Pozdravljeni,

Moja hči je stara 23 mesecev. Je bister, radoveden, razigran, komunikativen, srčen in pogumen otrok. Težave so se pojavile pred približno 5 meseci, ko je pri odvajanju začutila bolečino in od takrat zadržuje kakanje. Stvar je psihološke narave, ker je bila že pri specialistu in ni odkril organskega vzroka. Vem, da ima gastrokolični refleks prisoten, ker vidim, ko jo prime za it kakat, pa zadržuje. Zadržuje kljub terapiji, predpisani s strani pediatra (odvajala, dieta, tekočina, po vsakem obroku jo posedem na kahlo, dnevnik kakanja in nalepke…) in ni je mogoče prepričati na noben način, da bi sama kakala. Občasno kaka sama na 3-4 dni, ko res ne more več zadrževati. Če pa ne opravi sama, ji dam mini klistirček ( glicerinska tekočina) in se nato pokaka v roku 5 minut. Naj še omenim, da je nihče ni silil na uporabo kahle, sama vpraša kdaj za lulat, večino pa lula še v pleničke.

Prebrala sem si veliko na to temo. Vem, da se otroci v tej starosti zavedajo, da samostojno kakajo in lulajo in da lahko sami nadzirajo to početje. Vem tudi, da s tem, ko nočejo kakati, v bistvu nočejo spustiti delčka sebe. In vem, da se to zadrževanje začne dogajati, ko pride do kake velike spremembe v življenju. Pri njej je to vsekakor bila prvotna bolečina ob odvajanju in rojstvo sestrice, ki ima sedaj 8 mesecev. Naj povem še, da hči hoče imeti vse zase, ne deli ničesar z nobenim. Ne posoja stvari. Ko gremo kam na obisk, hoče vedno kako stvar vzeti s seboj, si jo sposodit in če tega ne doseže, je veliko jokanja in postane agresivna. Poleg tega je močno vezana name. Hoče, da vse jaz naredim, da ji vse jaz pomagam, jaz stavim spat, jaz berem pravljice. Meni ni problem, saj jo imam neizmerno rada, samo imam rada tudi njeno sestrico, če me razumete.

Hči je tudi precej svojeglav in trmast otrok. Seveda sem delala, preden sem začela prebirati ta forum, tudi jaz napake in seveda jih še vedno delam, ampak se trudim, da hčerkico čim bolj razumem in čim bolj spoštujem. In najin odnos se je v zadnjih mesecih močno izboljšal. Ona je tudi zrasla in bolje komunicirava. In trmarjenja je res veliko veliko manj, pa tudi ona je bolj srečna in vesela. Ljubosumje do sestrice se je začelo istočasno z njeno trmo in tudi sedaj istočasno pojenjuje. Hčerkica je tudi močno občutljiv otrok in vedno čuti, ko se jaz slabo počutim, ko sem nervozna in zaskrbljena je tudi sama bolj nemirna. Vedno je bilo tako, tudi ko je bila še dojenček. Drugorojenka ni tako občutljiva, je tudi drugačna po karakterju.

No, sedaj pa k mojim konkretnim vprašanjem: Kakšen pristop uporabiti, da bi pomagala hčerki premagati strah pred kakanjem ? Seveda me to skrbi, ker ima negativne posledice na njeno zdravje( v njenem telesu se zadržujejo strupi), na njeno psihično počutje ( ko ne kaka 3 dni je živčna, vidi se, da jo boli, ne spi ponoči) in na vsesplošno družinsko počutje ( s partnerjem se kregava, ne spiva, z mlajšo hčerkico se manj ukvarjava, jaz sem zaskrbljena…). Pa še to naj povem: jaz sem doma z obema hčerkama in sem praktično stalno skupaj z njima, še posebej s starejšo. Imam mamo, ki mi pomaga z mlajšo hčerkico in pri gospodinjskih opravilih in seveda je vse skupaj veliko lažje. Partner je službeno veliko odsoten in mi zelo malo pomaga pri otrocih in pri družinskih zadevah nasploh, kar me dodatno spravlja v slabo voljo.

