ostarela mama
Imam mamo, ki je že precej v letih. Kar naprej je nekaj narobe z njo. Ko si je lani zlomila kolk se je od tega opomogla, sedaj pa si je zlomila še reber. Ne morem je pustiti same. Drugače skrbi sama zase, kuha…Vsak dan moram k njej, da kaj postorim. Pa saj mi ni težko it tja, samo vsak dan… Zdej še na morje ne bomo mogli it. Če imaš reber zlomljen ne smeš verjetno niti rože zalivat, ampak hodit in počivat. Zakaj imamo tako smolo?
Ko starši ostarijo ali zbolijo nas potrebujejo.
Dokler so zdravi in lahko skrbijo zase je to lepo, ko pa se zgodi, da ne zmorejo se tudi nam malo spremeni življenje.
Meni sta zbolela oba starša, v tem času sem storila zanju vse kar je bilo v mojih močeh, saj ni lahko, služba, otroci in bolni starši.
Pa kjub temu, še sedaj, ko je od njune smrti minilo že pet let, včasih razmišljam, če bi lahko storila še več.
Zato naredi vse kar lahko, da bo mami lažje. Misli sedaj na mamo, ne pa na to, kako je zate hudo.
Če zlomljena rebra niso zmaknjena in ne nevarno, da predrejo pljuča – če bi bilo tako, bi jo dali v bolnišnico – se lahko normalno giblje in vse normalno dela, kolikor ji bo dopuščala bolečina. Vedi pa, da polomljena rebra zares začenjo bole kakih 14 dni po poškodbi in bolijo do 8 tednov po poškodbi. Ni treba mirovat, ni treba počivat, seveda pa nekega težaškega dela v sklonjenem stanju se ne opravlja. Rože komot zalije, če jo pri tem ne boli. Zakaj moraš zaradi tgea sak dan hodit tja, ne vem, lahko da gre bolj za navado in potrebo po bližini. Se pa lahko zgodi, da ji bo kakih 14 dni treba pomaga pri oblačenju, ko se bo poškodba razbolela do konca. Pri nas je bilo tako, pa je imela mama takrat 48 let in niti najmanj ni bila ostarel, ampak si ni mogla sama gat oblečt, riti obrisat, kaj šele modrca zapet. Ampak smolo je imela mama – ne mi 🙁 Kakšno čudno gledanje je to!
FTH je zato, ker človek v času bolečin okori, postane manj gibljiv, ker ga gibanje pač boli. Sloh pri starejših je zelo pomembno, da se po poškodbi pravilno razgibajo in zadobijo nazaj polno gibljivost. Vesela bodi, da je sploh dobila, eni bi rabili, pa ne dobijo! Nisi napisala, koliko je od poškodbe – najbolj boli v času od 2 – 4 tednov po poškodbi (zlomu).
Zdaj če ti gre skrb za mater tako na jetra, se pogovori z mamo in se zorganizarajte tako, da bo znosno zanjo in zate. Mogoče lahko kak dan tvoji otroci letijo mimo (naši to počnejo, za 20 min, pol ure), da ni mama vse dneve sama?? Morda lahko ona kak dan pride k tebi – ne vem, zmeni se. Na skupni imenovalec boš pač morala spravit svoje želje po svobodi in skrb za mater. Obstaja vedno še 2. možnost – starše porineš v dom in misliš, da si jih frej.
