Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

Lahko dojenčka z nošenjem razvadiš ali ne??? Večna dilema!

Default avatar

ena_mamica

Danes sem debatirala s kolegico in res ne vem več, kaj naj si mislim, komu naj verjamem... ona ima 3 tedne starega fantka, mi pa skoraj tri mesece staro punčko. In ona meni razlaga, da njen cele dneve lepo priden in tiho leži v košari ter gleda okoli, joče samo, ko je lačen, takrat se pocartata, podreta kupček in on spet dalje pridno leži v košarici, čeprav podnevi skoraj nič ne spi. Ona trdi, da ga je tako navadila že v bolnici, in sicer tako, da se ni vedno takoj odzvala na "mrckanje", ampak samo ko je bil lačen in je res fejst jokal.
Naša je seveda čisto kontra...(kako je bilo prve dni v bolnici, ne vem več čist točno, spomnim se, da je v glavnem večino časa spala, jokala pa v glavnem takrat, ko je bila lačna). Zdaj, ko čez dan ne spi več, kakor hitro odpre oči, ni šans, da bo sama ležala in gledala, začne jokati in to vedno glasneje, tako da jo je pač treba vzeti in pestovati, dati čaj, malo nositi okoli, da gleda... Kmalu po rojstvu je dobila tudi krče, ki so še kar prisotni in joče tudi zato, ker jo pogosto čez dan zvija, zvečer pa še t.i. "kolike" (ko joče, ker je utrujena). Ampak tudi, ko nima krčev, je zelo težko doseči, da bi sama sedela v lupinici ali nekje ležala in mirno gledala okoli. Za nekaj minut sicer leži na kavču pod vrtiljačkom, to ji je res full zanimivo, ampak se hitro naveliča. V lupinici ima tudi igračke na ročaju in jih gleda, ampak za zelo kratek čas, pa še to samo, če je res dobre volje in da sem čisto blizu nje (če grem samo na wc, je že jok in stok na ves glas!). Smo ji kupili avtomatski gugalnik in je not jokala, čeprav ji guganje zelo paše (če jo pogugamo v lupinici, takoj utihne).

Zdaj sem seveda rahlo zmedena.. vsi strokovnjaki trdijo, da otroka do enega leta starosti (sploh pa le par mesecev starega) nikakor ne moreš razvaditi ali na kaj navaditi, ker z jokom samo izraža potrebe ali bolečino (že v šoli za starše so nam to skos poudarjali, da dojenčka ne smemo pustiti samega, ko joče, ker nas vedno za nekaj prosi, kar raabi). In ena psihologinja je celo napisala, da če dojenček hoče le to, da ga nosimo in z njim hodimo okrog, to pomeni potreba po gibanju, gledanju okoli, da si krepi mišice (da hitreje drži glavico pokonci), razvija možgane (gleda okrog) itd. Skratka, karkoli dojenček hoče (pa če tudi samo to, da vstaneš s kavča in hodiš, namesto da sediš) je to zgolj njegova potreba in jo moramo izpolniti, ker drugače otroku škodimo, ga omejujemo. Kaj pa potem ta mali od moje kolegice, ki večino dneva lepo priden preleži v košarici in gleda okoli, kar pač vidi iz tiste košarice? A bo zato imel manj razvite možgane, manj okrepljene mišice itd.? Naša sicer že čist normalno drži glavico pokonci, jo dviguje, med "pasenjem kravic" se dviguje na komolce in gleda okoli ko velika, res je močna, ampak ne vem, ali ima to kaj veze s tem, da jo precej nosimo in se s tem dosti giblje?


Kaj pa menite ostali tukaj?
Default avatar

zefi

Jaz se strinjam s tabo!!!
Default avatar

Hja ...

... večna dilema in nanjo lahko odgovori le izkušen starš, pri čemer pusti svobodno voljo izpraševalcu.

Po štirih otrokih sem za to, da se na potrebe dojenčka odgovori. Varnejši, kot se bo počutil in bolj povezanega, kot se bo počutil s starši (ki odgovorijo na njegove potrebe in jih zaznajo), prej se bo od staršev z vso samozavestjo in voljo do življenja odlepil. Pri tem dva nista ista. potrebe niso iste. Naš prvi je težil non stop. Četrti ležal v košku in zadovoljno spal. Prvi se še zdaj ne more in ne more odlepiti, četrti pa kar kriči po samostojnosti. Prvemu nisem znala prisluhniti, sem ga nosila preveč, nikoli ne bom vedela.

