On, jaz in moja intuicija

Živjo!
Prosim preberite do konca in pozorno, ker bom po babje secirala zadevo. 🙂
Želela bi si vaših mnenj ter nasvetov, kako se spopasti in nositi s svojo težavo.

S fantom sva skupaj dobri 2 leti in oba imava FB profil.
Sva pa tudi administratorja FB strani, s katero se skušava uveljaviti na določenem področju.
Nekega dne je najino stran všečkala punca iz neke druge celine. Nato, čez nekaj dni, pa sem videla, da jo je moj fant dodal za prijateljico.
Da je on njo dodal vem zato, ker se mi je na FB izpisalo, da sta prijatelja v času, ko on ni bil na FB. Torej – ona je sprejela njegovo prošnjo, jaz pa sem v tem trenutku bila na FB in to pač videla.

Ok. Pogledam njen profil. Valjda! 🙂
In vidim, da punca “works @ SomeThing”. That something je Fb stran, ki se ukvarja z istimi zadevami, kakor midva. Ok, si mislim. Kul. Punca fura enak biznis kot midva, le na drugi strani sveta in zna bit zanimivo iz “poklicnega” vidika spremljat nekoga drugega, ki počne enako. S tem sploh nimam problema, fajn se mi zdi. Vedno rada navezujem stike in spoznavam nove ljudi. 😉

Sama sem transparentna oseba, ničesar ne skrivam, sem v takih situacijah odprte narave, se rada pogovarjam ter (si) razjasnim, kdo je in zakaj je (naenkrat) moj frend na FB. Sem taka, da če fant pokaže vsaj malo ljubosumja/dvomov/vprašanj, mu vedno razložim, mu dam neke odgovore zato da ga pomirim, da mu dam vedeti, kako je v resnici na stvari in zato da ga razbremenim “negativnih filmov v glavi” – katere si čisto vsi začnemo ustvarjati takrat kadar smo v slepi ulici, v nevednosti.
In, ko/če nas nekaj muči in zanima, si ponavadi želimo od partnerja preprosta pojasnila in odgovore, zato da lahko celo zadevo bolje razumemo, jo sprejmemo.
Tako jaz funkcioniram. In, mislim, da če je človek iskren v svoji dejanjih, potem mu govoriti o njih odprto in iskreno ne bi smel bit problem.Kajne?
Če nič ne prikrivaš, zakaj ti je potem tako težko odgovoriti na par preprostih vpr. o tem in onem?
Tu se namreč pojavi moj problem – ko vidim, čutim, da se fant o tem (pa nasplošno o skoraj vsem) težko pogovarja oz. se noče pogovarjati oz. dela iz sebe žrtev, ubogega fantiča, ki ga mamica nadira; iz mene pa psihično, paranoično, ljubosumno in tečno babo!

To me zelo nervira in zato tudi postajam vse bolj tečna in paranoična. Še bolj pa me žalosti, ko vidim, da je sposoben it tako daleč, da namesto, da se mirno in odprto z mano pogovori ter mi odgovori na preprosta pitanja, ki bi po mojem naj vodila v neko fajn debato o nama, o stvareh, ki naju begajo, mučijo, skratka v debato, ki naju oba vodi v dobro počutje, to a higher level of knowing and understanding eachother. 😉
Namesto tega se najina debata spreobrne v mama-sine kregancijo.
Zares se počutim, ko tečna matka, ki svojga poba zaloti pri nečem slabem in se želi o tem zgolj pogovoriti, on pa do kraja vztraja, da si mama zgolj domišlja in jo nardi psihično razvalino.

Me razumete? Ne še čist?

No, da se vrnem k zgodbi o dekletu, da boste razumeli kaj in zakaj me ubija.
Ko sem fanta vprašala po tej punci je rekel, da jo je dodal, ker je videl da se bavi z isto stvarjo in da je želel videti njen profil oz. kaj točno punca počne. In, da jo je dodal zato, da lahko na njeno steno pripne link od najine FB strani.
To razumem, čeprav se mi ob tem poraja vprašanje…zakaj potem ni preprosto všečkal njene Fb strani in tam prilimal najin link?
Zakaj je moral njo osebno dodati? No, potem si pa mislim. “Ok, kul, jo je pač dodal”
A lahko vem kaj več sedaj tudi jaz o njej? Je torej neka makina na tem najinem področju, je zanimiva, se da od nje kaj naučiti, navezati stike? Tako si jaz v glavi zadevo razlagam in predstavljam – če je že to glavno razlog, zakaj jo je dodal za prijateljico. “poklicni” razlog.

