Forum.Over.Net

Starševski čvek

Postavite nemogoče vprašanje in dobili boste neverjetne odgovore! Anonimno in brez registracije. Največje slovensko virtualno mesto. Če ni objavljeno v tem forumu, se ni zgodilo!

partnerjevi izbruhi jeze - kaj storiti

Default avatar

prosim za nasvet

Partner ima nenadzorovane izbruhe jeze, ki meji že na čustveno/psihično nasilje (nadiranje, obtoževanje, sploh če kaj ne naredim kot si je on zamisli, da mu nisem na voljo, etc).

Sprašujem se kaj narediti...ne vem kaj bi bila rešitev, dolgoročno si tako ne predstavljam življenja ter družine z njim, če bo tak,... kratkoročno trpim v sebi in mu dam to tudi vedeti, da me vse prizadene...ne vem do kje naj grem, saj čez sebe in svoje nadzore ne mislim iti, včasih ga naderem nazaj, drugič sem neprijazna, tretjič se zaprem vase, četrtič sem zamorjena, ker mam občutek, da sem vsega jaz kriva oz. da nič ne storim prav, spet petič sem rajši kot miška, da ga ne bi karkoli preveč zmotilo...ne vem pa kaj dejansko pomaga. Nočem bežati od problemov, težko pa je tudi karkoli spremeniti, saj misli da če je tak, da je to normalno (pa ni).

Kaj storiti, ali vztrajati, mu poskušati pomagati, se raziti?

Naj povem, da ga imam zelo rada, da sva skupaj že 5 let, in tudi povem mu, da tega ne prenesem, če je tak...kaj je spolh krivo, da je tak? Starši, vzgoja, razvajenost,... Je imel kdo/katera že podoben primer, kaj ste naredili/e?

Prosim za kakšen nasvet, pa ne tistih samo v smislu "pejd", ker ni tko enostaven, sploh če s partnerjem tako dolgo gradiš na vezi in te združuje sto in ena stvar...zavedam pa se obenem, da dokler še nisva poročena in nimava otrok, da so vse poti odprte...
Default avatar

težki problemi

partner ima resne probleme, ki jih sam ne bo znal in mogel rešiti. izberi dan, ko bo dobre volje, ga posedi ob sebi in mu razloži, kako vidiš vajin odnos. Če se bo pripravljen vključiti v terapijo, potem sta lahko na dobri poti, da nadgradita svoj odnos in furata uspešno življenje. če pa ne, pa škoda tvojega časa.
Default avatar

tinty

Kar sam od sebe se ne bo spremenil... Če je pripravljen na terapijo, potem imaš še kaj možnosti za normalno življenje z njim. Sicer te čakajo težki časi!
Default avatar

kaj on pravi

Kaj pa on pravi takrat, ko se ima pod nadzorom? Si se poskusila z njim pogovoriti ne takrat, ko izbruhne ampak v kakšnem bolj "mirnem" trenutku? Če se sicer da z njim pogovorit, morda skupaj poiščeta mnenje kakšnega strokovnjaka? Če pa on v vsem skupaj sploh ne vidi nič napačnega, potem pa res ni drugega nasveta kot pojdi stran, dokler je še čas. Same od sebe se stvari prav gotovo ne bodo spremenile - vsaj na bolje ne, morda le še na slabše.
Sicer pa se mi sploh ne zdi povsem normalno, da ima odrasel človek kar naprej "nenadzorovane" izbruhe. Saj se zgodi, da vzkipiš tu in tam, sicer pa naj bi bil odrasel človek sposoben nadzorovati svoje obnašanje. Toliko v razmislek...
Default avatar

skela

No, odvisno od marsičesa, a ne. Takole "čez prst" ti jaz lahko povem samo, kaj bi jaz naredila.
Ključna beseda je "postavljanje mej". Ti sama in nihče drug, moraš določiti, kakšno vedenje do
sebe boš dopuščala.
Boš postavila mejo pri ukazovalnem tonu?
Se boš uprla, ko bodo padale žaljivke?
Ali boš popenila šele, ko te bo porinil v steno?

A kako postaviti mejo? Takole: vsedeš se z njim za mizo in mu pojasniš, da takega vedenja (vpitja,
zmerjanja ... to sama določi) NE BOŠ prenašala. Nič razlagat zakaj , kako, takega obnašanja pač
ne pustiš nikomur, torej tudi njemu ne. Če ima problem, naj ga reši z normalnim pogovorom, Če tega ne
zna, naj gre v delavnico za obvladovanje jeze in se nauči.
Potem pa - samo doslednost. Ob VSAKEM vpitju, ob vsaki žaljivki prekini pogovor in povej, da se na
ta način ne boš pogovarjala. In greš. Po možnosti zapustiš prostor, če ne moreš, ne odgovarjaš in ne
sodeluješ več v pogovoru.
Keč je v doslednosti. Ne popusti, tudi če gre za kaj važnega , tudi če gori - (se hecam) ZAHTEVAJ
normalen ton in normalen pogovor.
Default avatar

jkfp

Zakaj je tak? Ker je lahko. Ker ni posledic. Enkrat po takem izbruhu spakiraj kufre. To je šok in motivacija za spremembo. Vse drugo, kar delaš, pa ne.
Default avatar

prosim za nasvet

Hvala vsem za nasvete...

