deležni smo (domnevno dobronamernega) zadnji čas intenziviranega pritiska za vpis otroka k verouku zaradi priženjenega sorodstva pa tudi šolski vrstniki so povečini vpisani zaradi odločitev njihovih staršev. ne motijo me zmerne cerkvene gospodarske aspiracije (T-2), niti njena hierarhija sama po sebi, zelo me pa motijo cerkvene zgodovina (no, katera zgodovina pa ni krvava), sleherništvo (menda 57,8{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prebivalstva katoliškega), pedofilski škandali in luknja v NLB zaradi cerkvenih finančnih skladov… osebno se mi zdi, da človek, vzgojen na ta način, kasneje ne zmore pravih racionalnih in znanstvenih odločitev, še posebej, če so na meji načel krščanske doktrine. želim poudariti, da sam pritisk sicer ni brezobziren, prej nasprotno, ampak ne vem, kako ravnati, da ne bo zamere na drugi strani (s katero smo zaenkrat v solidnih stikih, se pa pojavljajo drobne razpoke) ter da pustimo tovrstne odločitve otrokudo njegove polnoletnosti. špekulativno Pascalovo dilemo sicer poznam, prosil bi za mnenja in nasvete, kako ravnati.

Uporabljaj ločila in velike začetnice na začetku stavka, pa jim boš pokazal, krščanarjem!

osebno se mi zdi, da človek, vzgojen na ta način, kasneje ne zmore pravih racionalnih in znanstvenih odločitev,

Smešna si, če tako razmišljaš. Jaz bi se odločil na podlagi kateheta, kakšna je ta oseba. Kajti v naukih ni nič narobe, vprašanje je, kakos e jih podaja.

primož

v naukih ni problem?
no ja, kakor za koga.

za mene osebno cerkev uči nekaj nedopustnih stvari, kako recimo je samo ena oblika družine dopustna in zveličavna, cerkev ne dopušča tolerance do drugačnih, tako, da mojih otrok tam že ne bodo gledali.

pa sem bila vzgojena v relativno strogi krščanski družini, z vsemi zakramenti, starša še zdaj hodita v cerkev in sta aktivna v njihovi sferi, ampak partner in jaz sva na srečo enotnega mnenja in ne naju in ne najinih otrok v cerkvi ne bo.

kateheti se menjavajo
žalostno ja, da se prav tisti, ki pridigajo o dobrem in poštenem še najmanj držijo tega

evo, frančišek pridiga za skromnost, pri nas bi pa davke radi, da jim plačamo????

Vpiši ga,raje kot pred kompom sedet tisto urco.

OK, sem možakar (morali bi biti razvidno iz imena avtorja te teme) ne želim se iti nikakršne vojne, ker za to ni potrebno, ločila uporabljam, velikih začetnic pa pač ne, jih bom pa zdaj. Bojim se, da sporočilo vprašanja ni bilo povsem dobro razumljeno, verjamem, da je neka odgovornost tudi na meni. Kakorkoli že pač, vprašanje, prosim, jemljite dobronamerno. Rad bi usmeril temo nazaj na osrednje vprašanje, zato bom raje zdaj napisal, da nisem volivec rdeče opcije, niti ne morem reči zase, da sem ateist v pravem pomenu besede.

če prav razumem si pod pritiskom sorodstva?
ne vem no, a vprašaj sam sebe kaj ti misliš, da bi bilo v redu. če meniš, da bi bilo jih vpiši, če ne pa ne. j***š žlahto 😉 in velike začetnice tud 😉

> Vpiši ga,raje kot pred kompom sedet tisto urco.

Razumem nasvet, zato je prepozno že kar nekaj časa, računalnikom in finančnim orodjem dolgujemo svoj, vsemu navkljub, zaenkrat udoben obstoj, kar se tiče Slovenije per se.

Po forumih sprašujete ali naj otrok hodi h verouku?

Lepo prosim, da ga NE POŠLJETE, ker mu že zelo zgodaj ne boste znali odgovoriti na njegova vprašanja pošteno in odkrito, ampak boste le kritizirali vse povprek.

Ne pošiljajte otrok tja, kjer jih ne nameravate podpreti, pa naj bo to veruk, pa tudi igranje inštrumenta ali treniranje športa.

