Ženski in Moški čvek

Zakaj se boji poroke?

Default avatar
Zdravo!
S fantom sva skupaj dve leti, jaz imam 28 in on 30 let. Sama imam občutek, da imava dobro zvezo, lepo se razumeva, v njem res vidim vseživljenjskega partnerja. Ves prosti čas skušava preživeti skupaj, dobro se razumem z njegovo družino in on z mojo, skratka, jaz res ne vidim nekih težkih frustracij. Seveda so občasni konflikti, ampak nič kar se z malo dobre volje ne bi dalo rešiti.
Za mene osebno nastane problem, ko začneva govoriti o skupni prihodnosti. Oba imava službe, nista idealni a sta redni dohodek, živiva zaenkrat še v vsak svojem najemniškem stanovanju. Rada bi, da se začneva pogovarjati o skupnem bivališču, otrocih, poroki... Sam pravi, da si vse to želi, vendar ne še sedaj. Fant bi rad še študiral po diplomi, delal kariero mogoče celo študiral v tujini... Nazadnje je svoje občutke, ko se pogovarjava o poroki opisal kot pred skokom s padalom: bi rad, te zanima kako je, ampak če se enkrat padalo ne odpre, si pa v riti, kaj pa potem? Mene je to sesulo... 2 leti sva skupaj, človeka si spoznal v tem času dovolj, da si ugotovil, ali ti ustreza ali ne, še posebno pri teh letih.
Ali res težim? Naj neham? Je problem v njemu, da ne bo nikoli pripravljen, ali v meni, da ne bo nikoli pripravljen z menoj? Včasih razmišljam, da rabi eno resno brco v rit - mogoče da zanosim. Potem bi se gotovo kaj premaknilo. Ampak če se odloči zame, bi rada, da se ker se želi, ne ker ima občutek da se mora. Ne vem, res sem zmedena.
Zmedena sem, res ga imam rada ampak to, da tako zablokira v pogovorih o tem, da sploh ne želi razmišljati o tem, me pa res spravlja v stisko.
Žene poročene, kako se je pri vas to odvijalo? Možje, kaj je bilo tisto kar je prevagalo in fantje, zakaj vas je tega tako strah?
Najlepša hvala za vsa mnenja!
Default avatar
Napiši razloge ZA in potem napiši še potencialne "pasti", ki iz tega izhajajo. Videla boš, da ni tako preprosto. Jaz človeka zelo dobro razumem. Predvsem pa, zelo nezrelo je razmišljati, kaj šele narediti kake brce v obliki "ups... je ratalo".
Default avatar
V tem je fora... Jaz vidim samo za, res ne vem v čem je keč. Kake pasti, pismo, če me ma tok rad kokr kaže? Daj, razsvetli me krentam, prosim.
Default avatar
neporočena je napisal/a:
Tale "razsvetli me" deluje zelooo sarkastično.
Default avatar
neporočena je napisal/a:
Sigurno ima neke svoje "dobre" razloge, da se ne želi vezati. Na silo ga res nima smisla "privezati" nase, ker se bo čutil ujetega in ti bo vračal vse drugo, kot pa ljubezen.
Vsak se boji le svojih spominov in tega, na kar ga poroka asociira.

Vprašaj ga, kaj mu poroka predstavlja in kakšne misli se v njem prebujajo....
Default avatar
On (še) ni tam, kjer si ti, zelo preprosto. Lahko bi bilo tudi obratno.

