Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Leonida Zalokar

Zakaj vztrajati pri osebi z Mom?!

Default avatar

Sem šel

Hvala Nekdokive za temo Simptomi.

Moj sodalavec ima po vsej verjetnosti MOM. Negova egocentričnost in občutek vsevednosti je bil ubijajoč. Kot šef se je posluževal vsega, dobesedno vsega. Predvsem je bil kralj manipulacij. Iz nekega razloga se je počitil ob meni ogrožen. Torej sem bil za odstrel. In nisem bil edini. Zanimivo, koko je bil sposoben v svoje mreže manipulacij omnežiti ostale. Še več kljub temu, da so se ga bali so o njem hkrati govorili tudi dobro. Postal sem grdi raček. Lastnikom kaže čisto drugi obraz. Vsaka pritožba, bi kazala na njegov prav.

Trpela je družina. Moja samopodoba je padla. Pustil sem službo in imam sedaj precej manj zaslužka. Ampak se je splačalo, vendar bi moral storiti to že prej. . Res sem se počutil usrano.

Razumem, če ima otrok Mom, v tem primeru storiš vse zanj.

NE RAZUMEM PA, ZAKAJ VZTRAJATE OB MOŽU, ŽENI, STARŠIH. SE PRI ŽRTVAH MOM-a POJAVI MAZOHIZEM?

Po dveh letih s takim človekom občutim posledice. Stran samo stran. Če je odgovor zaradi otrok, je odgovor totalno napačen.
Default avatar

Žena1

Tudi jaz se sprašujem zakaj sem 4 desetletja prenašala vse njegove izpade, pa si zaenkrat ne znam odgovoriti. Vmes znajo biti možje, ki si ga samo želiš, saj si zanj najboljša žena, ko pa se ne greš njegove igrice,kot si jo je zamislil, je pa pekel v hiši. V njegovih očeh se takrat ti obnašaš čudno in tako je nemogoče kar koli. Kadar sem se kakšni stvari uprla, me je poimenoval z "nena". Ni prenesel besedice ne. Marsikdaj je ugotovil, da mogoče pa le imam prav, priznal sicer ni, je pa upošteval moje mnenje. Je pa dostikrat silil z glavo skozi zid in naredil neumno odločitve in posledice so bile boleče za vse. Moj MOM je bil tudi v službi do sodelavcev "žleht" in so se ga vsi bali. Odpustit nekega delavca mu je bila mala malica, ni mu da še ene priložnosti. Seveda si je po njegovem tak delavec bil sam kriv in ni imel niti najmanj slabe vesti, ni imel sočustvovanja do odpuščenega delavca.

MOM osebe so tako prepričljive navzven, so pred drugimi najboljši igralci in se do tebe v družbi obnašajo kot gentelmani, saj potem ti res noben ne verjame,da je za štirimi stenami tak do tebe, itak te je vedno prepričal, da si ti kriv za vse kar se slabega dogaja med vama in potem začneš verjeti, da če bi bil ti drugačen, pa do verbalnega žaljenja sploh ne bi prišlo.
Default avatar

GittaAna

Pozdravljen sem šel!

O tem, zakaj tako dolgo traja je bilo na tem forumu že velko napisanega. Tudi sami ste potrebovali nekaj časa, da ste odšli, čeprav pravite, da še prepozno.

Razlika med sodelavcem in partnerjem je precejšnja. Partner najprej kaže tisti lepi obraz, večinoma se na začetku tako prilagodi, da misliš, da si srečal svojo dušo dvojčico. Ali pa nase pritegne ljudi, pri katerih brezobzirno ( in na začetku še zelo subtilno) izkorišča njihove najbolj šibke točke ali pa njihove najlepše stvari ( sočutje, prijaznost...). Z vašim sodelavcem tega medenega tedna verjetno nist doživeli :-)

Zakaj tako dolgo traja je najlažje opisati z ( resničnim) eksperimentom z žabo, ki jo daš v lonec hladne vode in jo počasi segrevaš. Ker to poteka tako počasi, se žaba prilagaja vse do trenutka, ko umre. Če bi isto žabo dal v lonec vrele vode, bi v trenutku skočila ven in se rešila.

