Starši me mečejo iz hiše
Najprej lep pozdrav vsem. Stvar je taka: Starši so mi danes rekli, “če si ne bom našel službe me bodo poslali pred prag hiše”. Imam težave s živci, kar je bila posledica preteklega življenja. Pri naši hiši se je stalno pilo in se še pije. Mene osebno alkohol sploh ne privlači, vendar imam travme iz preteklosti, ki jih ne morem preboleti. Zelo rad bi si našel službo, vendar mi to zdravje trenutno ne dovoljuje. Rad bi samo vedel, ali dobijo starši kakšen denar zame, sedaj ko sem še v procesu šolanja? Sam dobivam republiško štipendijo. Dejstvo je, da se bom moral izseliti. Kam bi se lahko obrnil po pomoč, glede svetovanja socialnega statusa?(Kaj mi pripada, če ne študiram, ali dobijo starši kakšen denar…)
Hvala!
vse odgovore boš dobil na CSD (CENTER ZA SOCIALNO DELO) v tvoji občini.Naj te ne bo sram vprašat, oni imajo vse podatke o tvoji družini, tako da kar pogumno.Ali imaš možnost nastanitve v študenski dom, to bi bilo najboljše za tebe, prejel bi še kakšno dodatno pomoč od države, morda bi kaj delal preko servisa, saj ni treba 8 ur, lahko samo 2-3 ure toliko da boš zvozil.Če imaš težave, obišči tvojega osebnega zdravnika, on te bo napotil naprej.
Vse se da rešit !!
Če prav razumem, imaš ti sicer že tako probleme s starši, v družini. To, da boš šel od njih, bo bolj kot ne dobro zate, četudi se ti sedaj zdi nasprotno. V takšnem okolju ne moreš živeti. Prav tako pa boš moral narediti marsikaj zase, korak naprej, ker tako se le vrtiš v krogu, ki ne pelje nikamor. Ampak odločitev je tvoja, ti sam moraš poskrbeti zase, svoje življenje in predvsem svojo dobrobit. Nihče drug ne more prevzeti te odgovornosti namesto tebe in storiti teh stvari zate. Lahko dobiš pomoč, če jo želiš, to pa je tudi vse. Pot je tvoja.
Praviš, da travm ne moreš preboleti. Kakšno korist imaš od tega? In od svoje bolezni? Ali gre za to, da se ti nekdo posveča, ali za to, da ti ni treba česa narediti? Sprašujem, ker ravno nekaj berem in mi je to padlo v oči… Torej kakšna je korist od tega, da ostajaš v okolju, ki ni ustrezno? Kaj je dobro v situaciji, v kateri si se znašel? Dobro premisli, mogoče se ti utrne kak odgovor, ki ti bo pomagal pri razreševanju težav.
Če se še šolaš, starši najbrž dobijo otroški dodatek, če so do njega upravičeni. Drugih dodatkov zaradi tebe naj ne bi prejemali.
Starši ti delajo uslugo – spremljam tvojo zgodbo in ti bi itak že zdavnaj moral iz tega okolja.
Po novem polnoletni dijaki in študentje ne dobivajo OD, samo štipendijo. To ti dobiš na račun, tako da starši zaradi tebe ne dobivajo nobenega ekstra denarja. Tudi pravica do preživljanja po 18. letu ni več tako absolutna, saj se upošteva, da si del sredstev zmožen zaslužiti tudi sam. Ko/če boš brez statusa, te starši seveda NISO dolžni več preživljati – ljudje, pri 18 letih ste odrasli in tako se je treba tudi obnašat. Saj vaših staršev tudi ni nihče dolžan preživljati – a so mogoče še vedno na grbi starih staršev? In kdaj se potem ta obveznost neha? Pri 20, 25, 27?
