skrbi me za hčerko
Danes me je reakcija starejše hčerke (ima 12 let) močno pretresla. Z bratom (9 let) se sicer stalno nekaj prerekata. Danes pa je kričala, da hoče, da kmalu umre, da ga ima dovolj in da upa, da ne bo več dolgo živel. Sicer ima naš 9-letnik nekotežko bolezen.
Ampak opažamo, da je starejša jezna nanj in očitno na ves svet.
Neprestano jezika, odgovarja, za šolo komaj naredi naloge, noče se nič učiti, odklonilna do vsega.
Cvili in trmari, da ko bo velika, ne bo vozila avta, ker je to pregrozno, da ne bo kuhala, ker je prenevarno, nikoli prižigala sveč v stanovanju, da ne bo tega in ne bo onega. Sploh več ne vem, kaj lahko storim in kako ji lahko pomagam.
Današnji izpad mi je nagnal kar strah v kosti. Nima takšnih izjav vsak dan, a opažam, da je do brata zelo nesramna. Pogosto ga udari, spotakne,…karkoli, samo da mu nagaja. Ali reče kaj, da ga razjezi, razžalosti.
Poleg tega opažćam, da bi tudi sama zase lahko naredila več, živela bolj polno. A se ji nič ne ljubi.
Strokovno pomoč?
Psihologa?
Kako pa ji pomagam do takrat?
Se strinjam, da se poišče strokovno pomoč in bodite previdni ker je veliko zelo slabih psihiatrov in ostalih terapevtov in psihologov večina sami telebani. Malo se pozanimajte kateri so dobri.
Možno je tudi da je vaša hči ljubosumna na brata ker brat dobi več pozornosti zaradi bolezni, da se starši več ukvarjate z bratom, in s tem njenim “teženjem” v bistvu kriči po pozornosti in pomoči…Kdo ve, skratka poskušajte jo razumeti 12 let to so kočljiva leta začetek najstništva pa danes so otroci res hitreje zreli.
Mislim da hči kriči za pozornostjo, nekaj ji manjka. Mogoče bi bilo dobro da se ji sedaj za praznike bolj posvetite, vprašaj jo kaj bi rada počela, šla v kino? nakupovanje? masaže? kakšen bazen za en dan? Pa pojdi z njo nekam da bosta samo ti in ona in se zabavajte skupaj, se družita, pogovarjajta, mislim da tvoja hči res najbolj to potrebuje.
Sem že večkarat slišala, da so sestrice ljubosumne na bratce. In da obstaja neko rivalstvo med bratci in sestrami. Moj je sin edinec:), zato teh težav nimam;)
Toda jaz bi 12 – letnico jemala zelo resno!! Ona ni več tako zelo majhen otrok in se zaveda kaj govori. Govori grožnje in se milo rečeno norčuje iz brata.
Morali bi jo takoj odpeljati k psihologu!!!
se strinjam s tem kar je napisal/a razumevanje.S katerega konca ste?Na stajerskem je ena vredu psihologinja,zelo realna,pove kar misli in s tem ne spara-hitro cloveka postavi na realna tla in mu da misliti.Do takrat pa vam svetujem da se probate s hcerko maximalno ukvarjat,jo opazovat in ce treba tudi poskusat iz nje nekako pridobit info.zakaj taksno obnasanje.Jaz sem bila ista nic se mi ni dalo-razen pocet bedarije,ampak to da se mi ni nic dalo so bili pa tudi starsi malo krivi saj so velikokrat naredili kaj namesto mene.
Sama mislim, da išče/rabi pozornost.
Iskreno odgovori kolikokrat ji rečeš:
počakaj, malo ker se sedaj ukvarjam z bratom,
ti lahko to sama narediš (nalogo), sedaj bom pomagala bratcu
pametnejši/starejši vedno odneha
ti si starejša pa popusti bratu, ker je bolan/mlajši.
ali ne vidiš kako je brat bogi
naredi to namesto brata (recimo, če imajo razporejena kakšna gosp. dela)
pomagaj bratu pri tem in tem.
Hodi z njo na kakšen sprehod ali pa na kopanje in se pogovarjaj z njo. Pa pojdi brez sina (če je le možno), ker boš najverjetneje spet njemu posvetila vso pozornost, ona pa bo spet “izvisela”.
Želi si zdravega brata, da bi bila PONOSNA nanj??
