Med.Over.Net

Duševno zdravje

Odgovarjajo: Bernarda Dajčman, dipl. soc. del. • Špela Sečnik, delovna terapevtka

O pomenu duševnega zdravja, duševnih stiskah ter možnih izhodih iz njih.

Bernarda Dajčman , dipl. soc. del.

bernardadajcman

Špela Sečnik , delovna terapevtka

Špela Sečnik

Le nizka samozavest ali socialna fobija?

Default avatar

katarinca20

Živjo!
Preden opišem svoj problem, bi rada najprej povedala nekaj o sebi.
Stara sem 20 let, študentka Pedagoške fakultete, športnica, velika ljubiteljica narave in živali, na splošno zelo aktivna oseba, ki ne mara poležavanja pred televizijo, ampak gre rajši v gozd, hribe, na kolo, tečt, kuhat, pospravljat, skratka karkoli. Imam zelo fajn fanta, s katerim sva skupaj 1 leto in se povečini precej dobro razumeva. Imava zelo rada, predstavlja mi veliko oporo v življenju in odkar sem z njim, se je moja samozavest zelo zelo izboljšala. Prijateljic imam malo (tri, štiri) , vendar sem si s temi precej blizu, čeprav se družim večinoma z vsako posebej, ker sem jih spoznala iz različnih koncev. Neke širše družbe ljudi ("klape") nimam, tudi na velike zabave, žure ali karkoli je že v teh letih normalno, ne hodim...
In od tod tudi moji "problemi", če jih lahko tako poimenujem. Prijateljice in ljudje, s katerimi sem si blizu, me imajo sicer za fajn osebo, zrelo, razmišljujočo, komunikativno, zabavno in vse kar spada zraven, vendar sama vem, da takšna vedno nisem. To se zelo očitno vidi v večjih skupinah ljudi (5+), sploh če so neznanci, ali pa jih še ne poznam dobro. Takrat sem lahko grozno nesamozavestna, tiha, prestrašena, nervozna... Pa ne gre le za blažjo zadrego - to občutim velikokrat, ko npr. spoznam novo osebo, pridem med nove ljudi. Včasih so moji občutki tako negativni in močni, da popolnoma zablokiram. Če povem konkretno - npr. ko moram voščit kakšni osebi (ki ni sorodnik/prijatelj) za rojstni dan/novo leto, če me nekdo izpostavi pred več ljudmi, da moram npr. nekaj javno povedat ali pa pozirat za kakšno fotografiranje, kjer se pričakuje lep, nasmejan obraz itd... - takrat mi pogosto začne močno razbijat srce (res močno!), zagrabi me panika, postanem zelo resna, nesproščena (ne morem se nasmehnit, pa čeprav je situacija zabavna, sproščena)... Skratka pojavi se tako močan občutek, ki ga sploh ne moram nadzorovat in tudi ostali ljudje to opazijo - me vprašajo kaj je narobe, česa me je strah... To se sicer ne dogaja vsakodnevno, ampak nekajkrat na leto pa se. Še posebej moj rojstni dan mi je zelo stresen čas, ko mi prihajajo vsi soščit in skačejo okrog mene, mi govorijo ene in iste besede, me lupčkajo... Tega strašno ne maram in najrajši bi se skrila kam! In tudi ko slišim, da npr. kdo drug v šoli ali v službi (delam preko študenta) praznuje, bi se najrajši naredila neumno in se voščilu izognila, vendar izpade grdo, zato se prisilim. Sej včasih mi uspe in izpeljem povsem normalno, včasih pa me zagrabi panika (visok srčni utrip, postanem vsa resna) in izpade obupno. To je zelo odvisno od mojega počutja, od dneva, in od osebe... Ampak občutek je tak, kot da bi mi vse mišice na obrazu otrpnile in sploh nisem zmožna narediti nasmeha, tako panična postanem...
Naj omenim, da imam nasplošno o sebi dobro mnenje (vem, da se še kar privlačna, pametna in vse to), ampak v nekaterih situacijah preprosto zablokiram. Tudi nastopanje pred razredom mi je bilo vedno stresno, vendar mi običajno nekako rata uspešno izpeljati. Najbolj strah me je stikov z ljudmi, predvsem voščil in raznih srečanj, zabav. Na primer že sedaj se grozno obremenjujem, ko vem, da bom čez pol leta končala z delom in bom morala (spodobi se, ker je taka službena navada) prirediti poslovilno srečanje (pecivo, pijača, pogovor), pa vem, da to v primerjavi s celim življenjem sploh ni pomemben dogodek. Ampak jaz kar paničarim in tega občutka ne znam kontrolirat.
V družbi z manj ljudmi se na splošno dobro počutim, se rada odprem, razgovorim, tudi pošalim (čeprav mi velikokrat ni do smeha, ne vem zakaj, pogosto me zagrabi neka resnost). Težave imam le pri večjih skupinah ljudi, kjer se moram izpostavit, nekaj povedat, voščit itd.
Fant mi je rekel, da me je strah zato, ker stvarem dajem prevelik pomen (delam iz muhe slona) in da bi morala jemati vse bolj lahkotno, vendar to ne gre. Šele ko je dogodek mimo in se ozrem nazaj, vidim, da ni bilo vredo vsega strahu, potenja in razbijanja srca, ampak prej pa ne gre.
Poskušala sem že z globokim dihanjem, ki je sicer nekoliko res pomagalo, vendar v vseh situacijah spet ne gre - kako bi zgledalo, če bi nekomu rekla "čakaj, da najprej minuto globoko diham, potem ti bom pa voščila za rojstni dan"? Pomaga mi sicer tudi šport - tek, kolo - in joga, vendar težave še vedno ne izginejo. Veliko sem brala tudi že o samozavesti in kako jo krepiti, vendar velikih napredkov spet ni bilo. Še najbolj mi pomaga (kar je zelo neumno), če vidim, da so kdaj tudi drugi prestrašeni, nerodni, nesamozavestni, neumni itd., potem se počutim malo bolje, vendar je to spet nekoristna tolažba.