Ti se zaradi vseh težav (in morda tudi bolezni, tega, ali imaš potrjeno kakšno diagnozo, ne vem) ne moreš izkopati na čisto. To, kar zdaj sprašuješ, je samo vrh ledene gore, bistvo pa je drugje.
Zakaj pa te hočejo dati na prag hiše? Mogoče je to samo njihov izraz nemoči, mogoče sami nimajo dovolj za pokritje stanovanjskih in ostalih stroškov. Koliko prispevaš svojega denarja za dom?
Poznam primer, ko fant noče prispevat ničesar (pa ima), kljub temu, da starš ne uspe, zmore plačat vseh stroškov in je že krepko v minusu. Kaj preostane takemu staršu, če ne zna drugače pripraviti svojega otroka, da bi pomagal, prispeval, preden ga tožijo ali ga obiščejo rubežniki? Pri tem ne bom omenjal, da si ga je takega kot je vzgojil sam. Gre se za reševanje iz trenutne situacije, ki pač je, kakršna je.
Pozdravljen Marko. Naj omenim, da si sam kupujem hrano, sam si plačujem položnice. Sam tudi prispevam mesečno h konstantnim stroškom naše hiše.(Voda, elektrika…). Mene najbolj osebno moti, da oče pije alkohol, ter jemlje zdravila za živce. Oba starša sta brezposelna. Mene so vse te negativistične usmeritve totalno potrle. Če bi šel od doma, bi me konstantno klicali na mobilni telefon ter spraševalu po meni. Zaradi mene so se tudi skregali s številnimi sorodniki. Naj omenim dejanja, ki so se mi pripetila cca. 7 let nazaj. Ko sem hotel ostati samo dan dlje na počitnicah pri sorodnikih se je oče dobesedno skregal s teto. Sam res ne razumem te družine. Vsiljujejo mi dejstva, ki so čisto kontradiktorna mojim razumevanjem. Sam sem predelal veliko literature na temo socialna psihologija, ter bil deležen predavanj na faksu. Natanko vem kaj je vzrok v tej družini, vendar me imajo oni za “vaškega buteljna” ali posebneža “češ ti samo filozofiraš.” Sam jih res ne razumem.
Verjamem, da veš in te razumem, vsaj približno. Ostani na tej poti in ne obupaj. Upam, da veš (čeprav ne vem, koliko to otroku koristi, pomaga), da starši te imajo vseeno radi na svoj čuden način. Problem je v tem, ker ti tega ne znajo pokazat oziroma ti to kažejo po nekih svojih prepričanjih, ki so drugačna od tvojih. Če je tako kot praviš, verjetno res veliko reči delajo “narobe”, pomagat jim verjetno ne moreš. Zato pomagaj sebi, njih pa poskusi razumet. Verjetno so tudi sami imeli zelo slabe odnose v svojih družinah in nikoli niso pretrgali tega začaranega kroga. Ti ga lahko, zato ne dovoli, da ti pridejo do živega. Vzemi jih takšne kot so in poskrbi zase, ne poskušaj se z njimi prepirat in jih prepričevat v karkoli, ker bodo odnosi le še slabši. Čeprav ne vem, če kot otrok lahko kar mirno opazuješ, kako se starši uničujejo.
