Med.Over.Net

Zasvojenost in pomoč

Imate težave z zasvojenostjo ali kdo od vaših bližnjih? Potrebujete nasvet zaradi zlorabe alkohola, drog, iger na srečo, spolnosti, spletom ... Vprašajte in se posvetujte s strokovnjaki.

Odrasli otroci alkoholikov

Default avatar

moniq

Pozdrav.

Zanimajo me vaše izkušnje o tem, kako se prebijate skozi življenje ob dejstvu, da ste odrasli otroci alkoholikov? Ste si ustvarili svojo družino, imate svoje otroke? Kako vam je stekla vzgoja otrok, kje vidite težave, če jih? Vam otroci kdaj vzbudijo občutja, katera težko prenesete, jih ne vzdržite?

Povejte kaj o tem, prosim. Kje črpate svoje notranje vire moči? Kje imate ventil za svojo jezo, strah, sram? Ste zadovoljni v življenju ali kaj pogrešate?

Moniq
Default avatar

evita peronn

moja zgodba....oče alkoholik, maltretiral mene in mami, dokler ni mami kap, jaz pa sem odšla k taprvemu, ki stem ga spoznala...oče naredil samomor in jaz sem se poročila..- prezgodaj....ugani, kakšnega moža imam: istega, kot je moj oče: pijanec!
Poročena sem 15 let, imam dve hčerki, ki jim stalno opravičujem, zakaj atija spet ni doma, zakaj ati vsak popoldan spi na kavču, zakaj je ati včasih slabe volje...udaril me še ni....oče je mati tepel...vsaj to...slaba tolažba, kaj

tipična zgodba hčerke alkoholika, najraje bi si dala pištolo v glavo in pritisnila...pa ne smem, ker morem otroke spravit h kruhu.....ostali monovci...ne mi spet pridgat, kako naj grem stran od moža....
sem že prevečkrat slišala....

sovražim očeta, ker mi je pustil tako lepo doto.....
pri 35 letih se počutim stara

bravo ati! mami, počivaj v miru
Default avatar

moniq

Evita Peronn,
hvala za tvoj prispevek. Se mi lahko, prosim, oglasiš na zasebno sporočilo?
Default avatar

ninananaa

Živjo!
Tudi jaz sem otrok alkoholikov tudi sama sem doma šla čez celo kalvraijo..Sicer nekje do 10leta je blo vse super,lepo otroštvo,prekrasni spomini o slogi,otroških vragolijah nas otrok...Potem pa v bistvu ne vem zakaj,je najprej začel oče,kasneje še mama in vse je začelo it narobe.Začelo se je nasilje nad mamo,večni prepiri...uh groza,vsega je blo.Bratje so se poročili stran,jaz sem odšla v srednjo šolo daleč stran,da sem bila v internatu in moji starši sploh nikoli niso videli ne moje šole in ne internata.Imela sem štipendijo,med počitnicami delala in v bistvu nihče ni vedel od kod izhajam.Pri 15sem bila bolj samostojna kot so zdaj nekateri pri 30.Jaz pravim,da sem doma in še kasneje z enim fantom naredila življensko šolo...namreč ugotovila sem česa si v življenju ne bom nikoli dovolila..in tudi nisem.Sem mamica imam prekrasnega moža,ki ve da sem zelo odločna,samozavestna in si ne bom pustila težit niti kakršnega koli nasilja,imam podjetje,zaposlene...finančno čisto neodvisna,delam z ljudmi...najbolj pomembno pa je,da se srečna...že dolgo.Da sem ptica,ki svobodno leti,Obožujem svoje otroke in za te bi naredila vse,da bi se počutili varne in se bi vedno radi vračali k meni.Mož o.k....tudi,če se nekoč razideva zaradi bogvečesa...bom preživela.Mogoče je pri meni ostalo kot posledica to,da ne računam na nikogar,da se v prvi vrsti zanesem nase in da sem mačka,ki bo vedno preživela in šla naprej z dvignjeno glavo.Tudi,ko so bila tista težavna mladostniška leta...nikoli nisem naredila ničesar moralno spornega in imam sama pred sabo čisto vest.Prijatelji in znanci me vidijo kot en hrast....in ni daleč od resnice.Nikoli nisem marala pomilovanja,nikoli se nisem zgovarjala na starše,češ ,nečesa ne zmorem zato,ker so oni bili taki in taki...Pač take so bile njihove odločitve,moje so pa take in kljub vsemu sem jim hvaležna za vse kar so me naučili in mi dali...mnogim je bilo dosti huje..
Tekom let sem spoznala take in take ljudi...Take,ki bi me imeli za lepotni okrasek,take,ki bi me imeli za kraljični in mi kupili od hiše avta,zlata...do obrazov iz javnega življenja,ki so tudi taki in taki..:)..ampak jaz sem se odločila za svojo pot in to kar imam danes je moje in nihče mi ne more očitat ničesar in tudi plešem samo na svojo muziko:)
Tako da...kaj naj rečem,,,vse se da,če se odločiš it po svoji poti...mogoče bo težje in daljše je pa vredno.
Življenje je lepo..:))
Default avatar

