zakaj ne evtanazija????mama umira
Mami ima terminalni stadij raka, drugi dan je že v bolnici, oče jo je peljal ponoči, ker je zaradi bolečin bilo nevzdržno. Pravkar sem z obiska in ne vem, kaj naj. Bolečine so grozne, morfij ne pomaga več, shujšala je na 39 kg, ne more več ničesar, vse zbruha, če kaj použije, zdaj je na cevki. Vsega se zaveda, čeprav veliko časa spi. Ampak ko je zbujena, in to je vsaj 8 ur dnevno, trpi grozne bolečine, hoče umreti. Danes mi je govorila, da ne more več, zakaj ne končajo tega…. Seveda ne morejo, ker je evtanazija pri nas prepovedana. Ampak jaz sem jezna na vse ,grozno jezna, zakaj tako????? Zakaj človek ne more dostojno umreti, ko si tega želi? Zakaj je to na Nizozemskem možno (človek v taki fazi kot je moja mami pove, da ne zmore več in pove, kdaj hoče vsemu narediti konec, pridejo sorodniki, se poslovijo, bolnik podpiše in potem ko je čas, spije neko tekočino, zaspi in potem neha dihat.
Zakaj pri nas dovolimo tako trpljenje??? Še psu dajo injekcijo, da ne trpi, ko pride do tega, samo človek mora do konca odtrpeti svoje. Po moje bi se morali mi, navadni ljudje začeti boriti za to, da bi tudi pri nas uvedli evtanazijo. Pogoj bi seveda bil, da človek to sam želi, da se zaveda, kaj želi, in brez prisotnosti drugih sorodnikov podpiše dokument. To na Nizozemskem fura že veliko časa in ni nobenih izkoriščanj, saj so pravila stroga.
Tako trpljenje ni humano!!!!!!!!! To je skregano z vsem, kar sodobna družba podpira! Ne morem se sprijazniti, da bo mami po zdravnikovem mnenju še vsaj tri tedne tako trpela. Ne morem…….
Draga avtorica,
želim ti, da skupaj premagate to bolečino, to grenko izkušnjo, zadnjo postajo v maminem življenju. Močno sočustvujem s tabo, molila bom zate in tvoje bližnje, pošiljam ti toplo misel in dobre želje.
Ali je možno mamo vzeti domov, da bi se poslovila v domačem okolju? Na njeno željo seveda. Doma ne bo trakov, cevk, aparatov …
Bodi močna.
Moja teta je imela krvnega raka. Ko je bolezeb tako napredovala so bile nevzdržne bolečine. Jokali smo vsi z njo.. Zelo jo je bolelo. Močno shujšala. Morfij ni pomagal…trpela je več kot en mesec. Bila je zelo shujšana. Nato je po 5 tednih umrla… Ni hujše smrti.. Od tega je 5 mesecev. Še sedaj nismo priši k sebi. Takšne bolečine je trpela…mi pa smo jo nemočni gledali in držali za roke od jutra do jutra smo bili pri njej.
Drži se!! Objem
Tole je grozno težko in ne upam si ob tem preveč pametovati. Lahko, da v prihodnje tudi mene čaka kaj takega, saj sem že dvakrat zbolela za rakom. A kolikor vem, ima bolnik pri nas pravico odkloniti katerokoli zdravljenje in tudi hranjenje. Če je mamin cilj, da čim prej konča te muke, potem lahko tudi odkloni hranjenje in tekočino po cevki.
Bom mislila na vas.
Tudi jaz se to že nekaj časa sprašujem. Moj stric je pred kratkim tudi umrl v takih bolečinah. Nepredstavljivo za 21. stoletje v tako imenovanem naprednem svetu. Ne vem, ali je cerkvena srenja tako močna, da evtanazije ne uzakonimo ali pa ljudem enostavno ni mar, dokler se ne nas same ne dotakne. Če bi tole želeli uzakoniti, bi bili cerkveni zelo proti, ampak po moje bi velika večina ljudi bila za. Zakaj res ni referenduma na to temo?
Ker če hočeš v tujino, da ti tam humano skrajšajo življenje, moraš plačati kot tujec kakšnih 4000€. Tako sem slišala. Zakaj res? Zakaj tega pri nas ni?
