Brez finančnih težav – še kdo?
Pozdravljeni!
Ne želim povzročati slabe volje ali se napihovati ali kaj podobnega, me pa vseeno zanima. Verjetno vas je tukaj tudi kaj takih, ki danes nimate prav nobenih težav s financami, v smislu da bi morali varčevati pri izdatkih, hrani, počitnicah, oblačilih zase in za otroke? Verjamem, da se v teh časih ne mečete ravno ven, pa me vseeno zanima.
Pri nama gre osebno življenje brez občutenja recesije. Za hrano ne omejujeva, koliko dava, jeva cca 1-2x na teden zunaj, položnice plačujem takoj, na računu OK, plača redna in solidna, oba na visokih in odgovornih položajih v gospodarstvu (tuje lastništvo podjetij) – tole sicer tipkam med dopustom. Za preživljanje dopusta je vedno možnost izbire, ki ni vezana na finance (časa je pa res malo manj). Dobro, nočem reči da razmetavava, ker niti nisva tako vajena, ampak finančnih skrbi pa res ni.
Pač zanima me. Nimam sicer nobene slabe vesti glede situacije, ker oba izhajava iz zelo ubožnih družin in v življenju nisva imela drugega mecena kot samo sebe. Mogoče še starost, jaz 40, on malo čez 50.
Živeti brez večnega preračunavanja je itak vedno privilegij. Jaz sem dala sušne čase skozi tudi že kdaj prej, v študentskih letih, na primer, pa ko sem kupila stanovanje in sem res postrgala do zadnjega tolarja vse … Tako da mi tole zdaj niti ni taka drama, hujša drama mi je, ker so obeti za družbo kot celoto tako slabi. Ker če gre državi okej, pa si samo ti trenutno v frki, imaš upanje, da boš tudi ti zlezel na zeleno vejo, to se meni zdi ogromna razlika.
Cenim, da sploh opaziš, da nekaterim ne gre dobro. Pred kratkim sem bila v družbi povzpetnežev, ki so mi zatrjevali, da se za enega ali dve osebi ne splača kuhat doma, ker pride ceneje, če hodiš ven jest. Da za deset evrov ne moreš skuhati kosila. Moram rečt, da sem ostala brez hitrega odgovora, rekla sem le, da smo očitno iz zelo različnih svetov.
E, lepo!! 🙂
Sama zase sicer ne mislim, da imam finančne težave, v očeh marsikoga pa sem verjetno res revež. Dohodka na družinskega člana imamo cca 400 EUR neto. Položnice plačane, lačni nismo, redkih enodnevnih izletov se zelo veselimo in jih še dolgo ne pozabimo…
Res pa bi, če bi mi kovček denarja padel na glavo, kupila dober sesalec, plačala otrokoma jezikovni tečaj v tujini, šla za 14 dni na dopust lenarit in potem še za kakšen teden na potovanje…
Ampak brez vsega tega nisem nesrečna.
Uživajte!!
Tudi jaz ne občutim recesije. Še boljše, ker sem pred dvema letoma napredovala, mi gre od takrat tako dobro kot mi ni šlo nikoli. V življenju sem dala skozi tudi čase, ko sem bila nekaj časa brez službe, v otroštvu pa živela v pomanjkanju, tako da vem, kaj občutijo tisti, ki so brez službe oz. so na minimalcu.
Prav zato nikoli ne razmetavam, čeprav imam.
Ok, vesela zate, res ti nisem fous 🙂
Tudi meni je do pred par leti slo dobro, dela je bilo dovolj, prihodkov tudi. Potem sem se nepremisljeno vrgla v obnovo hise, unicila zdravje, izgubila stranke, in sem naenkrat na robu revscine. Poloznice cakajo, prihodkov nimam, nepremicnina je izgubila vrednost in ni trzno zanimiva.
Stvari se lahko na hitro spremenijo, ja.
Včasih si finančne težave ustvarimo sami v glavi. Mislimo, kako bi morali imeti eno in drugo in tretje in potem jamramo, da za tisto nimamo….