Ta punca ima več kot 1000 frendov in je luštna. Tudi jaz sem, tako da to me ne bega tako zelo (čeprav bi raje vidla, da je grda in debela :D)
Po tem, ko sta postala z mojim fantom prijatelja, je kar veliko všečkala na najini FB strani. Okej, si mislim…
Nato pa prvi večji šok! Všečkala je fantovo (novo) profilno fotko! 🙂
Drugi, še večji šok pa: Moj fant pripne na Fb sliko, namenjeno meni in me tudi označi na tej sliki, nakar prvi komentar odda ta punca in sicer v obliki srčka. WTF? Who the F*** are you?

Prosim, naj mi nekdo pove. A ne bi čist vsak človek na mojem mestu bil (vsaj malo) radoveden in bi ga zanimalo “who the hell is this girl?”.

A ni prav, da vem, kdo, kaj zakaj je ta punca? Meni njeno opletanje okol njegovega profila nekak daje filing, da sta v osebnem stiku, da si morda pišeta. A ni normalno, da si želim vedeti kaj se dogaja v ozadju?
Jaz nekak močno dvomim, da bi ona kar tako lajkala in komentirala, brez da bi si neke besede z njim izmenjala (osebno)
To pa je točno to, kar moj fant trdi. Da ne, nič si nista pisala, pravi in temu doda še neko nerazumljivo blužnjo, ki meni pravi ravno nasprotno. Da JA, se pogovarjata.
In, konec koncev, kaj zdaj, če se pogovarjata? Saj se nič takega ne pogovarjata, mar ne? Ali lahko izvem? Če se pogovarjati o “poklicnih” stvareh, potem lahko tudi jaz vem kaj več o njej, kajne?

Sploh pa…bejba lajka mojo fotko – helou? To dejstvo je meni “malo čudno”.

Jezna sem in razočarana, ker sem fanta pred par dnevi spet povprašala o vsem tem in on zdaj naenkrat več ne ve, kako in zakaj je ta punca njegova frendica. Pravi točno tako “Ne vem, ne spomnim se..”.
On se več ne spomni, al je on njo dodal al ona njega. Ne spomni se, če je dal link najine FBstrani na njeno steno ali ne.
hahahha, ne me hecat, no! Popizdevam!
:-((((((((((((

Nato sem mu jaz malo osvežila spomin ter ponovila potek dogodkov ter ga vprašala, ali je dal potem najin link na njeno steno in ali je ona kaj komentirala na to? In on spet ne ve, se ne spomni ob tem pa živčen postaja, kot mali otrok reagira, češ kaj ga gnjavim.
C’moooon.

Sem res jazc čudna, ali se mi upravičeno zdi, da je pač “nekaj v ozadju”. Glede na to, da mu je o tem takooo težko govoriti. In to, kar je v ozadju mene sploh ne bi motilo in me v bistvu ne moti.
Moti me dejstvo, da mi moj fant nekaj prikriva.
Ne ve in ne spomni se, če je dal link na njeno steno in če je ona na to kaj komentirala. !!!!
Kako se ne spomni tega? pa za koga me on ima? In potem on meni, da mu težim. Ja, pa logično, da težim in popizdevam, če me pa v oči gledain se mi ruga!!!
Jaz pa naj na to odreagiram kako? Trepetam naj s trepalnicami in rečem “okej, bejbi, kul je, vse mi je jasno, zdaj sem ful pomirjena, ful sem na izi”

Sem ga vprašala, kaj si je mislil ob tem, da je všečkala najino sliko pa je rekel, da se mu ob tem nič ni zdelo.

In zdaj naj bom jaz mirna, odrasla in normalna ženska? Ob takem človeku? Ki sam ni sposoben v dveh stavkih povedati in objasniti svojih dejanj.
In bog ne daj, da mu omenim, da se mi zdi njegovo obnašanje nenavadno. Če rečem, da mi to ni normalno, kako se obnaša, pa mi reče “Kaj pa je normalno” in take spike. V filozofske vode se hoče spustit z mano. Ko ga itak potunkam en, dva, tri!

Kako naj ostanem jaz normalna v takem odnosu, mi naj nekdo pove. Kako naj ga pripravim do tega, da se z mano pogovarja, da odgovarja za svoja dejanja.
Straši me, ko vidim, kako daleč je sposoben it, tako daleč da mene prikaže kot neko tečno žensko, ki ga bluzi, on pa je revež, ki ni nič kriv. Pa saj – v bistvu res ničesar ni kriv – ne bi bil kriv, če bi bil iskren in odprt z mano, če bi delil z mano neke banalne vsakdanjosti, kot je ta zgodba s tem dekletom.

Razžira me vse to, ne morem it preko tega, ne morem kar pozabiti in pustiti zadeve pri miru. Ker vem, da ni iskren z menoj – to me uničuje, to me okaluplja zadnje dni.
Ne morem rečt “ok, prav maš, razumem”. Če pa mi nič ni povedal!!! če pa mi dečko bluzi 100 na uro? To zame ni odnos, kako dva partnerja sodelujeta, se podpirata, si zaupata.