Ali menite da gre za socialno fobijo? Bi potrebovala pomoč?
Ima kdo kakšen nasvet, kako naj se rešim oziroma oblažim te težave?
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljena katarinca20,

zelo natančno si opisala sebe in svoje občutke predvsem občutke v zvezi z odnosi in komuniciranjem z ljudmi. Glavnina tvojega vprašanja pa se nanaša na to, ali gre pri tem zgolj za pomanjkanje samozavesti ali pa gre že za socialno fobijo. Po mojem mnenju pri tebi ne gre za socialno fobijo, saj si (kljub malo večjemu naporu in ukvarjanju okoli vsakodnevnih odnosov) vseeno kar vpeta v neko socialno okolje in komunikacijo z ljudmi. Pri "pravi" socialni fobiji gre za umik iz odnosov, ljudje recimo niso sposobni iti v trgovino ali pa jim to predstavlja za nas nepredstavljiv napor in podvig za katerega nikoli ne vedo, če ga bodo sposobni izpeljati do konca. Ti pa izpelješ tudi nastope in to brezhibno- čeprav je prisotna nekako večja trema kot bi naj bilo običajno.Res je, da te spremlja nelagodje predvsem v zvezi z družabnimi stiki, ki se zdijo ljudem vsakdanji in so večinoma celo povod za "radovanje" v medsebojnem občevanju (čestitke ob rojstnih dnevih, zabave...), vendar se mi to ne zdi nek znak za alarm saj smo ljudje različni in zagotovo nisi edina, ki ji rojstni dnevi ne predstavljajo nekaj zgolj in samo prijetnega.

To, kar ti je rekel tvoj fant, je zelo podobno tistemu, kar bi ti rada rekla jaz- namreč stvarem res daješ velik pomen in težo,, obremenjuješ se s stvarmi, ki jih na koncu tako ali tako izpelješ brez večjih problemov, samo energijo si izgubljala. Najlažje bi bilo temu posvečati manj pozornosti in energije, vendar praviš, da ne gre. Kako torej naprej? Ena varianta je, da se sprijazniš, da si po svoji naravi malo večji "paničar" in si pač malo kompliciraš življenje, vendar to ni nič katastrofalnega in niti ne ogrožujočega, še vedno se zavedaš, da si okej in sposobna punca. Torej sprejmeš pač stvari kot so. V kolikor pa se ti zdi, da je to zate tako velika ovira, da ti preprečuje vsakodnevno funkcioniranje (vendar zaenkrat mislim, da ni tako) pa boš poiskala tehnike za obvladovanje tvojih težav. Pri tem se mi zdi pomembno, da se zaradi svojih občutkov ne izmikaš stikov in družabnosti, ampak se potrudiš kljub svoji tremi izpeljati stvari kot si jih tudi do sedaj. Ni rečeno, da se ne bo sčasoma tvoje nelagodje zmanjšalo in celo izvenelo.

Torej- moje mnenje je, da ne gre za socialno fobijo, pa tudi nisem čisto prepričana, da gre pri tebi za pomanjkanje samozavesti- bolj bi rekla, da je to kot nekakšno pomanjkanje asertivnosti in pa morebiti tudi tvoj značaj, ki pa ga sprejmi takšnega kot je in se nauči z njim ćimbolj složno živeti.

Seveda pa bo zelo dobrodošlo tudi mnenje katerega izmed bralcev foruma. Boš sporočila kako je bilo na službeni poslovilni zabavi? Saj vem, da je še daleč, ampak prav zanima me kako bo izpadlo (čeprav sploh ne dvomim, da dobro),
vse dobro ti želi, lp

Bernarda
Default avatar

bernardadajcman

Katarinca,

tole kopiram iz spletne strani društva Dam- malo več o socialni fobiji, pa boš lažje primerjala s tem kaj se ti dogaja:
Pa še link:
http://www.nebojse.si/portal/index.php? ... &Itemid=38

Socialna anksioznost
Kaj je socialna anksioznost?

Socialna anksioznost oz. socialna fobija je bila med vsemi anksioznimi motnjami prepoznana in definirana zadnja. Ljudje s socialno fobijo doživljajo nenehen in neracionalen strah pred družabnimi (socialnimi) situacijami, v katerih bi jih drugi ljudje lahko ocenjevali ali obsojali. Strah še naraste, kadar osebe s socialno fobijo menijo, da bodo v prisotnosti drugih doživele ponižanje ali se na nek način osramotile.
Kljub temu, da za to obliko anksioznosti trpi veliko ljudi, marsikdo sploh ne ve, da socialna fobija obstaja. Ljudi s socialno fobijo zato družba pogosto po krivem označi za introvertirane, sramežljive in nedružabne, čeprav so v nasprotju s tem po značaju lahko povsem zabavni, prijetni, pozorni in sočutni ljudje, ki pa so zaradi simptomov socialne fobije pri vzpostavljanju stikov z drugimi lahko zelo ovirani. Zaradi slabega poznavanja te motnje včasih niti ljudje s socialno fobijo ne vedo, za čim pravzaprav trpijo. Prav zato je pomembno, da motnjo prepoznajo in poiščejo ustrezno terapijo, saj se da tudi socialno fobijo uspešno zdraviti. Kot pri večini anksioznih motenj tudi pri zdravljenju socialne fobije uspešno deluje kognitivno-vedenjska terapija (KVT). Ta vrsta anksioznosti je lahko za posameznike zelo boleča, saj so zaradi strahu pred mnenjem drugih omejeni na vseh področjih vsakdanjega življenja.

Socialna fobija ali sramežljivost?

