Travma dojenčka
Spoštovani,
doma imam 6 mesečno dojenčico, katero bi rada še bolje razumela oziroma vas prosila za nasvet.
Hčerka je bila v starosti 5 dni operirana na srčku. Imela je eno težjih srčnih napak, zato je bila operacija zelo dolga, komplicirana in seveda riskantna, čemur je sledilo dolgotrajno okrevanje (najprej 3 tedni na intenzivnem oddelku, nato na pediatriji/kirurgiji). To vam pišem predvsem zato, da si lažje predstavljate koliko časa je bila popolnoma ločena od mene in izpostavljena stalnim bolečim proceduram (špikanjem, šivanjem, ) …sestre na intenzivnem oddelku so mi jo v starosti 3 tednov položile v naročje in sicer z enim samim namenom, ki je bil seveda terapevtski. Njihove izkušnje so namreč bile, da so otroci veliko hitreje okrevali, če so imeli fizični stik z mamo oz. najbrž s komerkoli, saj so otroci na intenzivni bolj ali manj obsojeni na ležanje v sterilnih steklenih posteljicah.
Sama sem si vs čas črpala mleko in pri starosti 2 mesecev sva se lahko začeli dojiti. Lahko vam povem, da je hčerkica odtlej skoraj “živela” na mojih prsih. Torej, že od njenega prihoda domov je večinoma časa pri/na meni, v naročju, ponoči se zbuja včasih tudi na 1 uro, večinoma pa redno na 2 uri. Stanje se ne izboljšuje. Ker že imam 4 letnega fantka, ki sem ga prve mesece tudi ves čas nosila – imel je hude kolike, potem pa se je navadil bližine mamice – dokler ni sam pokazal, da si želi tudi na tla…lahko opazim razliko med njima. Hčerkica namreč niti malo ne kaže, da se dobro počuti tudi, če jo odložim na tla, na počivalnik itd. Seveda ji ustrežem in sem ves čas z njo, kar pa ni vedno lahko, sploh zato, ker sem velikokrat sama z obema otrokoma. Bratca smo za več kot 5 mesecev vzeli iz vrtca, saj so nam tako svetovali zdravniki, zato je bilo vse skupaj še težje izvedljivo. Nekako nam je uspelo, da je bratec dobesedno “zaljubljen” v svojo sestrico in zaenkrat ne kaže nobnih znakov ljubosumja. Sicer si ne delam iluzij in vem, da to lahko še pride, ne bi pa želela, da bi se kakorkoli počutil zapostavljenega.
Skratka, zakaj vam pišem? Vsak dan namreč razmišljam o tem česar se moja hčerkica spominja prvih dni/tednov in kako te travme vplivajo nanjo? Kako ji lahko pomagam in olajšam vse skupaj? Naj povem, da je drugače zelo dobrovoljna, včasih pa še vedno pade v nekontroliran jok in jo lahko pomirim le z dojenjem. Naj povem, da smo bili zaradi hudih krvavitev po operaciji tudi pri nevrologu (še v bolnici in 2 meseca nazaj), ki je hčerko ocenil kot “normalno” deklico, ki jo je zaradi vseh stvari, ki jih je doživela potrebno spremljati. Sicer tedensko obiskujeva nevrofizioterapijo in je njen razvoj brez posebnosti.
Govorlila sem tudi z zdravnico iz tujine, ki je poleg tega, da ima uradno medicinsko izobrazbo tudi uradna zdravnica kitajske medicine (ne vem točno kakšne…). Rekla je, da je veliko delala z otroki, ki so prve dni/tedne preživeli na intenzivnih oddelkih in da vse to pusti na otrokih posledice. Prav tako naj bi na otrokih pustila posledice umetna koma (hčerka je bila več dni v umetni komi) in vsa zdravila, ki jih je prejemala. To naj bi tudi vplivalo na njeno nespečnost. Tudi osebna pediatrinja hčerke mi je rekla, da še ni videla tako močne reakcija, ko je hčerko želela cepiti. Reakcija je bila seveda neutolažljiv jok, kričanje, zato se je odločila, da je ne bo cepila. Pediatrinja je podala/sicer njeno osebno mnenje, da se hčerka spomni vseh špikanj, torej bivanja v bolnici.