Spoštovana avtorica teme,
nikakor vas ne morem razumeti, tudi sama sem pred letom dni izgubila zlato mami, ki je umrla za rakom dojke in v teh trenutkih, v katerih ste sedaj vi, mi na kraj pameti ni padlo, da bi razpravljala o evtanaziji na forumu. Moje trplenje ob njenem odhajanju je bilo neizmerno….želela sem samo biti ves čas ob njej, jo držati za roke in jo poljubljati……Želela sem, da se zgodi čudež, ki sem si ga tako močno želela, gotovo tudi moja mami, da bi šel ta križ mimo nas…..samo da bi ostala še trenutek z mano…..Resnično vas ne morem razumeti…..
Drugače pa, v taki situaciji kot jo opisujete, če vse to res drži, bodo mami postopoma višali odmerek morfija, dokler ne bo prišlo do kome in potem depresije dihanja, odpovedi organov….Razen če obstaja še kakršnakoli možnost, da se to uredi na drug način – je prišlo do zapore črevesja, mogoče potrebno uvesti gastrostomo, je potrebno najprej sanirati to. Verjetno vam bodo točno vse povedali, ko se začne delovni teden in pride njen lečeči zdravnik, sedaj je to verjetno prevzel dežurni….
Vse dobro vam želim.
Mami boleha za rakom že 4 leta, hudo je zadnje pol leta, ko smo dokončno izvedeli, da se moramo posloviti in da bo živela še največ nekaj mesecev. Od takrat smo naredili vse, kar se je dalo narediti, obujali smo spomine, skupaj jokali in se smejali. Od nje smo se poslovili vsi, ki jo imamo radi, nismo živeli v zanikanju, da smrti ne bo. Mami je želela, da se o njeni smrti pogovarjamo, sama je odpirala ta pogovor, tako da smo to, kar si ti s svojo mamo dajala skozi v zadnjih minutah, mi že vse dorekli. Mama je pred tedni, ko še ni bilo tako hudo, rekla, da si želi samo to, da ne bi umrla v hudih bolečinah. In samo to mi gre zdaj po glavi. Verjemi ,da če bi bila ti na mestu človeka, ki umira v grozljivih bolečinah, bi si želela smrti. In sama seveda želim, da bi mami še živela, ampak ne želim podaljševati njenih muk zaradi svoje sebičnosti. Oprosti, na te stvari jaz tako gledam…in v tem primeru jaz ne razumem tebe. Če je tvoja mama tulila od bolečin in ti rekla, da tega več ne more prenašati, kakšen človek si, da si si želela, da to še traja? Ali pa bolečine pri tvoji mami pač niso bile tako izrazite, vsi bolniki jih ne doživljajo enako.
Odmerek morfija so že povišali, vendar zdravnik ne dovoli več kot ga ima zdaj. Da bi jo odklopili od vsega in bi jo odpeljal oče domov – najbrž bi umrla tako kot je nekdo zgoraj napisal, od dehidracije in v hudih bolečinah. Ne vem, morda se bomo odločili tako….
Moje sožalje.
Vi ste očitno lahko prenesli pogled na bolno mamo, upali ste na čudež. Ampak roko na srce, čudežev ni. Njena mama je žal na koncu. In kakšen je smisel če v neznosnih bolečinah trpiš še 1 mesec? Kaj imaš od tega? Grozno je, grozno. In ne vem zakaj vas moti, da je prišla na forum? Vsaj tukaj je lahko izrazila svojo bolečino.
Tudi jaz ne vem, zakaj pri nas ni evtanazije. Najbrž ni bilo do sedaj nobene resne pobude.
Čista sebičnost. Človek v nevzdržni bolečinah, ampak ti misliš nase.