Skoraj vsakdo se je že kdaj počutil nekoliko utesnjenega v določeni socialni situaciji. Včasih smo se prisiljeni znajti v novem okolju, med novimi ljudmi, počutimo se negotovi, opazimo, da smo drugače oblečeni od drugih. Včasih imamo težave pri navezovanju stikov. Kljub temu pa velikokrat ljudi, ki se v socialnih situacijah ne znajdejo najbolje, označimo za "pretirano sramežljive" ali "zaprte vase". Ne razumemo, da ti ljudje morda v sebi zelo trpijo in se socialnih situacij bojijo, saj zanje predstavljajo čustven napor, ki si ga nekdo brez socialne fobije ne more niti predstavljati. Ljudje s socialno fobijo niso nujno tudi sramežljivi. Želijo si stikov z drugimi, želijo se izražati in se družiti z ljudmi, vendar jih od tega odvrača prežemajoč strah pred tem, da bi se osramotili, doživeli kaj neprijetnega pred drugimi ali napravili slab vtis.

Mnogo ljudi s socialno fobijo je strah nastopati v javnosti, spoznavati nove ljudi, jesti ali pisati pred drugimi, se pogovarjati z nadrejenimi, celo uporabljati javna stranišča. Ta občutek neugodja se lahko stopnjuje daleč preko običajne sramežljivosti.

Ljudje s socialno fobijo občutijo močan strah pri socialnih stikih. Že samo misel na druženje, zabave ali nastope jih lahko privede v čustveno stisko, tresejo se in se potijo. Lahko se počutijo ujeti in osamljeni. Pomembno je, da ta strah vzamemo resno in poiščemo ustrezno pomoč.

Situacije, ki običajno izzovejo anksioznost:

nastopanje v javnosti,
pogovor z ljudmi ter nadrejenimi,
prisostvovanje in sodelovanje na predavanjih,
pogovor s tujci,
intervjuji,
zmenki in razvijanje resnejših zvez,
telefoniranje ali javljanje na telefon,
spoznavanje novih ljudi,
uporabljanje javnih stranišč,
vožnja,
nakupovanje,
jesti, piti ali pisati na javnem mestu.

Fizični simptomi, ki se lahko pojavijo v socialni situaciji ali v pričakovanju le-te:

razbijanje srca,
trepetanje,
potenje,
napetost mišic,
želodčne ali prebavne težave,
tresoč glas,
zardevanje,
tiki,
suhost ust,
hiperventilacija,
slabost in omotica,
težave pri srečevanju z očmi.
Pri nekaterih ljudeh s socialno fobijo se lahko stiska stopnjuje tudi do paničnega napada. Nekateri se zato zatekajo k zlorabi alkohola in drog ali pa se popolnoma izogibajo socialnim situacijam, kar lahko privede do agorafobije, opustitve šolanja ali službe in celo do razmišljanja o samomoru.

Vzroki za socialno anksioznost

Ali socialno anksioznost podedujemo, ni znano. Odgovor na vprašanje, zakaj se sploh pojavi, je vselej zmuzljiv, posebej zato, ker socialna fobija zaenkrat še vedno ostaja najslabše raziskana in razumljena anksiozna motnja. Strokovnjaki sumijo, da pojavu socialne fobije botrujejo naslednji vzroki:

Genetska predispozicija: Nagnjenost k občutljivosti na kritiziranje ali družbeno ocenjevanje morda lahko podedujemo. Otrok enega ali dveh sramežljivih staršev lahko nasledi genetski zapis, ki sramežljivost stopnjuje v socialno anksioznost.

Etologija: Nekateri strokovnjaki si pojav socialne fobije razlagajo s pomočjo etologije (proučevanja živalskega vedenja). Strah pred strmečimi očmi je namreč v živalskem svetu zelo pogost pojav. Eden izmed raziskovalcev, ki se je posvetil raziskovanju strahu pred pogledom drugih živali, je profesor dr. Isaac Marks. Svoje poglede je tudi objavil v knjigi Fears, Phobias, and Rituals (Oxford University Press, New York, 1987). Odkril je, da so se v nekaterih primerih živali zbale celo slike z motivom oči. Strah pred očmi in pogledi drugih sicer za ljudi ni običajen. Pri ljudeh s socialno anksioznostjo pa lahko povzroča močno čustveno stisko in željo po pobegu.

Življenjska izkustva in doživljaji ter posameznikov razvoj: Socialna anksioznost lahko nastopi na različnih stopnjah razvoja. Otroci se pri sedmih mesecih pričnejo bati tujcev. Pogosta je tudi separacijska anksioznost pri otrocih. Pri odraslih lahko na pojav socialne anksioznosti vplivajo različni stresni dogodki v življenju, pogosto pa se začetki socialne fobije začnejo kazati že v adolescenci, ko se pričnejo posamezniki vse bolj zavedati svojega fizičnega izgleda, hkrati pa se povečajo tudi zahteve in stres v šoli. Travmatični dogodki v zgodnjih fazah odraščanja lahko povečajo tveganje za razvoj socialne anksioznosti v prihodnosti. Tudi naša življenjska izkustva in naše reakcije nanje lahko prispevajo k razvoju socialne fobije. Posamezniki, ki so pogosto izpostavljeni situacijam, v katerih se počutijo drugače, v katerih jih drugi ljudje obsojajo ali jih na negativen način izpostavijo, pogosto razvijejo določena prepričanja o sebi in svetu, ki prispevajo k socialni anksioznosti.

