Imamo sina, pri 30-tih letih. Doma, večino dneva prespi. Ker nima kaj delat.

Najprej vas lepo prosim, da ne utrujate, da ga nismo vzgojili.

Imel je punco, z njo hodil 6 let pa sta se razšla. Kasneje je imel še ene dve zvezi, taki za eno leto. Prav nič se nismo vtikali, vsako lepo sprejeli.
Imel je avto, dober avto pa ga je razbil po svoji krivdi. Kazni take, da je delal pol leta samo za to, da je vse poplačal. Zdaj je izgubil še službo.

Kaj naj naredimo z njim? Mi verjamete, da mi gre tako na živce, da ga komaj gledam? Na cesto ga ne moremo porinit, da bo klošaril?
Vsake toliko časa se mi zasmili – v resnici pa si tako želim, da bi izginil od hiše! Ima 30 let!! In je brez vsega, nič od njega! Druži se samo s starejšimi tipi, ki osamljeni popivajo po zakotnih bifejih.

Z možem se prepirava. Ker mu perem in kuham. Sva nervozna, čeprav bi lahko končno živela v miru, kam šla.
Kaj bi vi naredili?

Veliko je takih in podobnih zgodb,žal ti ne morem svetovati.
Želim ti mirne živce,in pazita nase z možem,kajti zadeve pridejo in grejo……..

Nekaj užitkarstva je na vzgoji in na videnih vzorcih.

Je pa “zadeva” res zajebana.

Kakšen poklic ima?

Za zacetek mu daj delo. Pravis, da nima kaj delati… seveda ne, ker mu nudis popoln servis. Naj sam skrbi zase, si pere, lika, prispeva k stroskom, prehrani. Ocitno nekaj denarja se ima, ce popiva naokoli. Lepo se usedite in pogovorite, da pricakujete od njega aktivno iskanje zaposlitve in v doglednem casu odselitev na svoje.

Najvecjo napako delas s tem, da se obnasas do njega kot do otroka. Morala bosta malo bolj na ostro, sicer bo v hotelu mama do smrti.

težko je tu svetovat,ker je tvoj otrok.Točno vem kako se počutiš.Moj sin je priden,delaven ampak sta s punco škrtuha.Vse mi porabita,karkoli kupim in me to zelo moti.Meni 3 pokojnine niso dosti za njih.

Probajte mu še vi poiskati kako delo,mogoče ga boste prej našeli.Na cesto ga dat, bo težka.Na koncu bosta vidva usrana ne on. Otroci samo koristijo,ko pa enkrat ne moreš več dati ali nočeš te briše z seznama. jaz sem videla že marsi kaj do zdaj.Žalostno je to,zelo zalostno.

Njegova družba pove veliko o njem – kam tone… k pijančkom. Ja kot mati tega ne bi gledala oz. bi hotela, da se kaj spremeni in konec! Saj je tvoj sin! Če bi našel dekle, bi ga lahko rešila iz tega, samo če nima niti avta, da bi jo odpeljal na zmenek ga bo težko katera vzela za svojega. Glede službe bi tudi ne glede na vse lahko dal kaj od sebe. Stanujem na območju z eno največjih brezposelnosti v Sloveniji, pa vidim, da mlajši prej kot slej dobijo neko delo, včasih se je pač treba viditi v eno smer čez 60 km, ampak očitno to sprejmejo.
Predvidevam, da imate hišo in če jo imate je kar nekaj za storiti. Naloge, za katere bi jaz posrbela, da jih ima:
– vsak dan mora delati vsaj tri ure intenzivno – vsak dan posesati celo stanovanje- da je, čisto, ampak vseeno,
– pospraviti en prostor v hiši, ali kaj okoli hiše,
– tudi likati, kuhati in prati – nauči ga vse!!!!,
– kaj pa vrt???
Poleg tega naj bo aktiven iskalec zaposlitve. Če ne drugače naj gre kam pomagat na črno – npr. na kakšno kmetijo, za male pare, pa za male pare dokler ne bo vsaj za kakšen avto. Takšno delo naj si najde čimprej, obveznosti pa mora kljub temu odravljati tudi doma.
Če ne bi hotel sodelovati, bi mu dala čas, da si najde stanovanje in gre. Sin gor ali dol. Zapomni si: Zdaj je na tebi ali boš sina uničila ali ga vzgajala! Si na tem ali bo tvoj lastni sin postal klošar in se zapil in uničil življenje ali pa bo brcal in vsaj nekaj naredil iz svojega življenja.
Kje je pa oče, da udari po mizi???