Aja, na koncu najine debate, ko sem jaz šizila, ker mi naklada, mi je fant rekel še tole: “da ga jaz ne bi gnjavla tolko okoli tega, če bi ta punca imela 130kg.”

Ta izjava me je pa pokončala, ker mi je samo dala vedat, kako on funkcionira in razmišlja in kako deluje njegov um. Da resno misli, da me to muči? Ker je punca pač luštna?
Skrbi me, ko vidim, da moj fant ne šteka 5% v čem je moj problem, zakaj “ga gnjavim” in ko se mi odziva tako, da se pravzaprav izmika in pogovor spreobrne v mojo smer, v to da sem jaz grda, jaz sem tista, ki si domišljam, delam slabo…

Jaz sem tista, ki želi dobro, ki si želi vzajemnega, transparentnega odnosa, v katerem se čutim cenjeno in spoštovano, ne pa izigrano.
Ne morem ga pustiti odditi iz te debate, brez da mi pove resnico. Rabim resnico, rabim odgovore pa naj bo še tako banalno, kot je FB.
Rabim odgovore, čeprav mi je moja intucija dala že vse odgovore. In prav zato, ker vem, kakšna je resnica – skoraj prepričana sem vanjo – ne morem pustiti te debate odprte.
Ne morem reči, da mu verjamem, če pa nimam kaj verjeti, če pa mi nič ne odgovori konretno.
Fant mi reče na koncu, da mu ne verjamem in da mu ne zaupam – na to karto špila, češ “kak sem jaz grda, ker ne verjamem v njega” Kao, zakaj ga sploh kaj sprašujem, naj mu verjamem.
Po tem, kako se on obnaša, mu čist nič ne verjamem. Ker mi njegovo obnašanje pravi ravno nasprotno – da nekaj je v ozadju, da mi nekaj prikriva…

Pa ta zgodba ni edina taka, se je v meni nabralo že nekaj podobnega materiala, ki mi pravi, da ni popolnoma iskren z mano. To je mojo psiho zelo obtežilo. Želim si da bi bla neumna in slepa in bi srečna živela v nevednosti do konca svojih dni.

ahhhh….help me!
Kako naj prebolim, kako naj se soočim z njim. Naj ga pustim pri miru? Naj bom strpna, se dam na OFF in čakam, da čas pokaže svoje? Naj spremenim taktiko? Kaj naj storim, da se bo hotel z mano pogovarjati, da bo pripravljen pokukati ven iz svojga brloga, kjer se skriva.
Zdi se mi, da se moj fant še vedno ne zaveda, da ga čitam kot odrpto knjigo. Dela se norca iz mene, ko mi prodaja bučke. Ni prvič, da se mi izmika.
Veliko je tega, o čemer se on ne zna pogovarjati.
Ne vem, če sem sposobna tako živeti vso življenje, nekaj bova morala oba spremeniti.
Kaj?

Ali pa…sem mogoče res jaz zgolj paranoična in mu morda res delam krivico?

Uff, dolg post. Moj odgovor bo, upam da, bolj kratek, ker se mi mudi:)

Ko začnem brati, me mine že pri tem “sva kot mati in sin, ne zna se pogovarjati”. To je dovolj, da premislita o vajinem odnosu.

Ko berem naprej, srček pri fotki, si mislim, OK, pač je napisala ooo, kako lepo, kako se imata rada ali kaj podobnega. Ja pa saj si menda bila ti zraven na sliki, praviš! Kaj naj bi torej srček pomenil? Jaz sicer nimam FBja in mi je vse to razgaljanje, pisanje, kazanje fotk gor pač mimo, ampak to je moje mnenje. Za FB generacijo (s tem mislim vse, ki to počnejo) je pa to normalno in naj ne bi bilo nič čudnega, če nekdo nariše srček in piše pomanjševalnice ipd ipd.

Ko berem naprej, se skoraj izgubim in le preletim. Berem pa samo “jaz želim to, jaz sem tista, ki, jaz ne morem naprej, rabim odgovore, rabim, jaz jaz…” Torej ti ti ti. Kje je tu on? Boš napisala, da je on kriv za situacijo. No, mogoče res. Ampak pomisli, on ima pa drugačen pogled. On rabi mir, ti ga gnjaviš. Kako bi se ti počutila pri tem?

Verjamem, da ti ni lušno, če se kaj dogaja, ampak vzemi si trenutek, poskusi nehati analizirati toliko, vdihni in še enkrat premlej, kaj je bilo in kaj je. Še enkrat pojdi čez z drugega vidika, ne le svojega, je težko, upam, da ti bo uspelo. Poglej tudi, kaj delaš ti narobe. Mogoče ton, nastop, ki mu daje občutek, da ga karaš? Lahko rečeš, vprašaš drugače, bolj umirjeno, nenapadalno?

