PERMISIVNA VZGOJA
Prbližen no…sam da ta AlenkaG je totalni nasprotnik tega. 😀
Če pa želiš vedeti kaj o meni…etola dva linka: http://www.instituteteos.si/ in http://alenkagabrovec.blog.com/, pa mal po arhivih Novega tednika poglej, pa Radia Celje in TV Celje! Če ti to ni dovolj, pa začnem delat ob 8:00 in me lahko pokličeš. 😀
Ni se opravičil samo on, pač pa vsa vodilna garnitura (od Glosserja dalje), ki je to desetletja promovirala. Pa tudi tisti bedak Ross Greene, ki je spisal skrpucalo od Eksplozivnega otroka, bi se moral. Kjer opisuje, kako desetletje zdravi na svojih terapijah starše otrok, ki staršem izrečejo čisto vse, od kur.b, pras.cev in kar je še tega. In “strokovnjak” tolaži starše, da se otrok pač mora očistiti, da mora izreči vse te besede, da se pomiri in da naj jih ne jemljejo resno in podobne kozlarije. Ma da te srat prime, ko bereš knjigo. 13-letni mulci so še v ordinaciji dobesedno v k.urac pošiljali svoje starše. Opisan je en primer, ko mulc pošlje očeta v p.m., oče po navodilih tega idiota od dohtarja sinu z mirnim glasom reče, da tako ne sme govorit, sin mu pa odvrne:”Kaj boš pa naredil, kreten, če še naprej tako govorim?” in tako dalje in tako naprej. Dohtar samo kima in pove očetu, da mora sina pustiti, naj se “razbremeni”. Kazni so seveda prepovedane.
Ja, permisivna vzgoja, ki je naredila veliko več škode kot represivna. Otroci, ki so bili permisivno vzgojeni, so namreč dokazano nesposobni odrasti, prevzeti odgovornost (zanje so vedno krivi vsi ostali, nikoli ne oni sami) in se zares osamosvojiti. Žal so nesposobni tudi ljubezni in pravega partnerstva. čeprav so ljubezen dobivali od staršev, pa je niso nikoli mogli vračati, ker staršev, ki jih preziraš, pač ne moreš ljubiti ali spoštovati. In starša, ki ne opravi svoje starševske vloge, ne spoštuješ in ne ljubiš.
No, indigo generacija naj bi obsegala 95 odstotkov populacije. Imam občutek, da menite, da so to posebneži. Niso, cele generacije otrok so drugačne od predhodnikov.
Permisivna vzgoja tudi v reali nima toliko privržencev, kot bi človek lahko sklepal po tem forumu. Kakorkoli že, neokonservativci so pa samo druga plat iste medalje.
Ravno na to temo članek, ki kroži po FB. Vredno branja!
Sem starš, ki je do otrok vljuden: rečem hvala, prosim in se opravičim, če ga poserjem. Prav tako se trudim, da otrok ne omejujem na gibalnem in ustvarjalnem področju. Otrokom rada berem, z njimi rišem, se pogovarjam, grem ven… So dovolj veliki že tudi za družabne igre, ples, petje… Po tretji strani sem pristaš naravnejših prijemov, kot so daljše dojenje, nošenje, veliko fizičnega stika…
Sem pa tudi stroga. Prva beseda starejšega otroka je bila “ne”.
Dam možnost, a če je meja prekoračena, je kazen neizbežna. Ne prikrivam, ko sem slabe volje, tečna. Tudi partner je do otrok fajn, on pa še zaropota, poleg kazni…
Skratka, otroci so vzgajani s tršo roko, ki pa ima zelo mehko dlan. Fizične kazni se ne poslužijemo.
Zakaj to pišem? Zato, ker se nimam za permisivnega starša. Ampak nihče, nikoli in nikdar me ne bo prepričal, da indigo-mavričnih in podobno-izraznih otrok ni. Pa še kako so. Pa ne govorim o hiperaktivcih zaradi neprimerne vzgoje ali gledanja risank po 5 ur dnevno od 6. meseca starosti dalje ali tistih, ki nimajo nikakršnih mej in so pobezljani.
