Če vam je kaj do družine preberite in se zamislite.
Frank Yale in Al Capone sta sodelovala v najstniških in v kasnejših letih. Eden drugemu sta pomagala v vojskovanju z Irci in Al si ne bi nikoli mislil, da ga bo prijatelj naplahtal. Toda Frankie je podlegel lakomnosti, ki je spravila v grob prenekaterega mafijoza. Brooklynski dobiček mu ni bil zadosti, zato je stegoval prste po čikaških destilarnah, za nameček pa je ugrabljal Caponove tovornjake s pijačo. To početje ni ostalo dolgo skrito in nazadnje je Capone pokazal, kdo ima dejansko moč. 1. julija 1928 so čikaški plačanci z brzostrelkami napadli Frankov avto. Pri tem velja omeniti dve zanimivosti. Frankie si je bil malo poprej naročil podobno oklepljen avto, kakršnega je imel Al, vendar so mu ga dobavili z usodno napako: pozabili so vstaviti neprebojna stekla. Druga zanimivost je na račun orožja pri atentatu. Prvič v New Yorku so gangsterji uporabili ‘tomijevko’.
Frank Yale se je od sveta poslovil kot noben mafijozo dotlej. V pogrebni procesiji je bilo 250 avtomobilov, 10.000 pogrebcev in 38 tovornjakov cvetja. “Nič osebnega, posel je pač posel”, je porekel Al Capone, ko je v odprti grob vrgel nagelj.
Po Frankovem odhodu je oblast nad Brooklynom prevzel šef Manhattna, Palermčan Guissepe Masseria. Joe the Boss, kakršen je bil njegov nadimek, je bil boter stare šole. Pod seboj je imel nemalo častihlepnih soldatov, ki so kasneje krojili zgodovino Amerike: Franka Costella, Carla Gambina, Vita Genoveseja in Charlesa Luciana. Vendar Šefova starokopitnost ni bila po volji vsem, zlasti ne Salvatoreju Maranzanu, ki ga je s Sicilije poslal tamkajšnji največji mafijozo, don Vito Cascio Ferro, z namenom, da postavi temelje za njegov prihod v ZDA. 1929. so don Vita fašisti strpali v zapor, kjer je kasneje umrl, vendar Maranzana to ni zmotilo. Odločil se je postati prvi ameriški capo di tutti capi, šef vseh šefov. Za razliko od Masserie on ni bil iz Palerma, marveč iz mesta na zahodu otoka, Castellammare del Golfo. Navzlic majhnosti kraja je od tam prišla vrsta gangsterje. Salvatore jih je vse zbral pod svojo komando in pričel odprto vojno proti samooklicanemu Šefu. Spopadi med bandama, ki so v kroniki zapisani kot kastelamareška vojna, so trajali leto dni, od sredine 1930 Nekje globoko v Sredozemljuaščitniška mafijaV ZDA so po koncu državljanske vojne pričeli bolj kot kdajkoli prej vreti izseljenci iz vseh koncev Evrope. Ob prestopu v dvajseto stoletje so v vzhodna pristanišča, zlasti v New York, tedensko pripluli ducati ladij s tisoči in tisoči revežev, ki so čuli, da se v Ameriki cedita med in mleko ter da je moč tam na dan zaslužiti toliko kot na Stari celini na mesec. Med prišleki so prednjačili Italijani, Irci in židje. Vse tri etnične skupine so s seboj prinesle podobno težavo: nezaupanje v pravnost režima. Med Italijani so bili po večini prebivalci z juga, torej s Kalabrije in Sicilije, ki so bili že privzeto stalni uporniki. Irce so doma podobno zapostavljali Angleži, dočim so sinovi Abrahama (pri tem kajpakda