Najbolj si mora zaupati mama tisti hip, ko odgovarja otroku. Za nazaj ne bo popravnega izpita.
Default avatar

kača...

mislim in vem, da otroka že pred 1 letom lahko tako razvadiš in razcartaš, da si mu potem suženj.

prvega smo tudi mi, ostala dva pa več ne.

torej vzami zlato sredino, ne preveč in ne premalo cartanja.
Default avatar

pikapoka pik

Kolegici svetuj, naj preventivno pelje svojega fantka v razvojno ambulanto, saj imajo lahko otroci s takimi "simptomi" lažjo obliko celebralne paralize, zaradi poškodbe pri rojstvu.
Default avatar

ena_mamica

pikapoka pik je napisal/a:
Kolegici svetuj, naj preventivno pelje svojega fantka v razvojno ambulanto, saj imajo lahko otroci s takimi "simptomi" lažjo obliko celebralne paralize, zaradi poškodbe pri rojstvu.
je bil rojen s CR, tako da med rojstvom poškodovan ziher ni bil...
Default avatar

veter_02

Mozno, da je od kolegice dete malo drugacen karakter, ne? Sicer se pa ne bi sekirala. Ja, seveda lahko otroka s tem razvadis, ampak se da vse popravit. Zdej se cartajte, ker je najbrz lazje tako kot da pol dneva tuli, ko bo vecja, si boste pa vzeli nekaj casa in jo pac odvadili tega, da skocite vsakic, ko zacmiha. Ni, da bi se clovek metal ob tla zaradi tega. Je res se majhna.
Default avatar

Mislim ...

... to pa zame ni dilema. pred enim tednom otroka razvaditi? Kaj ga pustite, da tuli? Novorojenček razume samo to, da ničesar ne razume. Zanj je naš svet nekaj tako stresnega, bučnega in grozljivo velikega, da je vse, kar potrebuje starš v bližini.

Seveda pa obstajajo otroci, ki hitro obupajo s prošnjami in se jim nezaupanje do nekoga, ki bi moral biti tam, in ga ni, za vedno vtisne v spomin. Odnehajo že, odnehajo. Naš osel je tudi prenehal prositi za hrano, ravno smo ga odvadili, da bi jedel, pa je crknil.

Sorry, dojenček je zame sveta stvar. Izssiljevanje se začne kasneje.
Default avatar

otrok rabi dotik

Vsako živo bitje potrebuje dotik, najbolje materinega. Zato imajo matere porodniški dopust, da se lahko posvečajo otroku in ga pripravijo na kasnejši stik s svetom.
Če bi mama pocrkljala otroka samo takrat, ko je lačen ali ima krče, taki mami pači ni potrebno ostajati leto dni na porodniškem dopustu. Otroku je potrebno dajat objem in toplino tudi takrat, ko ima sveže pleničke, ko je nahranjen in se je ravnokar prebudil, skratka, ko se dobro počuti. Materina toplina in bližina otroku pomagata odrasti v samostojno zdravo osebnost. Če mame ni je prisoten strah, ki se vkorenini v otroka, kar se lahko odraža, ko je malo starejši na različne načine.
Zato mame, nikar naj vam ne bo odveč prižet na prsi malo dete, ki hlepi po vašem vonju, utripu srca, objemu.
Poglejte, kako to počnejo mame muce in psičke. Kaj mislite, da so njihovi dojenčki tako zelo umazani, da jih je res potrebno ves dan negovat in čistit. Nikakor, na tak način jih ljubkujejo in se jim predajajo tako zelo, da so lahko vsem za zgled.
Default avatar

več podpore

Hja ... je napisal/a:
... večna dilema in nanjo lahko odgovori le izkušen starš, pri čemer pusti svobodno voljo izpraševalcu.

Po štirih otrokih sem za to, da se na potrebe dojenčka odgovori. Varnejši, kot se bo počutil in bolj povezanega, kot se bo počutil s starši (ki odgovorijo na njegove potrebe in jih zaznajo), prej se bo od staršev z vso samozavestjo in voljo do življenja odlepil. Pri tem dva nista ista. potrebe niso iste. Naš prvi je težil non stop. Četrti ležal v košku in zadovoljno spal. Prvi se še zdaj ne more in ne more odlepiti, četrti pa kar kriči po samostojnosti. Prvemu nisem znala prisluhniti, sem ga nosila preveč, nikoli ne bom vedela.