Verjamem, da veš in te razumem, vsaj približno. Ostani na tej poti in ne obupaj. Upam, da veš (čeprav ne vem, koliko to otroku koristi, pomaga), da starši te imajo vseeno radi na svoj čuden način. Problem je v tem, ker ti tega ne znajo pokazat oziroma ti to kažejo po nekih svojih prepričanjih, ki so drugačna od tvojih. Če je tako kot praviš, verjetno res veliko reči delajo “narobe”, pomagat jim verjetno ne moreš. Zato pomagaj sebi, njih pa poskusi razumet. Verjetno so tudi sami imeli zelo slabe odnose v svojih družinah in nikoli niso pretrgali tega začaranega kroga. Ti ga lahko, zato ne dovoli, da ti pridejo do živega. Vzemi jih takšne kot so in poskrbi zase, ne poskušaj se z njimi prepirat in jih prepričevat v karkoli, ker bodo odnosi le še slabši. Čeprav ne vem, če kot otrok lahko kar mirno opazuješ, kako se starši uničujejo.[/quote]
Natanko to mene najbolj boli. Ker uničujejo sami sebe. Ni mi vseeno za njih. Dali so mi življenje tudi to je nekaj. Ne me razumeti napačno. Zelo jih spoštujem ter jih imam rad.Vendar je zdajšnja situacija pač taka kakršna je. Sam jih ne bom spremenil, kar je dejstvo. Mene osebno je zanimajo materialne dobrine, ampak samo ljubezen, empatija…Tega s strani staršev žal nisem bil deležen.
Hvala za nasvete Marko:)
Verjamem, da nisi bil deležen. Pomembno je, da se tega zavedaš in lahko delaš na tem in to kar nisi dobil, da ješ drugim.
Veš, jaz sem se tudi ubadal z odnosom mojih staršev, ker mi ni bil všeč in ni bil po mojem okusu, čeprav imata zelo povprečen in še vedno precej spoštljiv odnos. Navzven verjetno sploh nihče ne opazi, da karkoli ne štima.
Kasneje sem ugotovil, da sem to delal, ker ga nisem sprejel takšnega kot je, ker sem mislil, da bom sam bolj zadovoljen, če bo njun odnos lepši. V resnici pa sem “popravljal” njun odnos, ker sem popravljal sebe. Ko sem se otresel te potrebe in njun odnos sprejel takega kot je, sem tudi sam postal bolj zadovoljen, ali pa je bilo obratno, da sem najprej postal bolj zadovoljen s sabo, svojim življenjem in sem potem sprejel njiju, težko je rečt kaj je bilo prej. Zdaj se tudi bolje razumemo in se ne obremenjujem z njima. Imam jih zelo rad, vendar človeku pač ne moreš pomagat, če sam misli, da pomoči ne potrebuje. Vsak si lahko pomaga le sam. Še vedno (jima) lahko svetujem, če vidim, da je kak direndaj, vendar veliko lažje sprejmem, če moj nasvet ni slišan, nekako nimam nobenih pričakovanj in nisem slabe volje, če me kdo ne sliši, upošteva. Razumem, da moj nasvet tudi vsakemu ne more koristit, morda ga niti ne razume ali pa se mu zdi nesmiselen, saj vsak živi po nekih svojih prepričanjih. Problem je, če se jih preveč oklepa, kljub nezadovoljstvu, njegov problem seveda.
Če nimaš več statusa študenta (dijaka), pa si star več kot 18 let, potem te v skladu z zakonodajo starši niso več dolžni preživljati. Morda je to na prvi pogled kruto in ti bo težko, vendar glede na hudo patologijo tvoje družine (alkohol, prepiri, nespoštovanje….) bi na tvojem mestu čimprej odšla stran, kamorkoli, morda na prostovoljno delo, če ne najdem službe ali v poceni stanovanje skupaj z drugimi sostanovalci, preživljala pa bi se z delom na črno.
Če status še imaš (pišeš o štipendiji), potem opravi svoje študijske obveznosti in diplomiraj (zaključi šolanje), da boš imel neko osnovo za nadaljno življenje. Če še imaš status, se preseli v študentski dom. Telefon pa izklopi ali zamenjaj številko, da te starši ne bodo nadlegovali.
Na svoje starše pač ne moreš računati, torej se lahko zaneseš samo nase. Če imaš težave z zdravjem, poišči pomoč, tudi za psihične težave so možnosti. Glede na psihično nasilje, ki si ga deležen od staršev, je morda nujen obiask terapevta za psihoterapijo. Le sam se lahko izkoplješ iz tega stanja, poišči pa tudi pomoč, da bo šlo lažje in hitreje.