ni šlo za Izraelce, marveč za imigrante iz vzhodne Evrope) v ZDA videli drugo obljubljeno deželo, kajti v svojih domovinah niso bili deležni enakopravnosti. Na drugem koncu Luže so posledično vsi tujci ustanovili gete, ki so jih uredili po svojih starih običajih in se bore malo ozirali na okolico. Kaj kmalu so vsi spoznali, da Amerika vseeno ni tlakovana z dolarji. Srečo so našli le redki in večina se je utopila v poplavi revščine, ki jo je pogled na bogastvo Velikega jabolka – avtomobile, nebotičnike in restavracije – delal le še bednejšo. Zato ni čudno, da so se našli ambiciozni posamezniki, ki so želeli več. Ker na pošten način ni šlo, so pričeli žeti, kjer so drugi sejali. Prvi korak k organiziranemu kriminalu je bilo pobiranje varščin v pristaniških skladiščih. S poslom so pričeli Irci, vendar so po letu 1920 dobili hudo konkurenco, kajti s Sicilije je zaradi Ducejeve trde roke prišlo veliko uveljavljenih mafijozov s pomagači. Pred Irci in židi so imeli prednost uveljavljenega nenapisanega pravilnika, povezanosti in molčečnosti. Predvsem omerta je bila tista, ki je omogočila mafiji v Ameriki preživetje kljub mnogim aretacijam. Zločinci drugih narodov niso kaj dosti pomišljali in so bili v zameno za milejšo kazen takoj pripravljeni sodelovati s tožilstvom. Siciljanci pa so vedeli, da mafija ne pozabi. Priče so jo skupile navzlic policijski zaščiti in bili so primeri, da sta izdajalce krogla ali bomba skrivoma našla krepkih deset let po jezikanju.Frankie je za časa svojega ‘službovanja’ veliko sodeloval s svojim prijateljem iz mladosti, Al Caponom, saj sta bila oba kariero pričela v največji predprohibicijski bandi, imenovani po okraju Five Point v južnem Manhattnu. Alfonso, kot je bilo Alu ime, je bil sprva eden od Frankovih soldatov. Bil je silno ambiciozen in v želji po dobrem vtisu je nekoč hudo zdelal enega od irskih poveljnikov. V tistem času so bili ‘micki’ na višku svoje moči, zato je Johny Torrio, podpoglavar Italijanov, Ala vzel pod svoje okrilje in ga zaradi varnosti odpeljal v Chicago, tisti čas najbolj kaotično ameriško mesto. Kriminal tamkaj ni bil prisoten le na ulicah, temveč tudi v poslovnih stolpnicah, policijskih postajah in celo v mestni hiši. Kralj čikaškega podzemlja je bil Torriov stric Big Jim Collosimo. Bavil se predvsem s prostitucijo, dočim mu alkoholni posel ni dišal. Nečak se s to politiko ni strinjal, zato sta s Caponom leta 1920 velikega Jima enostavno spravila s sveta. Morilec ni bil nihče drug kot Frankie. Yale je opravil še eno nalogo: štiri leta kasneje je ustrelil glavnega tekmeca Italijanov Irca Diona O’Baniona. Torrio, ki je medtem prevzel prestol podzemlja v Chicagu, je uvidel, da vojne z Irci s tem niso končali. Ko je komajda preživel atentat, se odločil za pokoj. Pod roko je pobasal trideset milijonov dolarjev in z besedami, ki so se vpisale v zgodovino, zaželel partnerju slovo: “Al, it is all yours.” Mislil je kajpakda na Chicago. Alfonso je pri šestindvajsetih letih čez noč zasedel prestol mestnega podzemlja.