Sin ima 30 let! Kako naj mama vzgaja odraslega človeka?

V zelo hudi situaciji si.Pred nekaj leti je gotovo bil fant “ok” in na to karto zaigraj.Ko veš kdaj “prileze” iz svoje sobe, imej pred sabo album slik in pripravljeno kavico.Povabi ga,da sede in čist mimogrede listaj po albumu in ga spominjaj, kakšen je bil takrat in takrat,kako smešen dogodek je bil,kako rada ga imaš, itd.Imejta sproščujoč pogovor, potem pa reci,da se slabo počutiš in kako težko ti je.Morda spet prebudiš dobro stran v njem in tako nadaljuj počasi.Vsak dan in začel se bo vračati.Pomagal ti bo, odnesel smeti,šla bosta skupaj v trgovino,itd.Tvoj mož naj išče kakšen nasvet pri njem, morda v vezi njegove izobrazbe.Važno je,da ga vključita nazaj v normalno življenje.Da se to,le veliko,veliko potrpljenja in volje bo treba.Držite se!

Pošlji ga k psihiatru. No, nekako ga pregovori, da bo šel. Imam enak primer v žlahti, zato vem, o čem govoriš. Zdaj fant hodi na terapije in je veeeeliko boljši.

Star je 30 let! Pahni ga čez prag in naj končno začne živet. Pa v začetku magari kot klošar, če bo hotel živet bolje, bo pomigal, če ne pa …. njegova izbira. Imaš vso pravico, da ga naženeš in ne dopustiš, da se gresta “mama hotel”.

Tudi pri nas je bilo podobno, le da je bil fant malo mlajši. Vse dneve je čepel za računalnikom, naredil je le tisto, kar si mu trikrat rekel. Nobenih načrtov, nobenega druženja s prijatelji, nobene želje, da bi dokončal šolo. Potem pa je dobil službo (slabo službo za minimalca), in od tedaj je dobesedno “zacvetel”. Vključuje se v družbo, ima načrte, kupil si je avto, vidi delo tudi doma. Čeprav je šola še vedno na stranskem tiru, sem zadovoljna. V službi mu nalagajo vedno odgovornejše delo, zato bo enkrat zagotovo ugotovil, da bi mu tudi končana šola koristila. In takrat bo lahko tistih nekaj manjkajočih izpitov zaključil tudi izredno, saj bo imel denar in voljo.

Pridružila bi se mnenju pred menoj, da fanta nikar ne pustita. Pri vseh svojih znancih omenita, da išče službo, in ni vrag, da bi se nekaj ne našlo. Zagotovo ne bo kar prva služba z njegovega področja izobraževanja, ampak kakšni komunali ali gradbenemu podjetju se lahko vedno pridruži. Morda kakemu obrtniku za občasno pomoč, morda dobi delo v proizvodnji. Nekaj, kjer bo med ljudmi in kjer bo vsaj malo zaslužil, si ponovno kupil avto (tudi za 1000 eur že dobiš čisto spodoben avto).

Kot drugo pa bi te vprašala: zakaj ne moreta vidva z možem kam iti? Zdaj, ko imata nekoga doma, bi vidva še laže šla na kakšen izlet, morda za vikend v toplice.Če si lahko privoščita, pa lahko tudi za en teden kam dlje (Egipt, Turčija, …)- V času, ko vaju ne bo doma, bo sin primoran sam poskrbeti zase, si skuhati, oprati, pospraviti, morda pripelje v hišo kakšno dekle.

Veliko stvari se je naredilo v kratkem času, pa še izguba službe, sin je totalno zabredel in je najverjetneje popolnoma brez volje do življenja. Potrebuje pogovor , pozornost nekoga in to išče na napačnem kraju v gostilni.

