“če imaš vrt se da pridelati čuda”
V marsikateri temi na tem forumu govorite o pridelavi lastne hrane, v smislu če imaš vrt, komot preživiš, ker toooooliko pridelaš.
Ali vi to resno mislite? Ampak to samo teoretično in v resnici niste vrta oz polja videli od blizu? Pa še to – vi govorite o vrtičku, mi pa obdelujemo polje veliko za 2-3 olimpijske bazene, samo za ilustracijo.
Že celo življenje živim na podeželju. Moja družina je kmečka, tako oče kot mati sta se rodila med vojno kmetom, nista študirana, oba sta končala poklicno šolo in celo svoje življenje delala na kmetiji. Oba sta od staršev podedovala zemljo, tako da – zemljo imamo. In to ne malo. Torej rastem gor na kmetih in se čudim, ko pišete, da se z zemljo da preživeti. Pa se ne da. Za sproti je, za preživet 365 dni pa ne!
Lani je bilo krompirja tako malo, da smo ga že decembra morali kupovati. Paradižniki so bili 2 tedna in še to samo tisti zgodnji, od sredine julija ni bilo več nič. Niti za vložit v kozarce, niti za sušit, praktično niti sproti za solato. Koruza ni obrodila zaradi suše. Grah je bil za 3x na krožnik. Čebula je uvela, še preden bi se začela v zemlji debeliti, bučke ni bilo niti ene, kumare niti ene, paprike niti ene. Bile so samo marelice, od katerih smo potem kuhali marmelado in jo jedli še letos spomladi, to priznam. Ampak niti slučajno ne bi preživeli samo z marelično marmelado. Spomladi so bile češnje, pa še to je obrodila samo ena sorta in kljub temu, da imamo 4 drevesa, je bilo spet za sproti, za nekaj štrudlov in za 5 kozarcev kompota, ki jih nekje novembra ni bilo več, pa recimo, da smo pojedli 1 na mesec. Saj ne mislite, da od tega preživi družina, od kompota in marelične marmelade po 1 kozarec na mesec? To je za mesečno popoldansko malico, niti pod razno kot glavni vir hrane. Pozimi pa pri nas ni zrastlo nič, a pri vas raste pod snegom?
In to ni bil poskus kmetovanja. To je bilo kmetovanje družine, ki že celo življenje to počne. Starša sta zdaj že 20 let upokojena, imata čas in sta dokaj zdrava, tako da v zadnjih 20 letih kar počneta je samo kmetovanje, pa niti za eno leto od teh 20 ne morem reči, da bi s pridelkom lahko preživeli. V kmetovanje smo vključeni otroci že od malega, sedaj prispevamo z obdelovanjem vsi v razširjeni družini, torej že 3 generacije. Ni nas malo in vsi delamo po svojih močeh, ta mlajši po službah in šoli, starša pa imata čas ves dan.
Sicer je bilo lani izredno sušno leto, vendar tudi prej v vseh teh letih ne bi mogla reči, da z vso zemljo, ki jo obdelujemo, lahko pridelamo čuda. Kot dodaten vir, ne rečem, nekaj je, bolj kot ne za sproti, nekaj malega ozimnice. Pa recimo poglejte sedaj to deževno pomlad in nizke temperature – češnje je potolklo, jagode gnijejo od napite vode, marelice letos niti ene, krompir, ki smo ga v takem obdobju že jedli, je kilav…
Ne vem, no, ne da bi vam jemala voljo, ampak eno je teorija in pametovanje o obdelovanju zemlje in preživetju malega kmeta, pa govora je o nekom, ki ni ravno novinec v tem in ki nima samo hobi vrtička, pač pa kar konkretno polje.
Mogoče je pri velikih kmetih drugače, pri nas bi pa težko rekla, da bi s tem “čudom” preživeli. Res je za sproti, včasih zaradi vremenskih razmer še to ne, včasih če je vreme bolj naklonjeno, je kaj več.
Resnično sem hvaležna, da je vsaj to, kar je, da vem, kaj imam na krožniku, čeprav žal ne celo leto.