In tako vasih kot žabe čakamo, da bo spet tako lepo, kot je bilo na začetku ( in vsake toliko časa, še posebej, če želimo oditi, spet dobimo porcijo tistega čudovitega) da če se bomo še bolj potrudili, bo drugače ( ker nas ponavadi prepričujejo, da smo mi tisti, ki nekaj počnemo narobe, da bi bilo spet lepo), da če mu bomo razložili, da tako ne gre in kako je to škodljivo za vse vpeletene bo končno razumel(a), ker predvidevamo, da funkcionira, tako kot mi, pa ne.

Vsake toliko časa se odločimo, da je dovolj in začnemo pakirati in takrat dobimo na pladnju cel arzenal - najlepšo možno vedenje, naenkrat spet idealnega partnerja, če to ne deluje obtožbe, jok in stok, grožnje ...odvisno, kar pri nas pač najboj deluje in ko (zopet) popustimo, se vse skupaj zavrti še enkrat.

Če že izhajate iz disfunkcionlne družine ( ne prepoznate škodljvega vedenja, ker ste ga vajeni iz otroštva in ne znate postavljati mej), ste osebnost, ki prevzema preveliko odgoornost ( tudi za druge), nimate veliko samozavesti in dostikrat dvomite vase.....potem ste lahek plen osebe z osebnostno motnjo in bo trajalo še dlje, da bo tako vroče, da boste kljub temu, da ste se, da bi nekako preživeli, tega že toliko privadili, da ne zaznavate več kako zelo škodljivo je, vseeno rekli dovolj.

Strinjam se, če ne zaradi sebe, je potrebno zaradi otrok zbrati dovolj poguma in odločnosti, ker otroci pa res nimajo nič pri tem in ni prav, da se jih zaradi vaše neodločnosti ali nezmožnosti pušča v taki situaciji . Če ne zmoreš sam, si poišči pomoč, če ne drugače s terapevtom. Pa še tu je treba upoštevati, da pri loćitvah in zapustivath pokažejo momovci in narcisi svoj najhujši obraz in da takrat lahko postanejo celo nevarni ali pa povsem brezvestno izkorišajo otroke za svoje cilje. IN pri našem sistemu je to težko preprečiti.

Tako da je veliko razlogov, zakaj tako dolgo traja. Eden najpogostejši pa je še vedno nevednost, saj dokler ne razumeš zakaj gre, je težko videti iz megle, ki jo ustvajajo osebe z osebnostnimi motnjami. In ker so lahko včasih pri tem tako spretne, da nas lahko celo prepričajo, da našo realnost doživljemo narobe in da imajo oni prav , mi pa ne. Torej več kot vemo, hitreje prepoznamo vzorce in lažje je izstopiti, čeprav še vedno težko.

Upam, da sem odgovorila.
GittaAna
GittaAna
Default avatar

Sem šel

GittaAna, Žena1

Hvala za odgovor. Obe sta mi odgovorili. Hvala.

Groza! Sam že kar nekaj časa predelujem in analiziram ta odnos. Ne toliko zaradi njega ampak zaradi posledic, ki mi jih je pustil. Ubite samozavesti. Še sedaj mi ni jasno kako je lahko vse prepričal o meni kot črnem vragu in nesposobnežu. Sedaj si samozavest z novimi rezultati in svojo družino pridobivam nazaj. Kako lahko predelate podobne dolgoletne odnose svojci mi je praktično nerazumljivo?

Ja in je ene vrste zločin, da ''zdrav'' partner vztraja v takem odnosu. Zločin do otrok, če že do sebe ne. Če ti otroci ne bodo postali Mom, bodo nezavedno hlastali po podoživljanju tega odnosa z drugimi in trpinčenju samega sebe. Naj bo to v službi, šoli ali doma. Če ne drugega ne bodo prepoznali, da SE NIHĆE AMPAK RES NIHČE NE SME DO NJIH TAKO OBNAŠATI. Saj se vendar starš tako obnaša.

Nikomur res nikomur ne privoščim bližine teh ljudi. Z eno besedo bližino teh ljudi lahko oprišem kot pekel, ubijanje duše.

Vsi tisti, ki ste bili zaradi teh ljudi prizadeti mi oprostite to izjavo.

ZA UBIJANJE SVOJE DUŠE IN DUŠE SVOJIH OTROK STE KRIVI RAVNO TOLIKO KOT MOM, DOKLER STE V NJIHOVI BLIŽINI. TU IZGOVOROV NI.