Istočasno bi postavila še eno vprašanje in sicer: Kako je s pretiranim hvaljenjem otroka. Partner in njegova mama prvorojenko naravnost obožujeta in ji pravita, da je najboljša, najleša, najbolj pametna…Pohvalita jo za vsako stvar, ma resnično vsako (npr. Kako je lepo oblečena, kako lepo sedi pri mizi, kako lepo je samostojno). Jaz jo tudi pohvalim, včasih jo samo poljubim ali objamem, da pokažem, kako sem ponosna nanjo. Samo jo pohvalim za stvari, ki se meni zdijo pomembne (npr. Zadnjič je sama začela voziti tricikel, pa sem jo pohvalila, kako je spretna). Partner me vedno sprašuje, kakšni so ostali otroci in če je najina hči boljša od njih. Zanima me, kakšne posledice ima lahko tako ravnanje na otroka.

Najlepše se vam zahvaljujem za vaše odgovore in za vse ostale nasvete, ki jih delite na tem forumu. Tukaj vas pa moram pohvaliti ☺

Lep pozdrav, Drejcka

Pozdravljeni!

Okoli odvajanja imamo zahodnjaki napačno prepričanje, da dojenčki ne čutijo, kdaj lulajo in kakajo in da je pri njih lulanje in kakanje nenadzorovano dejanje. V resnici dojenčki od prvega dne sodelujejo pri lulanju in kakanju, tako kot mi odrasli: začutijo potrebo in potem pritisnejo. Samo ker imajo plenice to postane avtomatizem, tako kot hoja ali kaj drugega. Ko jih odvajamo od plenic, jih moramo v resnici tega avtomatizma odvaditi in jih na novo navaditi na wc ali kahlico. V resnici bi lahko, če bi si vzeli čas, navadili tudi dojenčka, da kaka in lula v wc. Ampak ni potrebe, rada bi le, da razumete, da otrok od vsega začetka čuti impulz za lulanje in kakanje in da pri tem sodeluje.

Otroci imajo težave z odvajanjem (zadržujejo kakanje) iz dveh različnih vzrokov. Zaradi notranjih čustvenih vzrokov, ki v osnovi nimajo veze s kakanjem ali pa zaradi močne slabe izkušnje v času, ko so otroci najbolj ranljivi, to je v času sprememb, v času odvajanja od plenic in navajanja na wc. Če gre tu kaj narobe, lahko pride do težav, kar se je zgodilo tudi vam oz. vaši hčerkici.

Pri vas je vzrok težavam negativna izkušnja. Deklici lahko pomagate samo tako, da ji pomagate, da dobi nove dobre izkušnje. To pa se lahko zgodi edinole, če bo prebava urejena (torej da skrbite za dovolj vlaknin in hrane, ki pospeši prebavo: jaz se pri tem vedno spomnim na fige, laneno seme (lahko zamešate v jogurt) in kivi). Drug pogoj za dobre izkušnje pa je sproščenost.

Kakanje je tako kot rojevanje ali spolnost (vse to so sfinktri). Če boste sproščeni, je vse to lahko prijetna izkušnja, če pa niste, pa bo bolelo.

Deklici lahko pomagate tako, da greste z njo na wc in potem tistih nekaj minut na wc naredite pravo wc žur. Lahko ji pripovedujete kaj smešnega, kaj zapojete, karkoli, kar bo deklico sprostilo. Potem ji lahko tudi za spodbudo poveste kakšno wc-zgodbo. Jaz sem moji deklici povedala, da tam nekje v naši greznici živi ribica, ki čaka samo na njeno kakico in je že lačna in komaj čaka, da pride. Vi si boste zmislili kaj svojega, kar bo za vas delovalo.

Bistveni je, da wc postane prijetna izkušnja. Pri nas tudi beremo na wc in otročki imajo na wc svoji knjigice. Z odvajali bi bila jaz raje zelo previdna. Čeprav nisem strokovnjak na tem področju, vem pa, da odvajala pomagajo kratkoročno, dolgoročno pa delajo veliko škode. Mogoče kot alternativo poiščite naravne pripravke, ali homeopatsko zdravilo.

Tudi nalepke, zvezdice so lahko kontraproduktivne, ker deklica rabi premagati strah, to pa z voljo ne gre. Gre samo s sproščenostjo in novimi dobrimi izkušnjami.