Moja teta je po smrti moža, s katerih je bila v zakonu 63 let, rekla – ne me tolažit, nisem žalostna, vesela sem, da se je rešil, preveč sem ga imela rada, da bi želela, da zavoljo tega, da ga jaz ne bi pogrešala, živi še naprej.[/quote]
kakorkoli je grdo slišati, sem tudi jaz za očeta po dveh tednih kome doma, pa že prej je bilo zadnje dva meseca res hudo, enako rekla, da ne rečem, da sem si oddahnila, ne zato, ker je umrl, ampak ker se je rešil bolečine. jp, dobiš morfij, samo je na koncu res hudo, ko prebija bolečina čez, ti pa ga nimaš enormne količine. Vem, da sem govorila očetu, da lahko gre, da smo se poslovili od njega, naj v miru zaspi, da bo z nami vse ok, saj ne vem ali je slišal ali ni, nekega jutra je v miru zaspal. Tudi jaz sem takrat govorila, da res ni pravično, da še za psa se lepše poskrbi, vendar v naši družbi, ob vsej korupciji, ma kaj jaz vem. se pa sčasoma to trpljenje pozabi, no meni ste danes s tole temo spet obudili spomine.
desiiree ste mogoče povprašala v Hospicu če vam lahko kako pomagajo? V eni oddaji sem zasledila, da je bistvo njihove hiše tudi to, da umirajoči nima bolečin.
http://drustvo-hospic.si/?page_id=192
Sicer je potrebno doplačilo, ker zzzs ne krije vsega ampak spet ni povsem nedosegljiva cifra.
Vse dobro vam želim.
🙁
Si iz lastne sebičnosti želeti, da bi nekdo še dalj trpel? Sama gledam na to čisto drugače in moj mož ima jasna navodila kam želim, da me premesti, če bi se kaj takega zgodilo. Iskreno upam, da bo dal svoje občutke takrat na stran in upošteval moje želje. Ker takih bolečin ne bi smel doživljati nihče. Sigurno so to izredno težke odločitve ampak del ljubezni je tudi to.
Kar je pa še najbolj pomembno. Če sama nekaj ne zmoreš ali razmišljaš drugače, ne dovoli si obsojati drugih.
Tudi jst ne razumem te logike, se najmanjsega hisnega ljubljencka evtanazirajo, clovek pa… naj trpi v agoniji do zadnjega. Res smo v “razvitem”, “humanem” svetu, najbrz ker ima zival vec veljave kot clovek, toliko o “enakostih” do zivih bitij…
Socustvujem s tabo in naj mine cim prej s cim manj bolecine.
Savrinka, ali ne gre tukaj samo za namestitev, če domači nimajo prostora ali časa na razpolago, ne gre pa za lajšanje bolečin, ker dobiva tisto, kar mu po receptih pripada, se pravi, kar bi lahko dobival tudi doma.
Prijateljica se je zanimala za očeta, pa se potem zaradi tega ni odločila.
Drugače pa: kaj nam pa preprečuje, da bi zbrali podpise za evtanazijo: se mi zdi da 7000 volilcev in šli s tem na referendum. Jaz podpišem takoj.
Vidim, da ste me vsi obsodili z podobnimi besedami, kot jih je napisala ena izmed zgoraj pisočih:
Obsojali ste me, brez, da bi poznali zgodbo. Jaz avtorice teme nisem obsodila, napisala sem samo, da je ne razumem. Sama, ko sem se spopadala z njenih odhajanjem, sem bila 24ur na dan ob njeni postelji, namreč želela sem do zadnjega trenutka preživeti z njo, da ne bi bila sama. Namreč moja mami, ko je umirala za rakom dojke, ni potrebovala morfija in tudi sama si je še želela živeti, vsako jutro zadnje dni, ko se je prebudila, čeprav je bila nepokretna in imela kup težav, je bila vesela, da je še med nami, doma, med svojimi ljubljenimi. Morfij je prvič dobila par ur pred smrtjo. Ne obsojajte me s sebičnostjo, če ne veste kakšna zgodba je za vsem tem.
Verjamem pa, da je težko če so posredi hude bolečine in verjamem tudi v to, da nam sodobna medicina nudi olajšanje teh bolečin.
Avtorica, zelo dobro te razumem.
Mami mi je umrla po nekajmesečni borbi z rakom, na koncu je zelo trpela in brez sramu priznam, da sem si želela, da se to trpljenje čim prej neha. Zaradi nje. Sama bi naredila ne vem kaj, da bi mami še bila med nami, a nikakor na račun njenega trpljenja. Kolikor je ni uničila sama bolezen, jo je uničila kemoterapija in vsa obsevanja – danes bi se glede zdravljenja vsekakor odločili drugače. Njena smrt je bila nekaj najhujšega v mojem življenju, saj sva bili zelo navezani, vseeno pa mi je prinesla tudi olajšanje… ker mami ni več trpela.