Nekako še sprejmem začetno nevednost. Ko pa enkrat dobiš vpogled... Ma ne vem. Res vam želim boljšega življenja. To je Dachau.
Default avatar

Nekdokive...

Pozdravljeni,

V knjigi "Ne stopajte več po prstih" nekje na začetku piše, da imajo svojci (predvsem partnerji) naenkrat občutek, da je njihov "partner umrl" in da imajo ob sebi drugo osebo... to je se mi zdi najboljša primerjava kaj se tukaj sploh dogaja. Tisto kar doživlja partner (lahko tudi več let) je zgolj igra in fasada, kjer v resnici ta oseba sploh ni takšna kot se nam kaže... in sedaj če si z nekom v partnerstvu in imaš z njim otroka je nekako samoumevno, da mu zaupaš in pričakuješ, da te ne slepi (pa saj nismo v kakšni kriminalki, kjer bi bil vsak sumljiv)... To je tako prefinjeno, tako subtilno, tudi vsepovsod drugje tak človek igra to svojo (popolno) igro, da se enostavno ne opazi... Le redkim pokaže tisto svojo pravo plat... Osnova vsega je da je tak človek hočemo nočemo superegoist, ki se je naučil, kako lahko pride do svojega cilja, pri tem pa ne vidi da gre preko trupel in mu prav nič ni sveto. Vse je ok dokler se mu ne postaviš na pot do njihovih ciljev, ker takrat je treba to oviro odstraniti... za njih postane partner tako naenkrat resnična ovira... važen je samo njihov cilj! Tako v službi kot tudi doma, lahko pa tudi pri prijateljstvih... nimajo več občutka kaj morajo kje početi oz. kaj se kje od njih pričakuje... če nisi z njimi si proti njim! Vmesnega prostora ni...oni so center univerzuma in to je njihova realnost in za njih ni važno kje so... ker pa je v službi fajn, ker jih tam za njihove dosežke pohvalijo in ker je pohvala tisto kar potrebujejo kot hrano, ker tako dobijo kao potrditev da "so vredu" postane veliko od njih (odvisno od vrste osebnostne motnje) tudi odvisnih od dela oz. postanejo deloholiki.

Kaj se dogaja z človekom, ki postane deloholik je lepo opisano v tej diplomski nalogi: Deloholizem
Tukaj ne gre samo za to, da ti je delo všeč (obstaja velika razlika med predanosti delu in med deloholizmom), tukaj pride tudi do spremembe osebnosti, do obsesivnega razmišljanja in čutenja...
Ampak to je samo ena od posledic nizke samopodobe posameznika!

Evo toliko zaenkrat od mene...
LP
Default avatar

Nekdokive...

Aja pa še to "šel sem"

Službo je načeloma lažje zamenjati, (čeprav že to predstavlja veliko spremembo pri posamezniku) kot partnerja in se odreči vsemu, kaj si skozi leta gradil, kaj si ustvaril in kaj si upal, da bo obstalo večno...
In praviš, da si v službi zelo težko prenašal in dolgo nisi vedel kaj naj storiš, pri tem pa si se počutil usrano... Imel si podporo svoje družine in to je najpomembneje, saj ti to daje moč in voljo, da spremeniš vse ostalo... sedaj pa si predstavljaj kako bi bilo, če bi tako kot je delal s tabo tvoj šef, s tabo delala tvoja žena??? Zadeva dobi malo drugačne razsežnosti, a ne!?
Default avatar

Sem šel

Ja drži!

In ja, ne vem kako bi ravnal sam! Vem samo kakšno je po mojem pravilno ravnanje. Stran samo stran. Stran od pekla.

Forum berem naprej in hvala vsem, ki ste svoje težave opisali.
Default avatar

materializemm

Nekdokive... je napisal/a:
Aja pa še to "šel sem"

Službo je načeloma lažje zamenjati, (čeprav že to predstavlja veliko spremembo pri posamezniku) kot partnerja in se odreči vsemu, kaj si skozi leta gradil, kaj si ustvaril in kaj si upal, da bo obstalo večno...
In praviš, da si v službi zelo težko prenašal in dolgo nisi vedel kaj naj storiš, pri tem pa si se počutil usrano... Imel si podporo svoje družine in to je najpomembneje, saj ti to daje moč in voljo, da spremeniš vse ostalo... sedaj pa si predstavljaj kako bi bilo, če bi tako kot je delal s tabo tvoj šef, s tabo delala tvoja žena??? Zadeva dobi malo drugačne razsežnosti, a ne!?
res je laže zamenjati službo kot partnerja, ampak ta navezanost na bajte je pa ravno tako bolana kot ljudje z MOM. Sama sem opazila, da partnerje z MOM običajno izbirajo ljudje, ki trpijo za kakšno vrsto odvisnosti. Tak par imenujem dobitna kombinacija, oz. jebe lud zbunjenog.
Default avatar

Nekdokive...

