Partner (še) ne želi poroke in otrok
Pozdravljeni!
Pišem vam, ker sem se znašla v nezavidvljivi situaciji, ki me zadnje tedne vedno bolj mori. S fantom sva skupaj 5 let, dobro leto živiva skupaj (jaz 31, on 28). Vse poteka super, se znava dogovarjati, pogovarjati, spoštovati, ljubiti,… V tem letu sem veliko naredila tudi na sebi, ter posledično bila pobudnik za vse spremembe na bolje tudi v vezi (berem veliko knjig o odnosih,…) in fant mi je potem sledil.
Zatakne pa se pri pogovoru o prihodnosti, o družini in poroki. Meni poroka ogromno pomeni (sem verna, on niti ne), in mi življenje na koruzi vedno bolj predstavlja breme. Nekako sem šla v to, ker sva se pogovarjala o poroki. Sedaj ko mu jo omenim, se ponavadi vedno skregava, ker njemu to ni, ne ve kaj bi se s tem spremenilo,…. Zadnjič semu na res lep način razložila kaj meni pomeni in zakaj si želim poročiti, imam občutek, da je razumel, vendar je še vedno mnenja, da to ni potrebno (njemu) in da naj ga neham siliti. V nekem trenutku pravi, da si želi, samo ko bo njemu zapasalo, spet v drugem trenutku, da poroke sploh ne. In sem zmedena…
Drug problem so otroci. Mislim, da je sedaj že čas, da se o tem bolj resno pogovarjava, on ne. Naj povem, da imava svoje stanovanje, oba službe, redne dohodke. On pravi, da si (zaenkrat) še ne želi otrok, neve če si jih kdaj bo. Meni res ni, da bi čakala še 5 let in potem ugotovila, da njemu nikoli ne bo. Zadnjič, ko sva se o vsem tem pogovarjala, sem mu dala v razmislek nekaj časa. Da razmisli, kaj želi (posebno glede otrok), vendar dvomim, da bo razmislil.
Mene ta dva problema res omejujeta in spravljata v slabo voljo. Posledično sem full jezna nanj, nimam več volje se truditi za nič, za naju. Vseeno mi je, kam bo šlo vse skupaj. Vem, da je to narobe, saj sem z njim zaradi njega samega, vendar…. Rada bi si tudi ustvarila družino, imela otroke. Stalno sem živčna, kar se pozna na meni in najini vezi in stalno premišljujem o vseh možnih scenarijih. Ne morem več trezno razmišljati in se odločati. Nekako me je do vsega minilo, na čase ga začenjam sovražiti. Zdi se mi, da on samo čaka, da si bom jaz premislila glede vsega in bova potem živela srečno do konca dni.
Prosim za kak nasvet, misel. Mogoče bolj objektiven pogled na situacijo.
Hvala!
Spoštovani,
pet let je zares obdobje, ko se dva človeka že kar dobro spoznata, ugotovita, ali njuna zveza funkcionira ali ne, in se – v vaših letih – pogosto že tudi začneta pogovarjati o tem, katera je naslednja razvojna faza vajinega odnosa. V vašem primeru so to poroka in otroci, saj ne vidite nobene ovire, da ne bi združili življenjske poti s fantom, s katerim se tako dobro razumeta. V njegovem primeru pa prav to, kar je za vas trenutno na prvem mestu, sploh še ni na prvem mestu, pravzaprav se zdi, da ni na nobenem. Kaj pa potlej je? Napisali ste, kaj si želite doseči vi, ne pa tudi, kaj si želi doseči on. Zato lahko o tem samo ugibamo. Komaj verjetno pa je, da si globoko v sebi želi samo to, da se ohrani status quo (partnerstvo,lastno stanovanje, služba, redni dohodki) »do konca dni«. Zakaj?
Prav okoli tridesetega leta pride vsak posameznik v razvojno izredno pomembno obdobje, ki mu lahko rečemo tudi čustvena polnoletnost. To je prelomno obdobje, ko tako ali drugače prevzema večjo odgovornost za svoje življenje, ko razmišlja o tem, da je »brezskrbna mladost« minila, in o tem, kaj si želi doseči v naslednjem obdobju. To se navzven kaže v različnih prelomnih dogodkih in procesih, kot so dokončanje izobrazbe ali začetek podiplomskega študija, prekinitev stare zveze in/ali začetek nove, poroka, razveza, otroci, napredovanje ali zamenjava službe, nakup stanovanja, odselitev od staršev … in tako naprej. Zdi se, da ste vi to obdobje pravkar zaključili in natanko domislili ter nezmotljivo začutili, da je ZA VAS prišel čas za poroko in otroke, medtem ko partner v to obdobje šele vstopa in morda zavestno res še ne ve, kaj si želi v naslednjem, recimo temu, srednjeročnem obdobju oziroma fazi življenja.