Izraz je arabskega izvora, po vsej verjetnosti izvira iz besede ‘mohafi’, ki pomeni prijatelj, in je star več kot osemsto let. Takrat so otok zavzeli Normani in stari prebivalci, povečini arabski Saraceni, nad rdečelasim ljudstvom niso bili pretirano navdušeni. Skupnost, ki so jo tlačani ustanovili, ni bila zločinska, marveč zaščitniška. Ko kraljevsko sodišče denimo ni hotelo obsoditi plemiča, ki je kmetu posilil hčer, so ga spuntani kmetje ugrabili in razčetverili. Sčasoma je mafija pričela uživati podporo ljudstva in če je bilo treba popraviti kakršnokoli krivico, nihče ni šel na državno policijo, ampak h krajevnemu mafijskemu glavarju. Ljudem, ki so bili z mafijo povezani, so pravili ‘prijatelji prijateljev’. Skozi stoletja je mafija spletla svoje niti po vsem otoku, pri čemer je obdržala popolno neotipljivost pred vladarji. To ji je uspelo zavoljo trdnega značaja Sicilijanca, ki bi si bil raje odgriznil jezik, kot da bi sodeloval z oblastmi. To nepisano pravilo se je tako uveljavilo, da nihče ni niti črhnil policiji o zločinu, celo kadar je bil sam žrtev. Omerta, kot se zakon molčečnosti imenuje, pomeni moškost, izhaja pa iz trinajstega stoletja, ko so na Sicilijo prišli Francozi. Zaradi surovosti vojakov je moški del prebivalstva zapustil vasi in v hribih snoval upore. Vsi so vedeli, da je Francoze mogoče premagati in odgnati, toda to je zahtevalo brezpogojno složnost ter molčečnost. Od tedaj izvira tudi akronim za mafijo – Morte Alla Francia Italia Anelia (dobesedno ‘smrt Francozom je italijanski krik’). Držanje jezika za zobmi je sprva delovalo izključno zaradi mržnje do režima, nato pa tudi iz strahu pred vsemogočno mafijo, pred katere ‘vendeto’ ni bilo lahko ubežati. Maščevanja so bila namreč sila priljubljeni podvigi. Sicilijanci so bili (in so bržkone še vedno) prepričani, da je ‘krvna osveta’ edina pravica in da mora biti vedno neusmiljena. Sovraštva tamkajšnjega kmeta pač ni bilo jemati za šalo. Bili so goreči kristjani in nikoli ne bi onečastili podobe device Marije, toda kadar jim je stopila v glavo kri maščevanja, tedaj bi počili samega papeža, ako bi se ta spozabil zoper omerta. V tej deželi je mrgolelo kipcev jokajočih Jezuščkov, vendar živ krst ni verjel v nauk, da je treba nastaviti še drugo lice. Krščanska odpustljivost se je vsem zdela le prezira vredno zatočišče strahopetcev. Zato ni čudno, da so noži in lupare (prirezane puške) pele na sleherni dan.
Največja vodna pot Starega sveta je bilo Sredozemsko morje, ki povezuje vso južno Evropo s severno Afriko in Bližnjim vzhodom. Na sami sredini je strateška točka, katere posedovanje je bilo idealno za nadzor večine vodnega prometa. Velikanski skali, nekoliko večji od Slovenije, ki kipi iz vode južno od Kalabrije, danes pravimo Sicilija. Otok je vse prej kot raj pod soncem. Ravno nasprotno. Vroč južni veter, imenovan široko, ki piha iz Sahare, se na poti čez morje navzame vlage in naredi sicilska poletja hudičevo nevzdržna. Dežja je za vzorec, za nameček pa kakršnokoli idiličnost in brezskrbno življenje odvzame Etna, eden redkih dejavnih evropskih ognjenikov. Ampak vse to ni motilo osvajalcev, ki so si največji sredozemski otok prilaščali drug za drugim. Sprva so bili to Feničani, Grki, Kartažani in Rimljani, nato so prišli Goti, Arabci in Normani. Predvsem slednji so pustili otoku pečat, saj jim je uspelo vzpostaviti vsaj navidezno sožitje med res pisanim prebivalstvom. Roger II., prvi sicilski kralj, je bil, naj se sliši še tako nenavadno, čistokrvni potomec