Agresiven sošolec na tabletah
V 6. razredu mojega starejšega sina imajo sošolca,ki se je sicer vedno malce čudno obnašal, ampak tole sedaj prehaja vsako razumno mejo. Fant je agresiven tako fizično, kot verbalno, nekaj časa je popolnoma tih, nato pa kar izbruhne in izgubi kontrolo nad svojim obnašanjem ( tudi z šestilom je že napadel sošolca) Razredničarka pa namesto,da bi odreagirala, le tolerira njegovo obnašanje in ga upravičuje z dejstvom, da fant uživa pomirjevalne tablete in da ga ostali pač ne smejo “dražiti”. V bistvu pa ga nihče ne draži,ampak on neprestano uveljavlja nekakšne posebne privilegije. Meni se to ravnanje ne zdi prav,kar sem ji tudi povedala, zgodilo pa se ni nič.
Kaj mi svetujete,kaj naj še storim, kajti, bojim se, da bo prišlo enkrat do kakšne grde, neljube situacije z hudimi posledicami.
Pred časom sem se srečala s podobnim primerom, a sem bila na srečo le subjektivni “opazovalec”. Fantu cela šola ni prišla do živega, ponavljati bi moral razred, a starši niso dali soglasja in ga ni. Prav tako je bil deček v 6. razredu. Teroriziral je celoten razred, razredničarka ni storila “nič”. Starše je pozvala naj zberejo podpise in jih odnesejo k ravnateljici. Ko so bili podpisi zbrani so staršem in otroku ponudili pomoč, a so jo le ti zavrnili. Kar je zelo zanimivo, saj je prijateljica želela zavrniti pedagoško pomoč sinu, ki naj bi se počasneje razvijal in sodeloval (operacija ušes – slab sluh), pa jo je dobila pod prisilo- češ, če ne boste podpisali, bomo pa predali zadevo na ministrstvo. Kakorkoli že, zadeve niso uredili, fant je bil z njimi do 9. razreda. Vmes so predlagali posebni program, psihično pomoč, izključitev. Nič ni zaleglo, vodstvo se je bolj balo staršev razgrajača, ki so postopali na agresiven način, kot otrok. Ostali starši so želeli stvari rešiti na kultiviran način.
Menim, da bi morali starši stopiti skupaj in ZAHTEVATI ukrepe. Ni prav, da vaši otroci trpijo zaradi izjeme. Se sploh zavedate kakšne posledice ima lahko otrok zaradi nasilja? Otrokova samopodoba trpi, boji se šole same, četudi pouk nima nobene povezave z nasilneži. Da motnje pouka sploh ne omenim. Verjetno tudi učitelj težko opravlja svoje delo, če ga fant neprestano prekinja z izpadi. To pomeni, da vašim otrokom omejuje možnost pridobivanja znanja.
Na naslednjem roditeljskem sestanku postavite ultimat: Ali bodo ukrepali in kaznovali dečkove izpade, ali pa boste posredovali informacije ministrstvu za šolstvo. Če se tudi tam ne bi odzvali, zagrozite z mediji.
Svojemu otroku pa povej naj nasilneža ignorira in se poskusi umakniti kar se da daleč stran. Mislim, da tukaj z odgovarjanjem ali celo nasiljem ne bi dosegel nič, saj je opisani deček več kot očitno duševno prizadet.
Lp,
Mene pa zanima, kdo je tisti, ki odobri, da duševno prizadet otrok, ki evidentno ni za v normalno sredino, lahko hodi v šolo z normalnimi otroki in jih ovira pri njihovem izobraževanju? Po katerem zakonu je to dovoljeno? Ali nimamo zavodov za take osebke?
Zakaj mora 30 normalnih otrok trpeti motnje, ki niso z ničemer upravičene?
Ker šola očitno nič ne naredi, je treba iti s problemom na ministrstvo. Če to takoj ne reagira, pa v vse medije in zahtevati, da se stvari spremenijo.
Včasih taki osebki niso imeli kaj iskati med normalno populacijo, zdaj pa vsi krasni vsi enaki, vsi enakopravni, ja pa ja, bla, bla, bla. Ko bo naslednjič zapičil šestilo v oko vašega otroka, ali pa še kaj hujšega, bo prepozno!
