kdaj veš, da je čas za odhod? Ko si uničil vse, sam si kriv za vse, rad bi bil drugačen, tega ne znaš?

Ajoj…ma ne tako, ni vse črno in belo. Ne moreš si kar tako uničit, verjemi, da te imajo še vedno radi.
In karkoli je bilo je bilo z razlogom.

Odidejo sam pičke! Ti pa ostani, in spremeni način bivanja.

Ps: dejte se požret tiste, ki mi očitate da sem sam družino zapusti.

Lahko greš ali pa si daš za cilj, da popraviš vse, kar si pokvaril. Oditi je lažje, če se pa spraviš popravljat, najprej moraš popraviti sebe, kar je najtežje delo na tem svetu. Ne, nikoli ne bo, kakor bi moralo biti, lahko pa je dobro ali celo odlično. Nikoli ne boš popravil, kar si pokvaril, lahko pa to zgradiš na novo.
Če greš, pa pač greš, nisi ne prvi ne zadnji, pravzaprav si kar v večini. Pa vseeno boš moral svoje življenje prilagoditi temu, da si spet ne pokvariš vse, česar se primeš.

nimajo več, dolgo so stali ob strani,prenašali, enkrat je žal konec. brklc, jaz razmišljam o odhodu, v pravem pomenu besede, enostavno se ne znajdem več

avtor, zdej mal pojamri, potem pa v boj
brklc, zakaj si zapustu družino

tega kar sem izgubil, mi noben boj ne vrne nikdar več….

Ne, ne…čez čas boš na vse gledal drugače. Kaj si pa naredil? Takrat, ko si delal “narobe” si vedel za posledice, si si domišljal kako ti bo, ko bo čas za račun?

Ljudje izgubijo marsikaj, dostojanstvo, ljubezen, družino, zdravje in še kaj, pa se še vedno dvignejo in gredo naprej.
Če boš cmizdril, ti nič ne pomaga. Mislim, daj lahko cmihaš, ni prepovedano, ampak škoda energije. Raje jo usmeri v to, da iz tega, kar imaš, nekaj narediš. Aja, kao nimaš nič. Sori, ampak dokler si na tem svetu, še vedno nekaj imaš. Poišči to in gasa naprej.

izgubil ljudi, ki so mi pomenili največ, ja na nek način sem se zavedal, nisem pa v danem trenutku znal ravnati drugače.

Vse se zgodi z namenom. Zdaj si na dnu krivulje in lahko greš samo še navzgor. Z odhodom ne boš ničesar rešil, zato stisni zobe, daj vse od sebe, upaj v boljši jutri. Prišel bo, verjemi. Srečno.

Odvisno, a ne.
Odvisno, ali te “mečejo ven” ali bi sam rad odšel.
Odvisno, ali si res želiš ostati, ali samo nimaš kam iti.
Odvisno, ali se samo smiliš sam sebi, ali pa bi rad popravil, kar si naredil slabega.

Ne znaš biti drugačen? To je zelo širok in ohlapen pojem (značilen sicer za slabiče) ampak v principu
je zadeva zelo enostavna.
Predno nekaj narediš, imaš na izbiro: Ali narediti tisto, kar je prav, ali tisto, kar je narobe (in veš, da
VEDNO zelo dobro veš, kaj je eno in kaj je drugo)
In potem se samo še odločiš. Naredil bom to, kar je prav. Ali, naredil bom, kar je narobe.
To, da “ne moreš” drugače, je lari fari.
Mogoče ti bo v pomoč še ena stara resnica: štejejo dejanja, ne besede.
Lahko stokrat rečeš. da ti je žal. da ne boš več, da imaš nekoga rad….če delaš drugače, so besede dim.
Važno je samo, kar NAREDIŠ.

Aja, če gre pa za odvisnost, je zadeva pač malo težja – v smislu, da je treba na zdravljenje. Brez pardona.
Srečno.

izgubil ljudi, ki so mi pomenili največ, ja na nek način sem se zavedal, nisem pa v danem trenutku znal ravnati drugače.[/quote]

So živi?
Če so, potem 1. ni vse izgubljeno in 2. tudi če te nočejo več v svoji bližini, ni konec sveta, če jih imaš rad, bodi vesel za njih, da so srečni brez tebe, ti pa najdi svojo pot, kaj veš, mogoče se vam poti še kdaj prekrižajo.

Če niso, potem jim pa dolguješ, da živiš in to najbolje kar lahko.

Ker je tvoje vprašanje tako splošno, pa naj bo še moj dogovor.
Odideš, ko spregledaš, ko končno uvidiš, da si živel v iluziji. Razen če se želiš vrniti nazaj v iluzijo, natakniti na oči plašnice in naprej živeti v temi, s čimer uničuješ sebe (pravega sebe, ne tega zunanjega) in vse okoli sebe. Kar je pa bilo, je pa bilo, popravka nikoli ni, ga ne more biti. Spreminjaš lahko le ta trenutek, kar bo vplivalo tudi na prihodnost, in delaj zato na tem. Sprejmi odgovornost za svoje odločitve in dejanja, se posipaj s pepelom in odidi. Če otrok ni, se ne oziraj nazaj. Če so otroci, ostani oče in bodi oče (a nikoli več oeč, ki je skupaj z mamo, tega odnosa ni več, ostaje le odnos oče otrok), življenje v skupnosti nikakor ni pogoj za to. In ostani zvest sebi.

