Zelo slabe metode zdravljenja,malo preživetja….

Enkrat bi že tradicionalni zdravniki morali začeti sodelovati z alternativno medicino.
Gobe,soda,nekaj je že na tem…
Če jih na onkološkem kaj vprašaš glede teh dodatkov so tako vzvišani!!!
Na koncu pa te pustijo samega v sobi umreti brez pomoči……

Res je! Alternativci ti vsaj pomagajo umreti!

Kaj pa vem. Moj oče se je za zdaj pozdravil. S tradicionalno medicino. Sicer je sam postopek od odkritja do operacije trajal nerazumno dolgo (na vsako preiskavo čakaš), ampak je bilo še dovolj zgodaj. Trkam na les.Poznam par ljudi, ki so se pozdravili.

S tvojo trditvijo, drop dead alter se pa tudi jaz strinjam. Pa ne, da bi jih hotela dajat kar tako v nič, ampak po svojih in izkušnjah mojih bližnjih, ter tistih, ki sem jih imela možnost do sedaj spoznati in spremljati zdravljenje, so bili rezultati nični. Možno pa je, da dajo človeku malo energije, zaradi česar se lažje soočajo z boleznijo, pa tudi, kadar bolezen hitro napreduje, te lahko toliko dvignejo, da ne izgubiš pameti, ko čakaš na smrt. No saj tudi to je nekaj vredno, je pa nesmiselno govoriti o ozdravljenjih in podobnem zaradi njihove terapije.

Veliko ljudi v moji ožji družini je umrlo za rakom, nihče ni imel niti možnosti za zdravljenje, vsi so po diagnozi umrli v nekaj tednih ali mesecih, nihče po diagnozi ni živel niti 1 leto:(

Tako da se popolnoma strinjam s teboj!

Poznam par ljudi, najdaljša doba od konca zdravljenja do zdaj je že prek 15 let (vsi v uradni medicini)… poznala pa sem žal tudi par takih, kjer ni bilo več kaj narediti.
Rak ni samo ena bolezen, je veliko različnih, odkritih v različnih stadijih in tudi pri ljudeh z različno voljo do preživetja.

V naši ožji družini je bilo v zadnjih 15 letih šest obolelih.
– za možganskega, pljučnega in črevesnega ni bilo pomoči
– na rodilh, prsih so ga premagale
Ne vem, če kaj pretirano odstopamo od ostalih držav, rak je pač hudič.

Na žalost v Sloveniji veliko rakov odkrijejo v zadnjem stadiju. Zakaj? Ker ljudje ne gremo k zdravniku. V tujini si ljudje privoščijo vsako leto plačati določene preglede in preiskave. Zakaj? Zato ker so boljše opravljene, pa ker jim to finančno znese.

Jaz pa poznam kar nekaj ljudi, ki še živijo, pa so imeli raka že davno tega, če tako rečem. Kar pomeni več 10 let nazaj. Tako da … se zato niti ne zgrozim ob diagnozi rak.
Kolikor slišim je le rak trebušne slinavke hitri rak, vsi ostali raki so tretirani kot kronična bolezen, tako kot ostale kronične bolezni.

Groznooo…ali lahko navedeš kakšne statistike, primerjave z drugimi državami? Iz osebne izkušnje vem, da imamo pri nas zelo dobre onkologe, da so za zdravljenje na voljo najnovejša zdravila (ki si jih brez zdravstvenega zavorovanja ne bi mogel privoščiti skoraj nihče) in da se človeku zelo posvetijo.
Tudi uspeh marsikdaj ne izostane.