Kaj to pomeni, da starši niso dali soglasja za ponavljanje razreda? Od kdaj pa oni odločajo o tem? A mora učitelj dobiti tudi soglasje staršev učenca za vsako oceno, ki mu jo dodeli pri šolskih nalogah ali spraševanju?[/quote]
Učenci v prvem in drugem obdobju razredov ne ponavljajo.
Tako kot do sedaj napredujejo v naslednji razred učenci v tretjem obdobju, če so ob koncu šolskega leta pozitivno ocenjeni iz vseh predmetov.
Ne glede na navedeno lahko učenec zaradi slabšega učnega uspeha, ki je posledica daljše odsotnosti od pouka, bolezni, preselitve ali zaradi drugih razlogov, ponavlja razred na predlog staršev oziroma razrednika v soglasju s starši.
Ponavljanje v soglasju s starši – učenec lahko zaradi slabšega učnega uspeha, ki je posledica daljše odsotnosti od pouka, bolezni, preselitve ali zaradi drugih razlogov, ponavlja razred, če tako zahtevajo njegovi starši oziroma ponavlja razred na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika v soglasju s starši.
Ponavljanje brez soglasja staršev v prvem in drugem obdobju – učenec 3., 4., 5. in 6. razreda lahko na podlagi pisnega obrazloženega predloga razrednika ponavlja razred brez soglasja staršev.
Učenec lahko ponavlja 3. razred, če ni dosegel pričakovanih rezultatov, ki so potrebni za napredovanje v naslednji razred, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.
V drugem obdobju lahko učenec ponavlja, kadar je ob koncu šolskega leta negativno ocenjen iz enega ali več predmetov, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči.
V prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom lahko učenec v drugem obdobju ponavlja razred, če ni dosegel pričakovanih rezultatov, ki so potrebni za napredovanje v naslednji razred, čeprav mu je šola omogočila vključitev v dopolnilni pouk.
Ponavljanje v tretjem obdobju – učenec, ki je v 7. oziroma 8. razredu ob koncu pouka v šolskem letu negativno ocenjen iz več kot dveh predmetov, razred ponavlja.
Učenec, ki je v 7. oziroma 8. razredu ob koncu pouka v šolskem letu negativno ocenjen iz največ dveh predmetov, do konca šolskega leta opravlja popravni izpit. Če učenec popravnih izpitov ne opravi uspešno, ponavlja razred.
Učenec 9. razreda lahko opravlja popravni izpit iz več predmetov, iz katerih je ob koncu pouka v šolskem letu negativno ocenjen. Če učenec izpitov ne opravi uspešno, lahko ponavlja 9. razred.
Odločitev o ponavljanju sprejme učiteljski zbor. Če se učenec in starši ne strinjajo z odločitvijo o ponavljanju razreda, lahko v treh dneh po prejemu spričevala pri ravnatelju vložijo obrazložen ugovor.
Ugovor na oceno – če učenec in starši menijo, da je bil učenec ob koncu pouka v šolskem letu nepravilno ocenjen, lahko starši v treh dneh po prejemu spričevala oziroma zaključnega spričevala pri ravnatelju vložijo obrazložene ugovor.
O ugovoru na ponavljanje razreda in o ugovoru na oceno se odloči na način in po postopku, določenem v 68. členu Zakona o osnovni šoli.
Praviš, da je oseba duševno prizadeta. Želiš toliko natolcevati in podpihovati, da se zgodi še tisto, kar se dogaja izven Slovenije, ko so udeleženi otroci, ker morda takšna oseba bere tvoja obsojanja? Vse, kar si povedala je, da ni nič zaleglo, na koncu si le dodala, brez da bi vedeli, da je bila kje vidna tvoja pomoč, da je pač defekt otroka. Ne vem, kakšen je bil tisti 15 letnik, ki je skočil po novem letu iz Nebotičnika, pod katerim še danes ne bom hodila. In kjer se s trolo po tisti strani še danes ne bom vozila. Če mene vprašaš, je tvoj način zgrešen, ker iz zaključka prehajaš na prvo, kjer prav tako nič ni bilo rešeno. Problem očitno ni v šoli, temveč v osnovnem problemu, ki ga ima otrok, s katerim se mora starš ukvarjat in mu prisluhniti. Zato, če osnove ni, nihče od slednjega na nikogar drugega, niti na smrt, ne more preložiti. Čeprav je iskal pomoč, ki jo vsaj tisti prvi ni videl in je iskal krivce v vsem drugem, razen pri sebi.