Vem, da bo slišati grobo. Vendar , če si res s svojimi dejanji vse uničil, a zdaj boš pa s svojo sebičnostjo – pogledu le na lastno trpljenje, povzročil še bolečino in trpljenje vsem okrog tebe, ki te kljub tvojim dejanjem zagotovo imajo radi?
A ne bi misli na samomor raje zamenjal z odhodom do svojega zdravnika, da ti da napotke za začetno pomoč in potem z majhnimi koraki skozi drobna pozitivna dejanja začel vračati tako sebi kot tistim, ki si jih prizadel, pa se ti bo nekje v prihodnosti obrestovalo z nasmehom na obrazu in ponovnim zadovoljstvom?

Če imaš dobro plačo si vseeno še vedno lahko kupiš vse nazaj – ljubezen, zdravje, …- pomisli kako hudo je šele tistemu zgoraj, ki plača položnice pa potem ne ve kaj – vidiš to je problem!

očitno se janšisti kesajo

Sorči, pri meni z takim razmišljanjem ne boš izsilil/a občutkov sočutja.

V primeru pa da se osebno poznava, in je tvoja tema v bistvu namenjena izključno meni, ter domnevaš da vem kdo si, pa tole:
Spoštujem te kot osebo in sem zate naredil popolnoma vse kar je še dostojno, naprej mora človek sam. Če obstaneš, in ti uspe spremeniti način bivanja bomo za tebe bogatejši. Če odideš, pojdi v miru. Vedi pa, da bo tako tvoje dejanje povzročilo vsaj 4x več gorja.

Lahko ti iz lastnih izkušenj povem, da to kar ti govoriš je čisti izraz egoizma. Verjamem, da nisi vsega zapravil čez noč, ampak da se je nabiralo….dolgo časa. Pa te je družina podpirala, ti verjela, te prosila in še marsikaj. Vse to je družina delala, kaj si pa ti naredil? Kar znaš najbolje pač. A ne?

Veš, ljubezen je močno čustvo. In ljudje, ki imajo radi, ne obupajo zlahka, ampak enkrat mora vsak pomisliti nase in če imaš ob sebi nekoga, ki te dolgoročno uničuje, daš sebe pred njega. Tako mora biti.

Ampak kako spremeniti OSEBNOST?

Kaj si varal?

Ravno to sem hotela jaz napisati. Kot bi bilo meni osebno namenjeno. Ampak verjetno nas je več takih.

Glede na to, da sem dala skozi že en poskus samomora svojega moža, bi se strinjala s tabo. Sedaj pa ostaja stalni strah, kdaj bo spet čaša polna, kdaj bo spet to probal. In zato je tako težko postavljati mejnike, ultimate in vse kar zraven paše. Težko je, ker ne vem, če bi prenesla občutek krivde. Po drugi strani pa nisem odgovorna za dejanja drugih, ni res?

Tako je, pravijo “čast so povrneš tam, kjer si jo izgubil” 🙂 Samo idealizem išče vrednote v resnice in ne v uspešnosti, tako, da žal, get real :((((

moj partner je šel. odšel. pustil je vse in šel. brez pozdrava, pojasnila, nič se nismo kregali, kakorkoli sem obračala nisem našla razloga za njegov odhod. o njem ni bilo ne duha ne sluha pol leta. enkrat se je vmes javil, češ da se je zapil in izgubil in da je totalno zabredel. nisem vedela kam naj se obrnem, nisem ga imela kam klicati, z njegove strani je bila čista tišina. potem pa … je nekega dne potrkal na vrata. da prihaja domov, da mu je žal za vse, da se zaveda, da je zafrknil stvar, da mu je res hudo in da ne bo nikoli več. nekaj časa sem ga opazovala, vsega zanemarjenega, ga spustila noter, ampak med nama je bilo končano. tistega, kar je poteptal s svojim obnašanjem ne bo nikoli več dobil od mene, ker tega več nimam. ne zaupam mu več, ne počutim se povezano z njm, z nami živi samo zato, ker je oče mojih otrok in ker je bil to včasih njegov dom. živimo drug mimo drugega in jaz čakam, da bo spet šel.

Ravno to sem hotela jaz napisati. Kot bi bilo meni osebno namenjeno. Ampak verjetno nas je več takih.

Glede na to, da sem dala skozi že en poskus samomora svojega moža, bi se strinjala s tabo. Sedaj pa ostaja stalni strah, kdaj bo spet čaša polna, kdaj bo spet to probal. In zato je tako težko postavljati mejnike, ultimate in vse kar zraven paše. Težko je, ker ne vem, če bi prenesla občutek krivde. Po drugi strani pa nisem odgovorna za dejanja drugih, ni res?[/quote]

Loči se, pa ne boš več imela takih problemov. Dokler pa boš imela željo ali potrebo živeti z čustvenim manipulatorjem, nedorastlo osebo, si pa tudi ti za na servis. Po tvojem pisanju sodeč, to kar imata, zakon ni, še več, zame je tak odnos gnusen. Tudi zaradi tega ker tako živeti, nevede učite tudi otroke…

Če ste verni, povem: to ljubezen ni, ampak je bedaštvo, in smrtni greh. Ki ga (vsaj ti)že živiš duhovno…