Odgovor jkfp-ju
..bojim se da bi pri temu tudi ostalo...ker enkrat ko greš, greš...nisem dramatik po naravi in rada zaključim stvari...

Odgovor ostalim
...bom poskusila z doslednostjo, ker da bi mu predlaga terapavta, bi po moje znorel...
bolje da se pogovrim z njim, da ima problem s tem in da sem mu pripravljena stat pb strani, da bi to spremenil...

ker nekaj je - če se ne bo pripravljen pogovarjat o tem in spremenit, potem res ni vredno mojega truda...in v tem primeru se moram pripravit tut na to, da je pač treba it naprej...mogoče se pa tega tut bojim, da bo rekel, jst sm tak, če ti nisem všeč pa pejd...ker zna kakšno tako pribit, tut če ne misli tko...ker takrat ven iz njega bruha vse živo...

ah ja, partnerstvo in prilagajanje je zame prava umetnost, tako kot starševstvo enkrat...lahko smo uspešni, priljubljeni, znani, a kaj ko večina doma nima pošlihtano tako kot more oz.si ne zna porihtat osnove...kaj ti pol pomaga vse to...

včasih se sprašujem, če je morebiti tistim lažje, ki so sami??
Default avatar

pollyanna

Nekje na netu se vrti ena zgodba z naslovom "ali boš celo življenje hodila po prstih?"

Ker taki tipi se redko spremenijo, na svojo okolico vplivajo tako, da na koncu cela družina "hodi po prstih". Ker on znori: če copati niso zloženi, če je časopis na mizi, če drobtine od kruha niso pobrisane, če klepetaš s sosedo, če čebula smrdi ko se praži, če nisi doma takrat ko si je on to zamislil....in še in še in še... dokler se ne ravnaš samo še po tem kar si misliš da bi si on lahko mislil, da je narobe.

In ker imaš še možnost, si še pred otroci in resnim skupnim življenjem, se vprašaj, če si to želiš.
Default avatar

brez. zamere.

Saj konc koncev, če pa pogledaš realno si postavilo mejo. Ampak tako, da si jo obrnila proti sebi... dolgoročno gledano....partnerju od prvega izbruha jeze nisi povedala, da ti tak način ni všeč ga ne dopuščaš. Zakaj tega nisi naredila pa mi ne vemo. Te je bilo strah, da bo odšel od tebe. Ampak kako te je lahko strah kaj takega saj ne toleriraš dretja. Paradoksno pa je da toleriraš jezo. Če jo ne bi, bi takoj postavila meje in bi te brigalo bi odšel ali ne. Ti veš, da to ne maraš in pika. Nalij si čistega vina. Potem pa urejaj odnose na tak način, da se boš ti lepo počutila. In potem steče vse ......
Default avatar

Teżko

Taki teżko priznajo, da imajo problem. Ne znajo kontrolirat svoje jeze, zdirajo se na najbližjega. Vse jih moti, kar koli narediš in rečeš zanj ni dobro. Vpijajo tvojo ljubezen, zahtevajo da si jim non stop na dosegu za njihove żelje in da kažeš za vsako njihovo idejo, besedo, dejanje nepopisno veselje, drugače je pa pekel . Verbalno in psihično poniżevanje obvladajo, manipulacije jim tudi niso tuje. Seveda si sam kriv, da je tak do tebe. Nimajo prijateljev in tudi tebi ne dopuščajo časa zanje, počasi te izolirajo od drugih ljudi. Pomoč zdravnika pa itak odklanjajo. Malo si preberi o osebnostnih motnjah. Se pa te stvari stopnjujejo.
Default avatar

efka2

Samo toliko- če bi jaz vedela, kaj pomeni živeti s partnerjem, ki tako izbruhne, bi se obrnila prvi dan, ko sem ga spoznala. Ampak v začetku sem mislila, da bo najina (moja)ljubezen (ha,ha) premagala tudi to in se bo meni na ljubo (ojej ;-) spremenil. No, saj ne rečem, po 25 letih skupnega življenja sva (sem) se toliko prilagodila, da gre. Bili so pa trenutki takega obupa, da sem zbolela tudi za depresijo in sem začela jemati antidepresive. Saj ne rečem, da je bil vzrok samo mož, bil pa je definitivno močan dejavnik pri tem. In zato samo rečem-pomenita se danes, postavi meje, preko katerih ne greš in ne greš NIKOLI. Tisti trenutek, ko spet izbruhne in se ne ustavi, ko ga opomniš na dogovor-je čas za pakiranje in odhod. Razen, če si mazohist in želiš celo življenje trpeti.
lp
efka2
Default avatar