Ne sanja se mi, kako da ste pridelali tako malo. Mi smo pridelali krompirja toliko, da smo ga začeli kupovati le kakšen mesec nazaj – ampak kmalu bo itak nov. Nekaj naredimo izmenjave s sosedi, ki imajo npr. bolj zgodnjega, in jim mi potem damo poznejšega…
Drugače pa namakamo – imamo lasten vodnjak in nismo odvisni od padavin. Sama z užitkom vsak dan zalivam, zato sem pridelala dosti, a seveda za sproti, paradižnikov šugo sem pa zamrznila, tako da sem jih imela še nekaj časa.
Lani je bilo krompirja tako malo, da smo ga že decembra morali kupovati. Paradižniki so bili 2 tedna in še to samo tisti zgodnji, od sredine julija ni bilo več nič. Niti za vložit v kozarce, niti za sušit, praktično niti sproti za solato. Koruza ni obrodila zaradi suše. Grah je bil za 3x na krožnik. Čebula je uvela, še preden bi se začela v zemlji debeliti, bučke ni bilo niti ene, kumare niti ene, paprike niti ene.
Če je tole vse, kar ste uspeli pridelat na polju velikosti treh olimpijskih bazenov, pač niste kaj prida kmetovalci.
Imam vrt, velikosti cca. 10x6m.
Krompirja pridelamo za sproti čez poletje, za zimo ga niti ne sadimo, je škoda prostora.
Pridelamo fižola, da ga jemo celo poletje in še cca. 5-6kg zamrznemo.
Paradižnik in paprike imamo celo poletje, vložimo še precej paradižnikove mezge.
Solate, da nam celo poletje gleda iz ušes.
Kumar za celo sezono, nekaj zamrznemo.
Bučk se najemo v sezoni, shranjujem jih ne.
Rdeče pese vložimo cca. 30-40 kozarcev. Dovolj čez zimo.
Peteršilj uporabljam celo sezono, za zimo ga vložim s soljo v kozarce. Pozimi ga nikoli ne kupim.
Čebule imamo za cca. pol zime.
Korenja za cca. pol zime.
Grah ponavadi pojemo sproti, zamrznem ga morda 1-2 kg.
Radiča in endivje pridelam za cca. pol zime.
Res pa je, da brez nič ni nič. Brez gnojenja in zalivanja pač ne bo kaj prida zraslo. Poznam iz primera pri tašči; brez veze se ji zdi kdaj zalit solato ali paradižnik. Bo že kakor bo, pravi. In ima vse kilavo. Pri nas pa raste.
To zame je “čuda hrane”. Če ne drugega, celo poletje ne kupujem skoraj ničesar razen olja, sladkorja, moke in mesa. To ti ni dovolj?
Delno ti dam prav. Preživeti se z lastno njivico ali vrtom ne da. So pridelki, a so tudi stroški. Na primer protitočna mreža, semena, katera si ne shraniš, gnojila…Za pripravo marmelade in sirupov rabiš sladkor, ki ni poceni, pa elektrika za kuhanje. Prav tako za vlaganje rabiš kis, ki tudi ni zastonj, za kuhanje omakc precej elektrike.
Čudi pa tudi mene, kako da vam je lani tako malo zraslo. Češenj res ni bilo, paradižnikov, paprik pa pri nas polno…Ampak to, kar pridelaš, je le za zraven, veliko je treba še dokupiti.
Res se ne da preživeti od vrta.
Pomaga pa precej.
Jaz sem tak “poskusni vrtičkar”, na novo prišla na deželo….in delam majhen vrt, vse na roke, brez
znanja in izkušenj.
In mi precej odleže. Sadim zadeve, ki gredo v skrinjo in kozarce, manj tistega, kar se je sproti.
In imam čez zimo:
– precej vrečk stročjega fižola, če posebej dobro obrodi, ga dam še v kozarce
– veliko brstičnega ohrovta, ki ga nekaj poberem nekaj pa pustim gor čez zimo in je še spomladi dober
– graha res ni veliko
– čebula. česen
– korenje ne rodi fajn vsako leto, ponavadi pa in ga shranim v pesku
– paradižnika je vsaj toliko, da nakuham mezgo
– melancani
. bučke naribam in zmrznem, ravno včeraj sem zadnje pojedla v polpetih
– hokaido buče stojijo celo zimo in se zelo uporabne
– por mi tudi precej odleže..od juh, prilog
– blitve imam vsako leto ful
– zelje in ohrovt v manjših količinah, samo za enolončnice in priloge
-fižol preklar – tega ne sadim veliko, ker zavzame veliko prostora glede na pridelek, kilo fižola je pa 1€
Ostale stvari – redkvice. solatke, motovilci – so bolj za sproti. Imam malo sadja, samo za direkt iz
drevesa pohrustat, nakuham pa nekaj marmelade.