Če gledam s tega vidika, potem lahko imam ogromno finančnih težav:) Drugače pa lačni nismo, privoščimo si tudi kaj, sicer je včasih šlo več, ampak je tudi sedaj čisto OK. V upanju, da bo jutri še bolje:)
Lepo tebi.
K sreči tudi midva nisva v finančni zagati. Je pa vse odvisno od skromnosti in načina razmišljanja.
Če se ne spuščaš v kredite in ne iščeš utehe svojih čustvenih težav v šoping centrih in svojih otrok namesto z lastno ljubeznijo ne zalagaš z tonami igrač in plačljivih dejavnosti..potem zagotovo nimaš finančnih težav.
Isto kot avtorica. Podobnih let. Je pa res, da pri nas zasluži mož neprimerno več kot jaz, ampak to ne moti niti njega niti mene.
Za moje pojme se ne preseravam, nimam dizajnerskih torbic, kozmetiko si privoščim malo dražje, pa tudi to ne vse, pri hrani ne šparam, ne kupujem pa npr. jagod kadar niso v sezoni in zato čisto preveč drage, otrokom ne kupujem oblačil s podpisom, sama srednji razred, kuham sama 6x na teden, sveže obroke. Počitnice si privoščimo 1x letno bolj eksotiko.
Avtorica, me veseli, da si odpla malo drugačno temo.
Tudi pri nas ni finančnih problemov. Res je, da ne zapravljamo, da šparamo, da zdaj, ko je denarja manj, pač jemljemo od takrat ko je bilo na bacanje.
Tudi mi smo živeli skromno in tudi pri možu so živeli skromno, zato tudi zdaj midva živiva skromno, čeprav imava denar. Pravzaprav skozi živiva enako. Privoščiva si, kar si želiva, ampak saj pravim, sva skromna v željah. Meni je najbolj pomembno, da sva otroke preskrbela, izšolala, jima privoščila potovanja, počitnice, tečaje v tujini.
Iz leta v leto se bolj kaže da se plače nižajo, stroški pa višajo.
Naše finančno stanje? Ni ravno brezskrbno, se pa da zdržat. Imava kredit, položnice so plačane, hrana tudi – tu se že malce pazi, da se ne kupujejo bedarije, obleke? Enkrat do dvakrat letno se dopolni garderoba, vendar nikoli firm ali predragih oblek.
Ne vem trenutno nama uspe dati cca. 150 €- 200€ za varčevanje. Ampak ker pričakujem, da bova mogla ponovno reševati stanovanjski problem in ker je vmes polno drugih stroškov, mislim da ne privarčujeva dovolj.
približno taka je naša “slika” 🙂
moja plača je sicer nekje na slo povprečju, na srečo pa mož zasluži mnogo več. prav tako ne kupujem oblačil ne vem kakih hudih firm, za kozmetiko pa res reskiram nekaj več. v trgovini mi ni treba gledati kaj dam v voziček, večkrat si privoščimo kosilo zunaj, rojstne dneve prav tako praznnujemo zunaj. na dopust gremo cca 4x letno (2 daljša dopusta in 2-3 x po par dni). živimo v lastniškem stanovanju (kredit že odplačan 🙂 ) na obrobju mesta.
ko gledam razmere drugod, vidim da imamo prekleto srečo , da imamo vse to!
Hvala vsem za pozitivne odzive. Saj ne da zdaj kaj drugače gledam na situacijo v SI, sem pa vesela, da je kljub vsemu še mogoče dihati in da se bo morda tudi zato situacija morda vendarle nekoč spremenila tudi za tiste, ki jim je težje.
Pa še ena opazka glede na odgovora Tuki in Tux – tudi mene mož krepko šiša s plačo. Bi sicer lahko živela tudi samo od moje, ampak vseeno. Problemov pa si zaradi tega ne delava oz. ni pregovarjanja, kdo bo kaj plačal ali da je kdo kaj več vreden
(npr. pri mojih starših je bilo povsem kontra – mama je imela malo plačo, a je gor držala skoraj vse 4 vogale pri vzgoji in gospodinjstvu, pa kljub temu v očeh očeta ‘ni imela pravo glasa’, ker je on prinesel k hiši več soldov).