Govorim o indigo otrocih. O tistih ki so zelo posebni, pa vseeno vsakdanji, na prvi pogled.
In zakaj sem prepričana v to? Ker me je lasten otrok prisilil v to. Če bi zanikala trditve o tem, bi morala zanikati tudi obstoj tega lastnega otroka. Pa ni edini otrok pri nas doma, je pa edini indigovec.Pa tudi ni edini indigovec v okolišu, kjer živim.
Kdor ga ima sam, NATANKO VE o čem govorim, kdor pa ga nima, si pa lahko samo misli svoje. Pa niso to neki marsovčki ali čudaki, to so tako zelo navadni otroci s tako zelo posebnimi forami, ki so očitne od PRVEGA DNE NJIHOVEGA ŽIVLJENJA, da se moraš včasih uščipnit, da veš, da je resnično.
Tako da prosim, da ne mešate DEJANSKO POSEBNIH OTROK, DEJANSKO VLJUDNIH IN PRIJAZNIH NE-PERMISIVNIH STARŠEV z dejansko permisivnimi starši in pobezljanimi otroci. Meje so tenko začrtane, ampak očitne.
Še hujše mame od permesivnih so tiste, ki to nočejo biti in gredo v popolnoma drugo skrajnost.
Kdaj boste doumele, da so vse skrajnosti slabe?
Pri vzgoji otrok in sploh pri življenju, poslušajte sebe, svoje občutke in instinkte. Pa sodelujte z otrokom, začutite ga. To je edini recept za dobro vzgojo!
Že v šolah je permisivna vzgoja. Učenci lahko delajo kar hočejo, učitelj mu ne more nič. Slabih ocen kar tako ne more dat. Učni načrti so tako ustvarjeni, da že vsak naredi vsaj za zadostno oceno, zato ga niti ruknt ne more. Res bi moral biti bedak.
Prebutat ga sploh ne sme. Lahko o tem obvesti razrednika oz. starše. Če imajo straši avtoriteto nad otrokom bo ok, če ne bo.
Potem pa mu ne preostane drugega, kot pisanje vzgojnih ukrepov, ki pa so zelo koristni 🙂
Ja, jaz tukaj vidim permisivnost.
No in potem je še varjanta, da prijavi zadevo na CSD. Ja, in tam se bo tudi vse končalo, spet 🙂
Dokler zna starš postavit meje, a hkrati pusti otroku svobodo. Ga spoštuje in mu ne vcepla svojih prepričan, ter ni do otroka nasilen, lahko zarad mene verjame v smrkce.
Ne maram pa staršev, ki vsiljujejo svoja prepričanja o vzgoji in gledanja na otroke, pa pol pridejo k meni na pomoč, z besedami: Vrihtite ga!
Nikoli ne bom rekla, da sta moja dva popolna in oh in sploh, sem pa ponosna mati dveh malih vragecev, ki sta tolk samozavestna, da si znata izborit svoj prostor in jasno in glasno povedat svoja stališča. Znata manipulirat, še posebno z vsemi tisti, ki mislijo, da se ju da kupit. Zmoreta ogromno in sta priljubljena. Niti za milimeter ju ne bi spreminjala. So mi pa vedno očitali, da sem nora, ker imamo zvečer ritual, a spita že ob osmih. Da sem stupača, ker jima berem knjige in da me res ne razumejo kaj jim delam neke tabele nagrad. Pa kok to, da je gledanje tv nagrada.
Mi pa dvigne pritisk, ko mi kakšna mamica razlaga, kak je njen otrok bogi, kok so učiteljce grozne. Ter kok je cel svet krut in kok je njen otrok poseben in res ni za te šolske kalupe. Wtf
meni osebno najljubša delitev otrok je na osnovi navezanosti. Tud teorija o indigo otrocih ni slaba, če razumeš globino, a na žalost mnogih je le to delo prevedeno, osnova te teorije, pa je še vedno v angleščini.
Vsak otrok je svet zase in vsaka generacija je drugačna. Vrednote so druge, a žal večini to ni jasen. Kot da bi htel na stari črnobeli televiziji, oni brez dalinca, gledat 3 D.