Prej sem pozabila omeniti, da hčerka tudi čez dan izjemno malo spi. Velikokrat se zgodi, da je do 18.00 zvečer spala pol ure, nič več. Spi pa na srečo v vozičku, zato se seveda veliko sprehajava.
V vaših odgovorih sem večkrat zasledila, da otrok čuti počutje oz psihično stanje svoje mame in da to vpliva nanj. Najbrž mi ni treba pisati, da sem bila na začetku, ko se je vse skupaj dogajalo (za diagnozo smo izvedeli šele 2 dni po porodu) res na robu in vam ne znam opisati vse bolečine in straha. Vendar sem se kasneje, kmalu po prihodu domov zelo okrepila in še sama ne vem od kje sem našla vso pozitivno energijo in moč. Veliko tudi v hvaležnosti, da lahko v rokah držim svojo hčerko in imam 2 cudovita otroka. Želim vam povedati, da sem že nekaj časa psihično zelo stabilno in da mislim, da sama ne prenašam strahu na hčerko. Lahko se seveda motim!
Prosim vas za vaše mnenje. Menite, da se dojenčki lahko spomnijo stvari v prvih dneh, tednih in kako to vpliva na njih. Sama bi rada naredila vse in še več, da bi hčerka pozabila na vse slabe stvari, ki so se ji zgodile in zrasla v zadovoljno in srečno deklico. Sama je ne znam vzgajati drugače, kot tako, da ji ves čas nudim toplino, bližino, da sem tam zanjo, vendar se bojim, da ne bo dovolj.
Prosila bi vas tudi za mnenje glede sina. Kot sem omenila ima svojo sestrico zelo rad in ni nikoli pokazal ljubosumja (med njima je 3 leta in 10 mesecev razlike). Vseeno pa se mi zdi skoraj nemogoče, da ne bi pokazal vsaj malo ljubosumja. Mislite, da vse drži v sebi, saj ve, da bo ugajal na način, da bo prijazen do nje? Opazila sem namreč, da ji včasih prinese igračko in me potem vpraša: mami si videla, ko se ji dal igračko? To je lepo ane? Skratka, rad bi, da ga pohvalim in ve, da bo tako dobil pohvalo…upam, da sem dovolj jasno napisala.
Lepo prosim za nasvet in se vam že vnaprej zahvaljujem zanj in za vas čas.
Pozdravljeni!
…No pa ste prišli na vrsto. Po dolgem času sem si za odgovor vzela tudi veliko več časa kot po navadi, pa mislim da bo v pomoč še marsikomu.
Karkoli otrok doživi, pa naj je še tako travmatično, mu lahko pomagate predelati. Za to niti ne rabite pomoči psihoterapevta, le vero vase, v svojega otroka in neusahljiv vir zaupanja v ljubezen in življenje. Preden pa vam povem kako, pa še težji del:
Najprej morate pomagati sebi. To ni bila travma samo za vašega otroka, ampak tudi za vas. Pravite, da ste vi močni, trdni v sebi. Narediva preizkus. Zamižite in se spomnite na tiste prve dni po porodu …. Spomnite se na za vas najtežji trenutek …. In občutite…. Kako se počutite, ko pomislite na tisti trenutek, ko vidite sliko…. Če je vsaj malo bolečine, strahu, panike, nemoči … potem nosite v sebi ostanke te izkušnje in to vpliva na vaš odnos do otroka in vam preprečuje, da bi otroku pomagali izkušnjo predelati in iti naprej. Najprej moramo odložiti lastno bolečino. Zato toliko mamic ne zmore pomagati svojim otrokom predelati težke preizkušnje, ker so z otrokom in ob otrokovi izkušnji tudi same doživele neke vrste travmatično izkušnjo. …. Ampak odrasli smo mojstri »pretvarjanja«. Z bolečino se naučimo živeti tako dobro, da smo prepričani, da je ni več. Ampak to ni isto kot biti brez bolečine, strahu.