še malo pa ne bom več mama najstnikov

Mene so starši vprašali, če bi hodila k verouku. Rekla sem, da ne bi. Me ni zanimalo. Tako smo zadevo zaključili.

> ne vem no, a vprašaj sam sebe kaj ti misliš, da bi bilo v redu.

Na lastno presojo brez nekih orientacijskih točk v okolju se že dolgo ne morem zanesti, finance, recimo, so zelo enostavne, gre za omejene vložke neosebnih stvari, ki se hitro povrnejo ali pa sploh ne. Osebnost otroka podrediti (ali ne) neki filozofiji, ki je sicer zelo dobro vraščena v okolje, pri kateri sam nima možnosti odločanja, pa ne. Še vedno pa napišem, da, kar se tiče samostojnega odločanja na pragu odraslosti, da nimam težav s tem. Torej, če se odločimo, da počakamo na otrokovo samostojnost, kako to skomunicirati sorodstvu in okolici, da ne bo zamere, ker za to res ni absolutno nobene potrebe.

Predlagam, da otrok tudi v šolo ne pošiljate. Kar nekaj zadev ki jih tam učijo, je iz stališča posameznikov spornih. Po MONovskih “raziskavah” se tudi večina učiteljev grobo izživlja nad učenci. Če prištejemo k temu še dejstvo, da so otroci med poukom lačni in da so stalno terorizirani iz strani priseljencev in starejših učencev je nedopustno, da jih odgovorni starši sploh pošiljajo tja.
Tudi nasploh je najbolje, da otroka v proste času ne spustite v bližino sošolcev in prijateljev. Bo mnogo bolje za njih, da v osami monitorja koljejo sovražne vojake.

Hja, odvisno, kakšen vrednostni sistem imate doma in kako se pokriva s krščanskim.

Če verjameš, da so dotikanje lulčka, samozadovoljevanje, predzakonski spolni odnosi in gledanje nagih bab v časopisih in na televiziji smrtni greh, če misliš, da homoseksualci niso čisto spodobna človeška bitja in bi jih bilo potrebno vsaj spreobrniti, če ne, jim pa absolutno preprečiti izražanje svoje spolne identitete v javnosti, če misliš, da so ljudje najvišja vrsta na Zemlji, rimokatoliki pa najvišje kotirajo med ljudmi, ker so edini, ki poznajo pravega boga, potem je verouk pravo mesto za tvojega otroka.

Če pa ne, jebiga, si pa v škripcih, ker je potem pamžu težko razložiti, zakaj pri verouku poslušamo eno, doma delamo pa drugo. Že brez tega mu boš težko razložil, zakaj ima RKC toliko denarja, istočasno je pa na svetu toliko revnih ljudi, pri čemer je Kristus s svojimi apostoli hodil bos in v razcapanih ogrinjalih.

tudi jaz ne razumem zakaj tukaj sprašuješ nas?

če se ti institucija ne zdi sprejemljiva za otroka ga pač ne vpiši, če živite po krščanskih načelih in pravilih ga pa vpiši.

najbolj noro je to, da podležeš pritisku sorodnikov in okolice, otroka vpišeš nekam, v kar sam niti slučajno ne verjameš in si ne želiš, da bi otrok tam bil.

sicer te pa razumem … moj sin je bil edini v razredu ki ni hodil k verouku, čeprav so stari starši in okolica na veliko kritizirali našo odločitev … šlo je za to, da sama nisem krščansko vzgojena in sina nisem imela namena vozit v cerkev … bi mi bilo pa vseeno, če bi ga vozil kdo drug … nihče se ni javil, torej ga nismo vpisali, konec zgodbe.

sicer pa je kar nekaj njegovih sošolcev verouk opustilo še pred birmo.

pri mlajšem sinu pa samo en otrok iz razreda obiskuje verouk … smo pa na vasi, župnik je pa pod vsako kritiko, zato pa je ostal brez podmaldka.

torej naredi tako kot TI misliš da je prav in tako kot čutiš da je, konec.

Meni se zdi, da vprašanje verouka ni ravno neposredno povezano z gospodarskimi mahinacijami Cerkve. Konec koncev verjetno ne bodo bilanc T-2 predelovali pri urah verouka.