Ampak. Glavna prednost vrta je zame ta, da grem poleti lahko na vrt pogledat, kaj bo danes za večerjo
in se izognem trgovini. Kar je takoj prihranek, ker v trgovini dam prec 10€…
Se popolnoma strinjam z avtorico. Lani je bila vsaj na Primorskem obupna suša, tistim, ki nimajo možnosti namakanja, je šlo praktično vse v maloro.
Vrtnarjenje je krasna stvar, če nisi življenjsko odvisen od tistega, kar pridelaš. Ali pa če vrtnariš tako, da enkrat na teden prideš k staršem na obisk in dobiš za domov košaro zelenjave, v resnici pa nimaš pojma, koliko dela in tudi stroškov je s tem. Saj je super, solata ali paradajz iz trgovine nikoli nimata tistega okusa kot sveže odrezana glava z vrta ali na soncu dozorel paradajz z vrta, ampak prvič, nič ne zrase samo, in drugič, včasih kljub še takim naporom ne zrase nič, ali požrejo voluharji, ali pokradejo tisti voluharji na dveh nogah (na tiste sem najbolj pasja).
Kmetovanje je res odvisno od zunanjih dejavnikov, bolezni in škodljivcev, včasih je zaradi tega pridelek večji, včasih manjši.
Tudi jaz sem doma iz kmetije, sedaj živim v mestu vendar sem od staršev dobila eno njivo, na kateri si sama pridelam zelenjavo. Tudi mi smo imeli lani slabo letino, vendar sem kljub temu napolnila zamrzovalnik z zelenjavo in jo celo zimo uporabljala. Čez zimo mi je na vrtu ostal brstični ohrot, por, motovilec in radič, zato smo imeli tudi čez zimo nekaj sveže zelenjave. Nabirali smo tudi čemaž, bezeg, borovnice, drenove jagode…. Pridelki na moji njivi niso veliki, pripomorejo pa k temu, da je strošek za nakup zelenjave čez zimo manjši ter da je zelenjava, ki jo uživamo zdrava. Obogateti pa s tem pridelkom ne nameravam, tako kot to ni bil cilj mojih prednikov, ki so mi njivo podarili.
dej mi prosim povej s čim, kaj, kdaj in kako gnojiš.
namreč jaz sem zelo proti gnojenju in posledično imam slab pridelek. brez težav in obilno zrastejo samo bučke.
sem proti sintetičnim gnojilom, naravno bi pa poskusila.
hlevski gnoj damo v zemljo zgodaj spomladi, potem pa nobenega gnojila več, ampak glede na pridelek to očitno ni dovolj. zalijemo pa seveda sproti, tudi s koprivami.
Vrt pri nas je cca 400 m2, vendar ni cel za zelenjavo, nekaj je za lušte tudi cvetja.
Še vedno je v skrinji nekaj nizkega fižola, blitve, brokolov, čajote in čebula so še vedno v kleti, v kozarcih je še sušen korenček, tudi sušenega paradižnika v olju je še, prav tako navadne paradižnikove omake, tudi sataraša v skrinji… krompirja pa res razen čisto zgodnjega eno gredo ne pridelujemo, ampak ga kupimo pri kmetu, kjer kupujemo tudi domače mleko.
Kompotov ne kuham, prav tako zelo marmelade, ker smo glede tega slabi jedci.
Tudi jabolka smo imeli še kak mesec nazaj, jabolčnega soka je še, mošta pa tudi ne več, je pa seveda jabolčni kis.
Niti slučajno pa se od domačega sadja in zelenjave ne bi dalo preživeti celo leto.
Vsako drugo jesen (!!) pognojimo v hlevskim gnojem. Spmladi, med “štihanjem” vmešamo še malce Biogrene (http://www.unichem.si/bio_vrt/organska_gnojila/izdelek?prid=114).
Okoli sadik soalte približno enkrat na teden posujem pest Bogatina (kar ni popolnoma nič drugega kot dehidriran kokošji gnoj http://www.jata-emona.si/bogatin_peleti.html ), ki se potem z zalivanje spira v zemljo.
