Kako otroku postaviti meje, da mu ne bodo postale všeč stvari, ki mu jih omejujemo?
Tako, da mu poveš, zakaj mu določeno stvar omejuješ. Omejitve morajo biti take, da otroka ščitijo – to je tudi namen omejitev. Vsako živo bitje, tudi otroci, pa imajo naravno vgrajeno, da jim je zaščita všeč – torej jim je tudi omejitev, ki jih ščiti, všeč. Nimajo pa vgrajenih mej, zato imajo starše, ki jim jih moramo pokazati.
Primeri:
– Če otroku ne dovoliš čez cesto pri rdeči luči, mu tudi poveš, da ga, če bo prečkal cesto pri rdeči, lahko povozi avto.
– Če otroku ne dovoliš sedeti pred računalnikom 12 ur na dan, mu poveš, da je sedenje škodlijivo (hrbtenica, vid…) in da izgublja čas, ki bi ga lahko izrabil zanj bolj koristno.
– Če mu ne dovoliš igranja, ker mora narediti domačo nalogo, mu poveš, da če bo naredil domačo nalogo, se bo kaj naučil in mu bo lažje hoditi v šolo.
Otrok naj kar ima želje, lahko tudi velike želje. Mi mu samo povemo, da mu vseh želja ne moremo ali nočemo izpolniti. Morda je za nekatere želje premlad, morda so resnično nerealne, morda nimamo denarja. Pač povemo. Morda bo želja izpolnjena prihodnje leto, morda potem, ko bo odrasel, morda si jo bo izpolnil sam. A želje naj ima.
Samo primer: otrok si močno želi ponija. Ker živimo v stanovanju, mu želje ne moremo izpolniti. Ampak otrokova želja raste z njim. Zato mu morda v višjih razredih plačamo ure jahanja. In če želja ostaja, si bo za svojo plačo enkrat kupil konja. Izpolnitev svoje želje mu bo pomenila zelo veliko, saj bo dolgo čakal in se na izpolnitev svoje želje tudi pripravil.