"Materializem" pozdravljena,

Mogoče tukaj gre res za kakšno odvisnost...?! Kakor koli... Vsak ima svoje težave katere mora sam pri sebi razčistiti! Definitivno se skozi življenje zapletamo v odnose vsi z nekim namenom in ja verjetno bo tudi držalo to da je takšno partnerstvo v osnovi dobitna kombinacija: vsak dobi tisto kar potrebuje, zato pa je pomembno to kar cel čas govorimo in zakaj je sploh ta forum, da spoznamo in se otresemo tistega kaj nas uničuje... nekateri to ugotovijo prej, nekateri malo kasneje, so pa tudi taki, ki tega ne skontajo nikoli.

Skratka vsak mora poskrbeti zase, na način, da bo srečen in pri tem ne izkorišča drugih do te meje da bi jim škodoval... živeti je potrebno nekako po načelu "Živi in pusti živeti!" ;-)

Pa lep pozdrav..
Default avatar

zupy

Pozdravljeni,

Kako srečna sem, da je mama končno odšla stran od MOM brata. Že več let nas trpinči na razne načine. Vsi po vrsti smo upali, da bo bolje a je bilo vedno huje. Toliko laži, podtikanj, nasilja in vsi smo mislili, da mora tako bit. Nihče ni vedel, da bo prišlo tako daleč, da moraš iz svojega doma.
Življenje je eno samo, ni vredno trpeti, oditi je potrebno. MOM ne more brez nas, nas zasleduje in nadzira kjer se le da. Še najhuje je sedaj, ko je obsojen za nasilje, ki ga je izvajal in ga še vedno.
Sedaj zelo prikrito in v manjšem obsegu, ker ni več toliko stikov.
Ne morem verjet kako vse po vrsti že toliko let prepričuje kakšni smo do njega. Še policija in CSD so mu do ne dolgo nazaj kar verjeli. Sedaj upam, da je situacija drugačna, ker sodišče pa ni mogel pretentati. A bolečine so zelo hude, da vse dokažeš.
Vsem, ki imate v bližini osebe z MOM vem, da trpite, ker to se ne da opisat. Ta forum je nekaj najbolj čudovitega. Odkar ga berem vem, da ne rabim psihiatra jaz ampak nekdo drug, ki nas trpinči.
Pa še nekaj. Vlaga kar tožbe preko brezplačnega odvetnika, ker se on čuti ogrožen in je žrtev celotne okolice. Zarotili smo se proti njemu, razlaga sam naokrog.
Po več letih nam je sedaj dosti lažje, ker se je izkazalo kakšna je resnica.

Vsi, ki trpite morate pri sebi razčistiti in oditi.

LP
Default avatar

resnično

Jaz sem ostajala, ker je znal biti popoln fant in se je obnašal kot da sem ljubezen njegovega življenja. Tudi pred drugimi se je do mene obnašal kot neverjeten fant in govoril kako rad me ima. Ko je imel slabe dneve je bilo pa grozno, videl pa tega ni nihče. Ampak upanje umre zadnje in jaz sem zelo dolgo upala, da bo res drugače, ker je tako prepričljivo obljubljal (in se celo zjokal). Odločila sem se, da je konec, ker sem bila že preveč psihično izmučena. Nikoli več ne bom drugih obsojala, ker so tako dolgo v takšnih odnosih, ker ni tako lahko zaključiti, kot izgleda...