Paradižnikom in paprikam poleg zapičim v zemljo plastenko, ki sem ji odrezala dno (torej je v zemlji vrat plastenke), vanjo nasujem vsak teden pest Bogatina in zalivam le v te steklenice. Tako se potem sproti z vsakim zalivanjem tudi dognojuje.
Mislim, da je resnica nekje na polovici. Mi živimo tudi od prodaje olja in le tega lani nikakor ni bilo dovolj za preživetje. 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} izpad pridelka. Državna pomoč 0€.
Dva dni nazaj so nam divje svinje v celoti, do zadnjega krompirja razrile krompir. 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} izpad pridelka. Pomoč države 0€.
Ostalo nam zaenkrat lepo uspeva. Verjetno do takrat, ko bo zrela koruza in bodo svinje naredile drugi obhod. Svinje prihajajo v samo vas ampak lovce še vedno zanima še tista ena ostala srnica.
Problem je, ker smo registrirani kot kmetje, plačujemo katastrski dohodek, moramo od tega preživeti pa je to zadnja leta nemogoče.
Si pa kljub temu z njivami ful pomagamo. Že tako je hudo ampak brez tega, da si vsaj vse ostalo pridelamo doma preprosto ne bi preživeli. Vrt pomaga, njive pomagajo drži pa, da od tega zelo težko preživiš oziroma je to življenje zelo zelo skromno in hudo naporno.
Pojma nimam, kaj vi počnete na vaši zemlji.
Starša v Ljubljani obdelujeta sadno-zelenjavni vrt velikosti cca 80 m2.
Pametno načrtujeta zasaditev upoštevaje kolobarjenje in dobre sosede ter izkoristita zemljo za več sajenj na leto.
Gnojita s hlevskim gnojem, ki jima ga pripelje znanec.
Imata zbiralnike za deževnico, ki jima menda sicer v suši komaj zadoščajo, ampak vseeno.
Vem, da pridelata dovolj zelenjave zase in za sestro, ki še živi doma.
Mama vlaga shranke v zamrzovalno skrinjo, v kozarce – govorim o sadnih kompotih, čežanah, marmeladi, vloženem fižolu, zelenjavnih omakah in pestih, zmrznjeni narezani zelenjavi…
Pridelajo tudi dovolj krompirja, ki drži večino sezone.
Kolikor vem, vsak dan jedo zelenjavo v različnih oblikah, jaz zelenjavo sicer kupujem, ampak občasno dobim kako marmelado ali kompot :).
Tudi mi vrtnarimo, imamo pa površino malo manj kot polovico olimpijskega bazena 🙂 Tudi lani smo imeli dovolj vseh pridelkov, tako kakor vsako leto. Res je, da nam vsako leto vse ne uspe, vendar to pripisujem temu, da nisem ravno vsak dan na vrtu – zalivamo ročno, nimamo urejenega sistema zalivanja.
Sem pa bila letos na enem predavanju strokovnjakinje za vrtnarstvo in ta je poudarila, da je pomembno:
– kolobarjenje (po skupinah in posameznih vrtninah)
– krepitev rastlin, kar je potrebno izvajati non-stop od takrat ko rastlina raste (koprive)
Poleg množice drugih nasvetov (priprava tal, kulture,..) je za ta dva dala največji povdarek. Morda bi bil tu vzrok za slabo letino.
Na splošno pa lahko rečem, da na površini, ki sem jo omenila, predelamo za 3 člansko družino zelenjavo za celo poletje, shranke (v obliki vlaganja ali zamrzovanja) pa skoraj za vso leto. Nekaj tudi menjamo s sosedi. Krompirja pa sami ne pridelamo, ker ga kupimo od prijateljev, ki imajo večjo površino.
O seveda se da. Samo moraš imeti znanje in vire.
Mi smo imeli domačega krompirja skoraj do aprila. Paradižnika je bilo malo, ampak nem je jasno zakaj.
Solate tudi. Ampak se učimo, ker smo začetniki. Če želiš kmetovati, pa moraš seveda poskrbeti tudi za vodo – če je ni. Mi smo nabavili tiste velike1000 l sode za vodo . Pa za zaščito pred točo, ipd….
Določena zelenjava gnoja ne mara. Tisti del vrta ne smeš pognojiti. To je lahko en razlog zakaj ti določene stvari ne uspevajo dobro, ker sicer je gnoj zelo močno gnojilo in prej narediš škodo zaradi preveč gnojila kot premalo. Zelo pomambna je seveda tudi kvaliteta gnoja.