Kemična neravnovesja v možganih: Tako normalno kot nenormalno anksioznost naj bi povzročalo neravnovesje v količini živčnih prenašalcev v možganih (nevrotransmiterjih) ali kemičnih regulatorjih (nevromodulatorjih). Tudi zdravila, s katerimi zdravimo socialno anksioznost, delujejo na količino živčnih prenašalcev v možganih. Vprašanje pa je, ali neravnovesje v količini živčnih prenašalcev dejansko povzroča socialno fobijo. Raziskovalci so nedavno potrdili, da so določeni deli možganov, kot je denimo amigdala, majhno področje možganov mandljaste oblike, bolj aktivni pri posameznikih s socialno fobijo.

Različne oblike socialne anksioznosti

Različne oblike socialne anksioznosti ločimo glede na to, kako močno socialna anksioznost vpliva na posameznikovo življenje. Stopnjo oviranosti zaradi socialne anksioznosti pa je pogosto zelo težko določiti, saj posamezniki nezavedno svoje življenje organizirajo tako, da se izogibajo neprijetnim situacijam in socialnim interakcijam. Poznamo tri stopnje socialne anksioznosti:

Negeneralizirana socialna anksioznost, vezana na nastopanje pred drugimi vpliva na posameznike samo takrat, kadar nastopajo pred drugimi. Primer negeneralizirane socialne anksioznosti je huda anksioznost in strah ali nenehno izogibanje javnemu nastopanju.

Generalizirana socialna anksioznost ovira posameznika v zelo različnih družbenih situacijah, tako formalnih, kot je denimo sestanek s šefom v službi, kot neformalnih, kot je obisk zabave ali nakupovanje v trgovinskem centru, kjer je veliko ljudi. Generalizirana socialna anksioznost je najpogostejša in najbolje proučena oblika socialne anksioznosti.

Osebnostna motnja izogibanja je po mnenju strokovnjakov najhujša oblika socialne anksioznosti. Običajno se začne že zgodaj v življenju in je veliko pogostejša pri moških kot pri ženskah. Osebnostna motnja izogibanja ljudi izredno ovira pri socialnih interakcijah, vendar se jo da na srečo zdraviti s podobnimi zdravili in pristopi kot generalizirano socialno anksioznost.

Kako pogosta je socialna anksioznost?

Socialna anksioznost je bolj pogosta, kot si morda mislimo. Raziskave kažejo, da naj bi za socialno anksioznostjo trpelo od 8–11 % ljudi, za razliko od drugih oblik anksioznosti pa je enako pogosta pri moških in ženskah. Kot smo že zgoraj omenili, je stopnja prepoznavnosti socialne anksioznosti zelo nizka zaradi slabega poznavanja te motnje, tako v splošni javnosti kot med strokovnjaki. Poleg tega lahko ljudje že zaradi samih simptomov (strah, sram in izogibanje) ne obiščejo zdravnika in tako ne prejmejo ustrezne diagnoze in zdravljenja.

Zdravljenje socialne anksioznosti

Socialna anksioznost se lahko uspešno zdravi z različnimi terapevtskimi pristopi in zdravili, uspeh pa se razlikuje od posameznika do posameznika in je običajno odvisen od resnosti fobije.

Pri zdravljenju socialne anksioznosti so se za uspešne izkazali naslednji pristopi: sistematična desensitizacija, trening socialnih veščin, kognitivno-vedenjska terapija in zdravljenje z zdravili (antidepresivi).

Sistematična desensitizacija (systematic desensitization) je tehnika zdravljenja fobij, pri kateri se oseba sprosti in si nato zamišlja predmet svoje fobije na najblažji, nato pa na najhujši način. Pri premagovanju strahu pomaga tudi postopno izpostavljanje realnim situacijam, ki vzbujajo nelagodje.

Trening socialnih veščin vključuje izpostavljanje interakciji z drugimi ljudmi in vzpostavljanje družabnih stikov v skupinski terapiji. Pri tem se posamezniki učijo, kako se odzivati v različnih situacijah in pridobivajo socialne veščine. Pri tem se uporabljajo tehnike igranja vlog in situacij, ki posamezniku pomagajo k sprostitvi pri socialnih stikih.

Pri zdravljenju različnih vrst fobij, kot je socialna fobija, se včasih uporablja tudi zdravljenje z anksiolitiki in antidepresivi. Zdravila lahko pomagajo ublažiti intenzivnost anksioznosti in njeno pogostost ter zmanjšajo izogibanje. Raziskave kažejo, da zdravila pomagajo večini pacientov s socialno fobijo. Katero zdravilo uporabiti seveda določi strokovnjak, psihiater, ki lahko obenem predlaga tudi kombiniranje zdravil z psihoterapijo. Za najbolj učinkovito se je izkazala kombinacija jemanja zdravil in vedenjske terapije. Včasih je potrebno najprej začeti z jemanjem zdravil, saj se s tem simptomi dovolj omilijo, da lahko posamezniki začnejo še z vedenjsko terapijo. Za nekatere pa je bolje, da sprva poskusijo z vedenjsko terapijo in nato dodajo zdravila samo v primeru, da je to res potrebno. Na žalost se nekateri terapevti še vedno omejujejo zgolj na en sam pristop, ne da bi sploh upoštevali druge. Dober terapevt se s pacientom vedno natančno pogovori o njegovih težavah in odnosu do določenega pristopa zdravljenja, nato pa se skupaj odločita za pot zdravljenja.

Vedenjska terapija osebe s socialno fobijo oboroži z uspešnimi metodami za nadzorovanje anksioznosti v socialnih situacijah ter jih nauči premagovati anticipatorno anksioznost in izogibanje. Pri tem se posamezniki načrtno izpostavljajo situacijam, ki se jim izogibajo zaradi strahu. To izpostavljanje je lahko postopno ali nenadno. Ni povsem znano, zakaj je vedenjska terapija uspešna pri zdravljenju socialne anksioznosti, strokovnjaki pa sklepajo, da lahko celo spreminja moteni sistem živčnih prenašalcev v možganih. Prednosti vedenjske terapije so, da je zelo varna in nima stranskih učinkov, njeni rezultati pa so dolgotrajni. Kljub temu pa zahteva tudi veliko časa, učenja in predanosti s strani posameznika, poleg tega mora biti slednji pripravljen na soočanje s situacijmi, ki se jih zelo boji. Pri tem je zelo pomembno, da najdemo izkušenega in preverjenega terapevta, ki ta pristop obvlada.