Vam povem lastno izkušnjo. Jaz imam strah pred iglami, jemanjem krvi. (ste me spomnili na to, da tega še nisem predelala pri sebi ) Ampak ker sem odrasla, sem pogumna in grem, dam roko, sedim pridno, mirno … ampak kaj se zgodi: zginejo vse žile na roki. Odreagira telo. Vidite to delamo odrasli: naučimo se živeti s tem. Otrok to ne pretenta, oni zaznajo našo energijo. In odreagira naše telo. Otroci čutijo to, čutijo kar oddaja naše telo in kar pravi naša energija, ki jo oddajamo.
Potem bodiva bolj natančni, kaj je bila za otroka travma. Ne toliko bolečina, bolečina je del življenja, je stresna, ni pa nujno travmatična, če ste z otrokom in ob njem, da mu pomagate to takoj predelati. Travma za otroka je, da niste bili z njo in ob njej ves čas, ko je doživljala bolečino. Vidite razliko?
Zato otrok ne rabi, da ga sedaj ne cepite, varujete pred vsemi stresnimi trenutki, s tem ga delate »invalida«. Otrok potrebuje, da mu pomagate iti čez to, premagati strah, predelati travmo in živeti dalje srečno, normalno življenje. Strah ima velike zobe, dokler bežite pred njim. Strah pozdravite edinole tako, da mu pogledate direktno v oči. V vašem primeru to pomeni, da ne varujete otroka pred zdravniki, ko to potrebuje, ampak da ste z njo, ob njej in ji omogočite novo, boljšo izkušnjo, ki bo »premagala« prejšnjo travmatično.
Predstavljajte si, da travme ne bi bilo in imate datum za cepljenje. In otroka cepijo, pa začne močno jokati. Kaj bi naredili? Vzeli bi jo v naročje, pomirili, tolažili, v sebi pa bi bili mirni, saj bi vedeli, da je samo cepljenje, da to otroka ne boli tako zelo, da se lahko samo prestraši neprijetnosti in vse kar rabi je mirno mamino naročje in pomirjujoče mamine besede.
In sedaj si predstavljajte otroka, ki je doživel travmatično izkušnjo in je cepljen. Cepljenje zbudi spomin na travmatično izkušnjo. To je mehanizem samozdravljenja. In sedaj bo otrok jokal 10x močneje kot če te izkušnje ne bi imel. Ne joka zato, ker bi njo tako zelo bolela injekcija! Joka zato, ker se je zbudil spomin in sedaj je krasna priložnost, da ji pomagate to travmo predelati. Njena travma je, da vas ni bilo ob njej, ko je doživljala stres, bolečino in sedaj ste ob njej in vse kar rabite narediti je: biti mirna, vzeti otroka v naročje in ji zagotavljati, da ni sama, da ste z njo in ob njej in z jokom v naročju mirne in ljubeče mamice bo otroka dobesedno »odložil travmo«.
Če pa mislite, da ji cepljenje povzroča travmo, pravzaprav zamujate priložnost, da se otrok znebi travme in s tem otrok ostaja ujet v svoji travmi in travma bo začela barvati vse v njenem življenju.
Glejte razlika je tudi, če bi se deklica bala recimo psa. Ok, pač ne boste imeli psa. Brez zdravnikov in igel pa ne bo šlo skozi življenje. To je tako kot bi doživeli prometno nesrečo. Najslabše je, če sedaj ne boste več upali voziti. Tako boste naredili iz sebe »invalida«, odvisnega od drugih. Vsi vemo, da je potrebno potem čim prej sesti v avto in začeti spet voziti. Dlje kot odlašate, bolj se tega bojite in v resnici škodujete le sami sebe.