ža, bo tako

Kljub temu, da si rekla naj ne svetujemo, da pojdi proč od njega, ti svetujem edino to. Ne boš ga spremenila, tudi sebe nimaš kaj spreminjati v tej zgodbi (ali boš tudi ti nestrpna in se bosta vse življenje kregala?).
Moj iskren nasvet je - ostani raje sama vse življenje, kot da živiš skupaj s takim prepirljivcem. Nikoli mu ne boš kos, ker se ne bo nikoli spremenil.
Žal, vendar tako bo.
Default avatar

prosim za nasvet

Ja, resnica boli...ampak ko si tako na dnu, kot sedaj jaz, ti je zares vseeno, ali greš, ker...slabše ne more biti. Zakaj pravzaprav pišem to tu? Ker me nihče ne bi razumel, še najmanj pa starši, ki kljub temu da je vse lepo in prav, pojma nimajo kako jaz živim, lahko bi se reklo temu tudi, da smo odtujeni (kar šele sedaj spoznavam). Njim je važno, da imam partnerja, ne pa ali sem srečna (enako je že od malega-glavno da sem pridna in poslušna, ostalo ni važno)...s prijateljicami je spet tako tako...obremenjene so s svojimi problemi, z otroci, spet druge ne uspejo dobit tipa, da tko ko kateri ko samo malo omenim, misljo da pretiravam (seveda ko je pa na zunaj "super tip"). Sedaj pa se tudi to že dogaja, da sva se začela prepirati tudi v javnosti ker si ne dopustim več nič. No, to je blo čist tko...mal izpovedi, da me boste lažje razumeli.

Komentar na Težko:
Sem se kar ustrašla tvojega posta, ker je toliko resnice v njem...vse to kar praviš - manipulacija, obračanje njemu v prid, posesivnost (zelo malokrat grem s kakšno prijateljico na pijačo, pa še takrat me skrbi, pridem na pijačo, pa že gledam na uri, da ne bom predolg), malokrat me pohvali, vidi bolj sebe kot pa še druge,...jaz pa moram vedno povsod z njim, četudi včasih nisem prave volje...

vglavnem kar hočem povedati je, da je tudi vse to že na meni pustilo posledice...manj sem samozavestna, veliko se jokam, lahko bi se reklo temu tudi depresija...saj pridejo dnevi ko si dobesedno želim umreti in da to življenje itak ni resnično (tudi zaradi zgoraj naštetih stvari, ker si z nobenim nisem tako blizu kot s partnerjem, paradoks je pa, da se ravno ob njemu čutim nesrečno...

in komentar na Efko:
ob tvojem postu sem se zamislila...ker pri meni se že pozna vse to, saj me tudi on sprašuje zakaj sem skos zamorjena, in da me vidi da nisem srečna, da se ne smejim več,...ampak ko mu pa povem pa kot da to ni nič...pravi da so bolj resne stvari in problemi v življenju, kot pa ta moja "občutljivost".

Danes ko pridem domov, se bom pogovorila z njim, potem bom pa videla, v katero smer se suka...ker včasih se tko že čist pošlihtam, da je to to in da grem stran, pol je pa kr neaenkrat čist drug...včasih se tudi opraviči (če ga npr. dva dni grdo gledam in ne "jebem" po domače povedano).
Default avatar

brklc

prosim za nasvet je napisal/a:
zavedam pa se obenem, da dokler še nisva poročena in nimava otrok, da so vse poti odprte...
Ti, avežde, če nebi bilo gornjega, bi res rekel poizkušaj tako ali pa tako... Zdej ti pa svetujem, da "pejd" rajš včeraj kakor jutri! To pa zato, ker je model še orto frustriran do lastnih staršev, in niti približno ni samostojna osebnost, ter potemtakem nesposoben voditi lasten partnerski odnos. Stojko je premal, kakor ugotavljaš, kaj pa še bo!

Jest bi se na tvojem mestu vprašal, zakaj Ti želiš ali rabiš takega modela? E, bo treba mal pred lastnim pragom, oz. pod preprogo... In ko boš uspela ozavestit svoje bivanjske principe, ter jih korigirat tam kjer ti ne bojo kul, šele takrat ti bojo nasprot pršli modelčki, ki te bojo vredni.