Če nimate res kvalitetnega potem je dobra altrnativa organsko gnojilo v briketih. Je točno odmerjeno vse kar rastline potrebujejo in potrebujejo le malo vlage zato, da se brigeti stopijo.
Še vedno pa velja, da gnojiti ne smeš vse zelenjave zato je zelo pomembno kolobarjenje. Mi gnojimo malo, samo z organskimi gnojili, ki so predpisana za ekološko kmetovanje, praktično ne zalivamo kljub temu, da smo na obali in če nam svinje ne obdelajo pridelka je le ta prav spodobno obilen.
Pazim pa res na kolobarjenje, na to katere rastline pašejo skupaj in katere se ne marajo in zasadim v bližino rastline, ki odganjajo škodljivce, ker škropim ne nikoli.
No, saj – če je resnica na polovici, vsaj za take z izkušnjami – pri tebi očitno še celo kot prijavljeni kmetje – potem verjetno velja, da gre za pridelavo za “sproti”, pri čemer se lahko zanašaš, da boš eno leto imel veliko marelic in nič krompirja, naslednje leto veliko graha in nič fižola in tako dalje. Ni pa to za preživetje, oz. ne za zagarantirano preživetje vsako leto.
Zdi se mi tudi, da marsikdo v tem teoretiziranju ne upošteva stroškov. Marsikdo obdeluje samo zato, ker ve, kaj bo dal na mizo, v resnici pa mu zalivanje, gnojila, priprava zemlje, razni pripomočki kot so mreže, tople grede ipd, nanesejo kar precej stroškov. Ampak to potem ni preživetje z varčevanjem z obdelavo! Tak kmetovalec bi lahko za višino stroškov, ki jih ima za kmetovanje, kupoval te pridelke celo leto na tržnici.
Vidi se pa, da nekje raste kar samo. Vodnjaki so tudi super stvar, samo ni pa povsod te možnosti, ko pa udari suša, se tudi vodnjak posuši.
No, saj – če je resnica na polovici, vsaj za take z izkušnjami – pri tebi očitno še celo kot prijavljeni kmetje – potem verjetno velja, da gre za pridelavo za “sproti”, pri čemer se lahko zanašaš, da boš eno leto imel veliko marelic in nič krompirja, naslednje leto veliko graha in nič fižola in tako dalje. Ni pa to za preživetje, oz. ne za zagarantirano preživetje vsako leto.
Zdi se mi tudi, da marsikdo v tem teoretiziranju ne upošteva stroškov. Marsikdo obdeluje samo zato, ker ve, kaj bo dal na mizo, v resnici pa mu zalivanje, gnojila, priprava zemlje, razni pripomočki kot so mreže, tople grede ipd, nanesejo kar precej stroškov. Ampak to potem ni preživetje z varčevanjem z obdelavo! Tak kmetovalec bi lahko za višino stroškov, ki jih ima za kmetovanje, kupoval te pridelke celo leto na tržnici.
Vidi se pa, da nekje raste kar samo. Vodnjaki so tudi super stvar, samo ni pa povsod te možnosti, ko pa udari suša, se tudi vodnjak posuši.[/quote]
No, stroškov vrtnerjena pa tudi ni treba ravno potencirat. So, seveda so, niso pa tako visoki, da bi s tem kupovala zelenjavo na tržnici celo leto.
Protitočnih mrež nimam. Toplo gredo za berivko in prvo solato (v velikosti 2x1m) sicer imam, ampak strošek je enkraten, uporabljam jo pa že 15 let. Gnojila me stanejo cca. 30€ na leto, semena in sadike pa tudi niso tako gromozanski strošek. vrečka semena je 1-2€, sadika solate 0,15€, sadika paradižnika ali paprike pa 1-2€, pa jih običajno vzgojim sama iz semen. Vse skupaj recimo 25€.
Deževnica je zastonj, kadar je ni pa voda iz vodovoda. Ta pa vemo, da ne stane veliko (kubik vode je nekaj centov) in se mi v poletnih mesecih položnica zanjo ne poveča več kot morda za evro ali dva.
Sadno drevje, robide, maline in ribez pa ne potrebujejo ničesar razen obrezovanja. Škropimo jih ne.
Ti za ta denar kupuješ zelenjavo in sadje na tržnici celo leto?
