Mož in hči sta team
Kaki odnos pa imaš do hčerke?A si stroga?Povišaš glas?Jo za vsako stvar kregaš?[/quote]
On je bolj strog, jaz sem bolj popustljiva. Ne kričim, je ne kregam, vedno ji vse “razlagam” na dolgo in široko zakaj nekaj ni v redu.[/quote]
še en nasvet – razlaganje na dolgo in široko je brez veze. Otroc to intuitivno dojemajo kot šibkost. Kot da se opravičuješ. Ne čutijo v tebi moči. In otroc so včasih kot male živalce. Spoštujejo moč, avtoriteto. je ne marajo, a jo spoštujejo. Zato nehaj zganjati demokracijo, pa se o vsem nekaj pogajat, razlagat, ampak kdaj samo prijazno na kratko povej, da sedaj pa spat, sedaj jest, za jest bo xy hrana (ne sprašuj a boš to ali to ali to)……….
Pri nas je bilo enako s sinom. Veliko sva bila sama, ker očka ima žal tak delovnik, da ga ni ves dan.
Prisežem, da že med porodniško, ko je bil star kakih 8 mesecev in sem ga imela na kolenih, je imel okoli šeste ure popoldne nek pogled, ki je pravil nekako takole “ej, kaj samo tebe bom gledal ves dan? joj, si me začela dolgočasit” in ko je slišal ključ v vratih je poskočil od veselja, v trenutku sem zanj izginila. Ja, malo me je že prizadelo, ne da ne. Človek se vpraša kaj počne narobe.
To je bilo potem še vsa leta. Jaz sem ves dan skrbela za vse, ko pa je mož prišel domov, je bilo vse, kar sem naredila nič, očka pa ves zlat, zlat, moj, moj. Ko smo ga dali v vrtec, mi je potem čez čas povedala pomočnica, da je jokal “očka, očka” in da še nikoli niso slišali otroka, ki se uvaja, da ne bi klical “mama, mama”, vsi so klicali mama mama, samo naš očka očka. Te zareže v srce.
Pri njemu je prvi na svetu očka, potem nekaj časa nič.
Hči, ki se je rodila, ko je bilo njemu 20 mesecev, je čisto drugačna. Nikoli ni imela posebne faze, da bi koga bolj ali manj upoštevala ali bila naklonjena.
Sedaj ima on skoraj 7 let, nekje pri 5 letih se mi je malo bolj približal, vendar je očka še vedno “the one and only”.
Ne vem zakaj je bilo tako. Pri sebi resnično mislim, da je bilo zato, ker je bil očka tako malo doma in razbremenjen vsega tega okoli hranjenja, plenic, nošenja otroka, dnevnega uspavanja, kjer so se sčasoma pokazale trme in uveljavljanje svoje volje, jaz pa sem bila tista, ki je bila kot lajna pri postavljanju meja in uveljavljanju rutine, skratka pri vzgoji, kjer moraš bit tudi strog in dosleden. Ko je pa prišel očka zvečer domov, je bil čas za igro, veselje, smeh, jaz sem bila pa crknjena od vsega.
Samo je pa res, da je bilo s hčerko enako, pa ona tega odnosa ni razvila tako. Verjetno je odvisno malo tudi od osebnosti oz. karakterja.
Ah mame smo še zmerej mame 🙂
Naša bo tudi 2 leti in je tudi atijeva 🙂 Pa priznam da mi včasih to tako pašeee 🙂 da se lahko počim na sedežno in ju opazujem.
Naša sicer ponoči kliče mami, ampak gre tja ati ker jo umiri. Če grem jaz potem ne more več spat ampak bi se crkljala in je konec s spanjem.
