česa se bodoči socialni delavci (socialne delavke) sploh naučijo na Fakulteti za socialno delo?
Ma, kaj pa bluzite ljudje. Kaj res nimate nobenega dela? Se človek kar tako iz ljubega dolgčasa spomni na soc. delavke in gre na MON- se mal spucat?!?
In ne, ne vpisujejo se iz tekstilne. Poglej si kako visoka merila za vpis imajo. Lahko da se kateri/ katera vpiše tudi iz tekstilne in kaj potem.
Ste že kdaj slišali za enake možnosti? Toliko o vašem nivoju. Bljek!
In ne, nisem socialna delavka.
Ja no, kaj je pa to pomembno. Je pač visokošolski program ne univerzitetni. Nek hud nivo to ne more bit, ampak ni point v tem.
Bolj kot to s katere šole se vpisujejo tja, se mi zdi pomembno ali imajo vsi, ki to študirajo, sploh pravi socialni čut za takšen poklic. Sodeč po raznih uslužbenkah na CSDjih verjetno ne.
Saj ne rečem, nekateri so rojeni za ta poklic, zelo prizemljeni in hkrati čuteči, eni pa čisto brez pravega občutka za vse. Druga skrajnost so pa tisti, ki že pod vtisom faksa in raznoraznih predavateljev iz vrst ex odvisnikov in podobno razvijejo nekoliko preveč tolerance predvsem do raznih delinkventov.
http://www.fsd.uni-lj.si/dodiplomski_studij/studijski_program/program_1{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}20_stopnje/
No da povem iz prve roke, ko sem socialna delavka ki še nikoli (žal ) ni resnično delala v svojem poklicu. Že od vrtca sem imela izredno socialen čut, ščitila manjše, se zavzemala za vse ki so jih linčali, bila sem velika in močna in tako branila vse kar se mi je zdelo da je treba branit. V osnovni šoli sem imela najraje moralno vzgojo, ko so drugi noreli po razredu sem jaz pri moralni vzgoji požirala znanje o revščini, diskriminaciji itd itd…. Zelo sem tudi imela rada otroke zato sem se vpisala na srednjo vzgojiteljsko kjer sem šele ugotovila da obstaja šola za soicalne delavke in ker se kot vzgojiteljica nisem počutila najbolje ker sem si predvsem želela pomagat ne samo vzgajat sem se vpisala na Visoko šolo za socialno delo. Prvo leto mi je zmanjkala 1 točka in mislila sem da je vsega konec. Vpisala sem se zato dalje na vzgojiteljsko in nisem bila srečna, želela sem biti socialna delavka in konec. Zato sem šla nazaj popravljat zaključne izpite pa čeprav nisem mela slabih ocen že prej, a dobila sem dodatne tiste 3 točke in naslednje leto mi je uspelo. Ko sem prišla na faks sem ugotovila da je to to, majhen, prijazen, domač, povsod letaki o prostovoljnem delu, okrogle mize o kakršnikoli problematiki si si želel, ni da ni. In pridem v razred kjer nas je bilo 120 bruck in eni 4 bruci. Živo se spomnim da je profesor vprašal koliko se nas je dejansko želelo prit na ta faks zarad dela samega in spomnim se tudi da nas je samo ene 20 dvignilo roke. Vse ostalo so bili zdravstveniki ki so ugotovili da jim ni plenic za menjavat, ali pa kr eni kot ste rekli iz tekstilne ker so slišali da je tu lahko in tako dalje in tako dalje. Ampak nisem se obremenjevala s tem, važno je bilo to zakaj sem jaz tam. Medtem ko so se eni cel faks pehali za ocenami, in da čimprej diplomirajo se je nas redkih zelo ukvarjalo s tem da smo dobili tudi izkušnje, delali smo z begunci, študirat sem pla v tujino, delala sem vsemogoče, seveda prostovoljno, zraven kot študentka še služila kruh, ležala pred parlamentom za izbrisane in še in še. Ko sem diplomirala pa bridka žalost, ni možnosti delat pripravništva. Spet tiste ki so živele doma in so lahko zastojn delale pripravništvo so ga opravile, ostali si neplačanega v Ljubljani daleč od doma nismo mogli privoščit saj smo že tako delali 2 ali 3 službe za preživetje. Potem pa končno Evrospska unija plača pripravništvo, ga opravim, strokovni izpit v prvo, povsod kjer sem delala z mano zelo zadovoljni a nevladne organizacije ne zaposlujejo zdaj se povečini zadovoljijo z prostovoljci in plačanimi pripravniki, centri za socialno delo pa tema. Kljub vezam ki jih imam, Evropskemu certifikatu za delo v socialnem varstvu, mednarodnim izkušnjam, letom prostovoljstva, socialnega čuta da me uporabniki kjer sem delala prostovoljno kličejo še po več letih nazaj, pa ni variante da dobim delo v sociali. Medtem ko slišim da nekatere dobijo brez strokovnih izpitov na račun poznanstev, medtem ko vem da delajo nekatere ki mi na faksu niso želel posodit niti pisala, kaj šele da bi bile kakorkoli naklonjene drugemu človeku in tako dalje in tako dalje, me mine do vsega.