vikingov. Kraljestvo ni trajalo dolgo, saj je ozemlje kmalu pripadlo Svetemu rimskemu cesarstvu, nato Franciji, Španiji, Avstriji, zopet Francozom, vmes nekje papeški državi in še bi lahko naštevali.Za razumevanje ozadja vietnamskega spora moramo vreči oko na širšo sliko, torej na vso Indokino v prvi polovici prejšnjega stoletja. Ta polotok, ki v grobem rečeno leži med Indijo in Kitajsko, sestavljajo Mjanmar (bivša Burma), Tajska, celinski kos Malezije, Kambodža, Laos in Vietnam. Ker so bile slednje tri države tedaj del francoskega imperija, so bile znane kot Francoska Indokina. Po drugi svetovni vojni si je Francija na vse kriplje prizadevala obdržati svoje stoletne kolonije iz časa Napoleona III., vendar ji to ni uspelo iz treh razlogov: krhkega in spremenljivega povojnega vodstva države ter dveh vojn. Eno so bili v Alžiriji in drugo na Daljnem vzhodu. V obeh so jih dobili po prstih. Za nas je kajpakda pomembna tista v Indokini.Francoska Indokina
V tistem času je pod vplivom Sovjetske zveze in Kitajske v vzhodni Aziji vladal duh komunizma. Za razliko od Vzhodne Evrope, kjer je se je Leninova doktrina borila proti izkoriščevalskemu kapitalizmu, je bil v rižogojnih deželah naravnan v osvoboditev izpod kolonialnega jarma in v modernizacijo države. Vietnam je imel najbolj učinkovito tovrstno gibanje, imenovano Vietnam Doc Lap Dong Minh Hoi (odbor za osvoboditev Vietnama), skrajšano Vietminh. Ustanovili so ga vietnamski prebežniki na Kitajskem leta 1936 in pobudo je kmalu prevzel Nguyen Tat Thanh, pozneje znan kot Ho ši Minh (pomeni razsvetljenec ali osvoboditelj). Med drugo svetovno vojno, ko je Vietnam vseh pet let tlačil japonski okupator, so komunisti organizirali osvobodilno fronto, ki so ji v pomoč priskočile celo Združene države Amerike. Leta 1945 je Ho ši Minh s pomočjo somišljenikov zasedel Hanoi in se oklical za vodjo Demokratične republike Vietnama. Francozi so dozdevno pristali na samostojno pokrajino pod okriljem njihove zveze, toda vietminhovci so želeli popolno neodvisnost. Medsebojno nestrinjanje sta obe strani izrazili tudi z ognjem. ‘Sporazumevanje’ je doseglo vrhunec 26. novembra 1946, ko je francoska mornarica bombardirala Haiphong in pobila več tisoč civilistov. Domačini so odgovorili s popolnim zavzetjem Hanoija, s čimer se je pričela indokinska vojna, ki je trajala slabih osem let. Sprva se je Vietminh zaradi francoske premoči in opremljenosti oklepal gverilskega bojevanja ter hujskanja prebivalstva. Proti koncu pa je proti nasprotniku nastopal odprto in številčno. Vojna se je končala Vietminhu v prid 7. maja 1954, ko je slavna legion etrangere (tujska legija), katere namen je bila zaščita francoskih kolonij, utrpela največji poraz v svoji zgodovini. Šlo je za bitko pri Dien Bien Phuju, v kateri so Francozi sprva zasedli dotično gorsko mestece, vendar so jih Vietnamci ujeli v obroč. Na koncu so se morali Francozi pod težo težkega topništva ne le vdati, marveč povsem kapitulirati.
Poraz je pokazal, da Francija ni sposobna obdržati oblasti v regiji in s sporazumom o premirju je nekdanji kolonialni velesili od vseh ozemelj v Indokini ostal le še južni del Vietnama. Ženevska konferenca 21. junija je namreč prinesla neodvisnost tako Laosu (Kambodži se je uspelo osamosvojiti že prej) kot preureditev Vietnama. Francosko-vietnamski dogovor je za dve leti razdelil državo na dva dela, z mejo na sedemnajstem vzporedniku in z napovedanim plebiscitom za leto 1956, v katerem bi se prebivalci svobodno odločili za združitev.