Veš kdo je imbecil, tisti, ki mu to priznajo, pa še to ga lahko oprostijo. Lahko bi tudi zate rekli, da si več kot očitno duševno prizadeta, če kot odrasla oseba ne zmoreš sprejemati več kot je za nohti širine. Pazi, kaj pišeš. Ni zaslediti, da bi kdo, tudi vi ali ti kot starš otroka pomagala. Pa če je tvoj ali od drugega. Morda staršem, da bi lažje prebrodili. Ni neke sloge brati, razen tega, da je pač več kot očitno duševno prizadet. Tudi ta je bil, ko se je iz upora očitno vrgel iz Nebotičnika. Boj se, da bo s takšnim odnosom, pa čeprav bo tvoj otrok kontra in se bo zaprl in bo kontra reagiral, in boš imela isti rezultat. Pa mi povej, kdo bo rekel, da je kdo več kot očitno duševno prizadet?
Žalostno je, da se nekateri starši le pogovarjate o tem, da je nekdo prizadet, pa nima teh dikcij, pa je bolj verjetno morda, da sami to prelagate na otroke, da pač delujejo kot zmorejo, ker jih je sram kaj povedati, tudi o starših. Kakšna izjava je sploh to? Če gluhost vodi v to, da bolj naglas naznanjaš karkoli in je možnost, da so stranski efekti, je res na vas to, da vas je kdo teroriziral, ker so stopile v veljavo tiste pravice, da vašemu otroku ne smeš več na glas povedati, kot je šepetanje? In če že, kakšna izključitev tu pride v upoštev?
Še bi nekaj vprašanj lahko naštela in oporne točke ter možnosti, vendar, če je nekdo duševno več kot očitno prizadet, nisi oseba, ki se te tiče zaradi betona. Pazi se s takšnim odnosom le Nebotičnikom ali česa drugega, ker ne boš razumela in boš objokovala. Žal, si zelo grdo zapisala, zato res ne objokuj in se čimprej posveti vsem malenkostim, brez takega betona, ki ga ustvarjaš.
Praviš, da je oseba duševno prizadeta. Želiš toliko natolcevati in podpihovati, da se zgodi še tisto, kar se dogaja izven Slovenije, ko so udeleženi otroci, ker morda takšna oseba bere tvoja obsojanja? Vse, kar si povedala je, da ni nič zaleglo, na koncu si le dodala, brez da bi vedeli, da je bila kje vidna tvoja pomoč, da je pač defekt otroka. Ne vem, kakšen je bil tisti 15 letnik, ki je skočil po novem letu iz Nebotičnika, pod katerim še danes ne bom hodila. In kjer se s trolo po tisti strani še danes ne bom vozila. Če mene vprašaš, je tvoj način zgrešen, ker iz zaključka prehajaš na prvo, kjer prav tako nič ni bilo rešeno. Problem očitno ni v šoli, temveč v osnovnem problemu, ki ga ima otrok, s katerim se mora starš ukvarjat in mu prisluhniti. Zato, če osnove ni, nihče od slednjega na nikogar drugega, niti na smrt, ne more preložiti. Čeprav je iskal pomoč, ki jo vsaj tisti prvi ni videl in je iskal krivce v vsem drugem, razen pri sebi.
Veš kdo je imbecil, tisti, ki mu to priznajo, pa še to ga lahko oprostijo. Lahko bi tudi zate rekli, da si več kot očitno duševno prizadeta, če kot odrasla oseba ne zmoreš sprejemati več kot je za nohti širine. Pazi, kaj pišeš. Ni zaslediti, da bi kdo, tudi vi ali ti kot starš otroka pomagala. Pa če je tvoj ali od drugega. Morda staršem, da bi lažje prebrodili. Ni neke sloge brati, razen tega, da je pač več kot očitno duševno prizadet. Tudi ta je bil, ko se je iz upora očitno vrgel iz Nebotičnika. Boj se, da bo s takšnim odnosom, pa čeprav bo tvoj otrok kontra in se bo zaprl in bo kontra reagiral, in boš imela isti rezultat. Pa mi povej, kdo bo rekel, da je kdo več kot očitno duševno prizadet?
