Lepo pozdravljeni,
/…/ ravno sem končala dvoletno zvezo s 9 let mlajšim partnerjem.
/…/
Za vse sem sama skrbela./…/ vedno sem čutila odgovornost le na svojih ramenih, vse je bilo na meni, seveda še preselil se je k meni
/…/
Ja spet me boste vprašali, kaj mi je tega treba bilo.
/…/
samomor
/…/
Zaradi slabih izbir, uničenega življenja – kot otrok sem bila spolno zlorabljana in kolikor je videt tudi otrok ne morem imeti.
Saj bom upala it naprej, ne bom se zlomila, samo včasih mi je hudo, vem da bom zmogla sem že marsikaj, pa bi vseeno rabila kako spodbudno besedo.
Hvala.

Spoštovana Buča33,

prosili ste, da se vaše vprašanje ne objavi v celoti, zato sem objavila le nekaj dejstev.

Draga Buča33, najprej bi vam rada izrekla priznanje in podporo: ste namreč izjemno pogumni, močni in iskreni ter normalni: »ne bom se zlomila, samo včasih mi je hudo, vem da bom zmogla, sem že marsikaj, pa bi vseeno rabila kako spodbudno besedo«. Vsi potrebujemo spodbudo, ko pa smo na kakšni prelomnici, pa še toliko bolj. In vi zdaj ste na prelomnici, ki ste jo naslovili s »konec zveze«. Jaz pa dodajam, da je to tudi konec nekega življenjskega obdobja, iz katerega (tako verjamem) boste odšli modrejši in zrelejši.
Prelomnice pa imajo še eno značilnost: ponavadi (vsaj čustveno) na dan pritegnejo stare zaplete oz. nam ponudijo priložnost za razrešitev starih travm na nov način (če le potegnemo najboljše iz njih). (Domnevam, da ste o ponavljanju čustvenih vzorcev si že prebrali na tem forumu, ker je bilo o tem že veliko napisanega. Če si še niste, pa si še lahko – iskalnik vam bo pri tem v pomoč.) V tem se namreč skriva del odgovora na sicer retorično vprašanje, ki ga večkrat ponovite: »Kaj mi je tega treba bilo?«. Pravite, da vas to sprašujejo drugi, a ne vem, koliko to vprašanje zastavljate predvsem sami sebi. In koliko si končno zaslužite iskren odgovor – od same sebe. Ker samo ta odgovor vas bo zares potešil in vam vlil notranje moči za naprej.

Moram priznati, da z vašega opisa ne vidim čisto jasno, ali je do dejanskega konca tudi prišlo (vaš bivši še vedno živi z vami v vašem stanovanju in se ne bo odselil dokončno, le več bo odsoten zaradi nove zaposlitve, če prav razumem napisano?? Se opravičujem, če sem narobe razumela napisano.). Ne vem niti, ali sta ta konec zveze sploh si »uradno« in jasno izrekla, ali je to samo vaše občutje glede odnosa – da je »mrtev« oz. da ne čutita (več) topline in povezanosti? Namreč, ni čutiti, da je med vama res konec, le kup zamer med vama raste, odtujenost čutita, a vaju hkrati tudi še vedno močno povezuje (na sicer enega najbolj zoprnih načinov povezovanja). Sovraštvo in ostala negativna čustva (četudi jih potlačimo vase) nas včasih povezujejo močneje kot ljubezen… Prav čustveno »priklenejo« nas enega na drugega. Ampak verjamem, da to boste že rešili, ko boste začutili (ali pa že celo ste in sem vas jaz narobe razumela).