Kognitivna terapija

Kognitivna terapija osebe uči, kako nadzorovati svojo nagnjenost k premlevanju misli in strahov, ki vodijo v izogibanje, jih zavrniti kot napačne in razvijati nove, boljše nadomestne misli, s katerimi lažje prenašajo anksioznost.

Kognitivna terapija pri zdravljenju socialne fobije najbolj pomaga v kombinaciji z vedenjsko terapijo in/ali z zdravili. Popravljanje zgrešenih kognicij (prepričanj ali misli) je lahko pri osebah s socialno anksioznostjo zelo zaželjeno, saj se zavedajo, da je njihova anksioznost pretirana in da jih izogibanje ovira pri vsakdanjem življenju. S popravljanjem prepričanj pridobijo več nadzora in so bolj sposobni spoprijemati se s simptomi socialne fobije.

Zdravljenje s kombinacijami zgoraj omenjenih tehnik in zdravil je na splošno lahko zelo uspešno.

(Vir: http://www.nebojse.si/portal/index.php? ... &Itemid=38)

lp
Default avatar

katarinca20

Bernarda, najlepša hvala za odgovor!
Po branju tega članka sem ugotovila, da socialne fobije najbrž res nimam, čeprav se v nekaterih značilnostih vseeno prepoznam. Vendar se mi takšni občutki pojavljajo zelo redko (čeprav so močni) in večino časa funkcioniram povsem normalno (si upam med ljudi itd.) Čeprav imam pogosto tudi tak zoprn občutek "Kaj če srečam koga znanega - bivšo sošolko, sorodnika...?" No pa sej če do srečanja pride, nekako že speljem, sam ravno želim srečat ga, pa ne.
Imaste prav, kot je že rekel tudi fant - preveč kompliciram. Včasih si tako želim, da bi izpadla vredu, po drugi strani, pa ne maram igranja, pretvarjanja, zato bi se najraje skrila nekje v ozadju in se delala, da me ni. Ne vem, včasih se spontano ne znajdem, sem kar tiha, ne najdem pravih besed, se mi zdi, da bom izpadla smešna, neumna,... Včasih se mi zdi, da v določeni družbi (predvsem če so starejši od mene, kot npr. v službi) nimam kaj pametnega povedati in sem rajši tiho, se držim v ozadju in upam, da me nihče nič ne vpraša. V pogovoru s fantom, prijateljicami, družino, pa se rada odprem, razgovorim..

Moram pa reči, ko ste omenili, da gre pri socialni fobiji za umikanje iz odnosov - tudi sama sem se včasih odmikala iz odnosov. Na primer v gimnaziji, ko sem imela rojstni dan in bi morala povabit skupino osmih sošolk na pijačo, jih nikoli nisem, čeprav one mene so. Vendar tu je bil razlog predvsem to, da mi ta praznovanja niso veliko pomenila (šlo je le za uro ali dve brezveznega klepeta), ker z vsemi osmimi nisem bila tako dobra prijateljica, poleg tega pa je bila tudi navada kupovanja dragih daril, česar sama nisem želela dobiti (vedno so bila brezvezna darila, zato sem se raje izognila igranju veselja in poziranja fotoaparatu, ko bi ga sama prejela). Zato sem vedno povabila le dve sošolki, s katerima sem se bolje razumela. Se vam zdi to narobe, je to odmikanje iz odnosov?
Pa tudi sedaj, ko razmišljam o tistem službenem poslavljanju, bi se rajši naredila malo neumno in tega srečanja sploh ne priredila... Konec koncev mi toliko sodelavci spet ne pomenijo... Ne vem. Včasih bi se raje izgonila nepotrebnemu druženju in s tem povezanem stresu, čeprav se bojim, da bi se potem začela umikat vsemu in izpadla čudaško, samotarko...
Ne vem zakaj, vendar se mi večina današnjih odnosov zdi kar nekako prisiljenih, igranih. To je tudi en razlog, da se pogosto ne počutim dobro v družbi, ki mi ni tako zelo blizu, zato se je bojim in želim izognit...

Kaj menite na to?
Default avatar

bernardadajcman

Katarinca pozdravljena še enkrat,

me veseli, da si se še enkrat oglasila in mi podala povratno informacijo o tem kar si prebrala. Strinjava se nekako v tem, da pri tebi ne gre za socialno fobijo, saj večino časa funkcioniraš "normalno". Sicer praviš. da si se v nekaterih stvareh prepoznala, vendar se bi verjetno v določenih stvareh prepoznala večina ljudi in to skorajda pri vseh vrstah motenj, ki se pojavljajo med ljudmi. Gre bolj za to koliko je neka stvar moteča v našem vsakdanjem življenju, koliko nas torej ovira v življenju. In tebi gre- navkljub temu, da ti večkrat ni lahko- dobro. V kolikor pa opaziš, da je tvoje vsakdanje funkcioniranje okrnjeno, bi seveda iskala primerno pomoč- kot je razvidno iz kopiranega članka, je precej učinkovita kognitivno-vedenjska terapija, verjetno pa tudi druge vrste psihoterapij.

