če ne delam sem smet, gnoj, luzer
Pozdravljeni,
imam problem, ki je iz dneva v dan večji. Namreč celotna moja vrednost in samopodoba pri meni izvirata iz tega ali kaj naredim ali ne. 🙁 Predvsem mišljeno na domači okoliš. Če ne prispevam nič v skupno gospodinjstvo, se “kaznujem”, se dajem v nič, se imam za … bolje, da ne rečem koga. 🙁 Če ne delam, sem nevredna, si ne zaslužim jest, sem luzer, lenuh … Od kod to? V familiji so starši res nonstop delali, so delavno naravnani in moti me, ko si mami še danes nič ne privošči samo dela in dela. Včeraj sem ven padla, ko je na praznik delala na hiši in potem popoldan na vrtu jaz sem se pa “gonila” okol. Tako jaz temu rečem, če si morda kaj “privoščim”. Šla sem do kolegice malo na sprehod in v kino. Potem sem letela na njivo zvečer ob osmih, da sem vsaj nekaj naredila in tako lažje živela sama s sabo. :-((((((((
Dopust, kakšen dopust?!?!??!?! Je treba delat, jaz da bi šla “moji” pa ne. Me raznese.
Mah težko je povedati, kako res to name vpliva. Razžira me, duši, tišči, žalosti, ne vem kaj naj. Ne maram se, ne prenašam, ne prabavljam, sovražim se, najraje bi spala in spala. Ko vidim mami, ki dela sem že zamorjena. :-(((((( Tako lepi dnevi, jaz pa se zmeraj bolj utapljam, zgubljam stik z realnostjo. Sploh nisem več človek, ampak podivjana žival, ki tava, bega. 🙁
Vem, naj grem od doma boste rekli, samo jaz imam občutek, da moram biti doma in kaj pomagati, prispevati h gospodinjstvu. Nimam svojega lajfa, ker sem ujeta v primarno družino in željo po skrbi za njih, pa mi ravno ne uspeva, saj se samo še kregamo.
Če grem, ne bo pomagalo, če probam sprejeti stanje kot je, ne gre. Brezizhodna situacija. Morda kdo ve, o čem govorim? Ko te nekaj drži, gloda, žre, bolj ko se želim tega rešiti, bolj raste to v meni. Ne spusti, res ne razumem ljudi, ko rečejo, je treba narediti rez, iti naprej. Kako?!??!?!?!? In to velja za vsako stvar, jaz enostavno ne morem neki predelati in iti naprej. Vsak trud spremeniti nekaj vodi v hujše stanje. Boj sama s sabo, kot da se mi bo utrgalo?!?!??!?!
Kako vi rešujete take stvari? Kako si racionalno nekaj dopovedati, da ni ok, da je treba spremeniti, pustiti, probati nekaj drugega. Točno se zavedam, kako to vpliva na življenje, da je stanje samo hujše, samo …. Začela sem drugače funkcionirati nasploh. V službi zamorjena, zapiram se pred družbo, vsi in vse mi gre na živce. Totalni ničvredni luzer.
Zdaj me pa popluvajte, da se vsaj zbrihtam. Sonček jaz bi šla pa pod kovter ali se pa rezat. 🙁
da nisi ti iz moje vasi? pri nas so vsi taki, zmešani zahojenci. ženske so na stara leta vse zapite ali na tabletah, moji mami se je npr. zmešalo.
če imaš še vsaj trohico energije, potem poberi šila in kopita in se odseli vsaj 50 km stran, potem pa na resno psihoterapijo in začni živeti svoje življenje.
tudi če ne zaslužiš veliko. sobe so po 150 evrov, ni vrag da ne bi zmogla. doma bo tvoje življenje šlo mimo tebe. tvoji te ne marajo, ker ljubezni sploh niso sposobni ne dati ne sprejeti.
Ko sem začela s študijem na fakulteti, sem se resno zaprašila v delo. Cele dneve sem preživela v predavalnicah in knjižnici, cele noči sem študirala. Šlo mi je odlično in imela sem krasne ocene, vendar pa sem 4. leto padla v depresijo in potrebovala hospitalizacijo.
