Knjižni molji in pravopis

Odgovarjajo: Nataša Purkat, univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture • mag. Gordana Rodinger, prof. slov. j. in zgodovine

Kresnik 2014

Default avatar
Vsaj ena dobra stran tega, da je letošnji kresnik podeljen (pa čeprav Vojnoviću ;-)), zagotovo obstaja. Namreč, čas je, da odpremo novo temo in začnemo prebirat romane z letnico 2013 :-). Če je že kdo delal kakšen seznam, naj ga prosim deli z nami!
Default avatar
No, nekaj z letnico 2013, kar bi moralo pristati vsaj v deseterici, sem že prebrala:

Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld

Hecen tič, tale Jurček Hudolinov. Njegova Objestnost mi je bila, kljub resnično pretirani objestnosti (ali pa prav zaradi nje?), hudo všečna. S Pastorkom sem se mučila ene 50 strani, pa me je tako dolgočasil, da sem se vdala. Vrvohodca sem odložila že na prvi strani, brez heca - kar se mi po mojem še nikoli ni zgodilo. Ampak mi je šel način besedičenja tako zelo na živce, da se nisem mogla pripravit k nadaljevanju branja. Nikoli. Ingrid Rosenfeld pa...huh, me je potegnila in držala do konca. Z največjo slastjo sem prebirala besedne lego kocke, ki jih je Hudolin zlagal mojstrsko. Zgodba je fajn, liki stojijo. O njihovem kopiranju iz ostalih Hudolinovih del ne morem soditi - razlogi so že napisani zgoraj. Ma, sem sama sebi kar hvaležna, da sem preskočila Pastorka in Vrvohodca ter tako nemoteno uživala v Ingridinih prigodah. Hudolinovo izumljanje besed in prispodob je blesteče, je pa res, da se rad ponavlja. Še posebno tiste besednozvezne izumke, ki se mu zelo dopadejo - te stlači tudi kam, kamor se sploh ne podajo - pri tem pa jih že tam, kjer so sicer na mestu, ofuca zaradi prepogoste rabe. Ampak to so malenkosti. Zares odveč sta se mi zdeli le predzadnji dve poglavji, ki sta kr neki in povsem obvisita. Ampak je tudi to za preživet. Skratka, če Hudolina še niste prav dosti žvečili, je Ingrid Rosenfel menda kar pravšnja za poizkušino.
Default avatar
Tako na hitro:

Miha Mazzini: Paloma Negra (Beletrina)
Jurij Hudolin: Ingrid Rosenfeld (Beletrina)
Emil Filipčič: Skrivnost užitka (Beletrina)
Željko Kozinc: Srečni konci (Modrijan)
Milan Kleč: Matičar (Litera)
Zoran Hočevar: Prva liga (Litera)
Florjan Lipuš: Poizvedovanje za imenom (Litera)
Cecilija Novak: Štiri zvezdice (Litera)
Milan Kleč: Ura resnice (Beletrina) – Je to roman?
Tone Frelih: Grožnja s smrtjo (Studio Print)
Ernest Jazbinšek: Vrnitev v življenje (samozaložba)

Od naštetega prebrala Hočevarja in Kleča (Matičar), noben me ni preveč navdušil.

S Hudolinom imam sama malo drugačno izkušnjo. Skozi Vrvohodca sem se prebila do konca(čeprav s težavo, ker prazno žongliranje z besedami in kopica ne zmeraj posrečenih neologizmov res hudo preizkušajo bralčevo potrpljenje), od prej poznam tudi Objestnost, Pastorka pa sem imela sposojenega in sem ga le prelistala, ker do datuma vrnitve nekako ni prišel do vrsto ... Ta zadnji roman pa sem odložila po tridesetih straneh, ker me preprosto ni dovolj pritegnil. Bom morda še enkrat poskusila.