Ko opisuješ odnose med ljudmi, se moram strinjati s tabo, da so odnosi dostikrat premalo pristni, da so zaigrani...Tvoja bit se morebiti nekako upira tej zlaganosti in se raje kar umakneš. Moje (osebno) mnenje glede tega je, da je včasih bolje biti tiho, če nimaš ravno česa povedati. Govorjenje zaradi govorjenja zna biti včasih odveč, ljudje so lahko kdaj drug z drugim tudi v tišini in ni nič narobe. Res je tudi, da je včasih tišina za ljudi naporna- obstaja pač tudi neprijetna tišina in takrat ljudje poskušajo svoje nelagodje zmanjšati z govorjenjem in ja- živimo v družbi kjer je zaželjeno, da obvladaš "small talk", vendar se mi tvoje težave ne zdijo hudo dramatične.
Ne vem kako se boš odločila glede službene zabave, a vsekakor se imaš pravico odločiti tako ali drugače -in ni nujno, da narediš tako kot meniš, da se pričakuje od tebe. Po drugi strani, pa bi sama to sprejela kot izziv, ki ga imaš možnost premagati in nadgraditi- morebiti z novo kvaliteto komunikacije. Izmakniti se nečemu zgolj zaradi strahu, po mojem mnenju dolgoročno prinaša manj zadovoljstva kakor premagovati ovire v sebi samem in se soočiti s situacijo. Ali drugače povedano- zaželjeno se je soočati z neprijetnimi situacijami saj si s tem utiramo pot naprej. Res pa je, da imajo stvari različne pomene in se včasih lahko čemu izmaknemo in posvetimo energiji kakšni - za nas- bolj pomembni stvari.

Poleg možnosti, da se izogneš službeni zabavi tako, da se pač preprosto narediš gluha in slepa zanjo- imaš tudi možnost, da poskusiš spregovoriti o tem kako ti je ob takšnih dogodkih- vsaj s tistimi, ki so ti bližje- Morebiti boš presenečena, ker bo kdo to celo razumel, ali pa boš celo izvedela, da so tovrstni družabni dogodki odveč še komu, ne le tebi. Ja, komunikacija včasih dela čudeže.

Sicer pa je nekdo nekoč rekel, da je takrat ko je s samim sabo zagotovo v dobri družbi (Bernard Shaw?), torej- ne skrbi toliko okoli tega kaj bodo mislili in rekli drugi, važno je, da ti je lepo v svoji družbi (saj ti je?) in potem- konec koncev zakaj so drugi tako zelo pomembni, da bi se vznemirjala zaradi takšnih in drugačnih srečanj z njimi? Biti z drugimi je lepo in seveda je najlepše s tistimi s katerimi si si blizu in še zdaleč ni potrebno (niti možno) biti blizu z prav vsakim- uživaj v tistem kar je lepega in se ne vznemirjaj preveč s prihodnostjo.

Lepe pomladne dni želim,
lp
Bernarda
Default avatar

katarinca20

Bernarda resnično hvala vam za tako izčrpen odgovor in pomoč! Mi je zdaj veliko lažje po tem, kar ste napisali, tako da mislim, da se ne bom več toliko obremenjevala.

Hvala še enkrat! :-)
Lep pozdrav, Katarina
Default avatar

Amana

Pozdravljeni

Stara sem 20 let in študiram na Filozofski in Teološki fakulteti. V svoji koži se ne počutim dobro, česarkoli se lotim mi ne gre. Ali vse pokvarim ali pa dosežem komaj zadovoljiv rezultat (izpoiti, prej kontrolke). Hitro obupam in sem se že počasi sprijaznila s tem da ne bom nikoli nič dosegla. Glede števila priajteljic se ne morem ne vem kaj pohvalit, imam eno ali dve priajteljici. Nikoli nisem bila priljubljena in z leti sem se začela skoraj trudit da ne bi bila niti približno popularna.

Zadnje čase imam občutek da postajam že rahlo depresivna, saj pri teh letih ne hodim ven, ne žuram, nisem športni tip. Težave imam tudi pri navezovanju stikov, ker imam vedno občutek da bi morala igrati dekle kakršno bi drugi radi da bi bila, se pravi moje ančelo v družbi : " bodi vse samo ne to kar si". Ko sem bila mlajša sem v družbi oskušala pridobiti pozornost predvsem z glasnim govorjenjem. Tega sedaj en počnem več, preprosto sem se nehala trudit da bi bila opazna ker tako ali tako nima smisla. Sedaj s eponavadi naredim čisto majhno, sem tiha kot miška (kadar kam grem s prijateljicami) in se poskušam izogniti pogovoru in poskusiti biti čim bolj neopazna da ne bi kaj zasrala.

Enako se mi dogaja glede fantov, ne le to da pri svojih 20 še nisem imela fanta. Nisem niti prepričana če obstaja kdo, ki bi me prenašal tako kot sem ker se že sama težko. Karkoli vidim fanta ki je prikupen ali pa mi kakšen resnično postane všeč se lepo prepričam da lahko fant ki mi je všeč dobi veliko boljšo in sem se zato nehala truditi na vseh področjih.

Počasi sem se sprijaznila da ne bom nikoli imela družine in podobno. Velika verjetnost je tudi to, da ne bom nikoli delala tistega kar si želkim početi v življenju ker za to nisem sposobna. Niti nisem prepričana če obstaja kaj kar bi delala z veseljem in brez skrbi da nisem sposobna ali da mi ne bo uspelo ali kaj si drugi mislijo ko me vidijo pri delu. Nekaj časa sem si dopovedovala da s ebom mogoče poročila in bila gospodinja, skrbela za dom in otroke. Ampakglede na to da se v družbi ne počutim sproščeno nisem prepričana če bom sploh kdaj koga spoznala. Tudi na področju šole sem se vedno trudila biti neopazna in upala da me učitelj/profesor ne bo opazil in s emi ne bo treba delati da me stvar zanima ali ne (odvisno kaj okolica pričakuje). Občutek imam da sem kar nekaj ne le drugačna od drugih ampak kar nekdo za katerega preprosto ni mesta in ni osebe ki bi ga raumela. Sama nisem ljubitelj družbe ampak ko nekoga sprejmem se mi zdi da se z njim u redu razumem.