Ko sem prebrala vaše vprašanje, sem si rekla, da morate v sebi nositi ogromno jeze na (bivšega) partnerja, ogromno zamer, razočaranja se je nabralo, predvsem pri vas. On je zvezo in vse v njej jemal (vsaj navidez) »zlahka« in se ni želel obremenjevati preveč (letom primerno tudi). Očitno pa ste se zato vi toliko bolj. In to celo tako daleč, da ste ga finančno vzdrževali in (kot pravite) »je bilo vse na vas«. Očitno je bil to še en odnos, v katerem ste se postavili v vlogo žrtve oz. ženske, ki skuša vse narediti sama, na koncu pa se iztroši in izčrpa (kar je logično). Ja, nehote ste zanj na nek način poskrbeli kot mama in on pri tem sodeloval oz. mu je ustrezalo. Vajina razlika v letih pa vama je pri tem samo »pomagala«, ni pa to izgovor za neuspeh zveze.

Po prebranem opisu ostaja občutek, da je vajin odnos bil poln neizrečenih besed, misli, ki so ostajale zaklenjene tako v vas kot v njem. Vsem se nam kdaj zgodi, da mislimo, da smo kaj jasno in razumljivo povedali, pa na koncu ugotovimo, da nas drugi ni tako razumel, kot smo si mi predstavljali, da smo sporočili. Kar verjetno ni naključje, saj so vaše življenje (vsaj do zdaj) tudi na druge načine vodile neizrečene stvari (besede, dogodki, čustva…). Vaše življenje je namreč ena sama travma in zloraba, ki ne vem, koliko je bila kdaj res predelana (ob terapevtu, psihologu ipd.), kdaj sploh na glas ubesedena, izrečena pred živim človekom, ki ob tem ni pobegnil pred grozo in vas le še bolj zlorabil/ranil (seveda je modro presoditi, kdo je sploh vreden zaupanja, da sliši/prebere take globoke stvari!). Ne bi rada, da bo tudi ta odnos, ki se zdaj končuje (ali pa se je že končal), le še ena od nezaceljenih brazgotin na vaši življenjski poti.

Vam so se namreč v življenju zgodile stvari, ki ranijo najhuje: spolna zloraba in samomor bližnje osebe. In oba dogodka puščata običajno v preživelih veliko krivde, sramu in gnusa, ki jih neredko nato »vlečemo« s sabo skozi življenje in v nove odnose. Vi ste sicer, kot pravite, izjemno močni in ste čez vse to zmogli iti (za kar vam lahko samo še enkrat čestitam). Vendar ne vem, koliko tudi vi pri sebi opažate, da se še vedno vedete kot »žrtev« (vedno krivi nečesa, vedno kot da si nečesa ne zaslužite ali pa dopustite, da se vam dogajajo stvari, ki se nam ne bi smele – občutek nevrednosti za kaj boljšega, za postaviti se zase, težko jasno reči »bobu bob«, jasno reči »ne« oz. »ja« (Ali: »z današnjim dnem prekinjam najin odnos, ker se v njem ne počutim več dobro/se počutim izkoriščano, zmanipulirano …, hočem, da se izseliš iz mojega stanovanja do …, da mi vrneš denar do …«). In ne vem, koliko vas je takih neposrednih besed strah tudi zato, ker imate za sabo izkušnjo samomora:ste se morda tam čutili krive ali pa morda celo čutili, da so vas drugi obsojali, da bi lahko bilo drugače, če bi bili vi drugačni? In koliko je težko povedati, ker je tudi zloraba običajno povezana z molkom in tabuji, ki pogosto za dolgo let zavežejo naša usta, da ne zmoremo jasno spregovoriti?

Vendar vi zdaj ste »spregovorili« – za ta forum, za začetek moderatorjem. Ker ste poslušali svoj notranji glas, ki vam je povedal, koliko je za vas varno. In prav je, da ste ga. Vas pa želim spodbuditi, da v svojem življenju poiščete še kako živo, konkretno osebo (npr. prijateljico, sorodnico ali pa se pridružite kaki skupini ljudi s podobno izkušnjo), ki ji zaupate in ki vas bo podprla in vam nudila oporo (in vas ne bo obsodila, poniževala, kregala!). Ki bo zmogla slišati, kaj se je v vas v vseh teh letih nakopičilo (od otroštva naprej). In ko bo zmogla ponuditi objem ali le tiho prisotnost (kar bo vam ustrezalo), da se boste ob njej lahko v miru zjokali in sprostili svojo žalost in ostala nakopičena čustva. Poleg tega vas spodbujam, da (v kolikor še niste) poiščete tudi strokovno pomoč, da morda ob pomoči tretje osebe poiščete tisti svoj osebni odgovor na »Kaj mi je tega treba bilo?« ter tako predelate posledice spolne zlorabe in ostalih travm.