Korektnosti se v tem času nista držali ne ena, ne druga stran. Medtem ko so komunisti podpihovali južne rojake, je Franciji v protikomunustični propagandi izdatno pomagala Amerika.Srp in kladivo
Hladna vojna je bila v petdesetih letih v polnem zagonu in korejska vojna leta 1950 je bila za Zahod očiten pokazatelj, da komunizem ne izbira sredstev za prevlado. ZDA so si Indokino predstavljale kot zamašek na steklenici boljševizma, kajti bale so se, da bi se Marxov nauk in Stalinov režim skozi Vietnam prek Malezije razširila na Filipine in tako zavzela ves vzhod, vključno z Japonsko. Rdeča nevarnost je za Američane predstavljala največjega sovražnika demokratičnega sveta. Zato so takoj po ženevski konferenci priznali samostojnost Južnega Vietnama, postavili veleposlaništvo v Saigonu in začeli državi gospodarsko ter vojaško pomagati. Stolček je prevzel katolik Ngo Dinh Diem in ameriški predsednik Eisenhower je podprl njegovo odločitev po razveljavitvi deželnega referenduma za združitev, z razlogom, da bi bili rezultati s severa ponarejeni. To bi se nemara dejansko zgodilo, vendar le malokdo ve, da je Diem prišel na oblast na točno tak, nepošten način, da je bila njegova vlada do kraja skorumpirana in da je njegova ureditev temeljila na tajni policiji ter širjenju oboroženih sil. Z diktaturo ni le zaviral razvoja države, temveč si je poleg zunanjega nasprotnika nakopal še kopicodrugim nemaloštevilno budistično prebivalstvo, ki se ni strinjalo z ukrepi katoliške vlade. Hanoi je uradno oznanil, da bo državo združil tako ali drugače in nestabilnost juga izkoristil za pridobivanje številnih tamkajšnjih simpatizerjev, ki so ustanovili komunistično ločino Vietnam Cong San – Vietcong. Ta je kmalu prešla od besed k dejanjem in nizala napad za napadom na oporišča Ngojeve vojske. Da bi vietcongovci pokazali, da se za združitev borijo sami, brez odkrite pomoči severne vojske, so svoje gverilske skupine oklicali za narodno osvobodilno fronto (NOF). Američani so v Saigon sprva pošiljali le vojaške svetovalce in orožje, toda nemotivirani južni vojaki niso bili kos prostovoljcem NOFa. Zato je 1959. v Južni Vietnam dospelo prvih nekaj stotin ameriških enot pod pretvezo opazovanja in mirovništva. Že v prihodnjem dvanajstmesečju so število vojakov povečali na tisoč, Kennedy pa je svojo kratko predsedniško kariero leta 1961 pričel s pošiljko dodatnih deset tisoč mož, ki so s seboj nesli povelje, da lahko na provokacije odgovorijo z ognjem. V tem času Američani v podtlehni vojni, ki se je odvijala po vsem južnem delu, sicer dejavno še niso bili udeleženi. Enako hitro pa je rasla tudi moč osvobodilne fronte, ki so po tako imenovani Ho ši Minhovi stezi (vila se je iz Hanoija čez Laos na jug) dobivali podporo od Severnega Vietnama tako v možeh kot v puškah.
Kljub temu, da je Amerika Ngo Dinh Diema sprva podpirala, je Pentagon spoznal, da sta njegova avtoritativna oblast in zganjanje nasilja nad kmečkim prebivalstvom daleč od pregovorne antikomunistične demokracije. Zato je CIA 1963. sprožila vojaški udar. Diema so ubili, v kratkem obdobju po puču pa se je v Saigonu zvrstilo nič manj kot deset vlad, kar je le okrepilo komunistično dejavnost. Južnega Vietnama ni bilo mogoče več obdržati po političnipoti.Zaradi narave spopadov je to vojno težko začrtati na dan natančno. A ker svetovne zgodovine pač ne piše Vietnam, obče velja, da se pod izrazom ‘vietnamska vojna’ smatra ameriški poseg v Indokino. Zatorej imamo za ‘uradni’ pričetek 7.
Napalm je najbolj prepoznavno orožje vietnamske vojne. Z njim so Američani pobili ogromno nasprotnikov in povsem uničili veliko džungle in polj.