Jaz bi ga na vašem mestu lepo postavila pred dejstvo, da si v kratkem času poišče novo zaposlitev, da pomaga pri opravilih doma, popravi kakšno stvar, prebeli kaj na novo, postavi kakšno stvar na novo, pomaga pri urejanju okolice, skratka zaposlite ga , da ne bo tako depresiven in da se bo čutil koristnega.

Zakaj mu perete? Saj si je zmožen sam, ima pisan čas, tudi skuha naj on kdaj namesto vas kosilo, večerjo. Vidva z možem pa si privoščita kakšen oddih izlet.

Glede na to da je mlad fant si lahko najde kakšno priložnostno delo dokler se ne najde kakšna redna služba. Naj razmišlja tudi o odhodu v tujino, glede na to da še nima družine, ga pri tem ne ovira ničesar.

ja in ti misliš, da punce prav čakamo na enega zaležanca, ki ga je treba reševati?

ne zapustite ga…Pogovarjajte se z njim, pogovarjajte se z znanci….nekaj verjetno zna delati…
ima poklic….za začetek bo slabo, a enkrat se mu bo odprlo….Je v stiski in še ljudje iz slabe družbe slabo vplivajo naj….nikar ga ne zapustite…Upanje ostane..

S tujim kur*em po koprivah mahat ni težko, a ne? Bi svojega otroka pahnil-a čez prag, pa magari če bo potem klošaril? Pa ne podpiram 30-letnih brezdelnežev, ki uživajo v hotelu mama.

Sin ima 30 let! Kako naj mama vzgaja odraslega človeka?[/quote]

Kar se ni naredilo v mladosti, je potrebno narediti v starosti, če ta 30 letni moški živi pri njih. Ali kako? Mu zdaj ko je star 30 let več nič ne sme reči??

To pa mora biti res en levak. Naženi ga delat na avstrijska posestva.

Pred par leti bi napisala, da ga vrzite iz hiše in naj gre delat.
Danes so pa čisto drugi časi.
Ne vem, koliko volje za sodelovanje ima mož … ampak vsekakor morate narediti en nov načrt sobivanja. Sinu razloži, da ni več otrok in da je v vaši skupnosti dobrodošel izključno kot odrasla, samostojna oseba, ki nekaj prispeva v skupnosti. Ker je doma, lahko kuha (tudi če sta vidva oba v penziji), pere, lika, briše prah in podobno. Zdaj bo pomlad in čas za osvežitev, obnovo stanovanja … Naj se ponudi ostarelim sosedom, da jim bo preštihal vrt in podobno … Malo ga spodbujajta pri tem, mogoče celo ti ponudi njegove storitve sosedom in ga potem “prosi”, če jim gre pomagat, ker ne zmorejo.

Zakaj si vidva ne moreta česa privoščiti? Ker imata še vedno stroške z njim? To mu povej!!! Vendar ne kot očitek, kot dejstvo. Veliko otrok ostane finančno prisesanih na starše vse življenje (ne v tako očitni obliki kot trenutno tvoj sin) in jim je to čisto samoumevno. Meni se zdi prav, da se to izpostavi.
Če imata denar za dopust, pa pojdita! Mogoče mu bo pa ravno zaradi tega postalo jasno, da mora kaj postoriti po hiši in koliko dela je s tem.

Zakaj pa ne ? Ker je resnica ?

Napaka je že to, da nima nič za delat….Kot, da doma res ni nič za delat…..Oče ima prav, le mati je preveč zaščitniška.

S tujim kur*em po koprivah mahat ni težko, a ne? Bi svojega otroka pahnil-a čez prag, pa magari če bo potem klošaril? Pa ne podpiram 30-letnih brezdelnežev, ki uživajo v hotelu mama.[/quote]

Jaz niti v takem primeru lastnega sina ne bi pahnil čez prag. In tako bi naredil ŠE eno napako.

Zakaj pa ne ? Ker je resnica ?

Napaka je že to, da nima nič za delat….Kot, da doma res ni nič za delat…..Oče ima prav, le mati je preveč zaščitniška.[/quote]

Mene sta moja starša čisto lepo vzgojila, pa sem pred leti, ko sem po večletnem hudem mobingu izgubila službo (katerega se sploh nisem zavedala in sem poleg delodajalca tudi sama sebe psihirala), potem se mi je še v privat življenu zgodilo nekaj hudih stvari in sem padla v tako depro, katere se spet nisem zavedala, da sem se par let pobirala in teh par let moj mož in otroci niso imeli nič od mene! Mrtvak pri živem telesu!