Draga Buča33, torej pogumno naprej, verjamem, da zmorete kljub preživetemu (ali pa ravno zato!) iz svojega življenja narediti nekaj lepega!! 🙂

Hvala vam gospa Anica,
resnično za ta vaš odgovor.
Ko se ga tisti večer prebrala sem zajokala, kar že dolgo nisem, od olajšanja in misli, da me končno nekdo razume in da je to normalno.
Ja zvezo sem takrat končevala, sem že prej vse jasno povedala kaj me moti, a na koncu se vse obrne tako, da on meni dela uslugo, ker gre. Ni problema razumem, da je tako za njega najlažje, ” da je prehitro začel z mano po razhodu bivšega, da nisem še prebolela njegovega samomora itd.”
Ja sem mu povedala kaj me moti, se je popravljal ali probal do kraja ni prišel, mogel, znal. Sem bila prezahtevna? Ne bi rekla.
Toliko zdrave pameti premorem. Hudo mi je za dve leti življenja, ampak naj bo, izkušnje bogatijo in prelomnica je vsekakor bila.
Lepo mi je bilo na začetku sem se počutila posebno, ne zaradi tega ker ima mlajšega, ampak zato, ker mi je on dajal občutek, da sem posebna, zanimiva. Kako se vse sprevrže v farso.
Ne dam se, ne smilim se sama sebi. Vedno sem potrpežljivo čakala, kaj je za naslednjim ovinkom, optimistično. Vzela sem si, da je življenje dolgo in polno ovinkov in vedno se splača videt kaj je za naslednjim.
nikoli nisem iskala pomoči, odgovorov pri psihoterapevtu, lahko bi,sem se že odločala, pa ne da me je sram, nekako sama rešim kar se da.
Da bi delila izkušnje, lahko pa ne zlahka.
Zadnja prijateljica me je pustila z besedami, veš kaj jaz k tebi ne bom več hodila (Končala sem s fantom, ki je potem naredil samomor). MOj odgovor je bil prav jaz pa k tebi tudi ne.
Nekako držim takšne stvari zase, čeprav sem zelo komunikativna oseba,nisem odprta knjiga.
Moram se pa pohvalit, da si zadnje čase nabiram kolegice in prijateljice za družbo, kar je super in to sem pogrešala. Kar se moške družbe tiče se tudi znajdem, sicer lažje in mi je zato toliko bolj všeč, da dobivam prijateljice za kakšen klepet in družbo.
Dostikrat so mi bile v oporo knjige in sicer avtorice Louise L. Hay. Katerakoli njena in še kakšna druga.
Kako je zapisala in jaz se to strinjam, da se mora človek imeti rad najprej sebe, kako je vsak unikat, “ljubezni nam ni potrebno zaslužiti, zaslužimo si jo že s tem, da se rodimo”.
Resnično njene besede so mi veliko pomagale. Vsem bi to priporočala v branje, ženskam sploh.
Če bodo še kateri ženski žrtvi kakorkoli pomagale sem posredovala koristno informacijo.
Vedno sem si svoje življenj vzela tako (samomor pri meni ni opcija v nobenem primeru), da sem se rodila, že s tem si zaslužim svoj prostor tukaj, pa čeprav ga še iščem in iščem globji smisel življenja, čeprav me razveseli že lep dan, sonce, prijazna beseda, takšne lep malenkosti.
Vztrajam in si vedno znova iščem dobre stvari, ki me držijo pokonci. Pozabljam, ja zelo rada pozabljam slabe stvari, ko se naberejo, pa imam na srečo vas, dobro čtivo.
Rada tudi stvari analiziram po svoji logiki, z zavedanjem, da sem vedno in vedno bom naredila najboljše kar zmorem, kar je v moji moči. Da zmorem tudi več da bom zmogla več, a trenutno sem naredila vse kar je bilo mogoče.
Hvala vam, da mi odgovorite, da sem močna, mi veliko pomeni od nekoga, ki s tem velikokrat srečuje.
Hvaležna vam bom če mi boste ponovno odgovorili in srečno.