Najbolj si mora zaupati mama tisti hip, ko odgovarja otroku. Za nazaj ne bo popravnega izpita.
Tvoj prvi pač potrebuje več podpore in ti ga moraš naučiti, da se zanese na sebe in da lahko živi sam s sabo. Tvoj četrti je pač samozadosten in ga moraš naučiti, da je včasih treba sodelovati, koga podpreti in da ni nič narobe, če se tudi sam kdaj na koga opre.
Tako kot si rekla, vsi smo različni, vsak potrebuje svojo dozo nečesa :)
Default avatar

ena, ki ve

Seveda ga razvadiš ampak iz lastnih izkušenj ti svetujem, da ga le razvadi. S tem ne boš naredila
nič slabega otroku in tudi sebi ne. Otroci tako hitro zrastejo in trenutkov, ki jih preživita skupaj nikoli
ne boš mogla nadomestiti. To so neprecenljivi občutki. Se boš čez leta raje spominjala, kako pridnega otroka si imela, ki je mirno cele dneve preležal v posteljici ali to, da sta se po cele dneve cartala?
Default avatar

Veronika6

Tudi moja hči je bila takšna, ves čas je želela biti v središču pozornosti, zelo malo je spala. Posledica tega je bila, da se je bilo potrebno zelo veliko ukvarjati z njo. Je pa zaradi tega zelo hitro napredovala in tudi to, da se tak otrok drži za krilo se saj pri moji hčeri ni izkazalo za pravilno, saj je bila vedno zelo samostojna, že kot otrok. Zdaj je stara 15 let in mi ni žal nobenega trenutka, ko sem jo nosila v naročju, saj otroci še tako prehitro odrastejo, tako da izkoristi, dokler se hoče crkljati.
Default avatar

Aja?

kača... je napisal/a:
mislim in vem, da otroka že pred 1 letom lahko tako razvadiš in razcartaš, da si mu potem suženj.

prvega smo tudi mi, ostala dva pa več ne.

torej vzami zlato sredino, ne preveč in ne premalo cartanja.
Je prvi zato kaj slabši?
Default avatar

ajda

Tudi jaz se pridružujem (mama treh otrok sicer), da je dojenčka najbolje imeti pri sebi, ga nositi ob sebi, spati z njim, ga dojiti, če lahko in skratka bit z njim kolikor je le možno.
Scrkljal se ne bo zaradi tega, ker je naravna težnja otroka taka, da stremi k samostojnosti. Torej se bo sam odpopal od tebe, če mu boš le ti pustila, da se odpopa, ko bo čas za to.
ajda
Default avatar

teta Mara

Jaz dileme ne vidim...

Otroci so si po karakterju različni, eden ni enak drugemu, pa ne glede na to, ali izhajajo iz iste družine. Vsi pa so si enaki po temu, da potrebujejo človeško, predvsem materino bližino.. eni več, drugi manj. Otrok je 9 mesecev živel v toplem maminem trebuhu in 24 ur na dan poslušal bitje materinega srca. Potem pa pride na svet in prvo, kar naredimo, je to, da ga vržemo v njegovo posteljo, po možnosti v njegovi sobi. Si sploh predstavljate, kaj ta novorojenček občuti?

Jaz imam sicer samo dva otroka, tako da imam samo dvojne izkušnje. Na rokah sem ju imela, kadar sta mi dala vedeti, da bi se rada crkljala. Za mene je bilo to edino normalno. Nikoli jima nisem odrekla nežnosti, bližine in tako je še danes. Nobeden ni razvajen, mislim, da ljubezni res ni nikoli preveč.

Daj otroku občutek bližine, daj mu vso ljubezen, ki mu jo zmoreš dati, naj se čuti varen, ljubljen, zaželen. To mu bo v življenju le koristilo, zelo koristilo, škodilo bi mu ravno nasprotno- če bi dobil premalo ljubezni. Kar ozri se malo naokrog.
Default avatar

oblak09

Sama imam 19 mesecno puncko in mislim da dojencka ne mores razvaditi, z izsiljevanjem zacne otrok okrog leta, takrat ko ze malo razume kaj mu povemo.
Je pa veliko odvisno tudi od karakterja, sama se drzim pravila, da je potrebno biti cim vec ob otroku ko je majhen, ko pa pokaze zeljo po samostojnosti, mu moramo zaupati in ga pustiti.
Default avatar

kakicamica

Pišeš, da je otrok tvoje kolegice star 3 tedne, tvoj pa 3 mesece. Se ti ne zdi, da je v tem velika razlika. In kaj naj bi počel novorojenček? Spi, je in kaka. To je njegova naloga. In ja, jaz mislim da otroka lahko razvadiš. In to naredijo mame že v proodnišnici, ko ponoči otroka tiščijo k seb namesto da spi v svoji postelji. In potem nadaljujejo doma, ko ga ne spustijo iz rok, ga nosijo naokoli.