Ali kdaj bo tam, kjer si ti (in to s tabo), pa ne ve nihče. Dve leti se meni ne zdi neka blaaaaaazno dolga doba. Moraš pa seveda spoštovat njegova stališča.
Default avatar
Ne misli resno s tabo, pušča si "rezerve", če bo s katero drugo mogoče "nekdaj v prihodnosti",pa tudi takrat verjetno ne z "žensko trajnico", zato mu odgovarja, da je v "nedorečeni zvezi" s tabo, ko je vse nekako "v luftu", nič dogovorjeno, ko te lahko jutri teoretično "povsem legitimno pusti" (zaradi druge, lepše, mlajše??). Glede na razhajajoče želje in molk, imata težave v zvezi. Ti mu daj možnost izbire: ali s tabo resno mislili ali pa naj gre, ker imaš ti pač drugačna pričakovanja od moškega (poroka, družina, otroci...). Potem pa se naj odloči.
Mojega hudiča sem prodal svoji duši.
Default avatar
Predlagam, da zanosiš. Tako boš najhitreje izvedela, in garantirano te ne bo zapustil..
Default avatar
neporočena je napisal/a:
No nisem poročena, mogoče nisem primerna da odgovarjam.. vseeno.. zelo dobro poznam dva takšna fanta in tako dobro mislim da poznam to filozofijo, da sem jo sprejela za svojo lastno, da si sploh ne želim več biti z nekom, ki bi se slučajno hotel kdaj poročiti.
En je moj bivši, drugi je njegov prijatelj. Njegovega prijatelja je pustila punca, pri naju je bivši pustil mene. Pa niti ni šlo za poroko, ampak za to, da se skupaj vseliš in začrtaš dolgoročne plane, da združiš finace in se odločaš za družino. V bistvu je šlo za trmasto vztrajanje v trenutni situaciji, ko ti nič ne manjka in ti ni treba za nič kaj skrbeti, ko imaš neko službo in pač ustaljen način življenja, ki ga v poznih dvajsetih že zavzameš, kamuflirala pa sta to s premalo financami?, s tem, da je treba končati študij? (šlo je za podiplomski), da je potem konec sveta, ko se enkrat vežeš? imaš otroke-to je pa sploh obupno, ker moški takrat več ničesar ne more in ne sme.
Prepričana sem, da ni šlo za to, da bi si puščala odprta vrata in čakala na boljšo, lepšo , mlajšo, po več letih, smo vsi samski. Punca teg aprijatelja se je spraševala isto, ali naj ga poslili z otrokom- če bi se to zgodilo, bi stvar vzel tehničarsko in resno..potem ga je v mešanici obupa in brezbrižnosti, odpuščanja in jeze-- pač pustila.
Midva z bivšim sva ostala prijatelja, dosti se slišiva, dosti ubjokujeva kruto usodo, kako sva brez denarja in samska in bedan in patetična; da bi ibla skupaj, si ne želi več nihče od naju. Delava pa plane, da bova cimra v starostnem domu takrat nekoč... ccccc
Mogoče boš, če boš nehala ihtavo vrtati vanj s poroko, ga prepričevati, siliti naj ti pove razloge, (ki ti jih je mimogrede zelo dobro povedal, moj bivši ni bil toliko, da bi to tako rekel, vedno ej nekaj slepomišil, in to počne še sedaj, če ga vprašam, zakaj pravzaprav sva se že razšla--), če boš umirjena in topla in ženstveno materinska, bo spričo tega mogoče spoznal, da si kot njegova mati, da si želiš pač neko stalnost, da hočeš njegovega otroka, kar je navsezadnje moškemu vseeno kompliment--da bi rada bila preprosto z njim, da imaš zadosti iskanja, in se bo te umirjenosti nalezel sam in te poročil, ko tega sploh ne boš več pričakovala. Po drugi strani je možno, da se bosta razšla naslednji teden in bo čez tri dni spoznal novo in se poročil z njo v pol leta. Samo tega jaz ne bi jemala za dokaz, da s tabo ni mislil resno. Moški so bolj tipi trentutka, takih planov nimajo radi. S poroko si marsikdo predstavlja navezo z njeno žlahto, posebno z njeno vsilijivo materjo in celo katatastrofo, sploh pa še da je takrat konec seksa... da torej postanejo sv jožefi-- naj to še boom prosim pokomentira-- cccccc
Aja in še nekaj, tak tip človeka tudi ne mara ultimata, pa saj ga tudi nisi posobna dati..