Od zgoraj naštetega pa so kandidati za deseterico glede na odzive po moje kvečjemu Mazzini, Lipuš in morda še Hudolin in Filipčič. Aja, pa Kleča tudi ne smemo odpisati - nekako mu zmeraj znova uspe prepričati žirijo z recikliranjem enega in istega na sto različnih načinov ... Malo drugačen kontekst, malo duhovičenja in to je to. A je sploh bil že kdaj kak njegov junak trezen? Čisto zares me zanima, brez šale.

Večina romanov pa bo verjetno izšla šele v drugi polovici leta. (Verjetno kakšna povezava z razpisi, proračuni ipd.) ;)
Default avatar
Prebrala:

Rudi Podržaj: Simonove priče

Tole je nekaj najboljšega, kar sem izpod slovenskega peresa prebrala v zadnjih nekaj letih. (No, navdušili so me tudi Letnarjevi Jedci mrtvih in še vedno se mi zdi zamalo, da je bil pri kresniku povsem spregledan. - Ampak Simonove priče so po mojem mnenju še precej boljše.)
Nadvse priporočam v branje! In naj vas začetek, prva priča, ne zavede - začne se malo "čudno", tako, da imaš občutek, da ne bo kaj prida iz vsega skupaj. A že druga priča te začara, da bereš in ne moreš odnehati - in kmalu uvidiš tudi smisel prve priče. Krasno je povezano skupaj, pripovedi so zanimive, mestoma srhljive (iz takih in drugačnih razlogov) in mestoma tudi hecne, da se nasmeješ. Če bo tole drugo leto spregledano, je s kresnikovo žirijo nekaj narobe.

Željko Kozinc: Srečni konci

Ni slab roman. Sama bi sicer iz njega izločila kakšnih 50 strani, ker se mi zdi, da ponekod preveč zaide v zastranitve. A vseeno vleče in ti, ko ga prebereš do konca, pusti prijeten okus. Če si vsaj rahlo drznem soditi po letošnji beri, bi rekla, da si zasluži vsaj deseterico.
Default avatar
Malo sem se poigrala z namigi o iskanju po Cobissu in so ven padla še naslednja omembe vredna dela ki nosijo (ali pa jo šele bodo, ker se še tiskajo) letnico 2013:

Škrinjar Polona: Križev pot Elze Kociper
Pregl Slavko: Kukavičje jajce
Möderndorfer Vinko: Balzacov popek : pripoved običajne norosti
Konc Lorenzutti Nataša: Kava pri dišečem jasminu
Sukič Nataša: Kino
Default avatar
Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu

Že dolgo, res dolgo se me kakšna knjiga ni tako zelo dotaknila kot tale. In tako močno pretresla. Ganila. Razorožila. Mi pokazala, kako zelo nemočni smo pred alzhajmerco. In kako zelo potiho in zahrbtno se lahko, kar tako, tebi nič in meni nič, pritepe v naše življenje. V življenje bolnika in v življenja vseh okoli njega, ki ga imajo radi in jim je mar. In nas nikoli več ne zapusti, vse dokler bolnik ne zapusti nje...

Prav zares ne (z)grešim, če rečem, da sicer prav tako odlično Igranje Stanke Hrastelj romanu Čisto sam na svetu ne seže niti do kolen. Če tole ni dovolj najmanj za deseterico, potlej pa res ne vem, kaj bi bilo.
Default avatar
komaj čakam da pride ta knjiga v knjižnico
Default avatar
Mene je navdušia: Ana Balantič : Odrezana sreča
Default avatar
O, hvala za seznam, seznam :-).
Default avatar
Feri Lainšček: Orkester za poljube

Tako, prva kandidatka za kresnika 2014 je prebrana:)
Izbira je bila dobra. Sicer pa pri Lainščku težko zgrešiš...
Sem že prepričana, da bo knjiga prišla med peterico finalistov.

Najboljši se mi je zdel oris časa dogajanja - recesija v letu 1929 - vzporednice z današnjim časom ni težko najti. Stil pisanja, ki je nekako arhaičen, je zelo na mestu.
Vračanje mrtveca me začuda ni motilo.
Všeč mi je bilo tudi razvijanje odnosa med Terezo in njenim dobrotnikom, precej manj pa me je navdušil konec romana.