Delam v gospodarstvu kjer sem pravtako uspešna, svoje socialne čute zadovoljujem drugje pa čeprav še vedno hrepenim po delu z ljudmi saj sem uživala v vsakem delu, z begunci, invalidi, starimi, mladimi…. pa dela trenutno dela zame ni. In se strinjam z vsemi, da za sprejem na fakultete kot je socialno delo bi morali biti tudi drugi kriteriji in ne samo ocene ampak tudi drugi testi, ki bi študente že sami po sebi odvrnili od študija če bi ugotovili da niso za to delo primerni. A je kakor je, trenutno delajo svoje samo veze, niti ni več pomembno ali si naredil strokovni izpit ali ne a povem vam še kako je pomemben saj je socialno delo tako široko področje in je potrebno velikoooooo vedeti če hočeš bit dober socialni delavec in se tudi velikoooo izobraževati. KO sem bila jaz tekom pripravništva na obisku na centru za socialno delo je ena socialna delavka poimenovala otroke z downovim sindromom da so debili ker je še vedno očitno mislila da se dela po klasifikaciji debil, imbecil, idiot kot ne vem katerega davnega leta. Socilne delavke žal ne gredo z časom naprej, zabarikadirajo se v tiste pisarne, bojijo se stika z ljudmi ker se ne znajo odločat v kritičnih situacijah in dokler bo sistem tak bo socialna pomoč na dnu.
Šola socialnega dela ti lahko da veliko ali pa tudi ne, odvisno koliko si pripravljen sprejet a tako kot vsak faks samo faks ni dovolj. Da bi se resnično izobrazil na svojem področju sploh pri deli z ljudmi rabiš dodatna izobraževanja, čim več izkušenj, itd. A veliko je takih socialnih delavk, ki so svoja študijska leta preživele med knjigami, dobivale 10-tke, diplomirale v 2 mesecih nato pa sedle za stol v pisarni centra za socialno delo. In kaj sedaj? Kaj reči nekomu ki pride ves depresiven da ne vidi več izhoda v svojem življenju. Ups, to pa ni pisalo v nobeni knjigi. In to je to kar se dogaja takoimenovanim socialnim delavkam ki to itak nikoli niso resnično želele biti. Ampak redkokdo se ne zaveda da tak poklic zahteva celega človeka, da ima željo iskati nove rešitve in izzive da pomaga ljudem, da ljudi jemlje kot sodelavce v iskanju rešitve in ne svoje učence katerim pove v kateri kot morajo it klečat če hočejo kaj dobit.To se mi zdi žalostno.
Tako, že dolgo si nisem dala tako duška ker sem se pomirila z dejstvi da služb za nekatere ni in danes so rekli da mi bodo v moji službi podaljšali pogodbo, tako da hvala da vsaj nekateri vidijo moje potenciale pa čeprav v številkah in ne delu z ljudmi. Nisem fauš nikomur in ne jamram, a sistem je res na dnu in nasrkajo ljudje ki najbolj rabijo pomoč. Tudi ne mečem vseh socialnih delavk v en koš, so seveda tudi dobre a tukaj se ne moremo zadovoljit z razmerjem 50:50 tako kot ni prav da nekateri zdravniki nebi smeli bit zdravniki in nekateri učitelji nebi smeli učiti.
JonaMona: se popolnoma strinjam s tabo. Šola ti lahko da ogromno ali pa nič, kar hočeš sam.