Žalostno je, da se nekateri starši le pogovarjate o tem, da je nekdo prizadet, pa nima teh dikcij, pa je bolj verjetno morda, da sami to prelagate na otroke, da pač delujejo kot zmorejo, ker jih je sram kaj povedati, tudi o starših. Kakšna izjava je sploh to? Če gluhost vodi v to, da bolj naglas naznanjaš karkoli in je možnost, da so stranski efekti, je res na vas to, da vas je kdo teroriziral, ker so stopile v veljavo tiste pravice, da vašemu otroku ne smeš več na glas povedati, kot je šepetanje? In če že, kakšna izključitev tu pride v upoštev?
Še bi nekaj vprašanj lahko naštela in oporne točke ter možnosti, vendar, če je nekdo duševno več kot očitno prizadet, nisi oseba, ki se te tiče zaradi betona. Pazi se s takšnim odnosom le Nebotičnikom ali česa drugega, ker ne boš razumela in boš objokovala. Žal, si zelo grdo zapisala, zato res ne objokuj in se čimprej posveti vsem malenkostim, brez takega betona, ki ga ustvarjaš.[/quote]
Oprosti, če te je moje pisanje prizadelo na kakršen koli način. Tvoj post se bere zelo nerazumljivo, a ti bom vseeno skušala odgovoriti. Opisan primer sem spoznala v okviru službe, kjer pa moj namen ni pomoč temu otroku, tudi če bi si tega želela.Tako, da to lahko pustimo, povedala sem samo, da šola ni urgirala. Morala pa bi, se ti ne zdi?
Otrok ki ga je opisala jemlje pomirjevala, kaže hudo agresijo in je nevaren za okolico. Bi po tvojem mnenju ostali otroci morali trpeti nasilje in mu pomagati? Če je odrasel človek nevaren za okolico ga zaprejo veš kam. Otroka pa se sme tolerirati zato, ker je otrok? Če imaš otroka, bi ali ne bi urgirala, če bi izvedela, da ga je nekdo napadel s šestilom? Prebroditi kot si rekla se ne da. Nekatere bolezni pač niso ozdravljive, so samo nadzorljive. To je utopično kot bi otroka z downovim sindromom želela poslati na fakulteto.
Opažam, da te je zmotilo, ker sem otroka označila, kot duševno zaostalega. Glede na avtoričin post, vprašaj kateregakoli psihologa je to res. Moj namen ni bil poniževanje, temveč spodbuda staršem k ukrepanju, kar je pravilno. Za take otroke obstaja prilagojeni program, ki bi bil zanj veliko bolj primeren. In ja- takšna izključitev se mi zdi sprejemljiva.
Ne razumem tvojih besed o nebotičniku betonu in objokovanju. Tudi ti bi se morala zamisliti nad seboj, saj to ni normalno, da se izogibaš avtobusne postaje in nebotičnika, se tudi ob žici ne sprehajaš? Ali pa ne voziš z vlakom?
Pri omenjenem otroku zagotovo gre za motnjo ADHD, ki jo “zdravijo” z Retalinom. Ker je tega vse več in da boš lažje razumela, za kaj sploh gre, si preberi TUKAJ[/url].
Sem mama takega otroka in sem mnenja, da bi za otroke s takimi motnjami morali imeti posebne šole, kot so bile včasih tiste za otroke s posebnimi potrebami. A žal so sodobni psihologi mnenja, da je treba vse otroke vključiti v normalno okolje, tudi take, ki potrebujejo drugačno obravnavo. Obenem pa je tudi za državo to ceneje, saj ni potrebno iz proračuna plačevati defektologov in podobnih strokovnjakov, ki bi se ukvarjali s temi otroki in jih poučevali. Najlažje in najceneje je predpisati Retalin ter otroku dati odločbo od Zavoda za šolstvo, da je t.i. otrok s posebnimi potrebami, tako da če pride do česarkoli hujšega, so ustanove zaščitene, saj ima vendar otrok odločbo od državne inštance, pa še “na zdravilih je”…
Verjemi, da nam, staršem, ni lahko, ker ne moremo prav ničesar ukreniti proti sistemu. Taki otroci so težavni tudi doma, ne samo v šoli, in vsak nima te možnosti, da bi otroka sam poučeval doma. Zato ga do 15. leta moramo pošiljati v šolo, čeprav dobro vemo, kako naš otrok zaradi svoje vedenjske motnje moti in celo ogroža okolico in sebe.