Priporočam!
Default avatar
Meni se pa od letošnjih zelo dopade tale boksarski od Tadeja Goloba, Ali boma ye!

Saj na sami zgodbeni ravni morda ni nekih presežkov, tudi par epizod ali zastranitev je notri, ki bi komot manjkale, ampak zadeva se mi zdi enostavno zelo dobro spisana. En tak frišen, neprisiljen humor, ki ga pri slovenskih avtorjih kar redko najdem.

Dialogi so sploh top, se res vidi, da je tip mojster. Upam, da zadeva daleč pride, vsaj do deseterice.
Default avatar
Tadej Golob: Ali boma ye!

Tole je pa...prvovrstna poslastica. Svinjske nogice mi niso bile preveč všeč, Zlati zob pa me je navdušil. In Ali boma ye! je Zlati zob za odrasle, definitivno. Na videz preprosti dialogi, ki v knjigi prevladujejo, oživijo pred našimi očmi prav vse junake, ne glede na to, kolikšno vlogo imajo v zgodbi. Struktura romana me je navdušila, čeprav je prvih nekaj strani vzporedno prepletanje dveh dni malce naporno. Ampak ko padeš not...! Glavni junak je v primerjavi z junakom iz Svinjskih nogic že malčik obrušen od življenja in zato nekolikanj bolj zdravo ciničen, predvsem pa (vsaj meni) bolj simpatičen. Tudi jezik je, čeprav še vedno sočen, nekako bolj všečen. Roman skratka, pri katerem si ves čas želiš, da bi se nikoli ne končal, a ga preprosto moraš prebrati na mah. Tole mora biti kandidat za zmago, že en kresnik gor ali dol!
Default avatar
Tadej Golob: Ali boma ye! ?

No, bomo prebrali ... Na podlagi vtisa, ki so ga pustile Svinje nogice, bi se ji brez priporočil na tem forumu sicer na široko izognila.

Feri Lainšek: Orkester za poljube
Ne vem ... Nekako se mi zdi, da se tekstu pozna, da je napisan po naročilu, da je avtor načrtno izbral popolarno tematiko (nuna, ljubezen ...), da je poskušal potegniti čim več paralel med takratno krizo in sedanjo situacijo ... Skratka, da se preveč trudi, da bi bil roman čim bolj všečen. Kar najbrž tudi bo, mene pa kljub kvaliteti Lainščkovega izpisa moti občutek, da gre za načrtno napisana uspešnico, ob ustvarjanju katere je bilo več misli na odzive bralcev, prodajo, nagrade ... kot pa iskrenega pisateljskega navdiha.
Ne vem, morda imam pa jaz problem, ker sem decembra malo občutljiva na instantni sentiment, ki brizga iz vseh koncev...:) Kljub vsemu napisanemu bi roman znal (zasluženo) priti med deseterico, Feri je dovolj dober obrtnik, da je nadpovprečen tudi kadar (po mojem mnenju) ni v najboljši formi.
Default avatar
Marija2014 je napisal/a:
* Joj ,"popUlarno tematiko" ! Se opravičujem za zatipkanino. In vse ostale, najbrž je še kje kakšna. :))
Default avatar
Marija2014 je napisal/a:
Hi hi, Marija, mogoče se boš pa ob branju vsake toliko počutila malce "ošvrknjeno". Knjiga je - po mojem - najbolj avtobiografska ravno v tistem pisateljskem delu.
Default avatar
Marija2014 je napisal/a:
Svinjske nogice so enostavno vrhunski roman, dokaz za to je Kresnik. Ker če ne bi bil, potem je žirija skupek kretenov, ki ne ve, kaj je dober roman. Ali boma ye je super roman. In v letošnjem letu pač ni izšel boljši roman. Odličen je pa zato, ker se vidi, da avtor piše o stvareh, ki jih je izkusil. Za razliko od ostalih ferijev, ki pišejo o stvarih o katerih nimajo pojma. In ja, Marička se bo gotovo prepoznala v kakem liku. Takrat je bolje imeti tablete za srce pri roki ;).