Čez dan pa če me moj objame, mi da lupčka – se zrine med naju in atija lupčka. Ko gre ati na cigaret sedi na hodniku in ga čaka 🙂 Če se slučajno pogovarjava, bo tolk časa ga cukala za rokav ali se drla, da se bo posvetil samo njej. 🙂
Pa je tudi tako pri nas – ati je strog in načelen, jaz nisem tako (čeprav se poskušam popraviti). Na koncu pa njega vse uboga, jaz pa se lahko po trepalnicah mečem pa me še opazi ne. 🙂
Kaki odnos pa imaš do hčerke?A si stroga?Povišaš glas?Jo za vsako stvar kregaš?[/quote]
On je bolj strog, jaz sem bolj popustljiva. Ne kričim, je ne kregam, vedno ji vse “razlagam” na dolgo in široko zakaj nekaj ni v redu.[/quote]
Veš kakšni smo ljudje? Avtoriteta je tisto, kar vpliva na čustva. Če tvoj mož najprej na hčerko zakriči, ali ji ukazuje, pač deluje avtoritativno. Mala si potem želi spremembo tega stanja in išče njegovo pozornost. V bistvu tvoja hčerka očetu govori “očka imej me rad, saj bom pridna”.
Ti si pa mamica in tvoja hčerka že sama od sebe ve, da jo imaš rada, da ji ni treba še dodatno prosit za ljubezen.
Tole opažam pri svojem sinu. Ne vem, če imam prav, sem pač izdelala tole teorijo. ravno tako ima 2 leti.
On je bolj strog, jaz sem bolj popustljiva. Ne kričim, je ne kregam, vedno ji vse “razlagam” na dolgo in široko zakaj nekaj ni v redu.[/quote]
Veš kakšni smo ljudje? Avtoriteta je tisto, kar vpliva na čustva. Če tvoj mož najprej na hčerko zakriči, ali ji ukazuje, pač deluje avtoritativno. Mala si potem želi spremembo tega stanja in išče njegovo pozornost. V bistvu tvoja hčerka očetu govori “očka imej me rad, saj bom pridna”.
Ti si pa mamica in tvoja hčerka že sama od sebe ve, da jo imaš rada, da ji ni treba še dodatno prosit za ljubezen.
Tole opažam pri svojem sinu. Ne vem, če imam prav, sem pač izdelala tole teorijo. ravno tako ima 2 leti.[/quote]
Mož še ni dvignil glasu, je zelo umirjene narave. Z malo je zelo nežen, je pa zelo načelen, ko reče ne je ne. Vedno, ko jo on spravlja spat na primer reče še eno risanko, pravljico, … in potem gre mala res spat. Ko sem jaz glavna pa je vedno stokanje in jokanje, še eno, še eno, vem, sem sama kriva.
Drugače pa upam, da je le faza, da bo kmalu mimo, ker sem malo “ljubosumna”, po drugi strani pa vem, da moram biti vesela, da se hčerka in mož razumeta.
No, tudi prepovedi ali omejitvi se kaže avtoriteta. Še vedno ne odstopam od svojega stališča. 😉
Bolj ko nekomu nekaj omejuješ, bolj hlepi po ljubezni do tega človeka. Pa mislim, da to ni tako samo pri otroku. Poglej partnerstvo – Ko se eden od partnerjev zaradi kateregakoli razloga malce umakne od drugega, drugi takoj prvemu izkazuje več ljubezni. Pač mislim, da otroci delujejo na zelo podoben način.
Sicer pa to zate ni ravno dobra novica – ker bo potemtakem tako celo življenje. Če vprašaš mene, je edina rešitev, da otroku postavljaš meje tudi ti. Če je treba tudi povzdigneš glas. Pač … Otrok te mora ubogat. Ena risanka in spat. Pika konec. Če se buni in cmeri… jo pusti, namesto, da jo crkljaš. Po mojem mnenju boš s tem njeno pozornost pridobila, ne pa jo izgubila.
Nisem strokovnjak na področju vzgoje, samo razmišljam takole in opažam ta vzorec pri ljudeh in otrocih.