Brez zamere ali pač provociraš (kakšna novinarka) ali ste pa zelo slabi poljedelci. Ker že ta podatek, da so bili lansko leto paradižniki slabi je alarmanten, ko je imel pa izredne pogoje za rast, ob predpostavki, da so bili redno zaliti. Bila je seveda dolga hidrološka suša, ki se je poznala na drugih poljščinah, pa vendar, je mnogo vrst, ki jim takšno okolje relativno dobro dela.
Tako, da lahko si poljedelec 40 let, ampak v realnosti si samo “kmet”.
Malce grobo, ampak dejansko moraš kmetovati z glavo, pa četudi je to samo majhen vrt. Recimo, že pri gnoju je potrebno delovati zelo selektivno, prvič nima vsak svoje vrednosti, drugič tudi vsaka rastlina nima enake potrebe po dotičnem. Paziti je potrebno kam kakšno rastlino posaditi, predvideti kakšno bo vreme, če bo recimo pozaba, pač na manjših količinah je dejansko še moč urgirati.
Pušenjak je dober vir informacij kako in kaj saditi.
Je pa zanimivo kako je moč srečati “kmetovalce” in to na velikih kmetijah, ki dejansko nimajo “pojma” kako kmetovati, ko te potem sprašujejo ali bi bilo fino zalivati s koprivo ob 2 popoldne, ob najmočnejšem soncu.
Rastline rabijo skrb. Pa pamet.
In ja se da …
No, saj – če je resnica na polovici, vsaj za take z izkušnjami – pri tebi očitno še celo kot prijavljeni kmetje – potem verjetno velja, da gre za pridelavo za “sproti”, pri čemer se lahko zanašaš, da boš eno leto imel veliko marelic in nič krompirja, naslednje leto veliko graha in nič fižola in tako dalje. Ni pa to za preživetje, oz. ne za zagarantirano preživetje vsako leto.
Zdi se mi tudi, da marsikdo v tem teoretiziranju ne upošteva stroškov. Marsikdo obdeluje samo zato, ker ve, kaj bo dal na mizo, v resnici pa mu zalivanje, gnojila, priprava zemlje, razni pripomočki kot so mreže, tople grede ipd, nanesejo kar precej stroškov. Ampak to potem ni preživetje z varčevanjem z obdelavo! Tak kmetovalec bi lahko za višino stroškov, ki jih ima za kmetovanje, kupoval te pridelke celo leto na tržnici.
Vidi se pa, da nekje raste kar samo. Vodnjaki so tudi super stvar, samo ni pa povsod te možnosti, ko pa udari suša, se tudi vodnjak posuši.[/quote]
No, stroškov vrtnerjena pa tudi ni treba ravno potencirat. So, seveda so, niso pa tako visoki, da bi s tem kupovala zelenjavo na tržnici celo leto.
Protitočnih mrež nimam. Toplo gredo za berivko in prvo solato (v velikosti 2x1m) sicer imam, ampak strošek je enkraten, uporabljam jo pa že 15 let. Gnojila me stanejo cca. 30€ na leto, semena in sadike pa tudi niso tako gromozanski strošek. vrečka semena je 1-2€, sadika solate 0,15€, sadika paradižnika ali paprike pa 1-2€, pa jih običajno vzgojim sama iz semen. Vse skupaj recimo 25€.
Deževnica je zastonj, kadar je ni pa voda iz vodovoda. Ta pa vemo, da ne stane veliko (kubik vode je nekaj centov) in se mi v poletnih mesecih položnica zanjo ne poveča več kot morda za evro ali dva.
Sadno drevje, robide, maline in ribez pa ne potrebujejo ničesar razen obrezovanja. Škropimo jih ne.
Ti za ta denar kupuješ zelenjavo in sadje na tržnici celo leto?[/quote]
se pravi, 25 evrov daš za semena in sadike, kupiš 10 solat po 25 centov, 10 paradižnikov po evro, 10 paprik po evro, in ti ostane ostane še dva evra in pol za vse ostalo semenje. sama z veseljem pridelujem zelenjavo, ne slepim pa se s stroški, ki niso tako majhni.
No, stroškov vrtnerjena pa tudi ni treba ravno potencirat. So, seveda so, niso pa tako visoki, da bi s tem kupovala zelenjavo na tržnici celo leto.
