne vem kam naj se obrnem na pomoc.
Default avatar

AlenkaO.

Pozdravljeni!

Dokler mislite, da nekaj ni »normalno«, to obsojate, kritizirate (z besedami ali pa s pogledi) in kritika je prvi jezdec apokalipse, ki ruši odnose (več o rušilcih odnosov na moji spletni strani). Kadar slišim nekoga začeti stavek: Ni normalno … se vedno spomnim na mojega profesorja na fakulteti, ki nas je učil da nam ni tuje nič, kar je človeško.

Dober odnos se začne s sprejemanjem drugega takega kot je, brez potrebe, da ga spreminjate. To je ljubezen. Kar pa še ne pomeni, da vas določene stvari ne smejo motiti. To je nekaj povsem drugega. Dober odnos je dialog spoštovanja med različnimi potrebami … ki so vse spoštovane in normalne.

Glejte za to, da se vi v določenem odnosu počutite dobro, so potrebne zdrave meje: kaj je vaša odgovornost in kaj ni. Ko pride do navzkrižja, konflikta, se vprašajte kaj potrebujete vi, kaj lahko naredite vi … in ne: kaj bi moral narediti oni drugi, da bi se jaz potem počutila dobro. Dober odnos se začne ko v konfliktu zmoremo ohraniti fokus nase in ne na drugega, ko držimo predvsem svoje meje in ne razmišljamo o tem, kaj bi moral drugi, ampak kaj lahko naredim jaz.

Ali povedano po domače: če vas moti crkljanje v vaši postelji, pospravite svoje intimne reči na varno ali pa oznanite, da je to vaša postelja in se lahko crkljata kje drugje. To so osebne meje.

Če vas moti nepospravljanje za kosilom, oznanite, da želite od sedaj naprej, da si pospravljanje delite, in če vaš partner oddela tudi delež svojega sina, je to njuna stvar, njun problem in ne vaš.

Drugih ne morete spreminjati … in le če boste znali postaviti zdrave meje in vam bo kristalno jasno, da je njun odnos njuna domena (in njun problem), boste imeli lahko v svoji zvezi dober odnos … in slej ko prej bodo nastali problemi tam, kjer dejansko so in partner vam bo slej ko prej začel tožiti, da nekaj ni ok in šele takrat bo čas za kak moder nasvet … sicer pa se bo problem, ki ni vaš prelevil v problem med vama s partnerjem, kar se je že zgodilo in če nekdo med vama ne naredi nekaj drugače, se bodo (vajine) težave s časom le večale in večale. Resnični problemi pa se bodo pod dramo vajinega konflikta zabrisali in živeli dalje.

Kaj lahko naredite? Prevzemite odgovornost, ki je vaša … in vrnite nazaj odgovornost, ki ni vaša. Preprosto … a tako težko…. In vredno truda.

Alenka O.
www.vzgojasrca.si
Spletna stran za starše, ki zaupajo v
sočutno vzgojo, ki ljubeče vzgaja in ne razvaja.

Moderatorji

prof. Andreja Vukmir , spec. zakonske in družinske terapije
Zavod Pogled