Resnično bi preosila za pomoč ker res ne bi rada do konca uničila življenaja.

Hvala za pomoč :)
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljena amana,
tudi tebi se opravicujem za pozen odgovor.
Opisujes svoje izogibanje druzbi in neke vrste zaprtost vase. Si pa se zelo mlada, pra vzaprav na pragu zivljenja in dozivetij. Svetovati ti, da pojdi v druzbo in poisci fanta ne bi bilo primerno, saj je v tebi neka prepreka, ki ti ne da biti ti. Pravzaprav bi bil najboljsi recept zate, da se ne trudis vec biti tisto kar nisi, ampak si samo se ti kakrsna si!
Verjetno ni tako lahko kot se slisi vendar se na dolgi rok edino to splaca in obrestuje.
Vse tiste tvoje lastnost, da ne izstopas, si tiha, noces zbujati pozornosti...so lahko zelo okej, razen ce je podlaga vsega strah, ki ti ne dovoli biti kar si in se raje skrijes. Potem bo treba okrepiti se in se postaviti zase! To ne bo mogel nihce namesto tebe. Lahko pa si poisces zaveznike, ki te bodo sprejeli in ti stali ob strani. Ena prijateljica je lahko dovolj, ceprav socialna mreza prav pride. Ali lahko racunas na svojo druzino?
Koristen bi znal biti posvet s strokovnjakom-psihologom ali psihotetapevtom.
Vsekakor se je treba vcasih tudi izpostavljati, premagovati ovire v sebi in vsak dan posebej narediti kaksen korak proti sebi...
Zelim ti vse dobro in pricakujem, da se se kaj oglasis,
Lp
Bernarda
Default avatar

amanda1992

Bernarda, hvala za odgovor. Še vedno nism ravno u redu, oz. se je še use bolj zapletlo ker mi zgleda ne bo uspelo narediti niti enega letnika fakultete. Renica je da me študij dolgočasi, ni bi ušeč in sedaj bo treba povedat doma.
Gelde na postavljeno vprašanje pred enim mesecem ali bi lahko računala na družini?- Nisem preveč prepričana, ker se načeloma že celo življenje (tako pravi tudi babica ki em dobro pozna), izogibam pogovoru s starši če je le možno. Moja največja želja vedno je bila, da bi nekaha pritiskati name, ker imam že brez njunega teženja dovolj težav.Tako, da mi je akr malo slabo ker moram povedati vse glede faksa, ker pri nas doma če nimaš fakultete je skoraj tako kot da nimaš ničesar.

Kolegica me poskuša pripraviti do tega, da bi videla uspeh v zaklučeni OŠ in gimnaziji, ter da bi bila ponosna na to, da se maturirala ko sem prvič pisala maturo. Ampak zaradi domačih pritiskov se ne morem prepričati v to.
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljena,
Lepo, da si se spet oglasila. Povedala si nekaj o pričakovanju staršev, malo manj pa o sebi in svojih lastnih ciljih. Kaj je tisto kar želiš ti? Kje se vidiš? Kako to, da si se vpisala na fakulteto, ki te ne zanima oziroma si brez volje za ta študij? Kako si želiš živeti? Kako meniš, da bi se lahko preživljala in živela neodvisno od staršev?
Res je, da si mlada. Hkrati si tudi že odrasla. Starši bodo tako ali drugače soočeni s situacijo. Razumem, da te njihova reakcija skrbi, a prav bi bilo, da razmišljaš tudi o tem kaj je zate druga opcija v življenju, v kolikor nimaš namena končati študija.
Si v tem času poiskala zase kakšno pomoč?
Nimam rešitve zate. Poiskati jo moraš sama. Poskusi se pogovoriti s starši in predstavi svoj vidik, tudi svoje ""notranje"" počutje. Seveda pa se zavedaj, da bosta lažje sprejela dejstva, če boš tudi sama vedela kam v življenju pravzaprav želiš.
Želim ti uspeh na poti,
Lp
Bernarda
Default avatar

amanda1992

Pozravljena,

uspelo mi je urediti študij, starši em po pogovoru podpirajo in smo se dogovorili da ne bodo preveč pritiskali name, kot jim je bilo do sedaj v navadi. Tako da imam več volje glede faksa in mislim da je bil problem v tem, ker je ves čas izgledalo da me doma ne podpirajo.

Sem pa ponovno zgradila zid okoli sebe, ker sem bila ponovno razočarana na ljubezenskem področju in dvomim da bi lahko še upala in zaupala. Za enkrat se bom posvetila izobrazbi in poizkusila to izklopiti in narediti nekaj zase. Čeprav mislim da ne bom več verjela v ljubezen.

Hvala za nasvete Bernarda, resnično pomagajo. :)
Default avatar

amanda1992

Pozdravljena,


sedaj se je veliko spremenilo, doma smo se pogovorili in je izpadlo odlično. Sem pa ponovno zaprla svoj zid sams em doživela neuspeh na ljubezenskem področju.Kako mi bo uspelo prebroditi to ne vem. Sem razočarana ker mi nikoli ne uspe, zato se bom najbrž kar nehala truditi ker se ne splača.

Hvala za vso pomoč
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljena Amanda,
me veseli, da si se pogovorila s starši in to uspešno. Glede razočaranja na področju ljubezni pa verjamem, da je pred tabo še veliko priložnosti in ni potrebe, da se zapiraš pred novimi poznanstvi in izkušnjami. Življenje vsak dan prinaša kaj novega. Naj bo lepo v vseh svojih odtenkih,
želim ti vse dobro,
Lp,
Bernarda
Default avatar

amanda1992

Pozdravljeni,

imam še eno vprašanje in sicer; ali bi me osebna zdravnica napotila k psihologu oz. mi dala napotnico ali ga moram obiskati samopločniško.