Iz lastnih izkušenj ti povem, da poleg tega, da smo starši zelo nemočni, smo zraven še tarče obsojanj, da ne znamo vzgajati svojih otrok oz. se z nimi ukvarjati. Marsikdo tudi misli, da ti otroci izhajajo iz neurejenih družin, kjer je prisotno nasilje, čeprav to sploh ne drži oz. ni nikakršen vzorec. Izhajajo iz različnih okolij in družin. Poznam kar nekaj otrok z motnjo ADHD, ki živijo v urejenih družinah in imajo izobražene starše, ki ne odobravajo in ne zagovarjajo nobenega nasilja. Pa vendar imajo neobvladljivega otroka, ki spreminja razpoloženje iz ene skrajnosti v drugo, je nepredvidljiv, ima slabo koncentracijo…
Bojim se, da bo moralo priti prej do več tragedij, preden se bo stroka zganila in doumela, da otroci z motnjami potrebujejo drugačno obravnavo kot so jo deležni v navadnih šolah. Tiste 2 ali 3 ure tedensko učne pomoči ali pogovorov s psihologom, ki so jih deležni ti otroci, je metanje državnega denarja skozi okno.
Zakaj zakaj ste tako zlobni v duši in pišete da je bil pokojni M. duševno prizadet, če je naredil samomor?
Kaj pa veste v kakšni stiski so danes mladi? Kako je včasih kaplja čez rob dovolj, da izgubiš razsodnost in storiš kaj tragičnega?
Imam toliko starega sina, pa mi je nepredstavljivo in boli.
Drugače pa smo tudi mi imeli v razredu enega malo bolj napornega otroka (5.r), pa mi je sin povedal da ga veliko otrok draži in vznemirja, tako da ne mislit da so vsi otroci nedolžni kot ovčke. Pa preden kakšna sikne, ne moj nikoli ni sodeloval pri takih pokvarjenih igrah. So starši zbirali za peticijo, samo moj mož je rekel, naj se vendarle ugotovi zakaj je fant tak in da se mu pomaga. Izkazalo se je da je avtist in danes že obiskuje šolo s prilag.programom.
Če nekomu ne moreš nič dobrega, mu tudi slabo ni treba.
Tudi v resničnem življenju in ko bodo otroci odrasli, bodo spoznali, da imajo posebneži, norci in agresivneži vedno neke privilegije v družbi in se jim morajo mirni, razumni in pametni ljudje podrediti.
Zato norci vladajo svetu – ker se pač mirni ljudje raje umaknejo.
Naj se otroci tega navadijo že zdaj. Tako pač je.
Vse kar ne paše v vaš okvir normalnosti je treba nemudoma odstraniti iz vašega normalnega okolja, do katerega imajo pravico samo normalni ljudje, nenormalni, ki jim diagnozo postavite kar na podlagi enega srečanja ali pa vam je zanjo povedala od prijateljice prijateljica ali pa vaš popolnoma normalni otrok, ki se mu zaradi nenormalnosti drugega godi huda krivica, bog ne daj, da bi vaš normalnež tega nenormalneža sprejel za prijatelja, ne vaši normalneži tega nenormalneža popolnoma odrinejo iz družbe, ker so jih tako vzgojile prekleto normalne mame.
Vendar pazite, pred nenormalnostjo ni nihče zaščiten, lahko se že jutri znajdete med nenormalneži ali pa bog nedaj vaš otrok, kaj boste pa takrat? Zapustile družbo in se zaprle med štiri stene oz. to storile z vašim otrokom in tako omogočile normalnežem normalno življenje?
Kdo ste ve, da drugim diktirate kaj je normalno in kaj ne, kdo je lahko kje in zakaj ne?
Kot mama takega otroka… mogoče preberi na netu članek o drugačnem načinu, ki zgleda da deluje v Franciji, kjer naj otrok z ADHD skoraj ne bi bilo; Mislim da je v naslovu nekaj podobnega kot “Why ADHD doesn’t exist in France”.
Je tudi nekaj v povezavi s hrano, predvsem pa z družinskimi odnosi.
Glede osnovnega vprašanja pa ne znam svetovati nič pametnega; moj prvi impulz bi bil verjetno nasilen v smislu absolutnega preprečevanja nasilja v razredu in zahteve, da se tega ne dopušča na NOBEN način in v nobeno smer.