Protitočnih mrež nimam. Toplo gredo za berivko in prvo solato (v velikosti 2x1m) sicer imam, ampak strošek je enkraten, uporabljam jo pa že 15 let. Gnojila me stanejo cca. 30€ na leto, semena in sadike pa tudi niso tako gromozanski strošek. vrečka semena je 1-2€, sadika solate 0,15€, sadika paradižnika ali paprike pa 1-2€, pa jih običajno vzgojim sama iz semen. Vse skupaj recimo 25€.
Deževnica je zastonj, kadar je ni pa voda iz vodovoda. Ta pa vemo, da ne stane veliko (kubik vode je nekaj centov) in se mi v poletnih mesecih položnica zanjo ne poveča več kot morda za evro ali dva.
Sadno drevje, robide, maline in ribez pa ne potrebujejo ničesar razen obrezovanja. Škropimo jih ne.
Ti za ta denar kupuješ zelenjavo in sadje na tržnici celo leto?[/quote]
se pravi, 25 evrov daš za semena in sadike, kupiš 10 solat po 25 centov, 10 paradižnikov po evro, 10 paprik po evro, in ti ostane ostane še dva evra in pol za vse ostalo semenje. sama z veseljem pridelujem zelenjavo, ne slepim pa se s stroški, ki niso tako majhni.[/quote]
Ko se boš naučila brati neselektivno, boš videla, da sem napisala, da paradižnik in papriko vzgojim sama iz semen.
solata – 30kom/0,15€ = 4,50€
semena (paradižnik, paprika, berivka, fižol, grah, rdeča pesa, korenje, peteršilj, endivja ) vrečka/1,50€ = cca. 15€
bučke – 4 kom – kom/1,50€ = 6€
Avtorica, ti očitno nisi za kmetovanje. Paradižnika je bilo lani izredno veliko, svojega smo jedli do NOVEGA LETA, in to ni nič izjemnega, tako je vsako leto. Bučk je bilo v izobilju, paprike tudi. Korenja, krompirja, čebule, česna, peteršilja za celo leto. Grah imam še vedno v zmrzovalniku. RAvno tako cvetačo in brokoli. Vse zelenjevave je bilo dovolj. Vse to na manjši njivi, ki jo v glavnem obdeluje moja mama, stara 72 let.
Za nas lahko rečem, da imamo zase resnično dovolj ali celo preveč in je vredno vlagati. Pa še čez zimo smo dobro preskrbljeni, pa še kaj podelimo.
Ob hiši majhen vrt, kjer le nekaj gredic.
– na eni kumare za vlaganje, vsako leto vložimo cca 30-40 kozarcev, pa še soseda ima
– na eni grah, ki je za sproti, za eno 2 kg vrečo ga damo v skrinjo za dat potem v riž, zel. juho ali kar kremno naredimo
– na eni imamo paprike, ki so za sproti, ker jih malo rabimo, damo ščiščene v skrinjo in jih imamo za celo zimo. ravno včeraj sem še iz lanskih pripravljala omako. mnjami
– na eni rata cca 5 cvetač za sproti ali ščistimo in damo ene dve v skrinjo
– na ene treh solata
– na eni paradižnik, ki zaradi bližine vode in vlage skoraj nikoli ne rata, samo za sproti
– na eni jedilne kumare
– na eni peteršilj, korenje
– na eni nizek stročji fižol
Potem pa pri sosedu ljubiteljsko obdelujemo še malo njive (veliko kot vrt). Tam imamo pa krompir (ravno zadnjega zadnjega smo porabili to nedeljo, pa smo še svaljke in knedelje delali, da smo ga porabili), peso (vložimo in v skrinjo jo damo kar veliko), fižol preklar, še ene kumare, blitvo, bučk, radič ki ga imamo res tudi čez celo zimo.
Lani smo imeli glede na sušo nenormalno veliko kumar in bučk. Kot so eni zgoraj napisali pa potem med sabo menjamo. Jaz nosim svojim kolegicam, ki živijo v blokih in so prikrajšane za domače pridelke.
Mah lušno je in ni ga čez domače in se da preživeti poleti nam že zelenjava od povsod gleda pa še za zimo si pripravke pripravimo. Pogrešam pa sadje, razen trte pred hišo, nimamo ničesar 🙁 Za kake kompote in marmelade bi bilo več kot dobrodošlo.
Torej lahko rečem, da se da preživeti. O računici pa ne vem, priznam. To ima mami čez.