Na ljubezen od staršev boš pa lahko čakal do večnosti. Žal tvoji starši te ljubezni niso sposobni. Ampak niso edini ljudje na tem svetu, ljubezen in spoštovanje lahjko poiščeš pri drugih ljudeh.
Samostojna 50: Hvala za vse nasvete. Trenutno imam eno težavo. Ko grem npr. iz doma proti Ljubljani ali, če grem kam sam npr. nakupovalni center, dobim občutek strahu, roke se mi začnejo tresti, srce mi hitreje razbija, izgubljam samokontrolo. Bojim se odprtih prostorov. To se dogaja že dlje časa. Sam ne vem kako bi saniral to. To me tudi ovira pri mojih študijskih obveznostih.
LP!
Na tvojem mestu bi se izogibala takih krajev, kjer te napadejo taki občutki, kupovala v malih trgovinah, se gibala po bolj zaprtih prostorih, ožjih ulicah in podobno. Če ne bo boljše, pa k zdravniku, ki bo znal pomagati.
Vsem, ki so preživeli v mladosti nasilnost od drugih ljudi, pa svetujem sproščanje telesa, v katerem je nakopičeno veliko težkih občutkov iz preteklosti.
Ti težki občutki zakrčijo telo, da sploh ne more normalno delovati, se gibati, ne moreš globoko sproščeno vdihniti, ker je prsni koš stsnjen, ovirajo tudi procese presnove in povzročajo psihične stiske.
Zelo pomaga kopanje v topli vodi, plavanje vseh vrst, lebdenje v vodi in redna vadba feldenkrais (poišči na netu). Ko se telo sprosti, minejo tudi naporna psihična stanja. Človek, ki je mladost preživel v nasilju in brez občutkov varnosti, ima telo tako zakrčeno, da sploh ne ve, kakšen je občutek sproščenega telesa. Misli, da je zakrčenost normalna.
Žal pa se velikokrat zgodi, da je zaradi te zakrčenosti tudi neroden pri telovadbi in športih, pa dobi še dodatno dozo zafrkavanja od sošolcev, včasi celo od telovadnega učitelja. Ljudje, ki nimajo te izkušnje zakrčenosti, zelo težko razumejo, kakšno je to stanje.
Zavedati se moraš, da te bodo bridke izkušnje iz mladosti spremljale celo življenje in se občasno prebujale. Včasih bo boljše, včasih spet slabše.Najbolj si pomagaš, da se postaviš na lastne noge in dobro poskrbiš za svoje ugodno bivanje, da ti je lepo in da imaš okrog sebe ljudi, ki jim zaupaš in da delaš to, v čemer uživaš.
Se da veliko pomagati in se da izboljšati do te mere, da lahko normalno živiš.
to ze vemo da je uspesen sportnik tako da tukaj teorija tvoja propade 🙂 mislim pa da ce je clovek dober v sportu, je izkopat se mogoce se tko iz vseh drugih tezkih zivljenjskih situacij in potegnit naboljse.
mislm pa da glede na odprte teme prevec razmisljas, analiziras in ti to fila um,unicuje psiho in vodi v se vecjo agonijo. do starsev pa ne bodi tako nastrojen ker to te samo dela sovraznega, in ne srecnega, in potem te crne misli samo se bolj dol potegnejo, ti si slabe volje ker se pustis zmotit zunanjim drazljajem, ker jim pripisujes pomen in se ubadas z njimi.
postav sebe za spremembo na 1.mesto! ker kdo se pa bo zate postavil.ce ne ti?
srecno!
