Svakinja ima zelo razvajenega otroka
kaj bi jaz? Nič.
Kakšne stvari preprosto niso v naših oz tvojih močeh, in to je ena od njih. Kot teta bi seveda poskrbela, da bi se mulc do mene korektno obnašal, to pravico kot teta imaš. In v svojem domu imaš tudi pravico zahtevati spoštovanje nekih pravil, recimo če se bo lotil čečkanja po steni lahko znoriš. Če bo začel odpirati predale, mu odločno rečeš, da se to ne dela. Itn.
Skratka, kot teta v direktnem odnosu z njim imaš neke pravice. Ker gre za vajin odnos. Da bi se pa ukvarjala z njim generalno, pa odpade.
te čisto razumem, kako je to, ko ste skupaj, da ti gre na bruhanje ane!!!
Ampak pomagat ne moreš nič, bog ne daj, da bi kaj rekla, za njih je permisivna vzgoja nekaj normalnega, kaj bo, ko tak otrok odraste, je pa druga pesem, takrat bodo pa vsi jokali in jim bo hudičevo žal, da niso znali vzgajat kot bi morali.
če vam je res tako mučno, se izogibajte skupnim kosilom, nekaj izgovor in vas ne bodo več vabili…simpl
Pri nas doma vladajo naša, nepermisivna pravila. Posledično nečak ne sme skakat po postelji s torto v rokah in svinjat povsod naokrog. Če mu tega ne povedo starši, to uredim jaz, kar je moja pravica, glede na to, da je tudi postelja moja.
Če to počne doma, pa to ni moja stvar. Nisem dolžna ukrepat in se niti nimam pravice vmešavat, vsak vzgaja svoje otroke.
Jaz sem tudi doživela na lastni koži, ko je 11 odraslih in 7 otrok eno uro čakalo na kosilo (na obisku)
na milost 5letnega tirana, ki je na vsak način hotel potegniti prt z mize (komplet z vsemi krožniki), kričal,
tepel mamo, metal naokrog vse, kar mu je prišlo pod roko…
In mama ga je eno uro portpežljivo prosila in nagovarjala, ENO URO – imelo me je, da bi njo in pamža
poslala v drugo sobo, pa naj se tam zmenita, KAKO LAHKO ne upoštevaš truda gostiteljice (ki se je
namatrala s kuhanjem kosila in pripravo), kako lahko ne upoštevaš, da se kosilo za 18 ljudi hladi in
čaka na usmiljenje enega mulca?
Otrok ni problem, problem so starši. Jaz bi ji dala pač vedeti, da so nezaželjeni, dokler se njen otrok ne
bo obnašal sprejemljivo. Užaljenost gor ali dol, če ona ne upošteva nikogar drugega, ne vidim, zakaj bi
drugi morali upoštevati njo? Saj ste tudi vi užaljeni, kajne? Pa njo nič ne briga.
Verjemi, otroku boš s tem naredila kvečjemu uslugo….
Imam takega sina. Pa se trudimo s pravili, ampak preden kaj dosežeš pri njem, prej znoriš. Posledično skoraj nikamor ne gremo, ker tudi z možem od takega kosila/obiska nimava nič, samo živciranje in pazenje, da ne bo šel komu preveč na živce, da ne bova tam zganjala scen in ga nadirala in grozila s kaznimi, potem pa jih še doma izvajala. Hči gre kadarkoli kamorkoli, je čisto prilagodljiva.
Ajde, da je ta mama nesposobna in da si dela velik problem za prihodnost, ampka da vas 11 odraslih ni poseglo vmes, je pa tudi odraz vaše nesposobnosti in brezbrižnosti.
Jaz bi definitivno posegla vmes in ne bi čakala 1 uro, ajde, počakaš 5minut, 10 recimo, ampak ko vidiš, da mati ni sposobna obvladati otroka, posežeš vmes na tak ali drugačen način.
In ja, pri meni doma veljajo moja pravila, sem popustljiva in precej svobodnega duha, ne omejujem otroke, ki so pri nas na obisku, ampak kot je ena rekla, mi skakanje po postelji s torto v roki predstavlja problem in ga rešim jaz, če že starši ne rešijo. Prav tako tudi na obisku rešujem sama problem z odnosom do mene in se ne pustim jajcat in nadlegovat – npr. če ima otrok umazane roke in taca z njimi vsepovsod in hoče ves umazan plezat po meni, jaz pa v kmašni obleki, ga primem, odpeljem v kopalnico, umijem in potem se lahko zapleza na moje visočanstvo 🙂
Upam, da se zavedaš, da je otrok čist ok? Da ima samo eno smolo in to nesposobne starše, ki očitno ne znajo vklopiti avtoritete? Pri hčeri to očitno ni bilo tako pomembno, mulo pa bi zahteval drugačno vzgojo. In vidva sta tu pogorela na celi črti.