Oče je umrl za možgansko kapjo, sicer ni imel bolečin, saj je bila kap tako obsežna, da njegov center zavedanja ni več deloval – ni se odzival na nič in k sreči tudi bolečin ni čutil. 5 dni po kapi je umrl in tudi tu je bila smrt odrešitev, saj vem, da si nihče ne bi želel vegetirati, to kar bi v primeru preživetja čakalo njega. Brez najmanjšega zavedanja in možnosti izboljšanja. Umrl je ponoči, dan po tem, ko sem zbrala toliko moči, da sem mu ob postelji med solzami dopovedovala, da naj mirno zaspi, naj ne skrbi za nas, da bo vse v redu, da se lahko poslovi… Vem, da se ni zavedal in verjetno me ni slišal… Ampak sem se poslovila od njega. Od mami se žal nisem…
Veliko moči ti želim, mami pa čim manj trpljenja. Ti si pa nikoli ne očitaj, ker upaš, da se to trpljenje čim prej neha…
Savrinka, ali ne gre tukaj samo za namestitev, če domači nimajo prostora ali časa na razpolago, ne gre pa za lajšanje bolečin, ker dobiva tisto, kar mu po receptih pripada, se pravi, kar bi lahko dobival tudi doma.
Prijateljica se je zanimala za očeta, pa se potem zaradi tega ni odločila.
Drugače pa: kaj nam pa preprečuje, da bi zbrali podpise za evtanazijo: se mi zdi da 7000 volilcev in šli s tem na referendum. Jaz podpišem takoj.[/quote]
40.000 volilcev za zakonodajni referendum. Po moje bi šlo, če bi se organizirali prek FB. Vprašanje je samo, če ne bi referendum padel. Spet ne bi prišli tisti, ki se jih zadeva (še) ne tiče, prišli bi pa vsi verniki (kot za referendum o družinski zakonodaji), glasovali proti in manjšina tistih, ki so za, ki so se s smrtjo v bolečinah že srečali ter tistih, ki se sicer še niso, a se jim to zdi pomembna tema.
Obsojali ste me, brez, da bi poznali zgodbo. Jaz avtorice teme nisem obsodila, napisala sem samo, da je ne razumem. Sama, ko sem se spopadala z njenih odhajanjem, sem bila 24ur na dan ob njeni postelji, namreč želela sem do zadnjega trenutka preživeti z njo, da ne bi bila sama. Namreč moja mami, ko je umirala za rakom dojke, ni potrebovala morfija in tudi sama si je še želela živeti, vsako jutro zadnje dni, ko se je prebudila, čeprav je bila nepokretna in imela kup težav, je bila vesela, da je še med nami, doma, med svojimi ljubljenimi. Morfij je prvič dobila par ur pred smrtjo. Ne obsojajte me s sebičnostjo, če ne veste kakšna zgodba je za vsem tem.
Verjamem pa, da je težko če so posredi hude bolečine in verjamem tudi v to, da nam sodobna medicina nudi olajšanje teh bolečin.[/quote]
In meniš, da ljudje, ki govorijo, kako njihovi svojci umirajo v groznih bolečinah, lažejo? Kako fajn si je zatiskati oči. A si zelo verna in torej nenaklonjena evtanaziji, ker samo Bog lahko odloča o tem, kdaj bo kdo umrl?
Obsojali ste me, brez, da bi poznali zgodbo. Jaz avtorice teme nisem obsodila, napisala sem samo, da je ne razumem. Sama, ko sem se spopadala z njenih odhajanjem, sem bila 24ur na dan ob njeni postelji, namreč želela sem do zadnjega trenutka preživeti z njo, da ne bi bila sama. Namreč moja mami, ko je umirala za rakom dojke, ni potrebovala morfija in tudi sama si je še želela živeti, vsako jutro zadnje dni, ko se je prebudila, čeprav je bila nepokretna in imela kup težav, je bila vesela, da je še med nami, doma, med svojimi ljubljenimi. Morfij je prvič dobila par ur pred smrtjo. Ne obsojajte me s sebičnostjo, če ne veste kakšna zgodba je za vsem tem.