Midva imava točno take dohodke kot pred tole “krizo”. Privoščiva pa si nekoliko več kot prej, ker je kredit za stanovanje poplačan. Imava tudi enega otroka več 😉
Kriza se nama ne pozna, vse je plačano v roku, nekaj varčujeva že od nekdaj, pri hrani pogledava, da ne kupujeva vsakega krša, samo zato, ker je poceni. Avto je nov in plačan, sicer cenejšega ranga… Obleke se kupuje v Outletu, H&M, Mani, kjerkoli pač kaj lepega in ne predragega najdeš. Znamke mi visijo dol.
Dopust je letno 2x po en teden na morju + veliko dnevnih ali vikend izletov v lastni režiji (vsaj 12x letno), obiski vodnih parkov so redno na sporedu. Starejši otrok ima plačan športni klub in glasbeno šolo, za novo kolo si je privarčeval in pridelal sam.
Raznih kozmetičark, fitnesov in podobnih jajc si ne privoščiva, ker se nama zdi neumno molzenje ljudi.
Aja, imava pa na družinskega člana 600 EUR.
Ko tole berem, se mi pa zdi, da smo pri nas tudi kar premožni:-) Smo trije člani, dohodek na člana kaksnih 1200 eur. Ker zaenkrat še imava oba službo. Zaenkrat imam jaz še nekaj večje prihodke od moža, a se mi bodo zmanjšali, ker bom po porodniški delala s skrajšanim delavnikom. Sicer ne razmetavamo, imamo pa kar precej izdatkov: odplačujemo posojilo za stanovanje, v stanovanju še prenavljamo opremo, živimo v malo dražji soseski, zato so tudi mesecni stroški za stanovanje precej visoki. Trenutno z možem nosiva predvsem oblačila iz prejšnjih let, novo kupujemo za otroka, pa ne kakšnih dragih znamk. Sicer nam pa ni hudega.
Nimamo finančnih težav in tako kot vse predhodnice pred mano, oba izhajava iz revne družine. Vedela sva, da se morava potrudit s študijem, da je treba živeti skromno in racionalno in v teh časih nama to še kako koristi.
Stara sva 33 in 34 imava svojo hišo, dva avta, privoščimo si dva dopusta letno in nekaj kratkih bolj izletov čez leto. Zunaj jemo 1x na mesece, otrokom lahko kupimo kolo, ko ga preraste, pa drugo športno opremo, vendar nikoli ne razmetavamo in izpolnjujemo vsako otroško željo.
Nekaj lahko še varčujeva in priznam, da imam hudo slabo vest! V torek me je pobralo ven iz neke trgovine, ko sem si kupovala hlače, enostavno nisem mogla kupit, ker mi gresta že par dni po glavi tista fantka iz Celja in sem ta denar raje namenila njima. Prav tako se je mlajši sin izmislil neke igrice in sem mu raložila, da pri vsah igračah, ki jih ima, bi bilo zelo nepošteno, da mu jih še kupujem, medtem, ko dnevno poslušamo zgodbe otrok, ki nimajo niti za kruh. Se je strinjal in tudi tisti del denarja sva namenila tema fantoma. Potem pa sem razmišljala, če sem ravnala prav.
Veliko pomagam, če se le da, vendar me vsak dan razjedajo te žalostne zgodbe. Niti hvaležna za vse kar imam nisem, ker imam neprestano slabo vest, pa čeprav je vse zaluženo na poten način in z najinimi žulji.
Kar milo se mi je storilo ob tvojem postu in hvala v imenu tistih, ki jim je bil ta denar namenjen. Škoda, da ni več ljudi s tako vestjo. Tudi sama rada pomagam.