Poizkusite lahko tudi z akupunkturo oz. tapkanjem, zelo dobro deluje za strah in prebavo. Specialna točka, ki deluje odvajalno je na kazalcu (ampak zopet, ker nisem strokovnjak, poiščite si prosim razlago v kakšni knjigi) in konec meridiana debelo črevo je na robu nohta kazalca. S tapkanjem pa lahko otrokom v nekaj trenutkih pomagate odpraviti strah.

Takole, naštela sem vam kar nekaj idej, gotovo boste našli kaj zase.

Pa še vprašanje o hvaljenju. Predvsem se ne sekirajte, kaj delajo drugi, ne morete jih spreminjati, če se nočejo spremeniti sami. In ni nobene potrebe po tem. Bodite sami dobra alternativa. Če ima otrok več različnih odnosov s pomembnimi odraslimi v svojem življenju, bo prevladal vpliv tistega, ki je za otroka bolj zdrav. To je moje globoko prepričanje. Zato ima otrok vedno boljši odnos s tistim staršem, ki ima z njim boljši stik in več težav s tistim, ki ima slabši odnos.

Kaj je dobro hvaljenje pa je veliko napisanega v knjigah, ki jih priporočam: H. Ginott, Faber/Mazlish, Carter … vsi imajo celo poglavje, kjer podrobno razložijo, kaj je pohvala, ki otroka spodbuja in kaj pohvala, ki zavre razvoj in otrokov trud. … In ne pozabite, dovolj je, da ste vi dobra alternativa, konec koncev ste vi večino časa z otrokoma. Vaš odnos je tisti, ki šteje.

Vzgoja je tako kot zdrava prehrana. En obisk McDonaldsa tu in tam še ne pomeni, da ne živite in jeste zdravo. Ni vse v kvaliteti, tudi kvantiteta šteje. Vi ste otroku vsakodnevni »glavni obrok«. Če je ta zdrav, tudi en McDonalds tu in tam ne more delati škode. Nima te moči.

Predvsem pa ne pozabite, da že veliko stvari delate dobro. Pravite, da opažate spremembo na bolje in to je zelo dobro. Težave pa bodo vedno tu ali tam, pomembno je, da se znate z njimi spoprijeti in jih obrniti sebi in otroku v osebno rast. Le tako naprej.

Hvala za pohvale, so v spodbudo.

Alenka O.

Nasa punca je stara 2,5 leti. Ze par mesecev je ponoci suha plenica. Pred enim mescem smo, za domao, blekle “gatike”. Prvi teden so bile luzice, potem pa je pokazala kdaj jo tisci in smo jo dali na skoljko. Kakala je tudi ze na skoljko.
Pred dvemi tedni pa je zacela omenjati, da jo boli trebuscek. Najbrz se je bala obcutka, ko jo tisci kakat. Govorila je, da jo ritka pece. Da naj jo s kremico namazem. Na koncu se je pokakala, ampak je bil prisoten strah. Preventivno smo zaceli dajati prorektal. Stanje se je izboljsalo, saj po enem tednu nic vec ne omenja, da jo boli. Pokaka se 1x na 2-3 dni. Ker je nic ne boli, ne posegam po sveckah, ker jih ne prenese.
Pred odvajanjem plenic je kakala vsak dan zjutraj. Zdaj pa zjutraj le lulamo na skoljko. Ravnamo prav, ko pustimo casu cas? V tem obdobju je tudi zamenjala vrtec, ista skupina na drugi lokaciji, zaradi poletnih pocitnic. Sprememba najbrz nima vpliva, saj se vedni zelo rada gre v vrtec.

Spoštovani!

Prepričana sem, da otrok ob prijazni spodbudi ostane suh in čist v času, ko on zmore obvladovati te stvari. Vsaka sprememba vpliva na psihično stanje otrok in tako je kakanje lahko povezano tudi s tem. Otroci velikokarat radi nekam gredo, kakati pa hočejo samo doma (Saj to ni veliko drugače kot pri odraslih, mar ne?).

Kakanje je intimno dejanje, ki ga niti otroci nočejo deliti s komerkoli. Tako, da kar mirno, brez prisile in se bo vse uredilo.