bojim se umiranja, smrti

Stara sem 45 let. Od dogodka, ko je pred pol leta nekdo umrl, se bojim smrti, umiranja … bolezni. kaj vse me še čaka v življenju?

Glej, nekateri so že zapustili ta svet, nekateri ga nekoč bodo. Nihče ne ostane za seme in nesmrten. O tem razmišljat, kaj bo, kako bo nima smisla, zato raje živi in uživaj. Če pa ti bo lažje, daj vse na papir kaj želiš in da svojci tvojo željo spoštujejo in zaključi s tem, ne premlevaj, saj boš drugače strah vpletla še v druge stvari v življenju.
Opusti se i uživaj – cedevita.

Veš, nihče izmed nas ne ve kaj ga čaka, ne v življenju, ki je še pred nami, niti kako bomo umrli. Je dobro, da ne vemo in je dobro, če se s tem ne obremenjujemo toliko prej. Verjamem, da te je dogodek v bližnji preteklosti iztiril in te prisilil v takšno razmišljanje. Poskusi se tega na neprisiljen način otresti, če ne gre, se probaj o tem pogovarjat s kakšno dobro prijateljico, tako, da ji zaupaš svoje strahove. Če ji zaupaš in ona zdravo razmišlja, lahko, da se boš v pogovoru z njo znebila teh strahov. Če ne pa se vsekakor zaupaj osebnemu zdravniku. Bosta malo predelala in lahko ti bo svetoval, kako se spoprijeti s tem, mogoče bi rabila samo par uric pogovora s psihoterapevtom.
Sem tudi sama veliko razmišljala o tej temi, ko so se v moji družini zvrstile tri smrti v kratkem času. Še posebej zadnja me je precej vrgla iz tirov, ker je šlo za mlajšo osebo. Je pa strah in predajanje črnim mislim počasi izzvenelo.

Joj, kot bi poslusala sebe. Vceraj zvecer so se mi ulile solze, ker sem premišljevala o življenju po moji smrti. Ne vem zakaj, ampak se spomnim od malega, da ko sem pomislila , da ko me vec ne bo, me je v prsih stisnila taka tesnoba. Grozen mi je občutek, da me vec nikoli ne bo na tem svetu, da to življenje živim potem pa cao. Me vec ni.

Mene pa ni strah. Včasih si rečem, še ene 40 let pa hvala bogu me ne bo več. Resno govorim. Pa mi ni nič hudega. Imam otroka, skrbim za bolne starše, imam službo in nimam partnerja več.

jaz se pa bojim,da po smrti še čutiš, samo da tega ne veš. In bojim se, da te dajo ali pod zemljo ali kremirat in se potem tam zavedaš vsega…. tega me je groza. kako veste, da ne čutiš vsega, samo ne moreš povedat, pokazat? vem da je butasto, ampak tega se ne morem otresti.

Sigurno nič ne veš in nič ne čutiš. Si bila že kdaj v nezavesti ali pod narkozo? No to je sigurno isto le da se ne zbudiš več. Če se samo tega bojiš si zmagala.

enako….ne smem niti pomislit na to, da me en dan ne bo več..in da ne vem, a bo to čez 5 minut ali čez 50 let…življenje, ki ga sedaj živim je tako lepo, imam prečudovito družino in še enega otroka na poti…kar duši me, kričala bi od bolečine ko pomislim, da bom en dan morala zapustit svoje otročičke…ampak kaj pa naj, vse nas to čaka, to je edino dejstvo, ki velja in ki bo vedno veljalo…kar se rodi, mora umreti….

Zakaj te je strah smrti?
Življenje je prečudovito,tako da na smrt ne bi smela pomisliti.
Ni mi jasno,da sploh o tem premišljuješ,le zakaj si otežuješ življenje?
So stvari,ki so pomembnejša od tega,kdaj bo konec!
Saj ko je enkrat konec,je konec in se tega ne zavedaš.
Vsak dan sonce vzide in zaide,eno življenje ugasne, drugo se rodi!
Evo vic na to temo:
Moški hodi po strehi štirideset nadstropne stavbe. Po nesreči se spotakne in pade s strehe. Medtem ko leti mimo sedemnajstega nadstropja, oseba v stavbi zakriči : ,,Kako gre?”
Mož ji odgovori: ,,Doslej dobro!”

Dobro vemo kaj sledi – tla. Določen trenutek, bo živ in naslednji trenutek bo mrtev.
Vsi mi padamo. Vsem se nam približujejo tla. Določen trenutek bomo živi, že naslednji trenutek nas ne bo več. To je verjetno najbolj preprosto dejstvo zavestnega bivanja. Ključ za srečo v našem življenju, je, da se naučimo, kako uživati v potovanju. Da bi to dosegli, bi se morali bolje naučiti obvladovati »umetnost življenja,« to je, biti v sedanjem trenutku. Mislim, da je za čas življenja edino pametno,da res intenzivno živimo v življenju.

jaz pa se bojim samote.

samote tukaj, ali samote po smrti?

Zelo zelo vam priporočam knjigo “Kronika odhoda”. Odpre vam nove perspektive gledanja na odhod.

tudi jaz se bojim smrti. pa ne smrti kot take ampak včasih najpogosteje zvečer ko sem že v postelji razmišljam o tem da ko bom umrla me ne bo več .nikoli več in to je grozno. včasih jokam in mi je kar slabo od teh misli. ne morem se sprijaznit s tem da zdaj sem in potem bo vsega konec.nikoli več