Je pa vprašanje koliko bi bilo to uspešno.
Kaj ste vi to same idiote povrgle, da se tako bunite? Ti ne vidiš, da je otrok agresiven in da drugi otroci trpijo? Po tvojem bi moral cel razred trpet, zato, da je lahko en posebnež vmes? Tako pač je sprijazni se, če otrok ni za v NORMALNO okolje. Tudi norce strpajo v norišnico in jih ne pustijo prosto tekati naokoli. Tisti, ki ne dosegajo dovolj točk in niso opravili sprejemnih ne bodo študirali x-študija. Otrok, ki ni sposoben, pa sme obiskovati OŠ, katere ni sposoben dokončati (brez da bi vmes pobil pol šole)?
Kaj ste vi to same idiote povrgle, da se tako bunite? Ti ne vidiš, da je otrok agresiven in da drugi otroci trpijo? Po tvojem bi moral cel razred trpet, zato, da je lahko en posebnež vmes? Tako pač je sprijazni se, če otrok ni za v NORMALNO okolje. Tudi norce strpajo v norišnico in jih ne pustijo prosto tekati naokoli. Tisti, ki ne dosegajo dovolj točk in niso opravili sprejemnih ne bodo študirali x-študija. Otrok, ki ni sposoben, pa sme obiskovati OŠ, katere ni sposoben dokončati (brez da bi vmes pobil pol šole)?[/quote]
Se strinjam.
Preveč povatkano je slovensko šolstvo, na eni strani imajo otroci s posebnimi potrebami v rednem programu toliko privilegijev ( posebna pomoč, dodatni učitelj, ipd), na drugi strani pa npr. otroci, ki portebujejo več, nimajo enake možnosti zato, ker je potrebno šparat, torej bodisi ni razpoložljivega učitelja, ni časa za njih. Ni vse samo to, da dobijo liste z dodatnimi nalogami za utrjevanje znjanja. Je krivično do tistih, ki si zaslužijo več.
In še primer: se najdejo tudi taki sošolci, ki so neprimerno težki, da za vsako stvar hodijo šecat učiteljem: učitelj, ta je pa to pa to mi naredil, pogjete ( s tem, da ga je sam prej dobesedno sprovociral!), sami pa niso niti najmanj angelčki, najprej provocirajo, jim nagajajo druge sošolce do onemoglosti. Že pravi mali psihiči.
Aha, špecajo pa zato, ker so jim mamice naročile in jih vzgojile, da morajo seveda vse učiteljici povedat, da se jim ja ne bo zgodila krivica, da morajo biti v takem odnosu, prijazni in ljubljenčki učitelja šošolca pa seveda morajo psihirat na tak način, da jim najedajo – saj verjetno so takih vzorcev od doma naučeni, ko en star drugemu najeda v nedogled..
OIn da s tem, ko bodo tožarili, bodo njihovi ljubljenčki, Pa vsak pameten učitelj ima tega počasi zadosti in mora potem ščitit tiste “tapamete” pred takim psihiranjem takih malih “psihičev”, ki še zaenkrat niso na tabletah-je pa morda kateri od njihovih roditeljev.
Žal ne razumeš situacije. Postavi se v vlogo, da vsak dan s strahom pričakuješ kaj so bo zgodilo v šoli, ali bo ta fant spet koga napadel in kako hud bo ta napad. Ali bo samo ozmerjal sošolce ali se jih bo tudi fizično lotil? Ali se jih bo lotil “samo” z rokami, ali še s čim drugim.Fant ni duševno zaostal,dobiva trojke in štirke, tudi njegova mama se zelo trudi v smeri socializacije ( karkoli že to pomeni),ampak v njem neprestano tli. In vsake toliko časa pa eksplodira in ti izpadi so vedno hujši.
Za temi štirimi črkami se skriva -svašta! Ogromno staršev se skriva za odločbami, da jim otroka ni treba vzgajati, da se gredo “otroku prijazno vzgojo”, da ne postavljajo meja ipd, ker je ločnica med otrokom, ki ima resnične težave in do koca razvajenim in opokanim otrokom sicer tanka, a jasna. Mnogim strokovnjakom je lažje izdati odločbo, kot vzgajati starše in se pač poslužijo tega. Vse to je princip manjšega odpora, ki je v današnji dobi tako priljubljen in pravzaprav edini možen.