Na splošno pa mislim, da je vprašanje, ali otroka vpisati k verouku ali ne, še v največji meri odvisno od tega, če ste sicer verni. Zakaj bi otrok hodil k verouku, če doma ne boste tega dopolnjevali in nadgrajevali?

Nekako tako sva midva pojasnila najinim priženjenim sorodnikom 🙂 Nima smisla, da otroka tam učijo, da je treba hodit k maši, pred kosilom molit,… če pa tega potem ne bomo počeli in bo ena sama zmeda.

Kar se privzgajanja pozitivnih vrednot tiče, si pa upam trdit, da nama gre čisto dobro tudi brez župnikove pomoči.

Priporočam da ga vpišete k verouku. Pred tem pa razmislite ali boste lahko sledili “zahtevam” v smislu obiskovanja sv. maše, to je namreč tudi del obveznosti, ki jih ima otrok. Če otroka starši ne boste spremljali pri vsem “protokolu” boste otroka preveč zmedli. Ne gre za kakšne “hude” obveznosti a vendar morate biti starši prepričani kaj je prav, da boste lahko otroku kazali “pravo smer”. Sicer nima smisla. Verouk NI KROŽEK, temveč del načina življenja in svetovnonazorskega obnašanja. Če boste otroka pošiljali k verouku samo “zaradi drugih” ne bo obrodilo “dobrih” sadov. Starši boste obremenjeni z dodatnimi obveznostmi, otrok bo zmeden, sorodnike pa boste samo delno potolažili.

Me je pa zbodlo tole, pri tvojem pisanju “agnostik”: sicer si razlgedan z mnogo znanji in širokim obzorjem, a vendar meniš, da bo verska vzgoja okrnila otrokov morebitni razvoj v smislu znanstvenega dojemanja sveta. Največji znanstveniki v zgodovini so praviloma najbolj globoki verniki. Saj veliki modreci prvi priznajo,da človek, čeprav še tako razumen in podkrepljen z znanjem, ne more dokazati in razjasniti vseh pojavov človeškega življenja. Obstoj Boga ni mogoče znanstveno dokazati, zato pa obstaja vera… mnogo dejstev prepričuje v Božji obstoj… in prav znanstveniki to prakticirajo in dopuščajo.
In kaj ima Bog z veroukom? Verouk je na nek način “šola za življenje” … približuje resnico o Božjem obstoju in uči “kako prav živeti” da bomo nekoč “odrešeni”. Seveda verouk izvajajo ljudje z vsemi napakami in težavami, ki so pri vzgojiteljih še bolj opazne, kot pri drugih ljudeh. A to nas ne sme odvrniti od vere v Boga. Ob ljudeh, tudi ob vzgojiteljih se učimo življenja.

Če boste vsi “podlegli” željam verujočih partnerjev, ne bomo nikol iztrebili teh grozovitih institucij! Ne dopusti, da je otrok po volji drugih vpisan v najhujšo sekto of them all.

Živjo!
Jaz sem zrasla gor v ne preveč strogi krščanski družini in imam opravljene vse zakramente. Vendar pa moram povedati, da je pri nas mami podlegla pritiskom očetove mame, torej njene tašče, ki nas je dobesedno silila v cerkev in k verouku. Nikoli ni bilo važno, kako je v šoli, glasbeni šoli, ali kje drugje, važno je bilo, da se je šlo v nedeljo k maši in med tednom k verouku. Z bratom se nama je vse skupaj močno zagabilo, tako, da v cerkev ne hodimo več, razen seveda stara mama, ki pa je sedaj ne upošteva nihče več. Malce pozno. Jaz se nebi tako pustila, mojih otrok ne bo nihče silil nikamor, niti jaz, niti moj partner. Sedaj, ko je hčerka še dojenček, so se že pojavila vprašanja o krstu, vendar sem takoj vse postavila na realna tla in povedala, da se ne bomo šli nobene vere, pod nobenim pogojem, pa me briga kaj si kdo misli. To je največji nateg v zgodovini človeštva, manipuliranje z ljudmi in zavajanje. Vera je povsem nekaj drugega, kot pa verouk. Poznam kar nekaj fanatikov, med prvimi naša stara mama, ki je kao verna, zraven pa taka žlehtnoba, da jo lahko samo sanjaš. Pa ni edina. Tako, da moje mnenje je, da NIKOLI ne podleži pritiskom sorodnikov, ravno zato sva midva na svojem, stran od vseh, sama za sebe in se imamo super, se z vsem razumemo v mejah normale, delamo po svoje in nas briga, kaj si kdo misli. To je moje mnenje.