avgust 1964, ko je ameriški kongres sprejel slovito Tonkinško resolucijo, s katero je predsednik Lyndon Baines Johnson dobil podporo za pričetek vojaških akcij. Povod je bil domnevno izzvani napad torpednih čolnov severnovietnamske vojske na ameriško topnjačo Maddox v Tonkiškem zalivu pet dni poprej. Prva ukrepa sta bila bombardiranje severnih vojaških postojank in napotitev skoraj trideset tisoč marincev na vojno območje. Američani so se že čez nekaj mesecev začeli široko boriti tudi na tleh in s tem prevzeli glavno težo bojev proti NOF, kajti južna armada se je navkljub številčnosti (štela je skoraj 400.000 mož) izkazala za popolnoma nesposobno. Ho ši Minh se je odzval na ameriško aktivnost in v boj naposled odkrito poslal lastno vojsko. Amerika, ki je bila prepričana, da bo vse skupaj le spopad in ne vojna, se je močno uštela. Njihova vojska ni bila pripravljena na gverilsko borbo po neznanem, težko vietcongovska taktika se je navzlic slabši oborožitvi izkazala za uspešnejšo. Ob koncu 1965. leta je bilo Američanov v Vietnamu že 180.000, pridružili pa so se jim še Avstralci, Novozelandci, Južnokorejci, Tajci in Filipinci. Bombni napadi na sever so se vrstili in najbolj sta jo skupili mesti Hanoi ter Haiphong. V najbolj vročih mesecih so Američani tudi sedemtisočkrat bombardirali nasprotnikova ozemlja in Ho ši Minhovo stezo. A kljub vsem naporom jim oskrbovalne poti iz severa na jug ni uspelo nikoli pretrgati. Na tej tisoč petsto kilometrov dolgi navezi džungelskih poti, visečih mostov in gorskih koz jih stez je namreč nenehno delalo okoli petdeset tisoč Vietnamcev, ki so skrbeli za hrano, zdravniško pomoč in popravila cest ter mostov. Navzlic izgubam so konvoji mož, slonov in tovornjakov tedensko dosegali svoje cilje na jugu.i Vietnam zlomiti z uničevanjem tovarn, vojašnic, mostov ter rafinerij, so se uštele. Vietnamci so bili nemira vajeni in narod je enotno podredil življenje vojni ter brezpogojni zmagi. Porušene tovarne so nadomestile stotine malih obrtniških delavnic in celi kraji so se preselili v podzemne rove. Amerika jdoživela velik svetovni odmev in postavila pod vprašaj predsednikova poročila. Drugi dogodek, ki je pokazal, da ameriške sile nikakor nimajo vseh niti v rokahŠe višjo ceno je plačal Vietnam. Po ocenah je umrlo okoli milijon partizanov, dvesto tisoč južnih vojakov in dober milijon civilistov na obeh straneh. Zaradi široke rabe napalma (in drugih uničevalcev zelenja, kakršen je bil zloglasni defoliant (herbicid) ‘agent orange’) ter desetih milijonov ton odvrženih bomb je bila dežela z ekološkega stališča mestoma nepopravljivo uničena in je tam še danes neposeljena.
Posledica ameriškega vmešavanja v Indokino je bil tudi vzpon in državni udar zloglasnih Rdečih Kmerov v Kambodži. Komunisti so pod vodstvom pošastnega diktatorja Pol Pota v štirih letih (1975-79) pobili dva milijona (slabo tretjino) državljanov in deželo vrnili v srednji vek.
Amerika ni Vietnamu nikoli plačala vojnih nobenih reparacij, dočim so severnjaki tri tedne po podpisu mirovne pogodbe iz Hanoi Hiltona (vojaški zapor) izpustili vse sestreljene pilote, okrog petsto njih. Sporočilna misel drugega Ramba – da so v vietnamskih taboriščih še desetletje po koncu spopadov ameriški vojaki – so prazne marnje.
Peberi knjigo Don Corleone, avtor Mario Puzzo. V enem delu piše, kako je AL capone želel lovke razširit do Nex Yorka, kjer je bil Corleone glavni za to področje. Don Corleone je Caponeju tako ušpičil, da mu ni nikoli več prišlo na um da bi posegal po tem ozemlju.
Lej sej vemo,da je tole prebiranje zate pretežko tako da spelji se na teme o raznih gostilnah, taščah, sončkih, oblekah in podobnih bedarijah.pa milim, da bolj ti potrebuješ tableto za živce kot avtorica.
Avtorici ali avtorju pa tnx za tole super povzeto in hvala za trud sem z užitkom prebral tole.Očitno se tudi na mon-u najdejo razgledani ljudje!!!
Lej sej vemo,da je tole prebiranje zate pretežko tako da spelji se na teme o raznih gostilnah, taščah, sončkih, oblekah in podobnih bedarijah.pa milim, da bolj ti potrebuješ tableto za živce kot avtorica.
Avtorici ali avtorju pa tnx za tole super povzeto in hvala za trud sem z užitkom prebral tole.Očitno se tudi na mon-u najdejo razgledani ljudje!!![/quote]
ja in ti si ful razgledan, ker bereš tole skropucalo…klanjam se, posipam se s pepelom idiot