minkarara

Tudi jaz. Ne rada se spominjam otroštva. Pijanci se mi gabijo. Ne pijem nič alkohola.
Končala faks, dobila službo. Odnosi pa mi ne gredo. Nimam prijateljev, nisem še imela resnega fanta. Otrok ne želim imeti.
Stara pa 35+.
Boli me to, ker se ne znajdem med ljudmi, nikomur ne zaupam, nimam prijateljev. In očitno bom vedno samska.
Default avatar

velikonasje

Moja zgodba se žal pridružuje tudi vašim. Stara sem nekaj čez 30 let, od doma živim že skoraj 10 let in sem srečna. Zgodba je bila pred nekaj leti nazaj še čisto drugačna.;
Preden začnem, bi rada samo omenila, da kljub težavam v naši družini, nisem imela pomanjkanja ljubezni… še posebej z mamine strani, od očeta pa sem jo dobivala večinoma preko mame… saj te ima rad, ne zna pokazat tega, se trudi, žal mu je, ponosen je nate…. Takrat, kot otroku so me te besede delno potolažile. Oče je v treznem stanju človek, ki mu ni para… dober oče, zanesljiv prijatelj,soliden mož in takrat sem bila vedno tako ponosna na njega, da bi to povedala celemu svetu. Zgodba se spremeni, ko se ga napije… postane žaljiv, vulgaren, se ponavlja, agresiven, žal je bilo prisotno tudi fizično nasilje… od zloma roke, počenih reber… takrat je bil naš dom Hiša groze in strahu. Še toliko huje je bilo tudi to, ker so vsi sorodniki z obeh strani alkoholiki. Na koga se obrnit? Kot otroku mi je bilo seveda težko velikokrat, ampak kasneje, ko sem odrasla, pa mi je postalo še težje. Od srednje šole dalje, sem se odločila, da vso svojo energijo dam v znanje. Učila sem se zelo dobro, kasneje vpisala na dober faks, ga končala v prvem roku. Super! Ampak nekaj je postajalo vedno bolj narobe… ko smo v srednji šoli začeli hoditi ven, takrat so meni popustile vse zavore. Čez teden, napetost v šoli in doma, v soboto, ko se sprostiš, pa začneš seveda premišljevat, kar te seveda razžalosti in potolče… in tako je postajal moj prijatelj, alkohol. Ni bilo sobote ali rojstnega dneva, slavja, kjer ne bi bila pijana. Drugače nisem več znala. Lepo sem se imela, samo če sem zvrnila nekaj kozarcev.
No, kasneje sem spoznala čudovitega človeka, s katerim sva še zdaj skupaj in pomeni mi vse. Začetki najine zveze so bili grozni, še posebej ko sem se preselila k njemu in to ne samo svojih oblačil ter stvari, ampak tudi vso tisto grozo in ranjeno dušo. Bilo je težko, ampak sprejela sem njegovo pomoč in po nekaj letih, sem prišla na pravo pot. Sicer je bil partner tisti, ki me je usmerjal, ampak vse ostalo pa sem morala narediti sama… boj je samo tvoj in nikoli ga ni konec… pride dan, ko tulim od joka, so pa dnevi, ko tulim od sreče… važno je le, da je dobrih dni, več kot slabih in za to se je treba vsak dan trudit. Žal, sam, drugi ti samo lahko pomagajo.
Domov se kljub vsemu rada vračam, a če je stanje slabo, se usedem in odpeljem v svoj varen in ljubeč dom. Zamera do mame? Seveda je, ampak skušam ji vsakokrat nekaj odpustit, čeprav še ona danes trdi, da imam vse te strahove in žalost namišljeno v glavi. Še vedno misli, da to kar se je dogajalo njej v našem domu, ni prizadelo mene, ker je bilo to med njima, ampak seveda to ne drži. Ne obsojam je… ni znala drugače. Jaz sem imela to srečo, da sem spoznala čudovitega človeka, ki me je znal usmerit. Ona je bila vedno sama v tem… jaz, takrat kot otrok, ji nisem znala pomagat… kako le. Zdaj ji povem, da jo imam rada. Oče še je vedno v izgovorih, da ne ve drugače, da se trudi…. madona, trudi se že 30 let.
Polagam vam na srce, vsi tisti, ki ste na slabi poti in ranjeni v duši, najprej poiščite pomoč… ni važno ali je to strokovnjak, bližnji, prijatelj, lahko tudi znanec… sam da daste to ven, potem se je treba nujno osamosvojit in začet živet svoje življenje…. Kot otrok ste živeli njihovo življenje, zdaj je samo vaše. Ta pot je težja, kot tista; ostati doma, se prilagodit, biti tiho, ampak na dolgi rok je pa ta prava… postali boste svobodni.
Vse lepo, in ne pozabit, Če nimaš sebe rad, ne moreš imeti tudi drugih!! Trezno naprej!!
Default avatar

