Loči se – zaslužiš si srečo
Če je življenje v dvoje eno samo trpljenje za enega izmed partnerjev in otroke, če jih imata. Če so prepiri grdi, surovi, če je fizično obračunavanje ob njih tudi prisotno, če je alhkohol ali kakšna druga droga tista, ki se je v družini vselila in ne kaže, da bi se je dalo odvadit, če živita partnerja drug mimo drugega, če je eden od njiju prepričan, da je njegova plača namenjena za zadovoljevanje izključno osebnih potreb, stroški in otroci pa so breme drugega zakonca…
Nedvomno se je zgoraj naštetih primerih potrebno odločit in poslovit od takšne skupnosti, kjer je prizadeti zakonec in otroci v nemogočem položaju.
Tako si zagotovi nekaj reda in miru v svojem življenju in tako omogoči solidno življenje tudi svojim otrokom. O sreči govoriti je iluzorno, prav tako je relativna kot ostala zadovoljstva. Ob različnih prilikah lahko rečemo, da smo srečni in verjamem, da nekdo, ki se je pravkar rešil hudih zakonskih stisk prav tako izreče, zdaj sem pa srečen, srečna.
Filozofirat o sreči bi se dalo še pa še, pa tko al tko menda sreča ne obstaja …
No, jaz sem se ločila. In ti povem po resnici, o kakšni posebni sreči ne morem govorit (še ne), res pa tako zelo nesrečna kot sem bila v zakonu nisem. Torej se je računica izšla.
Plus, dokler sem bila v zakonu, je bila sreča nedosegljiv pojem, zdaj ko sem ločena, vsak teoretična možnost za “srečo” obstaja. In spet se računica izide.
Aja, pa mnenja sem tudi, da si otrok zasluži srečne starše in če prebereš mojo računico, ti je jasno …
to pa ni res, veš, obstaja sreča!
samo je tako filozofsko “zapakirana”, da se je potrebno orng potrudit in jo najti – srečno![/quote]
No, saj sem napisala “menda”, kar pomeni, da razne razprave to ugotavljajo, ne jaz.
Sreča je popolnoma subjektivna zadeva, verjetno stanje duha, ne pa točno in objektivno določljivo stanje. Jaz raje sploh govorim o občutkih sreče, kot pa o sreči kot taki.