Pa še nekaj o joku. Jok je najbolj nerazumljen pojav starševstva. Jok je klic na pomoč ali mehanizem samozdravljenja. Mi pa jok tlačimo, otroku preusmerjamo pozornost. Pa je včasih (ne vedno!) ravno jok to kar otrok potrebuje.
Ravno ta teden sem bila na kavi pri kolegici psihoterapevtki in mi je povedala: Veš kaj, jaz sem imela prej vedno neke prehlade, odkar pa sem se naučila spet jokati, pa nisem več toliko prehlajena, pa tudi če jokam samo tako ob filmu.
Spomnite se tudi kakšne svoje res boleče izkušnje. Kako grozno je, ko jo nosimo v sebi in najprej tudi jokati ne moremo. Ko pa se pošteno zjokamo, pa se začne zdravljenje in prebolevanje.
S kričanjem in jokom vam otrok govori, kako se je takrat počutila. Ne ustrašite se tega, samo občutki so. Če boste mislili, da doživlja nekaj groznega, boste učili otroka, da so igle, zdravniki nekaj groznega. In ravno tega si ne želite, vidite. Bolečine se znebite tako, da greste skozi njo, preko nje in ne tako, da se ji izogibate. S tem jo v resnici krepite.
In še malo znanosti. Raziskave so pokazale, da nosijo solze čustvene bolečine v sebi toksine in se tako po poštenem joku v resnici počutimo fizično bolje, olajšane. Če pa jokate ker režete čebulo, teh toksinov v solzah ni.
Pri vas tudi pogosto zbujanje ponoči kaže na to, da je deklica ujeta v stresnih občutkih in potrebuje vašo pomoč, da to spravi ven. Pravite, da jo pomiri le dojenje. Ne, to jo utiša. Pomiri jo lahko le vaše ljubeče naročje in vaše »poslušanje«. Ko boste videli, da plane v tak močan jok, pa veste, da ni ne lačna ne utrujena ne nič drugega …. Začnite s tem, da jo takrat vzamete v naročje, jo govorite z mirnim glasom, da ste tukaj ob njej in veste, da je to bolečina v njej, ki jo hoče odložiti in da je ok, če rabi jokati. To je zdravilni jok. Ampak le, če ste vi ob otroku ljubeči in mirni. Če postanete napeti ali jezni, je bolje, da jo podojite.
Dovolj je, da to naredite tu pa tam, kadar pa ne zmorete, pa otroka mirno podojite. Recimo ponoči, ko se rabite vsi naspati. Če boste zmogli vsaj nekajkrat s takim poslušanjem, boste opazili v nekaj dneh občutno razliko. Deklica bo veliko bolj mirna in bolje bo spala.
Zelo zelo pa lahko pomagate deklici (in sebi) tudi s tapkanjem. Ko otrok joka takle jok, jo lahko nežno masirate (dojenčke masiramo in ne tapkam) po točkah: http://www.druzinskasreca.si/samovzgoja/metoda-eft-ali-tapkanje/ Ko otrok joka, samo tapkate (masirate) po točkah, ne rabite nič govoriti ali delati kaj drugega. S tapkanjem lahko pomagate tudi sebi odpraviti svoje ostanke te izkušnje. S tem močno pospešite odlaganje travme in skrajšate potrebo po joku.
Še nekaj o spominu. Vprašali ste, če se deklica lahko spominja igel. Vse izkušnje se zapišejo v naš spomin, tudi tiste iz trebuha, le da je spomin do starosti 2 leti brez slik, brez zgodbe. Zato pa odreagira vaše telo, ko se pojavi podobna izkušnja. Zato se jaz bojim igel, pa se ne spomnim izkušnje (vem pa po pripovedovanju moje mami, kaj se mi je zgodilo).