Verjamem pa, da je težko če so posredi hude bolečine in verjamem tudi v to, da nam sodobna medicina nudi olajšanje teh bolečin.[/quote]
Žal bolezni nekaterih naših staršev niso dopuščale, da bi se poslovili v domačem okolju. Moj oče je umrl na intenzivnem oddelku nevrologije, kjer so bili obiski mogoči le eno uro na dan. Potem so te prijazno odslovili. In vedno sem odšla z mislijo: “Bo jutri še živ?” In vedno v solzah, ker bi rada ostala z njim, ga držala za roko, bila tam… a birokracija pač tega ne dopušča. In tudi avtoričina mama je v bolnici, če prav razumem…
Savrinka, ali ne gre tukaj samo za namestitev, če domači nimajo prostora ali časa na razpolago, ne gre pa za lajšanje bolečin, ker dobiva tisto, kar mu po receptih pripada, se pravi, kar bi lahko dobival tudi doma.
Prijateljica se je zanimala za očeta, pa se potem zaradi tega ni odločila.
Drugače pa: kaj nam pa preprečuje, da bi zbrali podpise za evtanazijo: se mi zdi da 7000 volilcev in šli s tem na referendum. Jaz podpišem takoj.[/quote]
40.000 volilcev za zakonodajni referendum. Po moje bi šlo, če bi se organizirali prek FB. Vprašanje je samo, če ne bi referendum padel. Spet ne bi prišli tisti, ki se jih zadeva (še) ne tiče, prišli bi pa vsi verniki (kot za referendum o družinski zakonodaji), glasovali proti in manjšina tistih, ki so za, ki so se s smrtjo v bolečinah že srečali ter tistih, ki se sicer še niso, a se jim to zdi pomembna tema.[/quote]
Seveda bi referendum padel, saj bi cerkev svojim vernikom ob vsaki maši prala možgane. Sama sem vsekakor ZA evtanazijo, saj se mi zdi humana metoda, za katero se odloči bolnik sam, ne pa njegovi svojci. Poznam nizozemca, ki je na ta način, po lastni odločitvi, končal svojo življenjsko pot in mirno zaspal, namesto da bi še nekaj tednov trpel hude bolečine. Ko sem govorila z njegovo ženo in hčerko – obe sta rekli, da sta laže sprejeli njegovo smrt zaradi njegove odločitve.
40.000 volilcev za zakonodajni referendum. Po moje bi šlo, če bi se organizirali prek FB. Vprašanje je samo, če ne bi referendum padel. Spet ne bi prišli tisti, ki se jih zadeva (še) ne tiče, prišli bi pa vsi verniki (kot za referendum o družinski zakonodaji), glasovali proti in manjšina tistih, ki so za, ki so se s smrtjo v bolečinah že srečali ter tistih, ki se sicer še niso, a se jim to zdi pomembna tema.[/quote]
Seveda bi referendum padel, saj bi cerkev svojim vernikom ob vsaki maši prala možgane. Sama sem vsekakor ZA evtanazijo, saj se mi zdi humana metoda, za katero se odloči bolnik sam, ne pa njegovi svojci. Poznam nizozemca, ki je na ta način, po lastni odločitvi, končal svojo življenjsko pot in mirno zaspal, namesto da bi še nekaj tednov trpel hude bolečine. Ko sem govorila z njegovo ženo in hčerko – obe sta rekli, da sta laže sprejeli njegovo smrt zaradi njegove odločitve.[/quote]
Dobro, ampak koliko pa je takih orto vernikov pri nas? Madona, pa saj to se tiče vsakega posameznika. Pravica končati svoje življenje, ko se mu več ne more reči življenje. Imaš pa seveda tudi pravico NE končati ga. Zakaj bi kdorkoli bil proti temu razen res ortodoksnih vernikov? Tega res ne razumem. Pod pogojem, ki ga je že avtorica navedla, da se za to odloči človek pri polni zavesti in sam zase. Res me zanima, kdo bi bil proti in zakaj.