Ne me razumeti, da ga zagovarjam. Ampak tudi ti nisi nedolžna v vsej stvari:) Gre večkrat za različne poglede na stvar in različne pristope moških ter žensk. To zgoraj ni tvoja intuicija, je tvoje analiziranje. Mogoče imaš popolnoma prav, samo takšno razmišljanje in strah večkrat zastre intuicijo in iz podzavesti pride strah, ne pa tvoje videnje:)

Me zanima tudi, koliko sta stara….

Jap, MENE moti, da mi ne zna odgovoriti na preprosta vprašanja o tem, kdo je ta punca.
Vem, da zveni malce najstniško vse to okoli FBja in da sem sama izgubila nadzor ter se spustila v Sherlockove pustolovščine, pa vendar…bistvo ni v tem. 😉

Mislim da to menda lahko in da s tem ne gnjavim, če se želim s partnerjem pogovarjati o tem in onem. Ja, tudi o tem, kdo so določeni ljudje, kakšno vlogo predstavljajo v našem življenju ipd. Meni se zdijo to najbolj banalne vsakdanje debate z nekom, ki ga smatram za svojega prijatelja in s katerim si ŽELIM (jaz, ja!), pogovarjati, deliti vsakdanjosti, ki nas določajo, veselijo, žalostijo, ne pa da se izmikamo stvarem, jih pometamo pod preprogo in se pretvarjamo, da nič ne vemo, o ničemer se nam ni za pogovarjati.

Ni moja težava dejstvo, da ta punca je in obstaja, temveč to, kako se moj fant odziva na čist simpl vprašanja o tem, kdo je, kako sta postala prijatelja ipd. Moti me to, da moj fant po domače povedano muti, ko načnem z njim čist vsakdanji, umirjen pogovor v smislu “hey, sem videla na FB to pa to. In tako dalje”.

Zakaj muti sta samo dve možnosti: ali počne nekaj takega, kar misli, da ni prav pa se zato ne znajde pri simpl vprašanjih, ker mi ne želi povedati resnice. Ali pa ljubim moškega, ki je čustveno hendikepiran in mogoče zgolj ne zna odreagirati, ker je “bučman”. S katerim me čaka ogromno dela. 🙂

Stara sva med med 25 in 30 let.

Mislim, da sem prvič v vsem času prebrala zgodbo nekoga, ki ima doma kopijo mojega fanta! Res neverjetno!

Jaz te popolnoma razumem, kako ti je. Sama sem po naravi kar mirna oseba, ampak moj fant me ob takšnih zadevah dobesedno pripelje do histerije.
KAO POZABI 1000x, kako je nek dogodek potekal. Zna tudi prikrojiti dogodek po svoje, čeprav sem bila poleg ter videla, kako so stvari potekale. Ne prideš mu do živega in že skoraj znoriš, ko ful čutiš, kako imaš prav, a on še vedno trdi drugače. Na koncu izpade kot ogromna žrtev in jaz kot neka zloba, ki ga psihično maltretiram.
Veš, tega je toliko, kar bi ti lahko napisala.

Ampak mislim, da je rešitev samo 1: takšni fantje ne potrebujejo žensk kot sva midve, ki se naju ne da prelisičiti, ker vse v detajle opaziva, ampak takšne, ki so slepe.

Tudi midva sva okoli 2 leti skupaj in v tem času že dala čez partnersko terapijo. Ti povem, da ni nič bolje, prav nič. Vedno bolj sem mnenja, da midva preprosto nisva kompatibilna, saj čutim, da se nikoli v življenju ne bom mogla zanesti nanj, na njegova dejanja, izjave,…

Ljubosumna si, nadzorniška in posesivna. Toliko ene štale zaradi ženske, ki niti v Sloveniji ne živi!
Iz napisanega je jasno, da odnos med tabo in tvojim fantom ni povsem iskren, da ti on popolnoma ne zaupa in da je velika verjetnost, da ti bo ob takšnem obnašanju v prihodnje še manj.
Razumem kaj bi ti rada, kakšen donos si želiš in kaj te jezi pri tem, kar imata sedaj. Vsako žensko bi. A na silo ne gre.
Nisi ne prva ne zadnja, ki se je v neki zvezi tako počutila. In če boš kdaj iz te zveze odšla, prav tako ne boš ne prva ne zadnja.
Na dolgi rok ne vem kako vama bo to funkcioniralo. On se je zaprl. Izgubila sta pomemben del zaupanja. Če je pot nazaj, ne vem. Poskusi jo poiskati in za božjo voljo nehaj se že ubadat s facebook ljubosumjem, da ne boš po hitrem postopku postala samska!