Težava je pač ta, da gre vam hohštaplerjem jako na živce, ko vidite, da ga reveža Goloba ne morete streti in potlačiti v drek. Da ta pohujšljiva baraba še kar brca in piše. In ne samo da piše. Najbolj vas boli, da piše prekleto dobre romane. Pa naj gre za mladinske knjige (Zlati zob), odrasle (Svinjske nogice in Ali boma ye) ali pa otroške (Kam je izginila Brina?). Priznajte si, da je Golob dober pisatelj. Veliko lažje vam bo, verjemite ;).
Default avatar
Zanimivo, mene so pa Svinjske nogice čisto očarale, roman Ali boma ye pa pustil precej mlačen vtis. Se strinjam: neobremenjeni, ironični dialogi, jezik, katerega vsakdanjost in pristnost sta tako očarljiva in prepričljiva, da pogovore kot da ne beremo, ampak poslušamo za sosednjo mizo. Poklon mojstru! Vendar ... nekaj sfali. Zgodba, ki bi te izvrstne filmske pogovore, nakladanja, podj...vanja nadgradila v roman? Ne vem. Meni preprosto nekaj manjka.
Default avatar

Koda: Izberi vse

Franko

Ali boma ye je super roman. In v letošnjem letu pač ni izšel boljši roman.
Spoštovani Franko.
Glede na to, da si že prebral vse letos izdane romane, bi bilo lepo, če bi vsakega na kratko orisal. Da nam ostalim ne bo treba brati vseh.
Default avatar
Franko je napisal/a:
Dragi Franko,

če vas za začetek malo zbodem: glede na vso nakopičeno jezo in potlačen bes, ki se da zaznati iz vašega komentarja, lahko popolnoma razumem, da ste se z junakom Svinjskih nogic zlahka poistovetili. :)

Sama si pač dovolim, da mi nekatere knjige niso všeč. Pa čeprav so dobile deset nagrad. Obenem zame osebna "všečnost" in "kvaliteta" nista nujno eno in isto, tistih, ki menijo drugače kot jaz, pa nimam za kretene. Ampak dovolite mi, da sem tako predrzna in razmišljam kdaj tudi s svojo glavo.

Se opravičujem, če sem zdaj s tem odgovorom presegla meje dobrega okusa, počutila sem se nekoliko izzvano ...

Na tem forumu mi je bilo sicer zmeraj všeč ravno to, da je vsebinski in na njem ni osebnega obračunavanja, blatenja ipd. Naj zato poskušam pojasniti, kaj me je pri Svinjskih nogicah zmotilo:

- klišejskost in predvidljivost situacij (junaka žena prevara z najboljšim prijateljem, opisi abstinenčne krize ipd.)
- tematika tetoviranja (iz katere izvira celo naslov knjige!) je premalo izkoriščena;
- liki, z izjemo glavnega junaka, so zelo slabo izrisani - pravzaprav gre za bolj za tipe in karikature kot polnokrvne romaneskne karakterje;
- odsekan konec, ki pusti preveč neodgovorjenih vprašanj (kaj bo npr. ko tisti diler pride iz zapora in zahteva svojo drogo/denar);
- nedodelanost besedila, za katerega se zdi, da sploh ni šlo skozi uredniško obdelavo; veliko stavkov je (nenamerno) izredno okornih, kar odvzame velik del čara jezikovne avtentičnosti;
- ko smo že pri jeziku - čuti se, da je avtor s štajerskega konca (skladnja, ponekod besedišče...), čeprav se prvoosebni pripovedovalec izdaja za Notranjca in trdi, da ni bil še v Mariboru ...

To je to, kar se spomnim po enem letu od branja, najbrž je bilo še precej drugega, zaradi česar me Svinjske nogice žal niso prepričale ...

Lepe praznike vsem in veliko bralnih užitkov v letu 2014!

Moderatorji

Nataša Purkat , univ. dipl. slovenistka in sociologinja kulture
Nataša P
mag. Gordana Rodinger , prof. slov. j. in zgodovine
Gordana Rodinger