Ob temah za skrb do staršev, me vedno piči. Vsak rad skrbi zanje, a mora tudi sam preživeti. Nisem mlada, upokojenka sem, a še imam mamo, za katero nismo mogli več skrbeti. Razmere pozna vsak svoje, zato me obsojanje zelo moti. Nekdo je napisal, da se lahko mamo porine v en dom. Ljudje božji, ali veste koliko stane dom? Ali veste, da tričetrt upokojncev nima denarja za dom in morajo svojci doplačevati. Vi pa rečete, da se jih porine v dom. Ne, ne porine se jih, samo, ko ne gre več, dobiš pomoč. Mi smo imeli pomoč ene gospe. Bilo je dražje, kot je zdaj dom. Imamo mirno vest. Poskbeli smo zanjo. Vsak dan je čista, previta, nahranjena. Ima toplo sobo, svežo hrano, Tv v sobi, družbo. Kaj mislite, da je boljšega doma? Vsi smo bili v službi, vsi smo hiteli za delom in smo pri mami posedeli, samo kolikor je bilo res nujno. Menjava plenic, kopanje, higiena nasploh, pa je področje, kjer moraš biti že kar spreten, da obvladaš. Pri nas je bil primer, da to ni mogla storiti ena oseba, vedno sta morala biti dva.
No, pa smo jo “porinili” v dom.
Jaz jo vsak dan obiščem in pa tudi drugi sorodniki. Ker sem tudi sama invalid, ji lahko samo še berem časopise ali pa povem novice.
Radi jo imamo, zato jo imamo v domu. S sestro doplačujeva vsaka po 120 E, da je lahko tam.
Prosim, ne obsojajte nas.
To je povsem druga zgodba, kot je druga zgodba, ko postane človek dementen, slabo ali celo nepokreten. Tudi je druga zgodba, ko enkrat starš ali svojec rabi dosti več, kot le nekaj družbe, 1 x tedensko pomoč pri opravilih ali prebrodit neko obdobje bolezni/poškodbe. To so druge zgodbe in takrat še hvala Bogu, da domovi so, da ima kdo poskrbeti zanje, da niso prepuščeni sami sebi in svoji usodi. Delavniki danes so ubijalski in gorje mu, kdor je odvisen samo od dobre volje svojcev.
Druga pesem pa je, ko je vse težko. Težko je it vsak dan pogledat lastno mater v času poškodbe, težko je 1 x na teden prit naokrog in naredit, kar ostareli več ne zmore sam. Vidiš, tega ne razumem. Kot ne razumem, da za svojca, ki si ga dal v dom, nimaš 2 x na teden po uro časa, da ga greš pogledat in ga obiskat. OK, seveda, če sta doma na različnih koncih Slovenije, je tudi to logično, ampak v istem mestu??
Pa vem, kaj pomeni skrb za svojca, sem negovala obe svoji babici, eno do smrti, drugo pa dokler ni zaradi demence in Alzheimerja postala agresivna.
Tukaj neumna gos 🙂
Očitno slabo bereš, ker je malo višje dodatno pojasnilo, sploh pa pri napisanem ne vem, zakaj skačeš? Očitno si/ste naredili, kar ste lahko in je tvoja vest čista – zakaj se torej čutiš napadeno, če sploh ne spadaš v omenjeno kategorijo?
Ko bodo moji starši bodisi nepokretni in/ali od demence neprištevni, bodo prav tako šli v Dom, ker imam rada njih in sebe. Dokler bodo pa rabili kak obisk in občasno pomoč, mi dom niti na misel ne pride.
Mama ni hudobna, ampak je imela smolo…
Na morje gre pa rad vsak, še posebej, če vse leto naporno delaš…
Če tega ne veš, ti povem jaz![/quote]
Smole ni imela mama, ampak avtorica, tako je napisala.
In če greš še tako rad na morje (ni res, da gre rad vsak), bi vsak normalen človek (poudarek je na normalen) brez težav poskrbel za mamo, pa čeprav na račun morja!
Tale smola pa pri vama ze res dolgo traja, se od takrat, ko si bila ti v plenicah z vrocino in prav tako, ne ti, ne mama nista mogli iti nikamor. Si ze gdaj pomislila, koliko stvarem se je ona morala odpovedati zate? Poleg tega pa eno leto brez morja vsak prezivi, nekateri med nami jih se vec. Uspesno okrevanje zelim tvoji mami.
