Sem ful v depri, na tabletah in počasi lezem naprej. VEM, da bi mogla začeti gibati, a ne gre. Nikoli nisem imela ne želje in ne potrebe po kateri koli obliki gibanja. Zavestno vem, da to ni prav, a imam zažlajfane vse žlajfe. Meni je gibanje taka muka, da bo to kdo zelo težko razumel. Hodim na terapije in s terapevtko sva se zmenili, da skušam v svoj dan vnesti vsaj malo gibanja. Nekak se prisilim v to kakšen dan. Poraja se mi vprašanje kako naj se celo življenje, vsak dan silim v nekaj, kar mi je odbijajoče, me ne osrečuje in ne nudi boljšega počutja ? Pa ne mi zdaj, da te gibanje zasvoji. Mogoče koga že, mene ne. 20 let nazaj sem bila redno vsak dan v fitnesu, hodila sem in tekla. Tako sem preživela tri leta in v tem času nisem začutila, da prav moram gibati. Vse sem delala s prisilo. Bila sem samska, z dopoldansko službo, popoldneve sem imela zase in sem to nekako izpeljala. Zdaj pa služba, družina, hišna opravila… Da bi se še vsak dan nekaj silila… Res ne vem. Je mogoče tukaj še kakšen tak čudak ?

Sovražim telovadbo. Še en čudak. Bolše da me kap rukne od špehastih klobas, kot infarkt, od športanja.

Ne razumem kaj hočeš, podporo da se ne bi gibala, ali pa podporo da bi se gibala? Pol ure jamraš in jamraš in jodlaš in razlagaš 50x, kako se ti ne da….

Ja luba duša, če samo sebe prepričuješ, da sovražiš gibanje, da ti je to muka, da ne moreš, da nočeš, da nima smisla, da nimaš volje, da nimaš časa….

Preberi za sabo kaj si napisala in odgovor je na dlani…

Če ti uspe nasprotno, boš premagala samo sebe, uživala boš vsak dan več in pozabila na depresijo…. tako se valjaš v njej čedalje več in smiliš sama seb ter iščeš izgovore…

Zbudi se!

Podpis.

Še ena čudakinja. Sovražim telovadbo. Še smeti bi odnašala z avtom ampak so kontejnerji bližje kot parking. Ampak nisem v depri, nimam odvečnih kg. Večno sem polna energije in novih načrtov. Celo zelo gibčna sem. Samo pač premikanja ne maram. Ljudje smo si pač različni.

Če ti uspe … To sprašujem. Kako naj najdem obliko gibanja, da se mi k njej ne bo treba prisiliti. Da bom v njej uživala. Po dosedanjih poskusih sem še vedno trpela. Kako premagati samo sebe ? Vsi tisti, ki modrujete, da je to treba narediti, povejte mi kako. Teoretično to tudi sama vem, v praksi pa se zatakne.

Še ena taka. Gibanja ne maram, ga nikoli nisem, sili me na bruhanje. Pa sem enako kot avtorica 5 let migala, pa mi gibanje ni postalo nič bližje. Še vedno čutim velik odpor do njega. Tako pač je. Eni tako drugi drugače.

Kakšnega gibanja ne marate?

A vam je ura v telovadnici isto zoprna kot sprehod, okopavanje vrta ali ples?
Kaj pa vožnja s kolesom?

Saj se da gibanje nabrati tudi malo usput, na sprehodu z otrokom ali psom,
s hojo do službe, vožnjo s kolesom do knjižnice …

Jaz ekstremno sovražim skupinske vadbe, razne aerobike ipd.
Grem pa 2-3 krat tedensko zvečer na tek ali hitro hojo s slušalkami v ušesih. Med tekom dobim polno novih idej, razčlenjujem probleme v službi in si organiziram naslednji dan.
Torej dvojno izkoriščen čas.
Občasno tudi plavam, pa doma delam nekaj vaj z utežmi.
Imam zahtevno službo in majhnega otroka.

Na skupinske “ovca” treninge pa ne hodim. Še v življenju nisem bila na zumbi, ki je zdaj tako popularna.

Jaz pa ravno obratno, če kje zdržim, je skupinska vadba, kjer je nekdo, ki vpije “name”. Tek mi je bolj muka kot ne, a grem vseeno. Našla sem se končno v plesu, hodim na country:-) a to je premalo za en teden. Edina stvar, kjer res komaj čakam, da se začne

Še ena taka. Ok hoja še gre, vendar me začne tiščati (kot krč) od prsta na nogi proti loku, pa ni važno kaj imam obuto. Če se spotim mi je to najhujši bljak, da mi je vroče sem kar sama nase besna, ne da bi hodila pa še s kom govorila. Vem, da bi mogla migat, vendar se mi ne daaaa. Pa imam doma tudi sobno kolo, pa ga samo gledam. Zunaj kolo je še ok, dokler ni spet kakega hriba….šit je šit

Ne vem, koliko stare otroke imaš, ampak meni se zdi popolnoma nezdružljivo majhni otroci in negibanje. So potem prepuščeni sami sebi?
Mogoče se za začetek zmeni s kako prijateljico, kolegico za en drink in pojdi tja PEŠ (in naj bosta do tja dva kilometra). Ali pojdi na sprehod skozi mesto oziroma tja, kjer ti je všeč, pa če je to magari nakupovalni center.

Potenje je zdravo! Odkar redno garam in se vsaj trikrat na teden fajn prešvicam, imam veliko lepšo kožo. Grem pa potem seveda pod tuš, bljak ti je lahko edino, če pustiš, da se usmradiš v lastnem potu.

Če ti uspe … To sprašujem. Kako naj najdem obliko gibanja, da se mi k njej ne bo treba prisiliti. Da bom v njej uživala. Po dosedanjih poskusih sem še vedno trpela. Kako premagati samo sebe ? Vsi tisti, ki modrujete, da je to treba narediti, povejte mi kako. Teoretično to tudi sama vem, v praksi pa se zatakne.[/quote]

Saj tu tiči tisti zajec; ne gre drugače, kot das e enkrat odločiš – in potem se tega držiš.

Glede uživanja je pa tako – v praktično vsake gibalni dejavnosti boš na nek ugoden dan uživala in jo kakšen drug dan sovražila. Najbrž ni takšne, ki bi ti res ustrezala vsak dan.
Poanta uspeha je v tem, da se prisiliš tudi takrat, kadar ne uživaš.

Sicer pa če ti mogoče ustreza kaj bolj počasnega… si oglej kakšno jogo, pilates… mogoče tudi Tai Chi. Vsaj za začetek in osnovno pridobivanje kondicije. Seveda pa se lahko v vsako od teh zadev resno vržeš in potem počneš samo to.