Jaz sem šla na to fakulteto (ja, že nekaj let ni več visoka šola, temveč je fakulteta) zato, ker sem hotela vedet, kaj se učijo tam, saj sem imela dokaj slabo izkušnjo z razhodom. Moja primarna želja torej ni bila, da sem socialna delavka. Ko sem izbirala smer soc. dela sem izbrala delo v podjetjih in drugih organizacijah, kjer sem se med drugim učila delati z ljudmi pri delu, kako prepoznavati potenciale, motivirati zaposlene, gledati na delovno okolje celostno in stremeni k temu, da se odnosi in klima v podjetju izboljšujejo in ne obratno. Nisem za CSD, niti si nikoli nisem želela delati tam. Prakso sem opravljala v Iskraemeco, pa v VDC Kranj, eno leto, ta prvo, pa sem delala v stanovanjski skupnosti z enim od otrok. Bila sem tudi na strokovni ekskurziji v ZDA, kjer smo si ogledali zapor, šolo, Varno hišo, Zavod za zaposlovanje, fakulteto za socialno delo, skratka izkoristila sem vse, kar sta mi šola in študij ponujala. V prvi letnik se nas je vpisalo 100, redno nas je naredilo 20, od tega nas je le malo prišlo skozi brez plonkanja in kopiranja. Ampak to je stvar posameznika, jaz sem želela stvari, ki se jih učim, znat, zato sem veliko brala in se izobraževala. Moja diplomska naloga je celo meso postala, končni rezlutat je forum Enostarevske družine. Torej lahko rečem, da je moj študij imel smisel. Da bi pa kdaj delala kot socialna delavka pa se mi dejansko zdi misija nemogoče. Pripravništev za moje področje ni, nekaj soc. delavcev, ki so delali v podjetjih, so nadomestili kadroviki in drugi profili, v šoli jih prav tako nadomeščajo z drugimi profili, čeprav ima soc. delavec v bistvu zelo specifična znanja in veščine, ki jih drugi profili nimajo.
Skratka ja, socialno delo je zelo raznoliko, pokriva veliko področij in načeloma se vsak študent “specializira” za tistega, ki mu je najbližji.
Mimogrede: v ZDA lahko študiraš socialno delo po določenem letu in potem, ko si končal že kak drug študij. Stavijo na to, da si moraš za to delo pridobit življenjske izkušnje, saj neizkušen človek težko sodeluje z uporabnikom, ki pride k njemu z neko življenjsko težavo. Pri nas ni tako. Je pa v času moje mame bili podobno tudi pri med. sestrah. Moja mama je čakala do 18 leta, da je lahko šla na srednjo medicinsko šolo. Pred 18 letom jih niso vpisovali. Tudi jaz se strinjam, da bi določeni študiji morali biti starostno pogojeni zaradi specifike dela.
Ja, nekatere SD so poden od podna, nekatere so odlične: enako velja za zdravnike, gradbenike, šoferje, trgovke, avtomehanike, učitelje, medicinske sestre, politike in velja za ljudi nasplošno. Pač tako je v življenju. Ni kriva ne šola, ne poklic, ampak je odvisni od osebe same, kako bo opravljala svoj poklic.
Zato pa je v tujini to vseeno malo drugače. Socialne delavke so iskane, ker se ljudje zavedajo da to ni lahek poklic, ki ga moreš opravljati z željo in srcem in seveda znanjem. Zato se za tak poklic odloči malo ljudi saj je znano da ni za vsakega. pri nas se odloči vsak 3 in ko pride v službo ugotovi da to ni za njega, da nenehno trkanje na vrata in prošnje ljudi za pomoč ni neka super stvar in da je treba zeloo delat da se znaš v takih situacijah znajt in pomagat. Namesto da bi videle pred vrati nov izziv za delo, počasi vidijo leše tečne zgage ki kr naprej od njih nekaj hočejo one pa bi samo rade mele enkrat mir pa da grejo domov. In ja zakoni nas omejujejo, ker v sociali se ne da delat mimo zakonov ker bi imeli kaos in prav je tako, zato pa je samoiniciativa in kreativnost, domišlija ter poznavanje področja še tako pomembno, saj se marsikje da kaj naredit drugače pa prav tako legalno. Razlika je namreč v tem da pride k socialni delavki po pomoč pa le ta reče da ti ne more pomagat pa te pošlje domov ali pa da prideš k taki, ki ti reče, žal vam ne morem pomagati a imam idejo kako bi to lahko naredili drugače oz poznam drugega strokovnjaka ki bi vam pa znal pomagati. Tu je razlika med socialnimi delavci in vedno b, šola gor ali dol, zakoni gor ali dol.