Možno je tudi, da tio ne znaš odreagirat. Ker situacije ne vidimo in slišimo, ne moremo sodit. Sama bosta morala rešit. Kakor se meni zdi, njega moti tvoja reakcija, tebe pa njegova. In potem, namesto da bi se pogovorila o bistvu, se le odzivata na reakcijo drug drugega, kar pa vzbuja dodatne dvome v vaju.

Te povsem razumem v tej situaciji. Ampak dejstvo pa je, da je bil zraven tudi on in tudi njemu se zdi, da vidi vse detaile, tako kot se to zdi tebi. On lahko enako reče, da ne potrebuje take ženske, kot si ti, ker njega se ne da prelisičiti, kot ga ti “hočeš”. Če me razumeš, kaj ti želim povedat. Ubadate se z nepomembnimi stvarmi, ker se ne zavedate, da določene stvari preprosto različno dojemamo, čutimo in v določenih situacijah imata lahko oba prav, pa se pri tem nihče ne rabi lagat.

Če sem te prav razumela, si jezna in obupana, ker se o stvari ne moreš z njim pogovoriti, oz. ne dobiš odgovorov, ki jih pričakuješ.
Najprej se pomiri, ker bolj boš norela in paničarila, slabše bo. Na koncu se bosta skregala zaradi neumnosti kakor je FB, in tvojih neutemeljenih strahov.
Moški in ženske razmišljamo zelo na drugačen način. Sprašujem se, če je iz tvojega dolgovezenja sploh razumel, kaj mu govoriš. Tvoje razburjanje pa ga je zagotovo prepričalo, da mu grozi najhujši orkan in mora prekleto paziti, kaj bo rekel, da ne bo vse še hujše.
Poslušaj ga, kaj ti odgovori in zaupaj v vajino ljubezen. Le tako ti bo morda prišel nasproti. Takšen pač je. Saj tole med vama naj bi bila ljubezen, zaupanje in ne nek boj za prevlado in popoln nadzor.

Pomiri se punca. Nikoli ne boš mogla nadzirati vseh stikov, ki jih bo imel tvoj moški z ostalimi ženskami. S tem se čimprej sprijazni. Energijo, ki te razganja pa raje porabi za ljubezen in crtljanje. Od tega bo dolgoročno več koristi za vaju oba.

Hej, hvala vsem za odgovore.

Veste, najlažje je rečt, da sem ljubosumna, nadzorniška in posesivna – kar pravzaprav sem. A ne od nekdaj. Nikoli prej nisem imela teh težav, temveč sem taka postala ob njem!!! Postala sem senca sama sebe.
A ni tako, da bi naj ob partnerju rastel, bil še boljši človek, se počutil še lepše v svoji koži, še bolj sigurnega v svoje sposobnosti and all that?

No…jaz sem ob njem postala čisto nasprotje sebe. Zakaj? Sigurno ne kar tako.
In zavedam se, da samo delo na meni, bo dolgoročno pomagalo predvsem meni in posledično najinemu odnosu.
Vem, da moški nimajo radi tečnih punc; Vem, da si moški ob sebi želi predvsem pozitivne, nasmejane in samozavestne ženske pa četudi ima ta malo krivi nos ali par kg preveč. All in all, jim je važno, da je njihova ženska skulirana.

Vem pa tudi, da si vsaka ženska ob sebi želi “deda”, Takega, ki ji je v oporo, takega, ki stoji za njo in ob njej v težkih trenutkih, takega, ki ji da občutek da je njegova edina. In seveda obratno.

Moja težava je pravzaprav malo globlje narave in sicer je moja težava ta, da je moj fant “lolek”. Lolek v smislu, da kadarkoli sva nekje zunaj se ne zna obnašati, kot moj partner. Ne zna biti moj fant. Kar pa jaz nujno rabim, rabim to potrditev – da sem njegova.
Moj fant je zeeeelo zaželjen pri ženskah. Zelo, zelo! Velikokrat slišim, da mi kakšna reča “kakšna srečnica si, da ga imaš”

Pa sem res???
Ko sem ga spoznala sem bila vsa vesela, ker ni neki “jebač” kakršen bi lahko bil, glede na videz in osebnostne karakteristike, ki jih nosi v sebi. Lahko bi bil kretenčina, ki osvaja vse povprek, pa ni. To zelo cenim pri njem.

A, čez čas sem spoznala, da je pravzaprav zadržan ne samo do drugih punc, ampak tudi do mene. Predvsem me bega to, da kadarkoli so v bližini druge ženske, nardi distanco z mano oz. nekak postane nervozen, postane smotko, ki se ne zna obnašati. Ki ne zna nastopiti, kot moj fant. Zdi se mi, da mu več pomeni to, da bo prijazen do drugih bejb, ki ga lepo gledajo, kot da bi se meni posvetil.