Exotic, človek ne more ne razmišljati o nečem, kar se njemu zdi pomembno. Tega ni moč zavestno nadzorovati, zato s tem ni povsem nič narobe in nima nobenega smisla tega delat. On mora težave rešiti drugače in do tega bo prišel ravno z razmišljanjem. Ampak ne le z razmišljanjem, treba bo tudi pljuniti v roke in delovati tako, da se pridobijo bolj pozitivne izkušnje, da se povrne zaupanje vase in v ljudi okrog njega. Večje kot je to zaupanje, bolj sproščen človek postaja v svoji koži in posledično tudi med drugimi ljudmi.
imas prav. Lahko je biti pameten. Tudi sama sem se znasla v marsikateri situaciji za katero bi vedela odgovor, vendar dokler nisi sam v tej situaciji ti je vse crno belo, ne vids izhoda… sele ko vklopis razum in pogledas na situacijo z distance ti rata marsikaj jasno. pa bi se lahko nekdo postavil na trepalnice pa mi razlagu, bi jaz tist svoj cas rinila skoz zid. tako da ja vsak mora pridt na “svoje”, s svojo glavo in razmisljanjem, do takrat pa si nekako zaslepljen.. v utvarah.
quantum, vem da zmores, pocasi bo vse slo v.pravo smer! srecno 🙂
imas prav. Lahko je biti pameten. Tudi sama sem se znasla v marsikateri situaciji za katero bi vedela odgovor, vendar dokler nisi sam v tej situaciji ti je vse crno belo, ne vids izhoda… sele ko vklopis razum in pogledas na situacijo z distance ti rata marsikaj jasno. pa bi se lahko nekdo postavil na trepalnice pa mi razlagu, bi jaz tist svoj cas rinila skoz zid. tako da ja vsak mora pridt na “svoje”, s svojo glavo in razmisljanjem, do takrat pa si nekako zaslepljen.. v utvarah.
quantum, vem da zmores, pocasi bo vse slo v.pravo smer! srecno :)[/quote]
Upam, da res exotic. Danes se je zgodila podobna situacija. Alkohol je stalni spremljevalec naše družine. Naj, kar naravnost povem, oče ima tablete asentra ter helex. Oče kostantno pije flaširano vino ali točeno vine iz naše kleti(tega nam je sedaj zmanjkalo). Prosil bi vas za vaše mnenje. Je to naravno oz. dopustno, da mi stari starši sugerirajo, kaj je prav in kaj ne. Stara mama je bila glavna oseba, ki me je konstantno nadzirala kaj je prav in kaj ni prav. Do 20 leta nisem smel nikoli v lokal na pivo kaj šele v disko. Še sedaj se včasih vtikuje v moje stvari. Imel sem težko otroštvo, ne s strani materialnega ampak s strani čustvenega področja. Doma se počutim nesprejetega, odmaknjenega. Res ne vem, kdaj bodo name začeli gledati kot na odraslo osebo saj imam že skoraj 22 let. Zato se sedaj počutim zaprtega, odmaknjenega…Če poenostavim, nisem v enakovreden svojim vrstnikom. Počutim se kot pubertetnik.
Verjetno bodo nate začeli gledati drugače, ko se boš fizično in čustveno umaknil od njih, se osamosvojil in rešil njihovega “nadzora”. Pa še takrat ni nujno. Ljubezen in sprejemanje boš tako lažje našel drugje, kot v svoji družini. Pomembno je, da ti sam sebe sprejmeš, takrat boš tudi drugim to omogočil, prej skoraj gotovo ne.
Starši vedno sugerirajo kaj je prav in kaj ne, mlajši kot je otrok, raje to počnejo. To sploh nima veze, kako se sami pri tem obnašajo. Oni še vedno želijo tebi najboljše in te želijo zaščititi pred nevarnostmi, le da to delo opravljajo enkrat bolje, drugič slabše, pri tebi verjetno večkrat slabše, kot dobro. Oni vedo globoko v sebi, da so zamočili nekje nekaj, vendar ne znajo drugače, bolje. Kot vsak starš. Ampak v tej situaciji si se znašel. Nima je nobenega smisla zanikat, lahko jo le sprejmeš in narediš iz tega največ.