Moj otrok je otrok z motnjami pozornosti in koncentracije, ADHD torej. Ima odločbo, vendar se nikoli in nikdar nismo skrivali za njo. Ima nekaj olajšav pri pisavi, ker ima velike težave z grafomotoriko, pri vsme druge stremimo k temu, da bo nekoč odgovoren in polnopraven član družbe, pri čemer pogosto naletim na veliko začudenje in celo posmeh, češp kaj bi pa ti rada, tvoj ima itak odločbo! Ja, jo ima, samo odločba, in to NOBENA odločba ne daje pravice, da serješ drugim po glavi in ko je to 2 x poskušal, je bile nako sankcioniran kot drugi otroci, najprej v šoli in najprej doma. Otrokom je že tako treba nujno postavljati meje, takemu pa še toliko bbolj. Hudo je da, inštitucije stojijo za starši in jim celo dovoljujejo, da je odločba ščit in meč, s katerim mahajao in za katerim se skrivajo. Žalostno dejstvo je, da je vsaj 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} odločb zlaganih, izdanih za to, da so se razni -logi znebili staršev iz svojih pisarn; namesto, da bi vzeli v roke starše in jih naučili vzgajati, so otroci dobili nalepke in papirje, ki jim bodo v končni fazi v velikansko škodo – samo redko kdo se tega zaveda. Čeprav imam sama otroka z ADHD se popolnom astirnjam, da otrok ali mladostnik, ki je nevaren sebi ali drugim – pri čemer se je treba zavedati, da je to, kar vidimo, odraz otrokove veliek stiske, ki je očitno nihče ne razume!! – nima kak iskati med drugimi otroki, a žal je tako, da jih ni kam dati. Žal je tudi dejstvo, je velika večina ADHDjevcev povsem sposobna delovat v družbi, v skupini, potrebujejo pa pravilno usmeritev in pravilen pristop ter seveda trdo, vsakdanje delo, ki pa ga naše družine, ki so večino do poznih večernih ur razsute na vse konce, enostavno niso sposobne.
Lahko da V Franciji ni toliko ADHD, ne poznam scene. Vem pa, da dokler bodo otroci od ranega jutra do pozne noči porinjeni v krdela, dokler bodo starši zreducirani na raven hraniteljev, ki se od jutra do večera ubijajo z zaslužkom za preživetje in jim ne ostane ne časa ne energije za karkoli, kot za TV, tako dolgo je težko pričakovat, da bodo naše družine kaj bistveno drugačne, ŽAL. Šole so za povprečneže, vse kar odstopa, je v šoli stigmatizirano in nezaželjeno. Moj otrok ni agresiven, ne verbalno, ne fizično, nikoli ni bil, je nadpovprečno bister, pa so že nejgova dodatna vprašanja nadvse nezaželjena, ta ko da se je zdaj, pri 13tih, že naučil, da je v šoli najbolje – molčati in biti neopazen. Jaz bi svojega otroka z veseljem vpisala v drugačno šolo, prilagojeno njegovim težavam, a je žal ni. Seveda pa ne bi nikoli pristala, da bi otrok hodil v šolo, kjer so nabrani na kup “agresivneži”, ki se skrivajo za odločbami in menijo, da jim le-ta daje pravico , da se izživljajo nad drugimi.
moje mnenje je, da je v družini tega otroka nekaj hudo narobe. Agresija pri takem otroku kaže na težave v družini. Danes je težava, ker dajo takim otrokom pomirjevala oziroma rečejo da so hiperaktivni in s tem se operejo vsake obveze. otrok ki je kot ta je zelo težaven v skupini in učiteljica bi morala veliko delati samo z njim, ker pa bi učitelji samo imeli velike plače za nič truda se to nikoli ne zgodi. Kot ste sami napisali, drugim otrokom rečejo naj tega pustijo pri miru in to je to. Ta otrok ima problem ki bo iz leta v leto samo rasel sedaj bi mu morali pomagati šolski psihologi, delati bi bilo potrebno z vso njegovo družino, ugotoviti v čem je problem in kako ta problem odpraviti, oziroma se z otrokom na njemu najbolj primeren način zbližati in mu pomagati.
Mislim, da bi bilo prav da tej učiteljici poveste kakšno je vaše stališče, tukaj ni krivda na otrocih ampak na odraslih.