Poroka in otroci so se pri vas pomaknili skorajda na prvo mesto na lestvici vrednot, medtem ko jih pri partnerju niti na lestvici še ni. Nemir in sovraštvo, ki ga čutite, ni posledica vašega prepričanja, da vas hoče osebno prizadeti, ampak bolj strahu, da se družinska prihodnost z njim ne bo nikoli uresničila. Toliko imata, samo še piko na i … kako krivično, da ne morete uživati v vsem, kar imata. In vendar – svojim občutkom morate ostati zvesti, pravico imate do tega. Pravi konflikt torej – negotova prihodnost s partnerjem, s katerim je do zdaj vse »štimalo«, ali pa razhod in oblikovanje družine z nekom drugim, kar se vam trenutno ne zdi niti malo privlačna možnost. Tako globoke in prave konflikte seveda prej ali slej razreši čas, toda vas je strah, v kako zagrenjenih občutkih boste ta čas preživeli.
Pogovori, ki ste jih načenjali doslej, so – tako sklepam po vašem pismu in oprostite mi, če se motim – potekali bolj na podlagi vaših želja, o katerih ste skušali prepričati partnerja, postavili ste mu celo polovičen ultimat (nekaj časa v razmislek). V takšni čustveni razgretosti je res težko ohraniti mirno kri. Zato vama bo gotovo laže, če se odločita za pogovor pri zakonskem in družinskem terapevtu. Morda bosta ugotovila, da je pod brezhibno površino vajine zveze kaj, kar doslej ni smelo priti na dan; misli in občutki, ki morda sploh niso nič posebnega, a jim iz kdove katerih razlogov še nista dovolila, da bi vstopili v prostor med vama. Upam si trditi, da bi tak proces zrahljal napetosti in vama pomagal, da marsikaj zagledata v drugačni luči.
Srečno!
Pozdravljeni,
najlepša hvala za odgovor. Zavedam se, da sem mogoče “odrasla” prej kot moj partner, da sedaj drugače gledam na stvari kot on. Vendar se mi zdi ključnega pomena, da se o tem pogovarjava in nekako najdeva kompromis. On pozna moje želje, jaz njegovih ne, razen da je enkrat tako, drugič ne. Da trenutno noče izgubiti “svobode”. Včasih se mi zdi, da me s tem drži v šahu, češ enkrat mi vrže korenček, potek palico. In to me ubija. Razumem, da mogoče sedaj nima želje, ampak zdi se mi potrebno nati kompromis in sprejeti tudi določene odločitve.
Sedaj najini pogovori res zgledajo tako, da jaz govorim svoje želje, on se pa na nek način brani, v smislu kaj ga silim, da mi je vse že povedal, da ne bo nič razmislil,… Skratka, občutek imam, da mu je za moje želje vseeno. Pač trenutno ni to v njegovem planu.
O terapiji sva se že pogovarjala, zase pravi da misli, da ima veliko problemov in bi mogoče šel. Jaz sem svojo (individualno) že dala skozi. Mi svetujete, da je pametno iti skupaj ali naj gre najprej sam?
Spoštovani,
na vašem mestu bi seveda želela oditi na terapijo skupaj s partnerjem, saj gre za temo, ki zadeva oba in močno vpliva na prihodnost vajinega odnosa. Razen če on želi na vsak način oditi sam, kar bi bila pač njegova pravica. Ali pa poiščita terapevta, ki bi delal z obema skupaj, po potrebi pa tudi z vsakim posamično, ker je na štiri oči nekatere vsebine laže nagovoriti.
Skratka, možnosti je cela vrsta. V vsakem primeru vama želim uspešno delo na sebi.
Hvala še enkrat za odgovor. Zanima me, kako recimo nevsiljivo spet pristopiti k pogovoru s partnerjem o tej temi in predlogu za terapijo (zadnjič je sicer omenil, da bi šel rajši sam, ker misli, da mora sam najprej razčistiti pri sebi). Ne bi rada, da se spet skregava oz. da ga hočem prisiliti k terapiji, da ga prisilim v družino, vendar pa bi rada naredila kakršen koli korak naprej.
Mi lahko mogoče iz izkušenj namignete kakšni so lahko razlogi za njegovo obnašanje-ali sploh obstaja kak splošen razlog?