Kako lahko napišeš kaj takega. Na brata si ponosen kot na osebo, človeka in to nima nobene veze s tem ali je bolan ali zdrav.[/quote]
A daj nehaj. A misliš, da 12-letnica enako razmišlja kot odrasla oseba? Pa še odrasle osebe so zelo redke, ki so ponosne na bolnega sorodnika. Ljudje si želijo imeti zdrave sorodnike, otroci pa še toliko bolj.
Mislim, da je ona jezna na bratovo bolezen, ne na njega in da je njeno obnašanje izraz stiske in nemoči.
Vaša 12 letnica je jezna, po drugi strani pa tudi prestrašena. In ko je jezna, to tudi ubesedi. Kar nekaj 12-letnikov, ki zgodaj vstopajo v puberteto, se iz sodelujočih otrok spremeni v totalne upornike, mnogi prav z napadi besnila. V besu 12-letniki izrečejo marsikaj, kar ne ustreza čisto realni predstavi o izzidu. Bisrtri pa znajo zelo dobro ciljati, da z besedami prizadanejo (i vaši hčerki je odlično uspelo, saj ste šokirani).
Za razumevanje, zakaj je tako besna prav na brata, je nujno poznati vaše razmere: koliko časa se ukvarjate z njo, koliko s sinom; ste zaradi sinove bolezni vi dolgo odstoni (pravite, da ste); je zaradi brata prikrajšana za zabavo, izlete, akcije, obiske, nakupe, …
Kako naprej? Predvsem se z njo ne prerekajte, ker ne boste prišli nikamor. Jezikanje je ravno pri 12-letnicah naravnost vrhunska vrlina, ne moreš verjeti, kaj spravijo skupaj. Skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Absolutno pa ji pokažite in povejte, da vas tako govorjenje o bratu prizadene in boli. Vprašajte jo, zakaj tako. To lahko storite tudi sedaj za nazaj.
Prisluhnite ji, kaj vendar hoče. Ok, noče vozit, se učiti, delat naloge, ampak nekaj pa vendarle hoče: se družit? (spodbujajte njeno druženje); športat? …???? Kako je v šoli? Ima prijatejice, družbo? Kdo ji je ljub? V odnosu ima najbrž neko mesto tudi oče.
A ja, nikakor ji ne morete “pomagati”, lahko pa pričnete z njo sodelovati. Sodelovanje pomeni dogovor o obveznostih, odgovornosti, pravicah in pristojnosti.
Mogoče ti ne, ker si ozkogleda in trdosrčna. Sama pa imam prav tako bolnega brata in nikoli ne bo zdrav. Ne vem zakaj nanj ne bi bila ponosna? Ker je bolan? A misliš, da je nalašč zbolel? Je on kriv, ker ni zdrav? Sama sem nanj ponosna zaradi 1000 stvari, ti bi se ga pa očitno sramovala.
Samo daleč stran od ljudi kot si ti…
Psihologa potrebuje zato, ker se očitno doma niste sposobni pogovarjat o bratovi bolezni. Se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je bil to krik po pomoči. Tudi, ko bratu nagaja in ostale reakcije so samo znak, da zaradi njegove bolezni čuti stisko in najbrž jo je tudi strah, da bo umrl. S tem kar je rekla, je hotela povedat, da hoče, da je že enkrat konec negotovosti kaj bo z bratom. Tako kot vsak, ki ima koga, ki ga ima rad in je hudo bolan in si pač po dolgem času samo želi, da bi bilo tega konec.
Je pa res najbrž zaradi brata prikrajšana za pozornost in bi ji morali nameniti nekaj samostojnega časa ravno zaradi tega. Je le dekle v začetku pubertete in ne odrasla oseba, ki bi bila sposobna realno dojemat, da ima nekdo z boleznijo prioritete in da to ne pomeni, da nje nimate radi. Punca vas potrebuje in v izogib takim reakcijam ji povej, da jo razumeš, da jo imaš rada, pa nameni ji več časa. Samo za njo.
Želi si zdravega brata, da bi bila PONOSNA nanj??
Kako lahko napišeš kaj takega. Na brata si ponosen kot na osebo, človeka in to nima nobene veze s tem ali je bolan ali zdrav.[/quote]
A daj nehaj. A misliš, da 12-letnica enako razmišlja kot odrasla oseba? Pa še odrasle osebe so zelo redke, ki so ponosne na bolnega sorodnika. Ljudje si želijo imeti zdrave sorodnike, otroci pa še toliko bolj.