Hvala
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljena,
napotnico za psihologa ti lahko napiše osebna zdravnica ali psihiater. Preko napotnice je verjetno malo dalj za počakati. Samoplačniško si sicer prej na vrsti vendar vsekakor poskusi z napotnico- potem ti to pripada iz zdravstvenega zavarovanja,

lp

Bernarda
Default avatar

amanda1992

Pozdravljeni,

zanima me, ali ti lahko prijatelji ki spoloh niso dobri prijatelji uničijo samozavest, te napeljejo na to, da se ne počutiš dobro in misliš o sebi najslabše. In ali bi se potem počutil bolje če bi se prenehal družitzi z njimi.

Hvala za pomoč
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljena Amanda,
v kolikor doživljate, da se zaradi tako imenovanih prijateljev počutite slabo in nevredni, je verjetno res najbolje, da s takšnimi prekinete stike. Za duševno zdravje je bolje, če smo obkroženi z ljudmi, ki na nas vplivajo spodbudno in pripomorejo k naši boljši samopodobi.
Pravzaprav nikomur ni potrebno imeti tako imenovanih prijateljev. Bolje malo pa to dobro, oziroma raje vsaj enega pravega, kot mnogo nepravih,
Vse dobro, lp
Bernarda
Default avatar

amoksiklavka

Pozdravljeni!

Tudi jaz prosim za pomoč. Moj strah pred socialnimi stiki je že tako velik, da mislim, da potrebujem pomoč ali pa že kak koristen nasvet. Stara sem 25 let, visoko izobražena, na pogled zelo prijetna, simpatična,...Dejansko mi nihče ne bi pripisal soc. fobija, pa vendar, po prebranih različnih člankih in rešenih vprašalnikih, sem prišla do zaključka, da verjetno trpim za soc. fobijo, ki mi že počasi uničuje življenje. Naj na kratko opišem svoje strahove. Strah me je, oziroma občutim neverjetno tesnobo v sebi, kadar se odpravim v družbo, v tgovino, itd... Strah me je, da bom v trgovini ali kje drugje srečala kakšnega znanca, s katerim bom morala spregovoriti vljudnostne fraze, itd. Strah me je, da se srečam s kom, saj takrat me oblije rdečica, začnem trepetati, hitro dihati, oblije me znoj, mravljinci, drget....v trebuhu se mi pojavi kepa tesnobe...ne najdem besed, ali pa blebetam neumnosti, po katerih me je vedno sram!!! Prosim vas, mi lahko pomagate? Zavedam se, da je moj strah popolnoma brezpredmeten, neumen,...samo skrajšuje mi življenje, pije živce, itd.. kam se naj obrnem na pomoč? Prosim, svetujte mi. Rada bi življenje uživala, bila sproščena, klepetala neobremenjeno z znanci...pa vendar si ne znam pomagati! Moram povedati, da tega straha ne občlutim, kadar sem med neznanci. Slišala sem za vedenjsko terapijo. Ne bi si želela pomagati s tabletami, ampak mislim, da bi mi že sprememba načina mišljenja pomagala. Prosim za nasvet.
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljeni,
V tej temi je bilo veliko napisanega o tesnobi in tudi o socialni fobiji. Lahko preberete starejše poste in tudi nasvete o iskanju pomoči.
Bojim se namreč, kakor vam je tudi najbrž jasno, da vam moje besede ne bodo pregnale strahov in tesnobe. Lahko pa še enkrat ponovim, da se da tesnobo zdraviti.
O načinih pomoči smo v tej temi že pisali. Svetujem, da ne odlašate, saj vam bo tako tudi prej odleglo oziroma boste zaživeli bolj sproščeno in polno.
Poglejte še enkrat na spletno stran društva dam- www.nebojse.si , oni so na nek način "specializirani" za depresivno anksiozne motnje.
Mnogih tehnik premagovanja strahov se da naučiti, zelo dobrodošla je psihoterapija, tudi brez izpostavljanja ne gre- torej iti v trgovino kljub strahu četudi le za kratek čas, ki ga sčasoma podaljšujemo...
Želim vam vse dobro,
Lp
Bernarda
Default avatar

ponižanje in strah

Pozdravljeni!

Kaj pa če nočeš k zdravniku po pomoč? Obstaja kakšen drug način?

Jaz zase lahko rečem, da sem se dejansko grozno osramotila, tam kjer sem bila zaposlena. Od tam sem odšla brez slovesa, ker so se mi vsi posmehovali in me poniževali, no ne vsi pač tesni sodelavci, ki so blebetali zgodbice o meni. Kako lepo bi bilo ko bi znali enkrat utihnit za vselej, pa to žal ne gre.

Še danes po vseh teh letih mi je slabo kadar srečam kakšnega sodelavca na javnem mestu. Najraje sem doma, opravljam domača opravila in skrbim za vse. Groza me je ko pomislim na novo službo. Berem in premišljujem kam bi poklicala, ker bi res rada šla v službo, pa me je strah, poniževanj, namigovanj, blebetanja. Kaj če bo tam, če me slučajno zaposlijo, kakšen bivši sodelavec? Kaj naj naredim, da se tega znebim in mislim na lepše in bolj koristne zadeve? Kadar srečam kakšno bivšo sodelavko ali sodelavca se obrnem proč in grem kolikor hitro morem proč. Ko pridem domov me v mislih preganja ta osebek...

Meni je tako brezveze, najraje imam svoje hobije, družino...pa vendar ni tistega občutka, nimam svojega dohodka, stojim in bledim. Kdo sem?

Hvala za nasvet.

Moderatorji

Bernarda Dajčman , dipl. soc. del.
bernardadajcman
Špela Sečnik , delovna terapevtka
Špela Sečnik