JA, rabim to potrditev, rabim občutek da sem njegova edina. Mislim, da je to čist normalno in da ne zahtevam preveč. Pogrešam to, da ni spontan, da me ne objame spontano pred vsemi, da ne da vedet drugim ženskam, katera je tukaj glavna – jaz sem glavna.!!!
😀
Prijateljice so mi rekle, da naj bom jaz tista, ki se vesim po njem. Da, če že on ne zna pa naj bom jaz tista, ki pokaže, katera je tukaj glavna. Tudi sam mi je rekel, da ima to težavo od nekdaj. Da je samotar po naravi in da ne zna bit v paru, da se ne zna obnašati, kot moj moški, kadar sva nekje v javnosti, da naj mu pomagam pri temu. Da naj bom jaz tista, ki naredi prvi korak.

Povejte mi moški – je možno, da je res takšen smotko? Je možno, da imam pravzaprav jaz vse vzvode v svojih rokah? Naj spremenim svojo taktiko, naj neham težit, naj neham čakat na njega, naj bom jaz tista, ki ga objema, ki ga povabi na ples, ko sva zunaj, ki ga prime za roko, ko sva na ulici?

On mi pravi, da to rabi. Jaz pa moram priznati, da mi je po vsem tem, kar se je v meni nabralo, to zelo težko. Saj imam sama blokade v sebi, mogoče imam neki svoj ponos, ki mi preprečuje, da bi se vesila po njem, ker nočem zgledat pred ostalimi bejbami, kot neka punca, ki se skoz vesi po svojem tipu.

Frendice mi govorijo, da naj nardim točno to. Saj je menda moj! Da naj me ne motijo druge bejbe, da naj jim privoščim malo koketiranja z njim, saj na koncu gre z mano domov ipd.

Vse to je meni kristalno jasno, a kaj ko mi je v praksi vse to tako težko zrealizirati.
Naj bom bolj na izi? Naj kdaj tudi zaglumim?

Rabim par vzpodbudnih od vas. Ne mi moralizirati o tem, kako da sem posesivna ipd. To je meni vse jasno in dobro vem, da nikamor ne vodi.

Vse kar rabim je, da mi nekdo pove to, kar že vem – in sicer, da naj bom bolj iniciativna in manj sumničava. Da naj kdaj tudi spregledam kakšno stvar; da naj se kdaj nardim noro samo zato, da bo mir pri hiši?

Bojda tako funkcinirajo dolge, trdne zveze. 🙂

sploh ne morem verjet koliko klobasanja zaradi 2 lajkov od nekoga, ki zivi na drugi strani nasega planeta. Deklica draga, kako se ti da? Ti je nasplosno tecno v zivljenju? Imas prevec casa? Si zelo nesamozavestna? Posesivna? ker tocno iste kozlarije je meni zaradi podobnih malenkosi zganjala bivsa. Ce bi ti bila samozavestna, polno zaposlena zenska se nebi ukvarjala s takimi otrocarijami. Aja koliko si stara? ce si do 15 ti je se recimo da oprosceno

Če nisi z njim srečna in se ob njem ne počutiš tako kot bi se rada potem končajta. Problem ni v tisti ženski, ampak v vama. Saj nikjer ne piše, da moraš bit z njim ”srečna do konca življenja”. Vseeno boljše da kar takoj končaš z njim kot pa da mu non stop najedaš o tem naj se spremeni. Spremenila ga ne boš, ker se pač noben moški ne spremeni na željo svoje punce/žene, ampak se spremeni samo če se on tako odloči. Očitno so se problemi med vama nabirali že zelo dolgo in so zaradi teh 2 lajkov samo izbruhnili.

Če pa si res tako želiš biti z njim in da bi se drugače obnašal mu enostavno lepo prijazno povej vse to kar si napisala nam. Glede na to, da pa si napisala, da si se ob njem spremenila v posesivno, ljubosumno, etc. potem pa res ne vidim zakaj si še z njim, saj tako noben od vaju ni srečen…tudi on verjetno ne, če mu za vsak lajk očitaš in če se počuti pod stalnim nadzorstvom.

Sploh nisem prebral do konca, ker….. nočem te užalit. 😉
Tole mi je padlo v oči:
Si pomislila, da mu je s tabo težko se iskreno pogovarjat, ker ti imaš že kar fiksne ideje kaj in kako, ki si jih zgradila in argumentirala na osnovi LASTNIH MISLI! in potem na tej osnovi (nehote) obtožuješ?
Pomisliš kdaj na to kako težka sogovornica si lahko zaradi tega?