Springpomlad, ko sem se sama pred leti znašla v podobni situaciji, sem mislila, da se je to zgodilo le meni… Tekom let pa sem spoznala, da je to točka, na kateri se znajde veliko parov – tistih, ki so že veliko časa skupaj, pa se v vezi ni kaj dosti spremenilo…
Midva s fantom sva začela z najinim razmerjem pri dvajsetih. Zelo, zelo sva se imela rada, veliko reči sva počela skupaj, bila sva zelo povezana in sploh nama je bilo skupaj prijetno. Rada sva se pogovarjala o tem, kako se bova poročila, kako bo, ko bova dobila svojega otročka… A najprej je bilo treba končati faks, se zaposliti in si najti svoje stanovanje. In tekom let sva vedno bolj uživala v družbi drug drugega, potovanjih – najini načrti pa so se vse bolj oddaljevali. In ko sem dopolnila 26 let, sem ugotovila, da nama je skupaj sicer res dobro, da pa moj partner o kakšni nadgraditvi najine veze ne razmišlja. Zakaj bi, če pa mu je bilo tako, kot je bilo, tako super?
A jaz sem si želela poroke. Tako sem vzgojena in zdelo se mi je, da si s tem korakom partnerja pokažeta, kaj si pomenita in kako mislita v prihodnje. In tudi mene je zelo bolelo, ko se je začel poroki izmikati oz. mi je celo rekel, da ga vanjo silim! Poroke seveda nikakor nisem hotela izsiliti, tudi otroka ne (čeprav imamo ženske za to ogromno možnosti), vendar bi to bilo skregano z mojim načinom razmišljanja. Želela sem, da bi si to želel tudi on – drugače je zame brez vrednosti. In nikakor se nisem mogla zadovoljiti z odgovorom, da poroke (oz. nekega papirja) ne potrebuje kot dokaz, da me ima rad. Prepričana sem bila (in sem še), da če nekdo nima nobenih zadržkov proti poroki in mu je popolnoma vseeno, ali je poročen ali ne, partnerju pa bi to veliko pomenilo, pač naredi to zaradi partnerja oz. zaradi razmerja s partnerjem. Drugače pa je seveda, ko ima kakšne pomisleke (in mislim da vedno v tem grmu tiči zajec), pa jih s partnerko ni pripravljen deliti…
Žal ti ne morem dati nobenega uporabnega nasveta. Popolnoma te razumem, dobro vem, kako je, ko se znajdeš pri tridesetih v dilemi – ali si partner sploh želi imeti družino, bo kdaj pripravljen na poroko, otroke… in ali bo to z mano? Sem jaz tista, s katero si želi postarati, ali pa si pušča odprta vrata, ker v to ni prepričan in upa, da bo mogoče našel kaj drugega…
Še če sta partnerja enako stara, se moškim in ženskam šteje čas drugače (moški lahko ima pri štiridesetih 15 let mlajšo žensko, pa bo izpadel frajer, pa tudi otroke lahko ima še takrat, pri ženski pa je to malo drugače).
Ali vztrajati ob fantu, s katerim ti je sicer dobro, in mu dati čas, da sam spozna, kaj želi, se imeti dobro z njim in ne misliti na to, česar nimaš in kaj ti bo prinesel čas – ali tvegati in iskati, začeti znova?Pravzaprav imaš samo en problem, ki pa se ga dobro zavedaš: biološka ura. A ne pusti si, da te le-ta preveč priganja. Včasih delamo ljudje pod pritiskom najhujše napake. Poskusi se umiriti v sebi, malo časa pa si seveda še lahko daš. Toliko, da v miru premisliš, kaj ti v življenju več pomeni…
Jaz sem na tej točki prišla do spoznanja, da mi “prazno” partnerstvo ni dovolj. Če sem se z nekom še tako zelo zabavala in mu lahko zaupala čisto vse, mi ni bilo dovolj. Želela sem si več. Družine, bližine, nekoga, ki bi mu bila ves njegov svet, ki bi bil z mano pripravljen tvegati in imeti otroka, četudi potem ne bi bil več tako “komot” in se ne bi več samo zabavala, potovala… ampak bi si želel najin mali čudež… In sem šla. Prepričeval me je, da nimam nobenega zagotovila, da bo drugi hotel imeti z mano otroke… To je bilo res. A stara sem bila že 30 let, in zdelo se mi je, da si moram dati v življenju možnost…
Zdaj mi ni žal. Imam svojega moža in otročka in skupaj nam je dobro. A na poti do sem sem večkrat podvomila v svojo odločitev in jo tudi obžalovala…