Skratka, ne se slepit, da tako pač je, kaj čmo, ah, ja. Ne, ne. Gledam vas, mlade starše, kako ste nekateri absolutno in popolnoma neučinkoviti. Evo primer – vrsta v trgovini pred blagajno. Mala punčka se za mano zvira, potem začne grabit iz stalaže razne bonbone, potem premikat stvari po traku, sledi premikanje MOJIH stvari, nato porivanje vozička direkt meni v križ……..in mama? “Lubica, nehaj, ne to delat. Sem ti rekla, da nehaj. Če ne boš nehala, bova vrnili to čokolado nazaj. A si slišala? Ne bo čokolade” Mula še naprej razgraja. Mati namesto da bi vrnila tisto blesavo čokolado nazaj, zamenja kazen. “lepo se obnašaj, drugače popoldne ne greva na igrišče”. Spet brez efekta. ……da skrajšam, obrnila sem se, grdo pogledala punčko, in mama je takoj izkoristila: “Vidiš, sem ti rekla, da ne porivej vozička, sedaj je pa tetica huda. Joj, kako je tetica huda.” Grrrrrrrr, sedaj sem bila jaz dežurni zmaj, in to samo zato, ker tista glupa mama ni znala stati za svojimi besedami. Bala se je uresničit tudi eno samo obljubljeno kazen. Ponavljala je grožnje v nedogled, tamala pa je točno vedela, da kazni ne bo. Taka ženska je preprosto nesposobna kot starš. Boji se namreč lastne hčere. Boji se izvesti kazni. Ma za kozlat.
In take primerke gledam dnevno. Mali despoti pa rogovilijo okoli. Ja, saj se tolažim, najbolj bodo nasrkali ravno njihovi starši. Ampak žal mi je otrok, te čaka kasneje veliko bolečega prilagajanja.
Skratka, “za zjokat”; prvi osnovni ukrep, ki ga z možem uvedita je tale kuharski recept za vzgojo:
1. kratek opomin
2. razmislita o kazni (naj ne bo nerazumna, butasta, ampak lahko uresničljiva)
3. opozorilo na kazen (enkrat, samo enkrat!!!!!!!!)
4. kazen
Bo šlo?
En tak primerek je v našem vrtcu. Star 2 leti, raznaša in razmetava stvari drugih otrok po vseh garderobah. Mami je pa to smešno in zabavno. Celo, ko drugemu otroku vzame “domačo” igračko in je ne želi vrniti, se mama samo smeji, drugi otrok pa joka. Meni to ni normalno. Takoj je treba postavljati meje in si jih držati. Stvari, ki niso naše samo pogledamo in vrnemo. Če ne gre zlepa, pa zgrda. Konec in pika. Če pa imajo starši izgovore za svoje mulčke potem pa postanejo taki zmaji v okolici.
Ajde, da je ta mama nesposobna in da si dela velik problem za prihodnost, ampka da vas 11 odraslih ni poseglo vmes, je pa tudi odraz vaše nesposobnosti in brezbrižnosti.
Jaz bi definitivno posegla vmes in ne bi čakala 1 uro, ajde, počakaš 5minut, 10 recimo, ampak ko vidiš, da mati ni sposobna obvladati otroka, posežeš vmes na tak ali drugačen način.
In ja, pri meni doma veljajo moja pravila, sem popustljiva in precej svobodnega duha, ne omejujem otroke, ki so pri nas na obisku, ampak kot je ena rekla, mi skakanje po postelji s torto v roki predstavlja problem in ga rešim jaz, če že starši ne rešijo. Prav tako tudi na obisku rešujem sama problem z odnosom do mene in se ne pustim jajcat in nadlegovat – npr. če ima otrok umazane roke in taca z njimi vsepovsod in hoče ves umazan plezat po meni, jaz pa v kmašni obleki, ga primem, odpeljem v kopalnico, umijem in potem se lahko zapleza na moje visočanstvo :)[/quote]
Ni bilo pri meni doma, jaz tudi ne bi gledala, ukrepati bi morala gostiteljica, ki je pa bolj neodločna
oseba. Prijateljiso bili namreč oni – gostitelji in oni, mi smo jih bolj slabo poznali….mučna situacija pač.
permisivna v., jaz te popolnoma razumem.
Imam podobno svakinjo s podobnim otrokom, ki lahko počne prav vse, kar se mu zljubi. In ko pridejo k nam, kar na srečo ni prav pogosto, lahko znorim… Zato, ker je hiša moja (oz. naša) in me zelo moti, ko starši otrok ne znajo naučiti, kaj se sme in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj ni in ne more biti…
Meni so naredili čisto nov nasad okrog hiše. Zelo sem bila ponosna na svoje cvetoče gredice. Ampak njen sinček (štiriletni) je po teh gredicah veselo skakal. Ko me je skoraj kap, ko sem to videla (zaradi “strežbe” nisem bila ves čas prisotna, pa zabavati je bilo potrebno tudi druge goste), sem mu rekla, da tukaj pa ne more hoditi. In je bil ogenj v strehi, kako pri nas otroci ničesar ne smejo… Potem ga je celo prijela za roko in ga držala, da revček ne bi padel, ko je teptal moje rožice… In sem spet rekla, naj gresta od tam proč. Imamo zelo veliko parcelo, dovolj zelenice okrog hiše, kjer se otroci lahko igrajo, podijo za žogo, skačejo…; ker imamo tudi mi sina, imamo pred hišo otroška igrala in igrišče – a to mu ni bilo zanimivo. Jaz pa seveda najslabša. In tako je povsod. V hiši odpira predale in zlaga stvari ven – pa mu starša ne rečeta nič. Oče tako ne sme, ker se v trenutku pobašejo domov, on pa verjetno vso pot do doma posluša, da se lahko odseli, ker je stanovanje njeno… Enkrat mi je iz lonca, v katerem imamo elefantenfuss, “zložil” na tepih skoraj vso zemljo, ona pa se je veselo smejala, kako bo morala zdaj teta čistiti… Pa ji je mož zabrusil, da ne bo teta čistila, ampak njegova mama – zelo, zelo dolgo jih ni bilo k nam… A ko so prišli, spet vse po starem…