Sam morš pohtet, ker takih ki niso večno priklopljeni na mamino joško, je zlo mal, konkurenca pa neusmiljena! Če si kaj dolg tle gor, potem veš kako nagravžno ste(so) se pripravljene skregat zarad ene same samcate pikce al pa vejce... Kaj potem šele za konkretnega Dedca...
Default avatar

serena35

Jaz sem poročena in imam otroka s takim primerkom. Moti ga vsak prahec, drobtina, vse naredim narobe, sem nesposobna mati itd.. v glavnem obup. Razmisljam o ločitvo že lep cas ceprav so otroci se mali.
Default avatar

Tudi jaz

Tudi jaz imam moža s takimi problemi. Z starostjo se vse samo stopnjuje. Tukaj nima veze ljubezen, nisi ti kriva za njegovo obnnašanje in ga zaradi tebe tudi ne bo spremenil. Razumem kako ti je in nikomur tega ne želim. Z leti postaneš imun na njegove žalitve in postaviš meje do kje lahko gre. V dobi GSM-jev in elektronske pošte pa itak nimaš miru pred njim, četudi se mu ukakneš. Moj nasvet je,da storite to takoj, ko se to verbalno nasilje začne in ne čakajte na starost.
Default avatar

prosim za nasvet

Hvala obema za post, lazje mi je ce vem, da nisem edina...in tako kot ste napisali...ratas imun, oz. ga ignoriras...tolk sem se ze naucila, in tko ksni k ga mal bols poznajo, vejo da edin tko lahko z njim shajas...

Hvala za nasvet zadnji gospe, trdno se bom postavila zase ter do kje lahko gre...verjamem, od zacetka veze pa do zdaj, je le se huje...sploh zadnja tri leta odkar ziviva skupaj...ampak od zacetka se tolazis pa se ne obremenjujes kej dosti s tem, ker si itak zaljubljen in vesel, da imas ob sebi nekoga, kjer ti toliko stvari "klapa skupaj".

Serena35, tebe tudi cisto razumem...pa o tem, da ti govori, da si nesposobna mati, pa da itak nic ni prav kar naredis...lej, midva sploh se nimava otrok, niti porocena se nisva, samo ziviva skupaj, pa ziher vsak teden poslusam, da kaksna mama bom, da bom kr kje pustila svojga otroka al pa ce kdaj kej pozabim, da ce bom otroka tut pa take...da ne govorim od poroke...da bom pol se kao slabs kot zdej oz. da se bom jaz se poslabsala...pa vedno najde en razlog, zakaj se se ne bi porocila, da ce bi bla pa taka pa taka...da pol bi pa mogoce me ze ozenu...vglavnem, brezveze, ker se sam se bolj sekiram ce od tega razmisljam. Ce mu kej zabrusim nazaj, pa itak vedno pravi da se heca, pa sem mu ze stokrat rekla, da naj se tko "heca" s kolegi ne pa s svojo partnerko. :-/

pa tut ce bom cel dan pucala stanovanje, zraven vse oprala, zlikala, skuhala, pa ce se bom sla samo za pol ure ulezt, pa da me vid, bo ze, da kaj lenarim...vglavnem to je le en primer...ker skos je neki in tega ni konca...se takrat k sm dobre volje, mi pa kaksno pribije...

ampak ocitno je dost takih moskih...zakaj, ne vem, mislim pa da so v veliki meri krivi partnerjevi starsi ter njihova vzgoja (razvajenost, da se vse okoli njega vrti, pretirano ambiciozni in zahtevni od njega etc..)
Default avatar

sam bejž

S takšnim "pacientom" si res ni treba uničit življenja.
Tud če do smrti ostaneš brez desca, se boš imela 1000x boljše.

Moj oče se je razburil bistveno manjkrat kot se ta tvoj možakar, a mi je bilo še to v otroštvu čisto odveč: Si želiš, da bodo tvoji otroci v stalnem strahu, kdaj se bo očetu utrgalo? Ne naredi jim tega.
Default avatar

alko

Tak človek je podoben alkoholiku. Nikoli miru pred njim, večno si v strahu kaj si ga polomila. Rečem ti: samo beži!
Default avatar

nasvet ti dam

V prvem postu si napisala, da fantovo obnašanje ni normalno. Dokler to še veš, je še čas, da iz tega kroga izstopiš. Fant se ne bo spremenil - to je utopično razmišljati. Živela sem s takim človekom v zakonu dve desetletji in se na koncu ločila. Stikov z njim nimam, a od otrok izvem, da se ni prav nič spremenil, le zakaj bi se.

Noben pogovor ne bo rešil teh težav, niti terapija, na katero itak ne bo hotel hoditi. Verjemi, da sem poskusila vse in slepo verjela v spremembo vsa ta leta. Če te pa nezadržno vleče k njemu, se vprašaj, kaj je s teboj narobe.
cron