Vse bi se vi poročile, če bi vas moški hoteli poročit
Jaz sem bila zelo zelo skeptična do snubitve, pa sem zaradi trentuka pristala in mi je blo že do poroke žal in nisem vedla kako bi se izvila iz tega…
Btw: prorak in to mi kot zgoraj Barci ni nikoli pomenila nič in sem se na sami poroki zelo zelo slabo počutila..sem pač potrpela ker je to očitno njemu pomenilo u iber..
Bilanca: je že vedel zakaj se je hotel poročit. Pijavka nesposobna je na moj račun luksuzno živel 15 let in me spravil na rob psihične trdnosti. Pokradel vse moje premoženje in še ogromno daril mojih staršev..
Tko da ..NE, niti slučajno nismo vse ženske, ki bi se hotele poročit, al pa je bila v mojem primeru le intuicija tko dobra opa je nism hotla poslušat…
Podpis! :P[/quote]
imata čisto prav!!!!! jaz bi se tudi, če bi me izvoljenec, ki sem ga imela res rada! pred 10-mi leti! zdaj pri 39-ih? niti slučajno, belo obleko in dan, ki je samo tvoj, sem prerasla! in ja fino mi je, sem neodvisna, imam službo, ki me veseli, smo zdravi, kar je najpomembnejše, imam dva mulčka, eden že odrasel, drugi v OŠ.
Zakaj že, me lahko spomnita?????? aja, pa bila sva na koruzi, ja, do njegove smrti in punci ne bosta vrjeli, dedovala sem ravno tako kot bi bila v zakonu!
Če pa bi se še kdaj, samo to je zelo malo vrjetno, zaljubila, ne bi živela z njim. Vsak na svojem in samo še v dobrem…al kako že pravte Vem taporočene????
Saj ni treba dolge bele obleke in cirkusa. Lahko se poročiš v kratki rdeči oblekici na pelepi plaži na Fidžiju![/quote]
Tudi jaz nisem sanjala tega in se nisem poročila v dolgi poročni obleki in ni bil ves cirkus samo okoli naju…
Me ne motijo koruzniki, mi je pa totalno mimo, da se nekateri potem med sabo kličejo moja žena, moj mož..to pa prav kriči po želji, da bi tudi uradno bila mož in žena (no vsaj občutek dobiš tak)…
Saj ni treba dolge bele obleke in cirkusa. Lahko se poročiš v kratki rdeči oblekici na pelepi plaži na Fidžiju![/quote]
Meni oz.nama je pomembna kvaliteta razmerja, ne pa papir in tudi kratke rdeče oblekce na prelepi plači Fidžija si ne želim.
Bolj kot papir mi je pomembno, da vem, da lahko nanj računam ne samo v dobrem, ampak tudi v slabem (in seveda obratno), papir mi ne daje nobene garancije za ljubezen, zvestobo in spoštovanje.
Obstaja tudi kup tipčkov, ki bi se na žive ali mrtve radi poročili, pa ženska noče.
Ne vem, kaj hočeš povedati s tem, res ne.[/quote]
hočem povedat, da ženskam več pomeni ceremonija s svečano obleko, kot moškim.
a misliš, da bi poročna industrija preživela, če bi moški odločali o tem, kakšni šopki, kakšna vabila, kakšen sedežni red….xxxxx…. 🙂
Jaz nočem tradicionalne poroke. Pika. Sva se s partnerjem o tem večkrat pogovarjala. On bi se poročil, če bi se jaz želela. Ampak se enostavno ne želim.
Par let nazaj sva bila na Filipinih. Tam sva se na “svoj način” poročila na plaži. Bilo je lepo, prstan nosim še sedaj. Kdaj pogledava slike naju dveh, kako sama leživa na mivki in se navihano smejiva na osamljeni plaži 🙂
Poroka je pravno gledano seveda neveljavna 🙂 Ni bilo matičarja, prič – nikogar – samo midva, morje in palme – bilo je krasen večer. Ne bom ga pozabila. In to je to.
Sedaj imava dva otroka, v srcih sva “združena” in nam je lepo 🙂 Skupaj sva 13 let.
hahahahahahahaahahahahahahahahahahahahaha dj nehi no, sj ne moreš resno met tako butasto mišlenje no….pa sem mislila da sem prebrala že ves idiotizem tega sveta, pa pride neka nova mona z novim “problemom”, ki se je seveda ne tiče, ampak to je pač ne ustavi….ah ja revica uboga, ti kar misli da je tako če se zdaj boljše počutiš…tako da ja imaš prav….se noček kregat z idiotom ker bi me potegnila na svoj nivo in premagala z izkušnjami, ki jih imaš v tej kategoriji
Včasih so bile poroke garancija za pridobitev premoženja (dota) in dedovanja v primeru smrti zakonca.
Dandanes pa je poroka bolj kot ne obvezna za vernike, pa tiste s starokopitnimi starši in pa za tiste, ki želijo svetu dokazati, da imajo partnerja, ki jih brezpogojno ljubi. Tu je še romantika ob snubitvi, potem pa se že neha.
Verjamem, da obstajajo ženske, ki jim poročni ceremonial prav nič ne pomeni. Saj obstaja tudi poroka samo z dvema pričama v sredo na ljubljanskem gradu, na primer:)
Obstajajo tudi ženske, ki se ne želijo poročiti. Vendar so prve in druge v manjšini.
Sprejemam pa tako tiste, ki so poročene kot tiste, ki so na koruzi. Garancije za večno srečno življenje v svoje pa nimaš ne v prvem, ne v drugem primeru.
Smilijo pa se mi ženske, ki se želijo poročiti, pa jih njihov moški ne vpraša. Vsaj to bi lahko naredil za žensko, ki jo ima rad (in ki je velikokrat tudi mati njegovih otrok). Poznam primer, ko je ženska, ki je imela s svojim koruznikom 3 otroke, šla na upravno enoto spremeniti priimek (v takega kot ga ima mož), da je imela vsa družina enak priimek. Če to ni klic partnerju po tem, naj jo zasnubi, potem pa res ne vem!!
Vendar sta še danes na koruzi.
Podpis! :P[/quote]
Podpis tudi z moje strani. Ne mešajte želje po poroki z željo po zakonu. Tudi jaz mislim, da bi se marsikatera želela poročiti, oziroma drugače, si želi, da bi se njen partner želel poročiti z njo – ji izraziti to zavezo, ki ni le odraz ljubezni, ampak trdne moralne zaveze, da, tako po domače povedano, ostaja v tej zvezi, z njo, do konca.
Ves ta defetizem, kako da je to isto, je lari fari. Ja, je povsem vseeno, ali se poročiš ali koruziš, če je tvoja stanca, da itak vse razpade po nekaj letih. Hvala bogu, da se taki ne poročijo. Glede na to, kako (ne)razšiščene imajo pojme, se jih poroči še preveč. Manjka pa tistih pravih partnerstev, zavez, ki so potrebne, da zakon preživi tudi težke dni, da nisi pripravljen samo potrpeti pri partnerju, ampak tudi sebe spremeniti, sebe skreniti z neke poti, ki razdira zakon.
Ljudje pa tavajo kot ovce in so presenečeni, ko sami sebe srečajo ko gredo okoli ovinka. Če sebe nimaš v oblasti, kako boš sploh šel še v zakon z drugim.