JonaMona: 🙂 veš, kaj se je meni dogajalo na našem CSD? zgodilo se je, da sem prišla tja in je ženska po nekaj uvodnih stavkih rekla, da ve, da sem končala FSD in da “sem ena izmed njih”, da pač vem, kako stvari stojijo in kaj lahko one naredijo. sem ostala brez besed. to je bilo neke vrste opravičilo ker kao ne morejo nič naredit v neki določeni zadevi. pa sem ji rekla isto kot si ti napisala, da ni problem v tem, da one ne morejo naredit, ker jih pač zakon omejuje, naj mi pa vsaj povejo kam se lahko obrnem po pomoč, kaj lahko naredim kje drugje, na kak drug način, pa da bo še vedno legalno.
se je tudi zgodilo, da sem prišla z odločbo o OD, na kateri ni bilo več 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dodatka za enostarševsko družino. referentka me je gladko odpravila češ, da se je zakon spremenil, da mi ta 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} dodatek po novem ne pripada več. na moj odgovor naj mi pokaže za novi zakon, člen, ki to izvzema je rekla, da mi ni dolžna kazati nič … si predstavljaš, da jaz ne bi vedela, da ona laže in bi ji kar tako verjela … dobro, po profesiji dotična res ni soc. delavka, ampak nima veze. ona mi je naredila odločbo in rekla je, da se je zakon spremenil.
pa zadnjič, dobim dve odločbi, eno za OD, drugo za plačilo osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Gledam, vrednost nepremičnin ne štima. grem tja, vsa ponižna, češ da mi nekaj ni jasno – seveda sem dobro vedela, da se je ženska zmotila. in kaj mi reče? da ja, da se je zmotila, ampak saj imam odobreno, tako da mi ne bi spreminjala – popravljala odločbe. saj ne vem ali bi se smejala ali jokala. če se tako obnaša strokovnjak – in ta ima naziv uni. dipl. soc.delavka … če se tako obnašajo do tistih, za katere vejo, da imamo enako znanje od njih, da se znajdemo v zakonih in jih celo poznamo, kako se obnašajo šele do tistih, ki tega znanja nimajo … se mi zdi, da jih bolj malo vzame na srce predavanja gabi čačinovič vogrinčič, ki pravi, da so uporabinki soudeleženci pri problemu, pa pavle rapoše tajnšek in še koga, ki poudarjajo poštenost, iskrenost, sposobnost vživljanja v situacije in zavedanje, da sooblikujemo odnose. kolikokrat pa mora nekdo na CSD naredit napako, da izgubi predznak strokovnosti?
na CSD ljutomer so imeli pred meseci interni razpis za pripravništvo. dve delovni mesti. že to, da tega razpisa ni bilo na zavodu, da so obšli to inštitucijo, pove dovolj o tem, kakšna skupina je tam. pa niso vsi slabi, kot niso nikjer, ampak če je glavnina pokvarjena, je tako, kot bi bil komplet.
Jaz sem diplomirala na tedanji VŠSD že daljnega leta 87 in tudi mene je življenje odneslo daleč stran od tega dela. Ostalo je zanimanje za socialne tematike in njihovo spremljanje, osebna pomoč, ko je to možno iz zaželjeno. Tudi danes bi, če bi šla še enkrat študirat enako. Fakulteta je bila že takrat, na čelu z Gabi, Pavlo Rapoša TAnjšek, Vitom Flakerjem in mnogimi drugimi živ organizem, ki ti je lahko dal ogromno, če si to želel. Spomnim pa se, da so že takrat vpisovali ogromno število izrednih študentov, za katere je bilo splošno znano, da so zadevo naredili potem z levo roko, bolj zato, da so imeli priznano (tedaj še kaj vredno) višjo stopnjo izobrazbe. Mislim da FSD v ničemer ne izstopa, tudi med zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci, se jih najde veliko, ki svoj poklic opravljajo iz povsem drugih nagibov kot pa bi morali.