Koda: Izberi vse

"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i]
[sup]france balantič [/sup]
Default avatar
neporočena je napisal/a:
Se bojim, da ti ne bom mogla pomagat. Za razliko od katenjke, sem bila jaz vedno tista, ki sem zapuščala svoje partnerje, pa niso imeli pomislekov, ali bi živeli skupaj z mano v istem gospodinjstvu, jim to ni bilo odveč.
Ne vem, mogoče pa sem jaz spoznavala drugačne tipe ljudi.
Default avatar
A ni škoda, da se tako idilo kvari z nekimi banalnimi zahtevami po poroki? Vedno znova se čudim ženskam, ki so zaradi nekakšnih formalizmov pripravljene uničiti razmerje s svojimi ljubljenimi.
Default avatar
Uh, za ultimat mislim da situacija (še) ni zrela. Malo tudi zaradi tega, ker dve leti tako kot je napisala ena zgoraj res še ni tako dolga doba, malo tudi ker nimava ravno 40 let. Ampak vseeno... Pismo no, saj ne grizem. Pa ko bi imel vsaj kaj konkretnega...
Eh, verjetno bom res naredila tako, kot je nekdo napisal zgoraj: pustiti vse skupaj hkraju. V bistvu, ravno sedaj ko se moram preseliti in on seveda ne reče nič da bi skupaj kaj razmišljala, bom iskala sobo samo zame, tako da bo meni ustrezala in se nanj ne bom preveč ozirala. Če želi študentsko varianto, potem jo lahko furava dva in če jo, potem jo dajva v celoti. Mogoče sem malo žleht, ampak me je kar razjezil, ker ravno včeraj je prijavil, da naslednjih 5, 10 let še ne razmišlja o tem. Ja? In zakaj je potem sploh z mano, iz dolgčasa? Da se ma kje zastojn poseksat? Joj me je razjezil...
Včasih se mi zazdi, da imajo tipi res kable do Argentine.
Default avatar
Katenjka je napisal/a:
Sedaj vem zakaj tako mal spiš....... da te ne ukradejo :)

Kaj bolj preciznega kot je Kat. napisala ne bi mogla slišat tako da.... ni kaj dodat, razen to bi še poudaril, da moški pač ne delamo takih dolgoročnih načrtov tako kmalu kot dekleta, sploh dokler se nam dozdeva, da je še cel svet naš....
********
Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš.
(Galvin K.)
Default avatar
neporočena je napisal/a:
Se mi zdi, da ne bo glih zastonj...he,he,he
********
Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš.
(Galvin K.)
Default avatar
Fotrov sine je napisal/a:
Ženska pa se ob takem mnenju sprašuje, zakaj hudiča moški ne more opraviti tega formalizma in me spravlja v dvom, zaradi česar je potem zveza ogrožena. :)
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar
Sebe definiraš kot "neporočeno", To veliko pove o tem, kako se vidiš, koliko ti je poroka pomembna in kako te definira (opredeljuje kdo si).

Tvoja dilema mi je nekoliko znana. Tudi jaz sem se soočila s tem, da se moja domnevna duša dvojčica ni želela poročiti, in tako kot tvoj tip je tudi moj zelo natančno specificiral: ne, da se nočem poročit, ampak ne še zdaj. Zakaj ne še, je bilo pa meni zelo zelo težko razumeti. Še težje pa, kaj bo čez nekaj let drugače kot je zdaj.

Živela sva skupaj, bila sva kot rit in srajca, narejena eden za drugega, o otrocih nisem razmišljala (nisem ravno materinski tip, tako da sem se tega lotila bolj pozno). Da bi ga z nosečnostjo izsiljevala, mi ni prišlo na kraj pameti - ni v mojem stilu.

Zadeva je bilo nekaj časa zelo hudo jabolko spora, Popustil ni nobeden od naju. To je trajalo zelo dolgo, več kot leto intenzivno, vendar zametki so bili že "prej", tako da je bila zadeva v zraku ene tri leta Najdlje kar sva prišla, je bilo to, da je predlagal, da se zaročiva, z neko dolgo zaroko (brez dogovora o tem, kdaj bo poroka). To zame ni bila sanjska ponudba, tako da se niti ne spomnim, kako sem se odzvala.

Tako kot vsaka zaljubljena ženska, ki sanja o poroki, sem si jaz predstavljala zaroko zelo romantično. In res je izbral poseben trenutek in posebno lokacijo, pa vendar je bilo vse skupaj bedno, ne romantično. Prav videla sem, da mu je vse skupaj odveč, da veselja ne more deliti z manoj, da se mu je skoraj odvalil kamen od srca, da je to mimo. In takrat se mi je končno posvetilo, da je brez veze vztrajat in silit nekaj, kar očitno ne gre. Živela sva skupaj, delila sva si življenje, imel me je rad, jaz njega. Aranžma je bil zame nekoliko "problematičen", ampak sem pri sebi razjasnila, da ga zaradi tega nisem pripravljena pustiti. In tako sem opustila idejo o poroki.