Takrat sem ugotovila, da sem bila zaradi pretiranega dela manj produktivna, kot bi bila, če bi se 2,3 ure na dan zabavala, potem pa se šele posvetila študiju. Spremenila sem način razmišljanja. Zdaj se najprej vprašam: ali res učinkovito opravljam delo? Bi ga morda bolje, če bi se za kako uro, dve usedla na kavč in si pogledala najljubšo oddajo? Če je odgovor da, potem ne razmišljam dolgo. Delo je še vedno odlično opravljeno, v službi pa so nad mano navdušeni. Sedaj je največji problem, ker me snubi konkurenca in se v sedanji službi bojijo, da jim bom ušla. 🙂
Nisi napisala niti kliko let imaš niti tega ali si zaposlena. Imate kmetijo ali gradite hišo, ker praviš, da je mami delala včeraj ves dan delala na hiši. Ja zakaj še vedno živiš doma, ker je ceneje ali celo zastonj?
Kaj delaš oz. kaj in koliko pomagaš sicer, ko niso prazniki? Praviš, da ne greš od doma, ker čutiš, da moraš pomagati? Si prepričana. Mislim, da moraš veliko stvari najprej izprašati, ugotoviti, razčistiti pri sebi, da boš na koncu prepričana, kako je dejansko stanje. Zakaj se počutiš tako kot se? Upravičeno ali si družini res v takšno oporo sicer, da ti ni potrebno imeti slabe vesti, če si privoščiš tudi dneve, ki jih preživiš po svoje.
tole mi deluje kot resna motnja…sprosti se ženska, uživaj v brezdelju, posveti se sebi, svojemu telesu in duši, zabavaj se, seksaj………
takšno mišljenje da če vsak dan cel dan ne delaš kot zamorc si potemtakem ne zaslužiš niti jest, je totalno primitivno…kmečka logika izpred 50 let nazaj v kakšnem zatumpanem selu nekje na dolenjskem…
to te bo pokopalo…
imej se rada, sebe kar si in ne glede na tisto kar narediš čez dan.
ob tem sem se pa zjokala. :-((((((((((( kako resnično. kako boli, ko se imaš res za nič, ko življenje nima smisla oz. dan, če nekaj ne narediš. predvsem boli to, da se nimam rada. :-((((((( Mah bom raje nehala, da ne povem še, kako se “mučim”, ko sem jezna nase. Sebe, svojo psiho in telo baje izčrpavam. 🙁
in še nekaj odgovorov. Starši želijo, da bi se odselila in rešila tega sranja, ker vidijo, da trpim. Želijo mi pomagati. Delam, ker imam jaz občutek, da jih moram razbremeniti, ne ker bi mi kdo kaj očital in silil. Še na dopust, ki še nikoli v življenju nisem bila, me silijo. Živim doma, si kupujem stanovanje, samo ne verjamem, da bo selitev pomagala :-(. Seveda hodim v službo hvala bogu, mami pravi, da srečen moj dirketor, ki ima takega norca za delat. Grem tudi kdaj občasno kaj narediti izven delavnika, ko se pač želim umakniti od doma pa naj bi nekaj delala. Aja starost 30+, kar nima veze. Itak je z leti samo huje, tako hudo ni bila ta moja “motnja” izražena prej.
Hvala vsem, ki ste prebrali in “vzpodbudne” besede.
Avtorica, zelo mi je poznano in točno vem, o čem pišeš.
Pri nas doma smo tudi vse dni delali. Nikoli, ampak nikoli se nismo popoldne usedli pred hišo na klopco. Edini čas, ko je bilo dovoljeno lenarjenje je bilo v nedeljo popoldne, ker nedelja je gospodov dan. Ko sem prišla k tašči prvič in sem videla, da med tednom sedi na klopci, sem bila prepričana, da je neozdravljivo bolna in sem jo previdno vprašala, kaj ji je. Samo čukasto me je gledala. Potem sem pač ugotovila, da je samo lena.
Eni pač lenarijo in pri tem nimajo niti malo slabe vesti. SO bili pač tako vzgojeni.