Se pa strinjam s tem, da je to neke vrste odvisnost. Če ne bi bila odvisna od tega odnosa, ga ne bi tako dolgo prenašala.
Default avatar

šla sem

pozdravljeni,

moj MOM se je pa prav tako dogajal v službi, enako kot pri "sem šel". jaz sem šla po treh letih oziroma nekaj mesecev potem, ko mi postalo kristalno jasno, da bom hudo zbolela, če ne grem. zadnjih nekaj dni službe sem si vzela prostor in si direrktorja "privščila" tako, da sem mu povedala skoraj vse, kar si msilim o njem, čeprav je kar nekaj starejši od mene (skoraj 30 let).
od mojega odhoda je že več kot pol leta in še vedno nisem spsobna it v novo službo. sicer jo iščem in pošiljam okrog prošnje, tudi osebno grem v podjetja in se zanimam za delo, a v resnici v sebi vem, da nisem sposobna biti zaposlena. kljub dokaj visokemu položaju (bila sem vodja) in obširnemu znanju se še vedno občasno počutim totalno nesposobno, nevedno in nesamozavestno. včasih gledam svoj življenjepis in ne morem verjet, da sem res jaz nekoč opravljala ta dela, da vse to res znam, da sem res tako sposobno bitje. danes se dlje od kake proizvodnje niti vidim ne, čeprav vem, da sem krasen vodja, da znam organizirati delo, da ustvarjam dobre odnose v kolektivu, itd.

zanima me, koliko časa traja, da se oseba, ki je bila izpostavljena MOMu postavi pet na lastne noge, postane samozavestna in trdna kot je bila pred srečanjem z mom?
Default avatar

Nekdokive...

Pozdravljena "šla sem"

To, kolikor časa bo trajalo, da se ponovno postaviš na svoje noge in postaneš samozavestna je odvisno samo ampak res samo od tebe!!!

Ti imaš vajeti svojega življenja v svojih rokah in samo ti odločaš o svojem življenju... To ni odvisno od nobenega drugega... Nobeden (tudi MOM) nima nobenega vpliva na tebe in če se ti zdi, da ima kdo drug vpliv na tebe se to zdi samo tebi in samo ti pripisuješ moč nad svojim življenjem nekomu drugemu, kar sploh ni res! Tukaj vmes ni nobene čarovnije oz. nadvlade nad tabo s strani drugega z kakšnimi nadnaravnimi silami - vse kar se ti je zgodilo (in prosim vedi da vem kako je če se ujameš v to zanko) si to da se ti je to zgodilo dovolila ti sama!

Ne pripisuj takšne velike moči nad tabo drugim, ker je resnično nimajo... čeprav vem da to ni tako lahko ti predlagam da čim prej pretrgaš miselne vzorce in jih preusmeri drugam (predvsem na bolj pozitivne stvari).
Default avatar

šla sem

ne, narobe. jaz nisem dovolila tega, zato sem po dveh mesecih šla, saj prej se pa ni do mene nihče "neprimerno" vedel. sem pa ves čas, tj. skoraj tri leta opazovala to obnašanje v odnosu do mojih sodelavcev in mi ni bilo jasno, kako vzdržijo. še več, celo njihove obrambne mehanizme sem "preučevala", ker sem pač iz psiho foha in sama pri sebi sem bila določena, da se pa do mene ne bo tako obnašal. ko se je začel sprva nisem bial čisto prepričana če je to to, ker je bilo na fino, kot pri narcisih, ampak ko je pa udaril sem pa takoj udarila nazaj. :)
kakorkoli ... brez zaposlitve sem zdaj sedmi mesec, počasi prihajam k sebi, ker premlevam še vse tisto, kar se je dogajalo mojim sodelavcem in čemur sem bila priča. očitno se je tudi mene dotaknilo, čeprav sem bila prepričana, da nimam veze s tem.
Default avatar

vilinka13

Šla sem, zakaj pa prevzemaš odgovornost sodelavce, zdaj že itak bivše... Saj pa ne rabiš rešit firme, sebe rešuj, saj pa vidiš, da to nikamor na pelje.
Prav gotovo si sposobna, inteligentna ženska...samo stopiti moraš iz tega kroga in pogledati iz druge dimenzije. Imej se rada, ceni se... in to da si brez službe vzami kot nov izziv, kot na čas, ko se moraš poglobiti vase...tudi sama sem nekoč mislila, da sodim še samo za trak (pa imam visoko izobrazbo in sem imela probleme z zaposlitvijo), pa sem se vprašala, kaj si res želim delati (globoko v sebi vedno najdeš odgovor), šla popolnoma v drugo smer in danes sem uspešna podjetnica....seveda mi je ostal še partnerski odnos, ki ga moram predelati...
Default avatar