Zakaj pa ne ? Ker je resnica ?

Napaka je že to, da nima nič za delat….Kot, da doma res ni nič za delat…..Oče ima prav, le mati je preveč zaščitniška.[/quote]

Mene sta moja starša čisto lepo vzgojila, pa sem pred leti, ko sem po večletnem hudem mobingu izgubila službo (katerega se sploh nisem zavedala in sem poleg delodajalca tudi sama sebe psihirala), potem se mi je še v privat življenu zgodilo nekaj hudih stvari in sem padla v tako depro, katere se spet nisem zavedala, da sem se par let pobirala in teh par let moj mož in otroci niso imeli nič od mene! Mrtvak pri živem telesu![/quote]
Tvoje življenje je odsev tvoje vzgoje.

Biti brez samozavesti, ni odsev lepe vzgoje.

Lahko je reči “vrzi ga čez prag”, ko en gre za vašega otroka, ampak nekega tujega…

Strinjams e s tistimi, ki pravijo, da je treba tega sina zaposliti.
Draga avtorica, živite skupaj in s tem ni nič narobe, narobe pa je s tem, da mu ti služiš kot all inclusive hotel.
Vsedite se za mizo in se temeljito pogovorite. Prosim, iskreno in brez obtoževanj, izključite vsa čustva in vključite dejstva! Sinu razložita, da razumeta, da je brez službe, ampak da če že živite skupaj, morate vsi skupaj delati v dobro skupnosti. Torej, če sta vidva v službah, potem naj sine nared domača dela, če sta vidva tudi doma, si delo razdelite, magari si napišite seznam in urnik – ja, vem,d a se to bedasto sliši in da nam vsem nek notranji glas govori, saj nisem tal bedak, ampak verjemi, da je stvar 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} drugačna, če jo daš na papir!
Torej, moj nasvet je, da aktivirajte sina, predramite ga, odtrgajte ga oz te njegove melanholije. Čim se bo vključil v družinsko življenje, čim bo postal bolj aktiven, bo imel tudi več volje in energije, da se spravi na lastne noge.

Jaz bi definitivno naredila tako. Postavila pravila, zahtevala da sodeluje pri vseh opravilih in zagrozila, da če ne, se pa lahko spoka. In držala bi se dogovorjenega!

Veš, kaj bi jaz storila na tvojem mestu? Poslala bi ga na počitnice. 14 dni, nekam daleč, po možnosti z letalom. Brez obsojanja, brez teženja, povedala bi mu, naj izkoristi ta čas, ko bo sam, naj premisli o vsem skupaj. Ko se bo vrnil, pa se bomo resno pogovorili kako naprej. Če še ne bo našel službo, bo delal vsaj doma.

Včasih človek potrebuje brco, da se zmiga. Ne podpiram tega, da ga vržeš čez prag, to je zadnja možnost če se res ne bi dalo mu nič dopovedat. Človek je bil 30 let v redu, osnove so dobre, samo pomoč potrebuje. Potrebuje novo okolje, nove ljudi okrog sebe, zato potovanje. Da se “zbudi”.

Mene sta moja starša čisto lepo vzgojila, pa sem pred leti, ko sem po večletnem hudem mobingu izgubila službo (katerega se sploh nisem zavedala in sem poleg delodajalca tudi sama sebe psihirala), potem se mi je še v privat življenu zgodilo nekaj hudih stvari in sem padla v tako depro, katere se spet nisem zavedala, da sem se par let pobirala in teh par let moj mož in otroci niso imeli nič od mene! Mrtvak pri živem telesu![/quote]
Tvoje življenje je odsev tvoje vzgoje.

Biti brez samozavesti, ni odsev lepe vzgoje.[/quote]

Zelo se motiš. Sem zelo samozavestna oziroma bom rekla, imam zelo dobro samopodobo in sem močna osebnost. Da se človek zlomi, ni treba, da je šibek in nesamozavesten.

Preden butaš ven iz sebe neumnosti, daj se malo izobrazi.