Delam v šolstvu in vidim trume otrok uničene od permisivne vzgoje. Sami seveda trpijo bolj kot si sploh lahko predstavljamo. Starši pa itak ne morejo več nič kot nemogočno gledajo in krivijo ves svet okoli sebe, da je tako kot je. Če pa pride do kakšne situacije, pa seveda sončka še vedno zaščitijo – v oči lažejo, čeprav točno vedo, da se laž vidi z aviona.
Vzgajati je treba z ljubeznijo in z trdo roko. Torej ljubiti in trdno začrtati meje. To je vsa znanost.
Pa seveda oba starša oz. brez nasprotovanj pri vzgoji med staršema.
To o permisivni vzgoji, indigo otrocih, mavricah ipd. me pa ravno toliko zanima kot marsovci.
Moji otroci so tudi nekaj posebnega!!! Ena mama zgoraj piše, da če zanima indigo otroke zanika svojega lastnega…. a daj no, ne ga srat! Kateremu staršu pa njegov otrok ni nekaj posebnega!!! Moji so posebni še starim staršem, sosedom, marsikomu… v stvari tistim, ki jih imajo radi. Ko bojo pa popolnoma v plavi barvi bom pa rekla, da so indigo. Prej jih pa ne morem vtrlačit v neke kalupe!
Jaz imam otroka z ADHD-jem in se mi zdi šokantno, da je še vedno toliko nevednosti in prepričanja, da sva midva kot starša kriva za to. To je tako, kot bi staršu z otrokom s sladkorno boleznijo tupili, da gre le za pomanjakanje vzgoje, da otrok ne zna proizvajati inzulina in ga regulirati kot je treba.
Vsi, ki take otroke vidite le, ko imajo izpad ali pa ne stojijo ob staršu kot kamniti kipi, nimate pojma. Dokazano gre za manjko v biokemiji možganov.
Pa prosim ne mi s tisto ‘otroci so ogledalo staršev’. Midva jih imava več in med njimi ogromne razlike, eden bi lahko bil ideal lepo vzgojenega otroka, eden pa ravno nasprotno. Pa se njin način vzgoje, ne spreminja drastično.
S takimi bedastočami tistim, ki se trudimo in borimo za svoje otroke, delate samo škodo.
Veste kaj?
Vsi zagovorniki obeh skrajnosti boste sadove svoje vzgoje opazovali šele čez leta. Danes je precej težko reči, kdo ima prav.
Spomnim se iz svojega otroštva, ko smo otroci še imeli prosti čas, ki smo ga prebili na ulici in igrišču. Mi smo bili tisti, za katere so starši rekli “ah, saj so otroci, naj se zdivjajo, naj se igrajo”, tudi kakšno neumnost so nam spregledali, za kakšno večjo pa smo bili kaznovani.
Bilo pa je nekaj družin, ki so na nas gledali zviška. Njihovi umiti in čisti otroci se z nami niso smeli igrat. Njihovi mirni, ubogljivi in neodzivni sončki so se igrali z lutkami v svojih sobah, njihove mame so našim mamam pridigale kako je treba vzgajat. Njihovi so bili vsi oh in sploh, obetajoči mali umirjeni geniji, s strogo vzgojo in vrednotami – my ass. Niti en od njih danes ni nič posebnega. Tista najbolj obetajoča je komaj skončala srednjo šolo, v službo je prišla preko vez, dobila nogo vsepovsod, dobila tipa, šla večkrat na psihiatrijo, živčna, nevrotična, mater je začela pretepat, očeta pošiljat v 3 pm. Drugi dve sta poniknili nekam v druge dele Slovenije, obe sta danes bleda senca pridnih deklic, nobena ni dosegla ničesar, obe živita problematično življenje. Kopica drugih je poniknila v najslabše službe, nekateri v drogo, nekateri v kriminal.
Zanimivo pa, da smo mi razposajeni in malo pobezljani otroci, odrasli v normalne osebe, da se še danes družimo, da smo vsi mentalno zdravi, živahni ljudje, z zdravimi vrednotami in zdravim življenjem. Pa se mi zdi, da smo imeli precej manj nenehnega postavljanja meja, čeprav smo tu pa tam kakšno našpičili.