Kako doseči “notranji mir”?
Če jaz pomislim na ta notranji mir, ga lahko opišem kot trenutek, ko se zavedam v popolnosti same sebe, trenutka, in zaznaš to, da za trenutek ali dva, ne misliš na nič, si čisto ‘prazen’, čist vseh misli, je pa to zelo težko doseči, to so samo milimikro sekunde….
Ampak so te trenutki zelo pomembni, če te kaj žre, sekira, skrbi, gloda….
Poskusi si zamisliti, da si te misli, ki te obremenjujejo enostavno sprazniš, kot sprazniš koš za smeti,
da se osredotočiš na dihanje, na svoje telo, na to, kako kroži zrak ki ga vdihneš v telo, po vsem telesu in podobno…
to je skrajnje težko opisati, sploh pa v parih vrsticah….
Z delom, delom in še enkrat delom na sebi. Ljudje smo različni, jaz po naravi nisem flegmatik, daleč od tega, prej perfekcionist. Pa mi nekako uspeva. Jah knjige, čas, delo na sebi.
Kako opišemo notranji mir? Da znamo najti trenutek, ko smo sami s seboj in ne razmišljamo, da je treba še pomesti, skuhati kosilo, kako bomo plačali položnice, da je družinski član bolan… Da sprejmemo življenje, kot je, in se ne obremenjujemo za vsako malenkost. Da znamo težke treutke lažje prebroditi. Da se znamo umiriti, nas ne vrže vsaka stvar iz tira. Pogledamo na stvari z drugega zornega kota. Da je vse bolj enostavno, čeprav nujno ni. Da spremenimo naše sprejemanje. Pa kaj čem pisati, poišči sama:)
Jaz nikoli nisem razumela, ko sem bila majhna in so ljudje govorili – samo, da ima človek notranji mir. Po ločitvi od moža (seveda tudi v času veze), pa sem na lastni koži doživela ta notranji nemir. Takrat sem se tudi jaz zavedla kako pomembno je, da je človek notranje miren. Močna negativna čustva – sovraštvo, jeza, zamera, grenkoba, maščevalnost … so res težka čustva, s katerimi pa dolgoročno škodimo le sebi, poleg tega pa zagrenijo srce in dušo ter vsesplošno dušijo človeka.
Ta notranji nemir sem tudi intenzivno čutila ob smrti meni ljubljene osebe.
Meni je v največji meri pomagala vera v Boga po Jezusu Kristusu, ki sem ga sprejela za svojega odrešenika. To pomeni, da preživljam čas z Bogom: se z njim pogovorjam oz. molim, prosim druge za molitve in blagoslov, berem Sveto pismo …
ko ga doživiš, začutiš, veš kaj to je in kako to izgleda. Občutim ga, ko je moja vest čista, ko nimam občutka slabe vesti, ker čutim, da sem naredila najbolje kakor zmorem in ko nikomur ne škodim. In kot je že nekdo napisal, ko se zjutraj zbudiš in nečutiš v sebi nemira, ko se ne vsiljujejo neke misli, kaj moram, kako slaba oseba sem ipd.
Ko zaznaš, da te nekaj v sebi najeda, da si nemirna, se ustavi, premisli, zakaj te nekaj najeda, potem premisli, če je razlog realen ali samo namišljen, je odvisen od tebe, lahko kaj spremeniš – če ne moreš, potem je treba sprejeti. In biti miren. Česar ne moreš spremeniti, ne občuti kot da si sama kriva za to!
Iz ene knjige (ni sicer čisto dobesedno tako napisano, ampak vsebinsko je):
Bog mi daj pogum, da spremenil bom stvari, ki jih spremeniti MOREM
in moči, da bom sprejel stvari, ki jih spremeniti NE MOREM
in modrost, da razpoznati mogel bom razliko.
V hudih trenutkih nemira se nekateri zatečejo k molitvi, nekatere pomiri vera v to, da ni naključij in da se vsaka stvar zgodi s točno določenim namenom, ki nam ta trenutek ni razumljiva, jo bomo pa razumeli nekoč. Različni ljudje na različne načine. Upam, da najdeš svojega.
ko se sprijazniš s svojim življenjem.
ko se zaveš, da imaš vse pogoje, da si srečen, da je vse odvisno od tvojega zavedanja in da če si nesrečen se sam delaš takega-samo ploščo v glavo je treba zamenjat za pozitivno.
ko se pomiriš in zaupaš da bo vse v redu.
takrat si notranje miren. vsaj jaz. in trenutno sem..
srečno