Veš kako funkcionirajo?
Tako, da je moški moški, ženska pa ženska, vse ostalo je muka – za oba. Žal ali na srečo smo tako ustvarjeni in tako dolgoročno funkcioniramo vse ostalo je kratkega daha. 😉

Tale tvoj rabi eno “mamico”, da bi presedlal od tiste svoje, tebi se pa ta vloga upira in prav je tako.
Lahko ga odpikaš ali pa ustvariš pogoje v katerih se bo moral obnašat kot moški ali ga boš odpikala malo kasneje… 😉

Res malo čudno, kar pišeš. TI si želiš, da drugi vidijo, da je tvoj. On se po tebi ne želi vesit, ker potrebuje tvojo pomoč, ti se pa po njem nočeš vesit, ker nočeš zgledat pred ostalimi bejbami, kot neka punca, ki se skoz vesi po svojem tipu. Ampak točno to rabiš, da jim pokažeš, da je tvoj. Malo si hodiš v nasprotja. Nekaj si želiš, pa nisi za to pripravljena nič naredit. Drugi bi morali oziroma ON v tem primeru.
Zdi se, da si še bolj negotova kot on, zaradi česar mu tudi sama ne znaš pokazat, da ga imaš rada. Če imaš nekoga rad, ga objameš kjerkoli, ne glede na to, kaj si bodo drugi mislili. Če pa se želiš pred drugimi le kazati v smislu “lejte, kako sem ga ovila”, potem pa verjamem, da pričakuješ, da bi to moral naredit on, da se tebi ni potrebno “sramotit”. Marsikaj se moraš še naučiti o ljubezni. Verjetno pa tudi on.

No, saj to, da ti napišem, da si ljubosumna, nadzorniška in posesivna ni bilo mišljeno slabo. Mišljeno je bilo, da se zamisliš nad tem in se poskušaš malce kontrolirat.
Nihče te ne obtožuje, da si ti za vse kriva, on za nič. Seveda, obstaja razlog, da si postala takšna. Ampak, drago dekle, ta razlog ni ON kot on. Razlog je v vama, v vajini zvezi, v tem kako skupaj funkcionirata oziroma ne funkcionirata.
Iz tvojega pisanja dobim mešane občutke. Na trenutke se mi zdi, da hočeš za to, da se bo tvoj ego boljše počutil, prebrati od nekoga, da je tvoj tip grozen, da je kriv za vse in da je glede na okoliščine normalno, da si takšna kot si do njega.
Po drugi strani se mi zdi, da želiš skoraj izsiliti, da ti nekdo od nas svetuje, da ga zapustiš. Takšen nasvet je na Monu zelo pogost in, verjemi, ni ravno konstruktiven.
V resnici bi te pa še najbolj »potolažilo«, če bi ti nekdo rekel, da to vse skupaj ni nič, da je to nekaj povsem normalnega in da so vsi moški takšni.
Pa žal ali na srečo niso. Tudi vse ženske niso takšne kot ti. Namenoma nočem govorit o tem ali je to dobro ali slabo. Vsi ljudje nosimo v sebi pozitivne in negativne stvari. Vprašanje je samo, kdaj in v kakšnih okoliščinah določene naše negativne lastnosti privrejo na dan. Ne smemo se čuditi temu, da to nosimo v sebi, ampak se moramo vprašati, kaj je krivo, da je to prišlo na dan.
Sama si že prišla do ugotovitve, da pri sebi opaziš te negativne lastnosti kot so ljubosumje, posesivnost, nadzorništvo in sama sebe ne prepoznaš. Takšna si ob njem, praviš.
Res je, AMPAK… ko je človek v zvezi mora vsaj malo pozabit na to, da je individualno bitje in se zavedat, da se skrivnost uspešne zveze ne skriva v tem, da sta v njej dva čudovita individualista, ampak v tem, da sta ti dve osebi čudoviti kot par. To pa včasih še boljši posamezniki težko dosežejo. Zakaj? Ker so usmerjeni vase, ne pa na »naju«.
Če se vrnem k tvojim že omenjenim »negativnim« lastnostim. Pri tem ne gre samo za to, da takšna nikakor nisi samo zaradi njega kot ti to misliš, ampak tudi zaradi sebe, pač pa tudi za to, da s tem, ko si ti takšna, je takšna tudi vajina zveza. Ne gre torej samo za tvoj problem, ampak za problem vajine zveze. Enako je z njegovimi negativnimi lastnostmi, pri katerih gre iz tvojega pisanja razbrati predvsem nezaupanje.
Karkoli boš počela, se moraš zavedat, da tega ne počneš samo zase, ampak za vaju. Če ga boš zasliševala kot FBI, potem to ne bo dobro samo za njega, ampak ne bo dobro za vaju. Ampak če podobnega razmišljanja ne bo razvil tudi on sam, bo vse zaman.
Težko je kar tako sklepati iz opisanega, ampak včasih, veš, je tudi tako, da dve osebi enostavno nista kompatibilni. In potem se nekaj na silo trudita biti skupaj in drug drugemu na silo vcepljata svoje poglede in prepričanja. In tako vse do bridkega konca. Praviš, da je tvoj fant »lolek«. Kako to lahko sploh rečeš za sovjega fanta? Pač ne ustreza tvojim pričakovanjem, ampak verjemi, da nikoli še v nobeni zvezi ni bilo tako, da je nekdo imel vedno vse prav, drugi pa ne. Nikoli ni bil za vse probleme kriv samo eden. Seveda ti s tvojega »pravičniškega« vidika to tako vidiš. Ti ne dela nič narobe, on vse. Ampak poglej, on je preprosto DRUGAČEN kot ti. In če te njegove drugačnosti res niti malo ne moreš sprejet, če te tako zelo moti, da trpiš ob tem oziroma, da ga poskuša na silo spremenit, potem ti bo verjetno bolje brez njega.
Ne poznam ozadja vajine zgodbe. Ne poznam vaju. Poznam pa veliko zvez, ki so nastale na slabih temeljih. Ženska je bila navdušena, da se »tak super« tip zanima zanjo, čez čas pa ugotovila, da ta super tip ravno ne ustreza njeni idealni predstavi o njem. In kaj zdaj? Gremo ga spremenit, da bo idealen, da bo njegovi fizični prezenci ustrezala tudi mentalna!
Tudi moški včasih v takšne zveze stopijo preračunljivo. Da niso sami, da imajo ob sebi zanesljivo dekle, pri katerem ne bodo cele dneve študirali kdaj jim jo bo kdo spodnesel ipd. In se uštejejo. Zveza postane čez čas nočna mora, bitka dveh egov, nesposobnih medsebojnega prilagajanja.
Če je ljubezen dovolj močna, lahko rešita ta odnos. Če sta že preveč zavozila, pa pač ne.
Iz opisanega človek dobi občutek, da si ti na nek način vseeno obsedena s tem tvojim moškim in nora nanj. Da bi nenehno visela na njem. On pa si želi dihat. Kako močno si želi dihat, ne vem. Moraš pa vedet, da včasih moški v takšni situaciji lahko ponovno zadiha tudi ob drugi ženski.