Moji so pri 3 tedni večinoma jedli in spali. Nismo jih vs čas prenašali naokoli, imeli v naročju. Tudi novorojenček rabi svoj mir.
Default avatar

mamamamica

imam dve punci, ena bolj različna od druge... prvo smo nosili in nosili, je veliko jokala, veliko je bila budna, veliko gledala, kar naprej smo jo morali animirati, kar naprej ji kaj kazati, od samega začetka se je drla ko jeshar, če je nisi pri priči vzel v naročje, ko se je zbudila, na jošku je visela in bi visela še do danes (4 leta) :), če bi ji to pustila, na noč se je zbujala miljonkrat.... prvo leto in pol sem bila izmučena, da nisem pošteno vedela, kako mi je ime. Vedno, ampak vedno sem se odzvala na njen jok in njene zahteve, vedno sem se ji 100% posvečala, nikoli je nisem ignorirala.... veliko, res veliko sem jo nosila, tudi spala je veliko v naročju, pa jo danes moram prav pofehtat da se malo skupaj požulive, da se malce pri meni pocarta... meni se zdi, da je ravno kontra od razvajenega otroka. Vse kar je razvajen otrok, ona to ni.
Druga pupika bi bila pa rada na tleh, se igrala, se dvigovala, noče se nosit, noče se pretirano dojit, jo moram kar silit, v posteljico moram vsake toliko pogledat,če se je že zbudila, ker se tako rada zaigra s svojimi rokicami, nikoli se ne dere kot jeshar, razen če jo kaj boli, tudi za lakoto se ne dere, le godrnja, jokla je kot novorojenček bolj malo, raje zaspi v vozičku kot pa v rokah.... ne vem no... lahko bi še naštevala, hočem pa reči da so si otroci vsi med seboj različni in ni jih za primerjat. Čeprav tudi sama nisem prej razumela točno tega stavka, kako jih ne primerjat, kako,saj so vendar otroci... pa so si res tako lahko različni, da bi bil samo greh jih primerjat....
mali od kolegice je pač tak, da ne potrebuje toliko "ukvarjanja" kot tvoja pupa, verjemi mi na besedo, mamice, katere se v rani mladosti, od smega začetka ne ukvarjajo toliko s svojimi dojenčki, se bodo pa z njimi ko bodo malo večji otroci. Pol se bodo pa te iste mamice spraševale, kako to, da me ne posluša, kako to, da je tak, ne razumem ga, kako je mogoče, pa bil je tako priden....
Vsaka minuta ukvarjanja z otrokom se ti 1000x obrestuje, zato kar lepo delaj tako kot delaš in nimaš se česa bati!! :))
Srečno!
Default avatar

kača...

Aja? je napisal/a:
kača... je napisal/a:
mislim in vem, da otroka že pred 1 letom lahko tako razvadiš in razcartaš, da si mu potem suženj.

prvega smo tudi mi, ostala dva pa več ne.

torej vzami zlato sredino, ne preveč in ne premalo cartanja.
Je prvi zato kaj slabši?
Mislim,da je še vedno najglasnejši....je glasbenik:))

hotela sem povedati, da smo prvega non stop cartali in veliko nosili po rokah, čeprav ni jokal ali zahteval toliko pozornosti in potem je bil do kakšnega 4 leta razvajenček in komaj smo ga postavili na realna tla...
Default avatar

fjdčcfbv

Drugi otrok je bil kot otrok iz zgodbe. Zadovoljen, kamorkoli si ga odložil. Če je bil v košku, je brcal z nogo in se zibal, če je ležal v posteljici, se je igral s svojimi rokicami, če si ga dal pod most, si imel eno uro mir... Milina od otroka tja do leta in pol. Seveda smo ga pestovali in cartali - ko smo mi to hoteli. Sam p potrebe po tem ni izražal z jokom. In zaradi tega sem bila tudi jaz veliko bolj spočita in sem se otroku lahko kvalitetneje posvečala.
Najboljša prijateljica je verjela, da otrok ne sme ležati sam, ko je buden, ampak ga je treba non-stop vlačit po rokah - in je imela tri velike tečke. Zdaj so moji in njeni že večji in vse to že zdavnaj pozabljeno. S tem da se moj otrok zdaj veliko carta, njeni se pa cartanju izmikajo.
Srednja pot je zmeraj najboljša.