je tukaj kakšna mamica katere najstnik je ostal pri očetu…
Sem mamica katere po ločitvi se je otrok odločil ostat pri očetu..
Zelo sem trpela dolgo časa in mislim, da tega nikoli ne bom prebolela, ker enostavno otrok ima oba rad (nikoli nisem dvomila v to), ampak očitno je tako moglo bit in ostal je v okolju kjer je odraščal..
Čeprav se dobro razumemo, se dogovorimo okoli šole (otrok zdaj že v srednji, odličnjak, ponosna nanj), glede stikov in vsega ostalega me kar stisne, ko pomislim otrok tam, jaz tukaj..
Moj bo kmalu polnoleten in si mislim, saj bo zrastel, se osamosvojil in upam, da znašel v življenju bolje kot sem se jaz,…samo da bo zdrav in vesel…uspel kakorkoli.
Še danes po vseh teh letih težko spregovorim o tem.
Vem, da nisem slab človek, da nisem slaba mama…to se je pač zgodilo pred leti.
Otrok mi z iskrico v očeh reče: mami rad te imam zelo…
Je katera mamica s to izkušnjo? Občutki,…
Sin od mojega partnerja se je odločil ostati pri njem, nato sem čez dve leti prišla še jaz, živimo skupaj že 4 leta (se pravi, k njemu je prišel pri 12 letih), zdaj bo star 18 let. Z mamo imata vseskozi zelo dober odnos, se sicer zelo malo vidita, ampak to po mojem ne vpliva na njun čustveni odnos. Moj partner (pa jaz tudi) ji je včasih kar malo fouš – saj se ji ni treba ukvarjati z vsemi šolskimi težavami (ki jih je pri nas kar precej), večernimi izhodi, postavljanjem mej, sodelovanjem pri gospodinjskih opravilih in podobno. Ampak kot praviš, vse je za nekaj dobro. Se pa ni za bati, da ne bi imel mesta zate v svojem srcu, v bistvu je še bolj čisto, bolj idealizirano kot sicer.
Sem “mačeha” takšnemu otroku. Sicer je bil najprej pri mami, a je tisti dan, ko je šel k očetu naredil najboljšo potezo. Mama je sicer zelo fajn gospa, a je svoje zamere do bivšega in neusvojene cilje reševala preko sina. Zastavila si je cilje zanj in ko jih ni dosegal zganjala teror nad njim. Dne, ko je šel od nje je bil popolna psihična razvalina, sedaj je star 20 let in je že 10 let pri očetu in se je šele sedaj pobral. Mati ga ima sicer rada, a ne pomnim koliko noči sem bila ob njem in mu govorila, da je vreden, da ga imam rada in mu skušala dopovedat, da ga ima mati tudi.
V tem času, kar je mene zmotilo, je bilo zgolj to, da je ta mati pričakovala, da mora on njo klicati. Torej nasvet vam, pokličite ga, čeprav mu bo malo blesavo in mu povejte, da ga imate radi in da ste ponosni nanj. Ni važno kje živi. važno je, da je srečen.
Moj najstnik je ostal pri očetu. Ni se hotel preseliti iz okolja, ki ga je poznal, in menjati šole. Z očetom se ne razumeta preveč, ima pa ogromno svobode, ker oče še sam zase ne zna poskrbeti, še manj razume koncept vzgoje. Tudi to je bil verjetno eden od razlogov, da je otroku tam bolj všeč. Dostikrat, ko ga kličem, mi reče, da je sam, da ne ve, kje je oči in da ne ve, kdaj pride, verjetno pa jutri. Dostikrat sem pomislila, da bi šla na CSD, ampak ne verjamem, da bi karkoli dosegla. Težko je dokazati te stvari. Tudi otrok bi verjetno stvari predstavil tako, da bi lahko ostal tam, kjer ga nihče ne vzgaja. Je pa dovolj star, da se posluša njegove želje.
Zameril mi je, da sem šla, ker je to občutil, kot da sem ga zapustila. Pa nisem šla zaradi drugega moškega ali kaj takega, samo z njegovim očetom sva se noč in dan prepirala in nisem več zdržala. Saj otrok to ve, doživlja pa vseeno, kot da sem zapustila njega. V mojem skromnem stanovanju ima prostor, posteljo, v kateri nikoli ni spal, ker noče. Na pet mojih klicev se mi je morda enkrat oglasil. Zato ga dostikrat tudi jaz nisem več poklicala. Kaj bom težila, če ni odziva? Nikoli pa mu nisem ničesar očitala, upam vsaj. Tudi o njegovem očetu nisem govorila slabo. Po daljšem obdobju enih takih nerodnih odnosov sva se počasi spet zbližala. Spet me kliče, deli stvari z menoj. Kar je zamujeno, je zamujeno, sprašujem pa se, kako bi ravnala, če bi danes spet stala pred isto odločitvijo. Mislim, da enako. Včasih pač ne moreš izbrati boljše poti, lahko samo manj slabo. Mislim, da je za mojega otroka še zmeraj bolje, če živi v nekem mirnem, čeprav čudnem okolju, kot pa v vzdušju stalnega žaljenja in kričanja. In tudi od psihično uničene matere ne bi imel kaj dosti.
Nekako živim s tem. Se pa zelo, zelo bojim trenutka v pogovoru, ko moram priznati, da otrok živi z očetom. Tisti moment, ko ljudje razširijo oči, potem jim postane nerodno, pogledajo stran in zjecljajo skupaj nekaj besed kot v tolažbo. In potem te še enkrat pogledajo, čisto z drugimi očmi. Potem se jim pa mudi. Njihov pogled mi pa pravi: ženska, s teboj mora biti pa nekaj zelo narobe, tega pa nismo vedeli. Mi smo pa mislili, da si v redu …
Če je že v srednji šoli, ga verjetno res ne bi predodelili, ker nima smisla odločiti proti volji otroka – to ponavadi pomeni samo še dodatne težave, lahko tudi beganje otroka od doma. Če je pa še v OŠ, je pa možnosti za to več. Kaj pa pravi oče? Očitno bi tudi njemu bolj ustrezalo biti fraj. Otroku morda na prvi pogled paše, po drugi strani pa mogoče upa, da se bosta odločila namesto njega in mu prevzela to breme. Ne verjamem, da mu je to, da je toliko sam, res kul (imam najstniške otroke in vem, kako razpeti so med tem).
Glede zadnjega odstavka ti pa čisto verjamem. In ko tukaj gor kakšna ženska napiše, da bi kar šla in otroke pustila očetu, se usuje odgovorov, da kakšna mama je to, da jaz pa ne bi mogla nikoli in podobno. Nič čudnega, da se ženske tako težko odločijo za tako ureditev, tudi če bi bilo to boljše za otroka.