GittaAna

šla sem je napisal/a:
pozdravljeni,

zanima me, koliko časa traja, da se oseba, ki je bila izpostavljena MOMu postavi pet na lastne noge, postane samozavestna in trdna kot je bila pred srečanjem z mom?
Kdarkoli se zapletemo v težaven odnos traja nekaj časa, da se spet naravnamo iz izkrivljenih občutkov, situacij....tega se preskočit ne da, koliko časa traja, pa je odvisno od nas samih. Vendar kadar traja predolgo in imamo občutek, da se nikakor ne moremo izvleči iz tega, smo povsem brez moči, nas začne vleči dol, pa je morda dobro, da se posvetujemo tudi s kakšnim strokovnjakom, saj nas lahko tak odnos izčrpa tudi do te mere , da pride tudi do fizičnim posledic, na primer iztrošenosti ali hude depresije, s katero se sami težko soočimo.

GittaAna
GittaAna
Default avatar

šla sem

hvala za nasvete.

vilinka13: včasih se znajdem v razmišljanju o kakšni situaciji, v kateri je direktor popolnoma ponorel nad kakšnim sodelavcem, jaz pa se nisem postavila na sodelavčevo stran. obrambni mehanizem pri teh, ki ostajajo v tej firmi je tak, da sklonijo glavo in se delajo čimmanjše. meni je bilo to sicer na začetku strašno zanimivo opazovat, ampak ko sem bila pa nekajkrat zraven in v bistvu na direktorjevi strani (kot vodja projekta sem bila sicer med obema poloma, a kot nadrejena sodelavcem sem bila pač bližje direktorju), pa sem se sama sebi čudila kako da ne povzdignem glasu in jasno ne povem direktorju, da njegovo obnašanje ni dopustno. je pa zanimivo, da pa dejansko sem nekajkrat naredial to, ko je pa kdo drug napadel direktorja, ki se na moje največje začudenje ni bil sposoben postavit zase. po teh situacijah sem začela "preučevati" njegov karakter in ugotovila, da je veliki bšef samo na domačem dvorišču in v krogu ljudi, ki mu dajejo občutek varnosti, tj. karakterne podobnosti (kar sem dejansko tudi videla), sicer pa je navaden papak. ko je potem čez čaz udaril po meni sem mu vrnila z vsem kar sem do takrat nabrala. :) tudi posmeh češ kaka pi*ka je bil takrat in takrat, da sem se jaz postavljala zanj, pa kako se obnaša do tistih, za katere ve, da so na nek način odvisni od njega, ker misli, da jih drži v šahu, itd. skratka ... naštela sem mu vse njegove kikse, bojda se je po najinem dvoboju odnos v firmi nekaj popravil, jaz sem seveda poskrbela, da do sodelavci slišali večino najinih dvobojev, ker kadar ej on povzdignil glas, sem ga jaz še bolj in ga seveda preglasila, okna pa so bila odprta in jaz pač nimam težav s tem, da vsi okoli vejo kaj se dogaja notri. :)
ampak ....
kljub temu je ostal grenak priokus nesposobnosti, saj sem na deklarativni ravni imela vse pogoje za dobro poslovanje, v resnici pa nisem smela nič narediti sama. v podjetje sem prišla po priporočilu nekoga, ki je dobro poznal moje delo in je zastavil svoje dobro ime zame, odšla sem pa kot niko i ništa. seveda iščem službo in če bi me kje sprejeli, bi že delala. ampak v sebi dvomim o svojih spsobnostih, zato bi bila zame idealna služba taka, v kateri bi se lahko dokazala, dokazala sebi, da sem sposobna. :)
Default avatar

metu

Jaz imam nekaj vprašanj Kako pride do MOM? Ali oseba MOM zavestno manipulira z drugimi? Zakaj sploh manipulirana, zakaj ima take izbruhe? A je MOM kot ena neozdravljiva bolezen? Ko se ti enkrat ravzije, se moraš naučiti z njo živeti? MOM torej ni kot ošpice, ki jih preboliš, potem imaš pa mir za vselej? Ali so MOM grozni ljudje? Ali se lahko vživijo v druge? A je za njih značilna tudi neprivoščljivost?
Default avatar

Nekdokive...

Metu živjo,

Odgovore na vsa tvoja vprašanja (in še mnoga druga) najdeš v posameznih temah na tem forumu...

Lp

Moderatorji

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)
Leonida Zalokar