Vsekakor nikogar ne pustijo kar ‘umreti brez pomoči’. Pogosto se raka več ne more zdraviti, saj je preveč napredoval in je bolnik prešibek da bi prenesel kakršnokoli zdravljenje. Zmeraj pa se trudijo da bolnik trpi čimmanj bolečin in da ima čim višjo kvaliteto življenja, kolikor mu ga pač še ostane. Seveda pa tukaj lahko ogromno naredijo bližnji in družina. Pri najhujših bolnikih, ko je možno samo še lajšanje bolečine in simptomov so prav svojci tisti, ki lahko naredijo ta čas znosnejši. Svojci, ki pa ne morejo sprejeti resnice, da njihov bližnji umira in kar rinejo v zdravnike/zdravilce da naj naredijo čudež in jih nato obsojajo, ker čudeža seveda ni, pa naredijo največjo škodo umirujočemu. Namesto da bi bili z njim, da bi mu pomagali lepo preživeti zadnje dni, razčistili zamere, pokazali ljubezen…ga vlačijo naokoli, kritizirajo zdravnike, in mučijo bolnika in vse ostale. Pa bi pogosto pomagalo že, če bi se obrnili na hospic da si dobijo nekaj informacij ali prebrali kakšno knjigo na to temo.

Kar se tiče dodatkov/alternative pa so pri rakih, ki so napredovali, popolnoma nekoristni. Če kakšen zdravnik reagira na omemebo kakšnega alternativnega zdravljenja (sploh z upanjem na čudež) nekoliko vzvišeno je to popolnoma razumljivo. Napredovali rak je grozna in močna bolezen in alternativna sredstva so v najboljšem primeru kot gašenje velikega požara z žlico vode.

res škoda kakšnih ljudi, ampak, za kar nekaj pa pravim HB, da imajo kake podgane mrhovinarske od česa pocrkat

Sem živela v tujini in je bil preventivni pregled dojk vsaki dve leti brezplačen. Gre za trojni test: tipanje, UZ in mamografija. Torej ga ni treba plačati.
To je v državi z zasebnimi zavarovalnicami, česar se mi tako prekleto bojimo.

Mah pri nas se jim še na vabilo Svita ne ljubi odzvati, pa so vabljeni vsi nad 50 let oziroma če niso vabljeni, se lahko prijavijo. To je res škoda, da še tega preprostega presejalnega testa ne izkoristijo, pa je pravzaprav kar uspešen.
Koliko fantov nad 50 let gre prostovoljno na pregled prostate? Meni že ne bo noben prsta v rit tiščal … kolikokrat sem to že slišala. Sami neki brezvezni predsodki. Pregled z otipanjem je še vedno najbolj učinkovit, UZ ne pokaže vseh sprememb (nekateri mislijo, da dela čudeže).

Žal se približujem mnenju nekaterih zgoraj, da je umrljivost večja v Sloveniji nasproti ostalim EU državam. Strinjam se žal tudi s tem, da so možnosti zdravljenja v Sloveniji omejene, da nimajo bolniki na razpolago vseh do sedaj znanih oz. najnovejših metod zdravljenja in je naša onkologija kar precej let za npr. ZDA, čeprav sem ne dolgo mislila drugače, saj te na OI na vso moč prepričujejo, da so na nivoju vseh ostalih centrov na svetu – to še daleč ne drži. Če sledite kaj tuje forume oz. znanstvene članke, se boste strinjali z mano.
Zgovoren je npr. že tale članek http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2012/maj/407-12.pdf, kjer v eni izmed povedi jasno piše: “V primerjavi z ostalimi državami Evrop-ske zveze (EU-27) je Slovenija med državami, v katerih največ umirajo za rakom. Vrstni red držav gleda na umrljivost za rakom po spolu je prikazan na Sliki 1. Vidimo, da Slovenija pri obeh spolih precej presega evropsko povprečje, večjo umrljivost kot pri nas imajo v večini vzhodno evropskih držav.” Rezultati raziskave EUROCARE-4 9ka-žejo, da je pri večini vrst raka preživetje slo-venskih bolnikov z rakom slabše od evrop-skega povprečja (Tabela 1)”

Čakaj malo. Je slabše kot na zahodu in boljše kot na vzhodu. Saj tam smo, a ne? Vsaj upam. Da se bomo primerjali z razvitim zahodom … A nekdo sanja?

