Vsi se pritožujejo, da jim je dolgčas… Moji najstniki, ko ob nedeljah sedijo doma, moja babica, ki večino časa preživi sama, moj mož, ki je izgubil službo… In ne nazadnje, moja soseda, ki pravi, da bi bilo na svetu zanjo čisto lepo, če ji le ne bi bilo tako zelo dolgčas. Pravi, da je to (dolgčas), največje prekletstvo. In se sprašujem, zakaj je ljudem tako zelo dolgčas. Tukaj ne gre za to, da nimajo kaj delati. Moji najstniki imajo veliko učenja, pa tudi doma morajo kaj naredit.. Babica skoz in skoz pospravlja po hiši, zdaj dela na vrtu…, enako soseda. Tudi moj mož ima veliko dela, saj dela tudi doma. Vsi pogrešajo družbo, ljudi… In ko ti ljudje pridejo, pa spet odidejo, je TAKOJ spet doooolgčas. Pravijo, da je dolgčas napaka Stvarnika 🙂
Jaz pa pravim, da je dolgčas varovalka stvarstva. Če tega ne bi bilo, se ljudje sploh ne bi družili. Posledično se tudi ne bi poročili in človeštva bi bilo konec…

Dolgčas je pogrešanje druženja in hladnih odnosov, ki danes vladajo med nami. Vsak je samozadosten, mlade družine se opirajo in oklepajo otrok, sončkov, odrivajo starejše, starejši se počutijo izločeni iz družin svojih otrok, sosedski odnosi so hladni…..
Manjka nam prijazen pozdrav soseda, klepet kar tako, druženja družin in otrok na igriščih, malce več svobode in samostojnosti kjer se igrajo otroci…
Manjkajo nam odnosi, taki kot so bili nekoč in osamljenosti ne bi bilo.

Jaz bi dolgčas kot ga opisuješ ti, opisal kot pogrešanje slišanosti. Povedati hočejo: nikogar v resnici ne zanima kdo, sem kaj hočem.

Dolgčas ni popolnoma nič drugega kot stanje duha. Ni povezan z nobeno ne/aktivnostjo, ne/zainteresiranostjo, ljudmi, odnosi, družbo, cilji, čemerkoli. Ali je ali ni, vključevanje teh elementov ga ne odpravi. Prav zato so določeni ljudje “kronično” zdolgočaseni, kakšna huda aktivnost v kateri se znajdejo jim le za trenutek ali dva odvrne pozornopst od lastnega dolgčasa, odpravi pa ga ne.

Bližam se 40, pa še v življenju nisem občutila občutka “dolgčasa”, ne kot otrok, ne kot mladostnik, ne kot odrasla oseba. Nisem zelo “delovna” oseba, niti ne družabna (zelo zelo rabim biti tudi sama). In nima veze, ali delam, ali počnem karkolli že ali počnem nič in preprosto le sem.

Tole ne drži!

Dolgčas in osamljenost sta dve različni reči.

Dolgčas pomeni, da ne počnejo reči, ki jih zanimajo! Osamljenost pa, kljub obiskom in družini, da niste dovolj povezani pa tudi, da ti ljudje niso v stiku sami s sabo. Osamljenost v takih razmerah kot jih opisuješ, je nekakšna osebnostna izgubljenost v okolju, predajanje “usodi”, neangažiranost vplivati na lastno življenje itd.

Dolgčas je lahko povsem koristen čas, če ga človek porabi za razmišljanje in potem temu sledi neka kreativna ideja in uresničevanje le te. Sodoben človek je pravzaprav prikrajšan za ta kreativen dolgčas, saj je kar naprej bombardiran z nekimi informacijiami. Od tega, da piska hladilnik, če ga ne zapreš, do stalnega hrupa s ceste, tv, radia in ja, tudi visenje na internetu je na nek način “hrup”.

Problem je torej prav v tem, da imajo v bistvu dovolj časa, a ga nimajo, da bi vzpostavili stik sami s seboj in postali zadovoljni.

Dolgočasijo se samo dolgočasni ljudje

To sem nekje prebrala, enkrat povedala hčeri, ki je bluzila po vrtu. Najbrž se je tudi njej nekam vsedlo, ker tega nikoli več ne reče. Se pa strinjam, dolgčas in osamljenost smo zamenjali. Mnogi s(m)o osamljeni, neslišani. Čeprav imajo vedno delo in kaj počet.

žal še nisem prišla tak daleč, da bi imelo biti kdaj cajt dolgčas……….

Dolgčas je izjemno pomembna stvar, samo na žalost v teh bolani, hiperaktivni družbi šteje samo delo pa to, da si stalno z nečem okupiran (služba, aktivnosti, odnosi, otroci). Folk si naštepa cel kup zadolžitev, zato da se počuti koristnega, če ne dela pa kup otrok, ki jih že od malega učijo, da se morajo stalno s čim zaposlit. Tako nihče nima časa biti sam s sabo, v tišini, dati um v ler in se sprostiti. Samo biti. Tega pač ne znamo in smo totalni nevrotiki, stalno potrebujemo delo, odnose, da si lahko s tem napumpamo ego, kako nujno potrebni smo.