Spoštovana Buča33,
če ste se čutili nagovorjeno in »začuteno«, potem je bil namen mojega odgovora dosežen. Sočutje namreč zdravi čustvene rane, v to sem prepričana. Ni pa to vedno dovolj. Je pa eden bistvenih elementov terapije, posebno pri travmah.

Super, da ste tako optimističen in aktiven človek – sicer verjetno ne bi preživeli vsega tega tako zlahka.

Ja, pozabljanje je včasih fajn, da ne nosimo vedno vse preteklosti na dlani s sabo in tako ne uspemo užiti sedanjosti. Včasih pa nas preteklost (tudi (in predvsem) tista »pozabljena«) zavira, ker se nam ponavlja v tisoč in eni varianti (npr. na vse načine se izogibamo čustveni bližini, se zapletamo z ljudmi, ki jim ni moč zares zaupati ali pa oni nam ne…). Če boste ugotovili, da se to dogaja tudi vam, potem morda ne bo odveč razmislek o strokovni pomoči za razdelavo čustvenih vzorcev. Dokler pa se imate fajn in znate zvoziti sami ter ne čutite potrebe po njej, pa seveda le pogumno naprej!

Anica

Spoštovana ga. Anica,

prebrala sem vaš odgovor, in ker sem ta teden na dopustu, malo razglabljam in prebiram tudi vaše odgovore. Zavedam, se da v partnerskih odnosih nikoli nisem imela pretirane sreče (pod tem pojmujem, nikoli se nisem počutila varne, ljubljene in nikoli nikomur zaupala, razen prvi ljubezni.).
Sedaj prihajam, do resničnega zavedanja, ko se obrnem v moje življenje, kar se zvez tiče, kratkih in dolgih, nikjer, prav nikjer se nisem počutila “doma”.
Tole zna biti dolgo pisanje spet.
Ko ste mi omenila strokovno pomoč za razdelavo čustvenih dogodkov, kam se zato lahko obrnem, ali še raje; lahko to razdelujem z vašo pomočjo, z vašimi odgovori?
Hvala vam, lepo pozdravljeni.

Spoštovana ga. Buča33,
verjamem, da ko se človek poglobi vase, kar je med dopusti idealen čas, marsikaj odkrije.

Verjetno ste prebrali tudi pravila tega foruma, kjer piše, da načeloma dobi vsak uporabnik 1 odgovor od terapevta. Glede na to, da imamo veliko gnečo z neodgovorjenimi sporočili, in glede na to, da ta forum ni namenjen “pisni terapiji” ampak uvodnemu svetovanju in informiranju, vam bom priporočila, da v kolikor želite res se poglobiti vase, si poiščete oseben stik s katerim od terapevtov.

Ena od možnosti je, da izberete nekoga s tega seznama: http://zdt.si/terapevti/seznam_centrov/

Brez zamere in lep dan še naprej!

Spoštovana ga. Anica,
priznam nisem si prebrala pravil, sem vam pa iskreno hvaležna za vse odgovore in vaš čas.
Hvala vam za naslove, kontaktirala sem Novo upanje, posvetovalnico v Ajdovščini, ki mi je nekako najbolj ustreza, vsaj krajevno.
Hvala vam za tolažbo in nakazano smer.
Vso srečo vam želim in vsega dobrega, ter še enkrat najlepša hvala.
Lepo pozdravljeni!