Mislim, da je ona jezna na bratovo bolezen, ne na njega in da je njeno obnašanje izraz stiske in nemoči.[/quote]
Nisem dosti starejša od nje, tako da… pa nima smisla, ker tudi ni ne razumeš, kaj pomeni biti na nekoga ponosen. Kaj pomaga, če ste že zdavnaj odrasle, ko ste pa tako plitke…
Hvala za odgovore. Konstruktivne.
Da, opažam, da prerekanje ne vodi nikamor, ampak včasih je stvari res težko preslišati!
Zaradi brata je zagotovo prikrajšana za nekatere stvari.
Se trudiva z možem, da bi bila čim manj.
Mož je zaradi dela tudi veliko odsoten.
Hčerka pa,…ja hoče. Npr. danes je želela peči piškote. Ampak je zanalašč počela stvari narobe.Poznam jo in vem, kdaj ji kaj ne gre in kdaj počne kaj zanalašč. In ravno tega me je strah. Npr. na tla je stresla 3 jajca (vsako posebej), raztresla moko, mlete lešnike. Naribano čokolado po pomoti odnesla med organske odpadke. Ni razresla samo malo, ampak cel kg, oz. 2-krat po kg in še je tega. Vmes sem ji rekla, da bova sedaj skupaj pospravili umazano posodo in nato nadaljevali, da bova imeli prostor za pečene piškote. In je znorela, da hoče peči.
Nina P – si bom zastavila nov cilj. Namesto pomaganja, sodelovanje.
V šoli popušča. Ocene od 1-5. Npr. “pozabi”, da pišejo test, kar se ji je zgodilo že 4-krat letos!
Naloge dela, ampak to je vse. S tem, da včasih pozabi zvezke, delovne zvezke za kakšen predmet.
Prijateljico ima eno, z ostalimi sošolkami se ne druži. Pravi, da deklice čvekajo na FB, twiterju, da nje to niti pod razno ne zanima. Sošolke se pogovarjajo o glasbi, imajo svoje priljubljene pevce, skupine, njej je to brezveze.
Rada pa ima šport in to je še edino, kar jo vleče ven.
Iskreno povedano, me je strah, kako bo z njo in kako se bo znašla. Žal mi je, da popušča v šoli, ker je sicer prav pametna punca.
Moj nasvet je samo ta: pogovarjaj se z njo čimveč je to mogoče! Objemi jo vsaj 10x na dan, reci joj neskončnokrat da jo imaš rada, da jo obožuješ, naštevaj ji, na kaj si na njej ponosna, kaj ti je pri njej všeč, pohvali jo, vzpodbujaj jo, vprašaj jo sproti kako je, kako se počuti, kako je minil dan v šoli, in ne obupaj od začetka, če ti bo odgovarjala le z da ali ne..
In še nekaj, ravno tako pomembno: pripoveduj ji o sebi, pripoveduj o svojem otroštvu, o tem kako se ti počutiš, kako si ti preživela puberteto, kako ti je bilo, kakšna si bila, pa tudi sproti ji razlagaj, kako si se imela v službi, kaj se ti je zanimivega zgodilo….
Skratka, manjka vam komunikacija in hčerka ti ne bo ne danes, ne jutri povedala, kaj jo matra, enkrat pa ko se boste tako začele pogovarjat pa bo prav gotovo kdaj kaj povedala….
Lepo se imejte!
Po branju tvojega posta bi bil moj sicer popolnoma nestrokoven odgovor to, da je jezna na svet, ker je brat bolan. To jo boli in skrbi in če je sin res težko bolan, je mogoče to pač tako ubesedila.
Na to mi daje misliti tudi to, da je rekla, da ne želi voziti, ker se boji, da se ji kaj zgodi. Torej se boji smrti. V prvi vrsti bratove smrti, da ga bo izgubila, izgubila osebo, ki jo ima rada. In nato, da izgubi še koga drugega.
Seveda ni lahko, če imaš doma družinskega člana, ki je bolan. Ob tem je seveda tvoja družina avtomatsko drugačna od drugih, “ni normalna”, več je skrbi, dela ipd. Vsi si pa želimo biti “normalni”, ponavadi takšni, kot je nekdo drug:) Seveda k temu pripomore še njena starost, očitno puberteta in iskanje same sebe. Mora ji biti težko, če se doma soočate s takšno situacijo, in tukaj bo potrebovala vso vašo podporo in tudi čas, čeprav se kdaj zdi, da si ga ne morete vzeti. Lepo počasi s pogovorom, tolažbo, da bo vse dobro, čeprav je hudo….
Srečno!