Dolg – čas je bivanje s samim seboj. Samo tega ne zna nihče. Če ne drugega, je treba rinit na izlete in oh in sploh si nabiti nekaj koristnega. Samo biti doma, v tišini – to je pozabljena stvar, a edina, ki človeka zares pelje v stik s samim seboj. Česar se jih večina izogiba, jasno. Iz pogojenosti, natreniranosti in ego potrebe, da bi bili nekomu potrebni. Sicer se sploh čutijo ne,

tudi meni še v življenju ni bilo dolgčas, pa delam sama-doma, večino dni nimam stika z nikomer, razen svojo družino, pa sploh ne vem kaj bi dolgčas lahko bil 🙂

poznam pa ljudi, ki se dejansko bojijo bit sami s seboj, ti največkrat jamrajo, da jim je dolgčas.

Po mojem je dolgčas tudi odsotnost sprememb. Imaš lahko uhuhu dela, pa dovolj družbe….ampak,
če jje vse to isto iz dneva v dan – je dolgčas. Vsaj meni.
Treba je pokukati ven iz okvirov, tvegati, narediti kakšno neumnost, se izpostaviti, se mogoče celo
osmešiti….
Treba je poskušati nove stavri, se učiti, hoditi po novih neznanih poteh, spoznavati nove ljudi.

Meni je tudi dolgčas, pa osamljena sem, pa vse se mi zdi brez pomena.

Verjetno mislijo različne stvari, ko rečejo, da jim je dolgčas.

Meni osebno ni nikoli dolgčas na način, da bi mi manjkalo “stimulacije”. Rada sem v tišini
Me pa zna pričeti dolgočasiti rutina.

Ko mož in babica rečeta, da jima je dolgčas, verjetno mislita prav to. Na pomanjkanje izzivov, na rutino, ne na to da nimata dovolj dela. Tudi med delom se lahko dolgočasiš, če si sam sebi odtujen.
Babica morda misli tudi to, da pogreša družbo, nekoga, ki bi se zares zanimal zanjo in njeno življenje.

Res občutek dolgčasa nima veze z aktivnostjo, dejavnostjo, spremembami. Občutek dolgačasa se pojavi točno takrat, ko človek začne čutiti sebe, svojo bit in začne pred tem bežati. in jasno, beži v aktivnosti, v spremembe, med ljudi, zato da se mu ni treba soočiti s samim sabo. jaz kot sem rekla tega občutka ne poznam, ker sem od malega težila “k sebi” in verjela ali ne, mene lahko zapreš v prazno, totalno izolirano sobo, za ure, dneve, pa negativnega občutka dolgčasa ne bom začutila. Bom pa začutila blažen občutek miru in notranjega zadovoljstva.

Res občutek dolgčasa nima veze z aktivnostjo, dejavnostjo, spremembami. Občutek dolgačasa se pojavi točno takrat, ko človek začne čutiti sebe, svojo bit in začne pred tem bežati. in jasno, beži v aktivnosti, v spremembe, med ljudi, zato da se mu ni treba soočiti s samim sabo. jaz kot sem rekla tega občutka ne poznam, ker sem od malega težila “k sebi” in verjela ali ne, mene lahko zapreš v prazno, totalno izolirano sobo, za ure, dneve, pa negativnega občutka dolgčasa ne bom začutila. Bom pa začutila blažen občutek miru in notranjega zadovoljstva.[/quote]

In kaj zdaj? Naj ti ploskamo, ker si boljša in ker znaš? Je pametovanje drugim tudi del tvojega teženja k sebi?!

Res občutek dolgčasa nima veze z aktivnostjo, dejavnostjo, spremembami. Občutek dolgačasa se pojavi točno takrat, ko človek začne čutiti sebe, svojo bit in začne pred tem bežati. in jasno, beži v aktivnosti, v spremembe, med ljudi, zato da se mu ni treba soočiti s samim sabo. jaz kot sem rekla tega občutka ne poznam, ker sem od malega težila “k sebi” in verjela ali ne, mene lahko zapreš v prazno, totalno izolirano sobo, za ure, dneve, pa negativnega občutka dolgčasa ne bom začutila. Bom pa začutila blažen občutek miru in notranjega zadovoljstva.[/quote]

In kaj zdaj? Naj ti ploskamo, ker si boljša in ker znaš? Je pametovanje drugim tudi del tvojega teženja k sebi?![/quote]

Nikakor ne. Želim le povedati, da ne bežite od tega občutke dolgčasa. Prepustite se mu in sam od sebe bo izginil zelo hitro. To je vse. Pa še kaj o sebi boste spoznali.

In kaj zdaj? Naj ti ploskamo, ker si boljša in ker znaš? Je pametovanje drugim tudi del tvojega teženja k sebi?![/quote]

Nikakor ne. Želim le povedati, da ne bežite od tega občutke dolgčasa. Prepustite se mu in sam od sebe bo izginil zelo hitro. To je vse. Pa še kaj o sebi boste spoznali.[/quote]

to dejansko ni ravno lahko in redki smo ljudje, ki smo sposobni tega … to so moja opažanja, ko se ozrem naokrog.

Nikakor ne. Želim le povedati, da ne bežite od tega občutke dolgčasa. Prepustite se mu in sam od sebe bo izginil zelo hitro. To je vse. Pa še kaj o sebi boste spoznali.[/quote]

to dejansko ni ravno lahko in redki smo ljudje, ki smo sposobni tega … to so moja opažanja, ko se ozrem naokrog.[/quote]

Itak, kot rečeno, družba je nevrotična in ‘brezdelje’ obsoja. Če nimaš kaj za počet, te programirajo, da si moraš pa kaj najti za počet.

Včasih so rekli, da je dolgčas samo lenuhom… No, jaz se s tem ne strinjam!