RKC danes ni v konfliktu z znanostjo. priznava znanstvena dognanja, darwinovo teorijo evolucije, teorije o nastanku zemlje, o starosti zemlje in vse ostale zadeve ter se v znanost ne vmešava.

pustimo fundamentalistične ameriške cerkve, ki se grejo neko inteligent design teorije, RKC danes nima konflikta z znanostjo.

http://en.wikipedia.org/wiki/Catholic_Church_and_evolution#Pope_Benedict_XVI_and_today

Pogovorite se z otrokom in mu razložite, kaj vse to pomeni. Obveznosti verouka, hoja k maši, pred zakramenti še dodatne obveznosti tako otrok kot staršev… Če sprejme, se sprijaznite in sodelujte. Sama sem doživljala podobno zgodbo. Mama ni izhajala iz krščanske družine, očetu je sicer bil veren, a k maši je šel redko, vso “skrb” je za mojo krščansko vzgojo prevzela babica. Mama je rekla, da naj se sama odločim, ne bo pa nasprotovala in tudi v družini nismo ne molili, ne k maši hodili, ne delali jaslic. Ni mi žal, da sem hodila k verouku, ker sem zvedela tudi marsikaj koristnega. Tudi o cerkveni zgodovini. Predvsem pa smo se imelu luštno, saj so vsi duhovniki, ki so me učili, znali delati z otroki. Tudi igrali smo se pred in po verouku.

Sem pa vseskozi imela tudi razna čudna vprašanja, na katere sem dobivala enako čudne odgovore, ki me niso zadovoljili in ustvarila sem si svoje mnenje. Mislim, da sama vera ne škoduje nikomur, še bolje bi bilo, če bi tisti, ki jo učijo, tudi tako delali in živeli.

Danes k maši ne hodim, ker sem prepričana, da sem mnogo boljši človek kot tisti, ki so tam. Verjamem v neke višje sile. Nikoli mi pa ni bilo žal, da sem hodila k verouku.

Je pa v hudem konfliktu na primer z znanostjo reproduktivne medicine, odklanja vse postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo in študije na izvornih celicah. Če so po 600 letih končno priznali, da se res Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno, in če že dolgo niso kakega znanstvenika sežgali na grmadi, še ne pomeni, da so v resnici kaj spremenili mentaliteto.

to ni odklanjanje znanosti, to je etičen problem z eno od vej znanosti. to ne pomeni, da ne priznavajo teh dognanj, ampak da imajo z etičnostjo pri teh raziskavah problem.

imaš cel kup dohtarjev, ki ne želijo delat splava. pa to ne pomeni, da je tisti dohtar v konfliktu z medicino.

Mene moti samo to, da razmišljate o verouku zaradi zunanjih pritiskov.
Čaki malo – kdo od zunaj moje družine pa lahko odloča, kakšen svetovni nazor bodo imeli moji
otroci?
In ja – gre za svetovni nazor, to ni pevski zbor ali risanje, to je konkretno učenje in sprejemanje
neke doktrine, neke religije, nekih naukov, ki se v vašem primeru precej očitno ne ujemajo z vašimi
osebnimi prepričanji.
Meni taka razmišljanja niso jasna – jaz ne verjamem v boga, ampak otrroke bom pa dala k verouku, ker
drugi tako želijo?*?

jaz sem prva dva otroka dala krstit, bolj na partnerjevo željo. pod pogojem, da ju ne vpišem v kakšen verouk. nato so se začele razkrivat vse svinjarije cerkve in njenih nagnusnih dejanj. zato sem se odločila, da tretjega otroka niti ne krstim. vse otroke pač želim obvarovati pred kakršnokoli obliko sekte, še toliko bolj, če je le ta pokvarjena.