Ugotovila sem, da nisem jaz tista, ki postavlja ultimate (tako kot ti, sem tudi jaz mislila, da imam to možnost...), ampak da sem v bistvu pred zidom sama: ali sprejmem, kar mi je pripravljen ponuditi, ali grem. Pravljice v nobenem primeru ne bi doživela, ker četudi bi vztrajala s poroko, bi bilo to bedno. Tista zaroka (oziroma njegova reakcija pri tem) mi je dala vedeti, da bom razvrednotila vse, v kar verjamem, če bom poroko izpeljala kljub njegovim zadržkom. Vedela sem, da to ne bi bilo prav. Da bi to željo moral čutiti tudi on.

In ko sem jaz postavila križ čez poroko, je počasi on začel "osvajat" idejo. Nekaj kolegov se je poročilo, drugi so imeli že dva otroka, tudi on je začel razmišljati o otrocih (jaz niti ne), najin "status" je postavl problematičen, pa tista zaroka ga je tudi prepričala, da to ni tak bavbav. Skratka, nekaj mesecev po zaroki je bilo, kot da bi se enega dne zbudil in ugotovil, da ne ve, česa se pravzaprav boji, in da je v bistvu to dobra ideja. Mene je do takrat vse skupaj že minilo ... in je bilo v bistvu že prav hecno, da ko se je on zato ogrel, se je meni zdelo že brez veze.

Zgodba moje sestrične je nekoliko drugačna. Tudi njen tip se je "upiral" poroki. Začela sta hoditi zelo mlada, vztrajala je z njim skoraj desetletje. Ko si je uštimala stanovanje in se on ni želel preseliti k njej, se ji je končno posvetilo, da problem ni zgolj poroka, temveč tudi vse drugo.., pa ga je dala na čevelj. Če mene vprašaš, eno desetletje prepozno...

Moj nasvet je naslednji: ne delaj neumnosti s podtikanjem otrok. Otroci so velik izziv za partnerstvo, ki že dobro funkcionira in ne rešilna bilka, ki naj bi partnerstvo šele postavila na prave tire.
Poroka je le dodatek k vsemu - kot češnja na torti, ne bistvo. Mislim, da sem jaz to dojela šele pri tisti ponesrečeni zaroki. Meni se zdi pomembno, da razmerje napreduje. Delat velike načrte o bajti, poroki in otrocih, lahko prestraši marsikoga in prispodoba tvojega fanta s padalom gre prav v to smer - da ga je strah.
Ne vem sicer, kako vidva živita, v dveh najemniških stanovanjih. Predstavljam si, da kakšno noč preživita pri enem ali pa pri drugem. Jaz bi delala na tem. Več noči skupaj. Vikend skupaj pri enem ali pri drugem in potem enkrat predlog, da se preselita skupaj - v končni fazi to ni poroka. Če se padalo ne odpre, gresta spet vsak v svoje stanovanje. Lahko na začetku tudi ne "odpovesta" najema drugega stanovanja in to storita šele mesec ali dva kasneje, ko bo videl, da "gre".
Default avatar
Fotrov sine je napisal/a:
Za nekatere to ni formalizem, ampak zgolj naslednja "stopnja" pri razvoju odnosa.
Default avatar
Pandora1 je napisal/a:
Moški ponavadi ne damo kaj dosti na te romantične zgodbice in ideje o poroki, kot neki potrditvi ljubezni. Poroka je le neka ceremonija, nek običaj, ki v resnici nima kaj veliko veze z ljubeznijo in skupno srečo. Razen, če svoje lastne sreče ne pogojujemo s poroko.
Default avatar
Robi... je napisal/a:
Točno!
Default avatar
Fotrov sine je napisal/a:
Če ji toliko pomeni, čeprav banalno: zakaj ne? Je tvoja ljubljena in tebi to predstavlja samo formalizem.