Pa še to, ko pišeš, da je TVOJ, da si ti glavna itd.

Mislim, da imaš malo zgrešeno predstavo o vlogi individuuma v zvezi. Res je, dve osebi morata v partnerskem odnosu funkcionirati kot eno, da je zveza uspešna.
Ampak,da je zveza uspešna, mora vsak posameznik v njej ohranit tudi svoj lastni jaz.

Ti si GLAVNA? Kako, zakaj? Si ga morda kupila na dražbi, imaš potrdilo o tem, da je tvoja last, imaš licenco za upravljanje z njim? Ni TVOJ. Samo skupaj sta.
Smisel ljubezni in zveze ni v tem, da si nekoga lastimo, ampak v tem, da se dve osebi druga drugi podarita. Podarita svojo naklonjenost, svoj čas. Ki ima, žal, če tega odosa ne negujemo pravilno, tudi omejen rok trajanja.

Pa, mimogrede, preveč, res veliko preveč problemov si delaš z drugimi ženskami. Ni poemmbno koliko si luštna ali ne, je pa znano, da zakompleksane ženske težko obdržijo “super” moškega.

Pa bi te kaj manj motilo, če bi dejansko ta punca imela 130 kg? Bi vseeno vložila toliko svoje energije v to situacijo?

Za odpret profil na FB bi ljudje najprej morali opraviti kak psiho ali zrelostni test.

Ni se mi dalo vseh kolobocij prebrat, pa itak so te že drugi secirali. Ampak točno to je pa res, kar ti je pribil fant: da tudi trznila ne bi, če bi punca imela 130 kg.

Zdaj ti bom pa vrgla še eno kost: bogve, kaj vse se dogaja prek sporočil, pa ti sploh ne veš :). Mogoče je tale deklica z drugega konca sveta samo vrh ledene gore.

Se strinjam z psihološkimi pregledi.Avtorica ZigZag že kaže znake jeze,ljubosumja in tako se je tudi začelo v ameriki,ki se je končalo z umorom.

ZigZag glede na tvoj post težko verjamem,da tebi uspeva s to “stvarjo” ki jo pač imata.Prej bi rekel,da na tvoj izpad,te je strah,da če te fant zapusti,da boš ostala brez vsega,ker je on ta glavni.Pa tudi ne čudim se za tvoj post,da je fant pokazal zanimanje za lepo punco iz tujine,ker glede na to kake pišeš z nekimi izpadi se še vprašam,le kako sranje mu v osebnem lifu počneš.

Ne se čudit če te bo zapustil.

Mislim, da se je ta kost glodala že preden, si jo vrgla, zato pa tudi takšni odzivi z njene strani. :))