Ljubosumje ni dejstvo in ponavadi se pojavi, kadar je starostna razlika med otrokoma okoli 2 leti. Če pa je manj kot leto in pol in več kot 3 leti, pa se običajno ne pojavi. Tako, da si lahko oddahnete in uživate ob tem, kar vidite, to je bratsko- sestrska ljubezen. Pravijo, da je to najdlje trajajoči odnos v življenju, starši umrejo, partner pride kasneje … bratje sestre pa so z nami večino našega življenja. Kako dober bo ta odnos pa imamo veliko vpliva tudi starši. Vam gre super in za to si lahko samo čestitate.
Alenka O.
Pozdravljeni, ga. Alenka.
Najlepše se vam zahvaljujem za res izčrpen odgovor. Prebrala sem ga večkrat in veliko razmišljala o napisanem. Na dan odpusta iz bolnišnice nam je kirurg, ki ga neizmerno cenimo, saj je sodeloval pri uspešni operaciji moje hčerke, kot odgovor na našo hvaležnost dejal le: prosim poskrbite, da bo vaša hčerka živela življenje svojih vrstnikov, to je največ kar ji lahko daste!
Torej, med vrsticami, nam je želel povedati, da je ona pripravljena in da je sedaj vse odvisno kako se bova midva z možem spoprijela s situacijo. Podobno sporočilo sem med drugim razumela tudi iz vašega odgovora. Vse svoje moči bom usmerila v to, da bom nenehna, trdna in pozitivna podpora moji mali borki…hvala!
Lep sončen pozdrav!
Tara2008,
vaše pisanje se me je dotaknilo, saj sem tudi sama mama hčerke, ki je kar nekaj časa preživela po bolnicah, na operacijah, med drugim je bila opravljena tudi operacija srčka. Zato popolnoma razumem vaše skrbi in razmišljanje, saj ima tudi naša družina podobne izkušnje. Sicer je hči (zaenkrat še) edinka, pa vseeno. Tudi sama ogromno razmišljam o vplivu bolezni, zdravljenja in bivanja v bolnici na otroka, name in na celotno družino.
Hči bo stara tri leta. Če primerjam čas, ko je bila še dojenčica in čas, v katerem je zdaj, ko govori in sama pove, kaj je narobe, kaj jo boli, se mi zdi, da mi je zdaj precej lažje. Lažje ji pomagam, ker bolj zagotovo vem, kakšne so v danem trenutku njene potrebe. Pa tudi vsak dan se nauči kaj novega, kakšen nov stavek, pesmico in veselje je biti z njo. Je en tak čudovit, sončen otrok. Se včasih z možem hecava, da se bo najin naslednji otrok morda res rodil zdrav kot dren, a ne bo tako smejoče sonce, ampak velik falot, ki nama bo delal sive lase …
Pri nas je bil čas do njenega leta in pol naporen čas, velikokrat smo bili v bolnici, na operacijah, pregledih. Mislim, da sem se kot mama šele nekje od njenega drugega leta malo sprostila, zadihala in začela prav uživati v svojem materinstvu, saj je trajalo kar nekaj časa, da so se hčerine zdravstvene težave bolj ali manj uredile. Določene težave, ki malo »štrlijo iz povprečja« še obstajajo in bliža se hčerin odhod v vrtec, pa so skrbi spet tu.
Sama sem prišla do ugotovitve, da morda kot mama dolgotrajno bolnega otroka kako težavo z otrokom včasih neupravičeno povežem z boleznijo. Hočem reči to, da ima lahko tudi popolnoma zdrav otrok iste starosti enako oz. podobno težavo, da so morda določene težave pač pogoste v razvojni stopnji, v kateri se otrok nahaja. Hči se je okrog leta svoje starosti včasih jokala tako, da je kar pomodrela (podobna sem bila tudi sama kot dojenček), imeli smo težavo s sedenjem v avtosedežu (ugotovili, da ne mara biti oblečena, ker se počuti preveč utesnjeno), jokanje ob umivanju las, »odvajanje« od dude, pa še kaka podobna stvar bi se našla. Ko postane ob takšnih situacijah mama mirna in odločna, tudi otrok lažje sprejme stvar. Se pravi, da mora najprej mama urediti sama pri sebi določene stvari: kaj je nujno, kaj je potrebno in kaj se npr. lahko odloži na kasnejši čas.