upanje, moč in pogum da spremenim sebe

Podobna zgodba..
Brat in jaz sva imela na zunaj lepo otroštvo. Fotr se je več let psihično( videla sem tudi fizično, kadar je bil preveč nalit) znašal nad mamo, ki je od vsega hudega zbolela in umrla za rakom. Svoje odgovornosti seveda ni nikoli priznal, raje je ( tipično za slabiče) iskal napake v drugih in krivil lastne otroke, da smo krivi, da on pije in da mame ni več.
Imela sem sicer lepo otroštvo, ker se je znašal nad mamo, ne nad otroci. , Brat si je hitro ustvaril družino in pretrgal vse stike, jaz sem ostala z očetom, ki je vse, kar je počel mami hitro našel nov ventil za sproščanje -v meni. Spoznala sem moža, ki je imel skoraj identično zgodbo za sabo in hvala bogu sva si danes v veliko oporo.
Pri njih je bil tudi foter problem, maltretiral njega in sestro in mamo. Večkrat so morali bežati k sosedom, pri nas hvala bogu ni bilo treba, je pa foter imel take trenutke, da je mamo parkrat vrgel po stopnicah in podil iz hiše, ki sta jo skupaj ustvarila. Vedno pa se zjutraj ni spomnil ničesar..še danes ne vem ali se res ni spomnil, ali pa ni hotel. Je pa zato imel moralne mačke pri meni. Kadar se je natrklan prejšnji večer znašal nad mene, je zjutraj navsezgodaj potiho odšel.
Fotr je zdaj v penziji, v isti hiši ki sta jo sezidala z mamo živim skupaj z družino. Imava nevtralen odnos. Niti se ne kregava, niti posebej ne pogovarjava. Ve, da če kaj rabi, mi lahko kadarkoli reče, ampak ko pride natrklan se umaknem in imam mir. Moža se boji, točno ve, kako se mora obnašat, ko je mož zraven.
Tisti, ki vedo za preteklost in njegove grehe me včasih vprašajo kako lahko živim z njim. Pa jim rečem, da nimam problemov. Bog vse vidi in vse ve. Jaz verjamem da se dobro z dobrim vrača, slabo pa z slabim. Vrne se vse in vsi pridejo enkrat na vrsto. Bolezen, smrt, vest, ki peče...
Jaz sem očetu odpustila. Nisem pa pozabila.
Tisti, ki ne poznajo moje zgodbe, bi lahko rekli, da sem nehvaležna hči.Kot majhni otroci smo na lastne oči videli in prenašali obnašanje naših lastnih staršev. Danes vem, da drugače pač ni moglo biti. Človek, ki ni sposoben poskrbeti zase, ne more skrbeti še za nekoga drugega. Kot otrok nisem imela izbire, da se zaščitim. Pa danes? A bi morala pri 40tih prenašat njegove izpade samo zato ker piše na papirju da mi je fotr??! Niti njegovih,niti katerih koli drugih izpadov ni treba prenašat. Zato je tukaj IZBIRA. Možnost. Vzela sem svoje življenje v svoje roke. Hvala bogu, sem prišla z leti do spoznanja, da imam več možnosti kako se zaščititi. Umaknem se. Z samozadostnim pijancem pa res nimam kaj razpravljat. Kljub vsemu, mu pomagam kolikor lahko. Trudim se, da v miru sobivamo vsi skupaj. Na žalitve, provokacije se mi pa ni treba odzivati. Vsaka šola nekaj stane. In zdi se, da se na starost človek zave marsičesa.
Velik korak sem naredila, ko sem stvari enostavno "spustila". Ne spravljam se več na njegov nivo in ne žalim nazaj.
Vsakdo je odgovoren za svoje, ne drugo obnašanje in življenje. Rešujemo lahko le sebe, v red spravljamo sebe in svoje probleme, drugim pa POMAGAMO, vendar LE, KO NAS IN ČE NAS ZA TO PROSIJO.
Alkoholiki so reveži. Odvisnisnost je huda bolezen. Preden sem spoznala da iz tega dejstva izhaja tudi vedenje mojega očeta je minilo precej časa. Pomagali so mi tudi redni obiski srečanj skupnosti Alanon. Uro, datume in čas srečanj lahko najdete na njihovi spletni strani.
Ne vem, meni Alanon zelo pomaga, morda bo še komu