Midva sva dva (otroci so odšli) in imava skupno 1600€ prihodkov mesečno. Seveda računi so plačani, tudi pri hrani ravno ne škrtarima, imava pa manjši vrt, tako da je lažje, avto Megan star 1 leto, dopust 1x na leto na morju in 1 do 2 x toplice. Živima v hiši, privarčevanega pa imava nekaj malega (za pogreb recimo bi bilo dovolj:)))
Ni nima hudega, saj sva od vedno bila navajena na skromno. Me pa zelo žalosti sedanja situacija in upam, da se bo v prihodnosti kaj izboljšalo, ker če vidiš da nekdo zraven tebe nima, tudi sam nimaš tistega pravega zadovoljstva, ki bi ga lahko imel.
Tudi pri naši hiši živimo solidno, oba imava plači nad 1.500,00, trije otroci, kar precej prihrankov, stanovanjskega problema nimamo, sva pa v prvih letih skupnega življenja živela zelo skromno, zidala hišo, v mladosti pa sploh – skromno, revno, ubogo vsak v svoji familiji.
Zato pa znava cenit to kar imava.
No, midva pa sva že leta v ne ravno zavidljivem položaju. Še vedno imava toliko, da ne morem reči, da smo revni in da si ne moremo nič privoščiti. Pa vseeno. Stara sva 30 in 32 let, partner je doktor znanosti, mene zagovor čaka čez kakšno leto. Imava enega malčka, na poti je drugi. Službe imava, ne najbolje plačane (o kakih 1500 eur ali več na mesec lahko kar sanjava) in plača ni vedno takrat na računu, kot bi morala biti. Živiva še pri starših in si že 4 leta zidava manjšo hiško na deželi, da bomo lahko šli na svoje. Imava hipotekarni kredit in ko konec meseca plačava vse položnice, kredit, financirava gradnjo, nabaviva hrano… nam praktično ne ostane nič. In tako je že odkar sva se odločila, da bomo šli na svoje, da se pač ne moremo stiskati na 70 kvadratih več generacij skupaj. Ne privoščimo si praktično nič, dvakrat na leto kakšen nov kos garderobe, čevljev, vesela sva, če dobiva kakšna oblačila za otroka iz druge roke in vesela sva vsake pomoči, ki nama jo nudijo starši, pa čeprav nama ne morejo veliko pomagati. Na morju sva bila pred rojstvom otroka 1 teden, lani nismo bili, letos planirava, da bomo nekajkrat skočili za kakšen dan na slovensko obalo. In to je to.
Nekaj let nazaj me je bilo sram, ker še živim doma, ker nimam ničesar “za pokazat”, pa čeprav sva oba pridna, delavna, družina nama pomeni vse. A zdaj vem, zakaj se odpovedujeva tem stvarem – ker imava cilj in to je, da bomo imeli urejene razmere za življenje, na zdravem podeželskem zraku, v okolju, ki je primerno za odraščanje najinih otrok. Lahko bi se odločila da ne bova zidala, pa bi si lahko privoščila vsako leto konkretne počitnice, kdaj bi šli tudi ven jest, pa zvečer žurat, na kakšen koncert… Letos sem si resnično zaželela, da bi šla na koncert v stožice, ker pride L. Cohen – moj najljubši tuji glasbenik. Je že ful star in lahko, da bo to njegovsa zadnja turneja. A ne vem, če nam bo na koncu meseca ostalo tistih 50 eur, kolikor stane karta, ali nam bo 50 eur zmanjkalo…
Ker službe nima noben od naju za nedoločen čas in ker ni ziher, da bova potem, ko bova brezposelna, zaposlitev hitro dobila, se že zdaj pripravljava na scenarij, da odpreva svoje podjetje, poizkusiva še to, mogoče pa nama uspe in bova enkrat lahko tako kot avtorica (ki ji resnično privoščim!), in bova rekla, da ne občutiva krize, da nam gre dobro, sicer res ne sedimo na ritih, delati je treba, ampak gre.
Pa kljub temu, tole ni jamranje, je le opis realne situacije. V njej nisem nsrečna, čeprav ni idealna, a mi daje upanje, ker se oba z možem trudiva in morda bo najin trud enkrat poplačan.