Kar se zdravljenja tiče, naj povem, da so mojo hči zdravili točno tako, kot bi jo v zahodnih državah. Sem prebrala ogromno tujih forumov in člankov na to bolezen. Lahko rečem, da so na OI v Ljubljani dobri zdravniki, čudežev pa nihče ne more delat.Tudi odzivni čas zdravljenja je bil hiter in potem je od posameznika odvisno, kako se na zdravljenje odziva. Pri nas je zaenkrat vse vredu in res upam, da smo premagali bolezen 🙂 teče tretje leto ,… zato ne govort, da je rak v Sloveniji smrt.

lp

Tole je pa ena taka neumnost, ki meji na obrekovanje – da se moram oglasit – in povedat da NE DRŽI.
Niti približno.

Sicer ne bi bilo ljudi, skupin, društev, ipd tistih, ki so preživeli. In preživeli ne bi hvalili zdravnikov, niti se jim zahvaljevali za njihovo delo in skrb.

Problem preživetja je predvsem v tem, da pride mnogo ljudi PREpozno k zdravniku.

Moje mnenje pa je, da so nasi onkologi povsem na nivoju zahodnih, zdravijo po uveljavljenih metodah, zdravila so ravno tako dostopna in se jih uporablja, kot to zahteva bolezen. Tako mislim zato, ker so ocetu pred 7 leti pozdravili raka na zelodcu, ki je bil ze v zelo napredovani fazi (T4).
Tudi sama osebno sem se uspesno zdravila za redko obliko raka in bila nad osebjem na OI pozitivno presenecena. Bili so vedno prijazni, topli in razumevajoci, ne glede na tezave in velike obremenitve s katerimi se srecujejo vsak dan.
Alternative ne bi ravno dajala za model uspesnega zdravljenja, ker pomaga le kolikor vanjo verjames in se to le v kombinaciji s klasicnim zdravljenjem.

Tudi sama se strinjam, da je osebje na OI usposobljeno in se trudi.
Problem je sistem zdravstva v Sloveniji, vse se preveč gleda skozi finance na področju onkologije, zato sem zgoraj napisala, da niso omogočene resnično vse možnosti zdravljenja, ki so drugje v svetu že na razpolago, čeprav zdravniki pred pacienti trdijo, da imajo na voljo vse kar imajo ostali centri. Čisto premalo se da na raziskave novih metod, s tem možnosti vključevanja v klinične raziskave, vse te metode k nam prihajajo zapoznelo. To niso krivi naši specialisti, ampak sam sistem, ki s tem povzorča tudi nižjo stopnjo preživetja pri raku. Drug problem je pa v tem, da imamo samo en onkološki center in s tem skoraj nobenih možnosti za pridobitev drugega mnenja…..

In koliko od vas se je udeležilo presejalnih testov za zgodnje odkrivanje raka na dojki, na materničnem vratu, na debelem črevesu (tiste Dore pa Zore pa Sviti)? Ali pa čakate, da se rak razširi, postane neoperabilen, nedostopen za kemoterapijo, za radioterapijo in potem pričakujete čudež? Ki ga nihče na svetu, ne zahodni ne vzhodni, ne more narediti!

Sem 6 let po operaciji raka in lahko rečem samo vse pohvale naši onkologiji. Toliko prijaznih ljudi, kot sem srečala tam, jih nisem nikjer drugje. Deležna sem bila strokovne in korektne obravnave. Zaupala sem jim popolnoma in za skrb,ki so jo pokazali jim bom večno hvaležna.

Vsaka jim čast.

Je pa res, da nekaj od teh, ko smo bili skupaj na zdravljenju jih več ni, nekaj z zelo slabo pregnozo, pa se zelo dobro držijo. Ni vse na uradni medicini, ve se da je človek sestavljen tudi iz duha in uma in tudi ta del ima veliko vlogo pri zdravljenju.

Dejstvo pa je, da so tudi zdravniki samo ljudje in seveda čudežev ne morejo delat.