Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek nikakršni otroci

nikakršni otroci

Odkar sem se preselila in jim dala prepisat svoje premoženje, sem za njih SMET. Komaj čakajo, da grem v “dom”, še to malenkost, ki jo imam, komaj čakajo, da jo pobašejo. Kaj jim bo? Še pohištvo, ki ga imam, je za v smeti.
Prej so žvižgali, plesali in obletavali okoli mene, zdaj za njih – me ni več – nobene koristi ne bodo več imeli, razen stroškov pogreba.

A res mladina komaj čaka na konec svojih staršev, ker pričakujejo, kaj vse bodo dedovali, kako bolje bodo živeli, nobenih skrbi zaradi “ta starih”, pač vse kul, kul,…

Ja, maldina, resnica boli, a tudi nas starše hudo boli!!!!!!!!!

Če želiš, lahko prekličeš zaradi hude nehvaležnosti.
[img]http://imageshack.us/a/img692/266/img4926g.jpg[/img]

Se opravičujem, tole bo pravi link 🙂
http://www.pravozatelebane.com/index.php?option=com_content&task=view&Itemid=110&id=12

Joj, kako grda slikca !!! Pa brez zamere.

Jaz mojo mamo vidim 1x na mesec ali manj, pa sva v istem mestu doma, cca 3-4km daleč. Se pa zato slišiva skoraj vsak dan po telefonu in poklepetava kar konkretno, po pol ure, včasih več, manj kot 20 min pa sploh ne.
Da bi stalno hodila k njej, nimam časa. Otroci, vrtec, šola, služba, kuhanje, gospodinjstvo, 1000 in 1 stvar, sem pač v letih, ko nimam časa zase, kaj šele za druge, ki niso odvisni od mene. Predvidevam, da ko bodo otroci večji, bo časa več in bom takrat hodila na obiske.

Morda je tud s tvojimi tako. Služba, šola, otroci, te kar zmozgajo in izčrpajo, pa še tole nezadovoljno okolje in nisi za nič. Ti uživaš svojo starost, tvoji otroci se pa morajo zboriti, da jo bodo lahko uživali…

Vse ima svoj zakaj. In večina nas od staršev želi samo ljubezen, občutek, da smo vredni in da ste ponosni na nas. Tega nikoli ne dobimo, čeprav ste vi prepričani, da to daste. Pol pa je tu moč ega in jeze in mnogi delajo stvari v afektu, čeprav jim je žal, a ker je zamera prevelika, ni tistega OPROSTI. Vse ima dve plati…včasih se je pametno vprašat, kaj sem spregledal.

Ni klicev. Ko pridem na obisk, se me izogibajo, ker je druga “gazdarica” v hiši. Preklicala ne bom ničesar – kar sem dala, sem dala.
Ne potrebujem ničesar, živim iz dneva v dan in to mi zadostuje. Preživim! Pogrešam nekdanjo družino, smeh, igre,…. ja, pa nisem še tako stara, da ne bi zmogla sama preživet – pogrešam vnučke, otroke – v glavnem – sem brez družine. Boli, ko ti morajo pomagati tuji ljudje. Hvala za njihovo pomoč, ampak topla beseda domačih bi mi pomenila največ. Samo beseda po telefonu: MAMI, KAKO SI? Večinoma kličem jaz, pa še takrat slišim: hitro povej, kaj bi rada, ker nimam časa!

hja,jaz te napake ne bom naredila,(prepisala ni šans)dokler bom živa je moje ,po moji smrti pa naj naredijo kar želijo,imam jih pa tri…

meni je pa to od ta mladih res grdo.
nama je tašča prepisala kmetijo, hišo (seveda biva dos mrti v njej+plačava vse položnice) pa jo nič ne ignoriramo! zdi se nam lepo, da je to uredila pred smrtjo, sklicala svoje 3 otroke, povedala kako in kaj vsakemu (sva ostala 2 izplačala) in se vsi razumemo. se mi kar malo smiliš, jaz bi pa povedala jim kar jim gre, oprosti, še vedno lahko razdereš oporoko……..NE SE PUSTIT. NE TA STARI IN NE TA MLADI, PA ODPRT POGOVOR, BOLJE PRVA ZAMERA KOT ZADNJA. SREČNO

je spet mesec naokoli in polna luna trka in ti spet pišeš. Tako ne boš rešila ničesar. če si se vsemu odpovedala, potem daj mir ali pa zahtevaj nazaj. bivši ima novo, očitno se z družino tvojega sina dobro razumejo, ti pa si izvisela. odkrito povedano malo sumim, da nisi taka perla kot se delaš.
tvoje družine kot je bila ni več, to si najbrž vedela ob ločevanju. sedaj pa je na tebi, da si najdeš primerno družbo in živiš sebi ustrezno. krvne vezi niso vedno najpomembnejše.

??????????????? ??? Krvne vezi??????????

Ne vem v kakšni situaciji ste,ampak jaz tudi že 14 let živim na svojem,vse sem si ustvarila sama s partnerjem in se nikoli nisem obremenjevala s tem kaj mi bodo starši dali.Velikokrat nisem imela časa za mamo,ker se mi je “zdelo” da nimam časa še za njo in lani mi je mami nepričakovano umrla in zadnje besede,ki sem jih spregovorila Z NJO so bile “ej dej hitr povej k nimam velik cajta”…..Groza od mene,ker te napake ne bom mogla nikoli več popravit in me vsak dan grize,…zdaj pa imam čas da sem vsak drug dan na pokopališču….in najdem čas.Le kako ga prej nisem našla?Ker nisem verjela ,da je enkrat ne bo več in se še danes nisem sprijaznila s tem.Vse bi dala da bi jo lahko objela in z njo poklepetala…pa ne morem..

New Report

Close