Draga JonaMona, morda je zate socialno podjetništvo res lahko izziv, nihče pa ne pravi, da je ta pot enostavna.
kakšne otročarije berem tukaj, da ni res. Večina vas res misli, da bodo socialni delavci nemudoma in tako kot ste si zamislili rešili vaše probleme, v katere seveda brez razmisleka rinete z vso silo.
Socialna politika je v prvi vrsti politika in njen cilj je, da pač z raznimi ukrepi umirja socialno dno in da drži državljane v poslušnosti.
Še ena socialna delavka – prostovoljka, projekti, nevladne oragnizacije, resnična dejanska pomoč na terenu, tujina,…
Študij ni glih nek presežek (imam tudi drug faks narejen pred tem), ampak če aktivno sodeluješ, se vključuješ, spremljaš, podpiraš, motiviraš, pomagaš ljudem dobiš res široko zananje.
Ampak, če želiš to delat postaneš npr. oskrbovalka centra za pomoč na domu z 60 ljudmi, kjer imaš za vsakega časa pol ure ali manj in delaš za 5. stopnjo.
Ali greš na CSD, (moraš) pozbiš vse kar bi moral vedeti o psihi, procesih, družini, smernicah in osnovnih čl. pravicah in delaš samo še po glupih ukrepih naše zakonodaje potem je plača za 7 stopnjo delo pa za 5 stopnjo.
Če želiš združiti oboje, pristaneš v lastni nevladni organizaciji ali s.p. in se vsakodnevno jebeš z dnarjem, organzacijo, birokracijo in spet ne prideš do človeka.
Delala vse troje, sedaj x varianto v gospodarstvu.
P.S. Opozarjanje, aktivizem nima npr. na Dominkuša nobenega učinka – ta dalje melje svoje po višjih navodilih. Višje boli k. če ljudje v začarnem krogu kolobarijao od zdravnika do socialnega delavca do izkoriščevalskega delodajalca, nasilenga partnerja, medvrstniškega nasilja, alkohola in nazaj – ker sodelovanja med strokami ni vsak vleče na svojo staran (medicina, sociala, gospodarstvo in seveda tudi družinska vzgoja). Predlogi, projekti, zgledi so, ampak jih nihče ne upošteva oz. se forsirajo eni in isti (Romi, droge, mladi).
če se ne motim, popravite me če se, je pri nas tako, da brez opravljenega pripravništva, ki je pogoj za storkovni izpit, sploh ne moreš delat na področju socialnega dela. torej ne moreš se it socialno podjetništvo, če nimaš pripravništva, pripravništva pa nimaš, ker ni razpisanih mest zanj. imaš torej diplomo in znanje, s katerima si pa lahko samo žvižgaš. ali pa se greš prostovoljstvo in upaš, da bo vseeno kaj denarja kapnilo, da boš lahko pre-živel kot človek.
Pripravništva sedaj financira Evropska unija in sicer kar enih 100 na leto naslednjih 5 let al kako. Tako sem ga tudi jaz dobila in naredila. Prineslo mi je izkušnje hkrati pa sem večinoma delala kot negovalka in ne kot trokovna delavka. Ni bilo izpod časti, celo sem uživala. Čeprav so bili z menoj zelo zadovoljni in sem takoj opravila sotrkovni izpit pa zame niso imeli službe, ker zdaj veliko nevladnih organizacij ve, da bodo naslednjih 5 let dokler EU financira pripravništvo zastojn dobivali delovno silo, ki se jo maksimalno izkoristi in potem pride spet naslednja. Kolikor je torej EU s tem naredil dobrega da smo prišli vsaj do opravljenega pripravništva in sotrkovnega izpita je naredil slabega saj smo zdaj naenkrat vsi zastojn delovna sila, ki se je znebijo ker takoj pride nova. KO opraviš vse skupaj pa služb takointako ni, torej nima smisla. Kriv je šolski sistem ki vpisuje vsako leto toliko študentov čeprav vsi vemo, da so socialne delavce vrgli iz vseh šolskih ustanov, včasih so bli tudi po tovarnah, tega zdaj več ni, nevladne organizacije zaposlujejo vsepovprek ni važno niti da si iz družboslovnega področja, povečini istanejo samo še CSD-ji kjer je tudi veliko pravnikov in kjer imajo prepoved zaposlovanja. Faks pa še vedno vpiše vsako leto okoli 100 študentov. Logike NI!!!!