Hčerki, predvsem zdaj, ko je večja, vedno razložim, na kakšno preiskavo bo treba v bolnici, npr. da bova šli v bolnici slikat ledvičke, da bodo zdravniki pogledali, če v redu delajo, da je rentgen tak velik fotoaparat, podoben kot ga ima ati. Pa se veliko lažje spoprijema z izkušnjo, ki jo čaka. So pa včasih tudi trenutki, ko kljub »pripravi« otroka na pregled ali preiskavo otrok joka, je razdražen in tudi to je treba sprejeti. Tudi starši smo včasih nerazpoloženi, sitni in nam kaj ni všeč, kaj šele otrok. Pa je določene stvari vseeno treba opraviti – kljub joku. Pač hčerki dopustim, da pove, da jo strah, da je strašno, da boli. Ji pa povem, da bo hitro konec, da sem zraven nje, da jo držim za roko in da bo zato manj bolelo. Je pa pri dojenčku seveda to malo drugače.
AlenkaO, napisali ste, da je treba pomagati najprej sebi in da je treba odložiti najprej svojo lastno bolečino. Ne bi se mogla bolj strinjati. Samo ta proces je precej dolgotrajen, vsaj pri meni. To odlaganje bolečine pri meni še vedno traja in traja … Res je, kot pravite, da je jok zdravilen. Zdravilen je tudi pogovor s starši, ki so doživeli podobno izkušnjo, pogovor s partnerjem, pa tudi psihoterapevtom, vsaj moje izkušnje so takšne.
Tara2008, mama si mora vzeti čas tudi zase, za svoj košček časa, v katerem ni mama, iti sama s prijateljico na klepet, v naravo, v kino, na tek, kolo ali kam drugam, odložiti »breme« otrok, gospodinjstva, bolezni. Skratka popolnoma odklopiti in vse obveznosti vsaj za kakšno uro na teden preložiti na moža, mamo ali prijateljico. Kajti po tem, ko za nekaj časa popolnoma odklopiš svojo vlogo mame in greš od doma, se vrneš nazaj boljša, bolj prijazna, bolj razumevajoča mama in žena! Vsaj takšna je moja izkušnja.
Vse dobro vam želim,
tokrat nepodpisana
Pozdravljena “nepodpisana”,
hvala za vaš komentar in lepe želje! Med bivanjem v bolnici sem spoznala ogromno mamic z najtežje bolanimi otročki. Vse smo bile v težkih okoliščinah, vendar smo se razumele z malo besed in včasih tudi s tišino. Težko je namreč razumeti vso bolečino in strah, ko trepetaš za življenje svojega otroka, če tega sam nisi doživel. Nedavno je dojenček moje “bolnišnične” prijateljice umrl in ne mine dan, da se ne bi spomnila nanj oz. na njiju in se zraven spraševala zakaj… Težko je razumeti kako kruto je lahko življenje.
Sama sem vsak dan hvaležna, da se je vse izteklo tako kot se je, je pa res, da vse skupaj človeka izčrpa. Očitno je mati narava poskrbela, da nam materinska ljubezen daje moč, za katero niti ne vemo, da jo imamo.
Tudi jaz vam želim vse dobro oziroma vam bom zaželela le eno stvar, to je zdravje vaše deklice! Moje skromno mnenje je, da bodo naši otročki, ki so od rojstva naprej toliko pretrpeli, srečni otroci, saj je to najmanj, kar si zaslužijo!
Lep pozdrav in srečno!