Forum.Over.Net

Starševski čvek

depresija ali žalovanje?

Default avatar

prazna zibka....

Zgodba je takšna, da sem marca nenačrtovano zanosila, imava pa že 3 otroke stare 9, 7 in 5 let.

Seveda je bil šok, sploh zaradi stanja v državi in takrat napovedanih vseh možnih varčevalnih ukrepov.

V meni so se bile bitke med obdržati in ne obdržati :(

V 7. tednu sem šla na UZ in vzela napotnico za UPN, hkrati pa sem se naročila za naslednji pregled v primeru, da ga obdrživa.

V tistih tednih sva se z možem veliko pogovarjala, održati - ne obdržati. Vsak dan sem jokala....Mož se je bolj nagibal k splavu.

Prišel je dan, ko sem bila naročena za UPN in nisem šla....

Neko olajšanje, čeprav še vedno polno strahov, kako bomo....

Dva dni kasneje sem doma zakrvavela. UZ je pokazal, da se plodek ne razvija in da gre za začetek čiščenja.....Bil je ravno 9. teden.

2. 12. 2012 bi imela rok poroda.
Do sedaj sem se čisto dobro držala. Tolažila sem se s tem, da se je zgodilo, kar se je moralo. Sedaj me je pa dotolklo.
Vse mi gre na živce, vse me moti. Družba mi ne paše, rada bi bila sama....
Pogrešam tisto pikico, ki bi jo lahko držala v naročju.....Nosečnicam zavidam.
Mož o otroku noče slišati....

Nekako sem mogla dati iz sebe :(
Default avatar

mož noče otrok več

vzemi si čas za žalovanje, pa ne predolgo, ker IMAŠ DOMA TRI MAJHNE OTROKE, ki te še zelo potrebujejo. Poskusi tudi urediti odnos z možem, ki je očitno precej na trhlih nogah. Pa posveti se svojim rojenim otrokom, glede na to, da si jih imela enega za drugim, verjamem, da je še veliko stvari, ki jim jih lahko nudiš sedaj, ker prej ni bilo časa.
Default avatar

kcjbhpi

Vidiš, jaz pa tega nikoli nisem razumela. Tega žalovanja, ko gre nosečnost v tako zgodnji fazi. Sama sem splavila nekje v tem obdobju, ampak tega nikoli nisem dojemala kot otroka. Bil je skupek celic, ki bi se potencialno razvil v otroka, ampak očitno nekaj ni bilo v redu, da se ni. Kako naj potem žalujem za tem? Drugo je 5., 7., 8. mesec. Tisto je res hudo in ponavadi so razlogi za splav potem zunanji.
Ne vem, no. Meni je ginekolog lepo razložil, da se približno polovica nosečnosti konča, še preden ženska sploh ve, da je noseča. In da ko pride do splava, telo že ve, zakaj to zavrže. S to resnico sem šla potem domov in nikoli nisem imela kakšnih obžalovanj.
Sem dvakrat potem donosila in imam dva krasna otroka. Tista nosečnost mi ne pa ne povzroča nobenih travm.
Default avatar

ilons

Ne razumem zakaj tako žaluješ, narava opravi svoje če nekaj ni ok. Itak imaš dovolj otrok in ga nisi načrtovala in želela. Posveti se rajši svojim, ki te potrebujejo.
Default avatar

Razumemo ...

... ali pa ne razumemo, to ni zdaj vprašanje. Ženska trpi in išče pomoč.

Tu na forumu ti težko pomagamo. mogoče potrebuješ samo en dober pogovor. Če ne najdeš v svoji bližini nikogar, s katerim bi to predelala, poišči strokovno pomoč. Čimprej, da se zadeva ne poglobi.
Default avatar

smrekica.smrekca

Veš v življenju niso samo lepe stvari, žal je potrebno delati kompromise, ker vsega ne moreš imeti. Imaš tri zdrave otroke. Mož in moški na sploh so zelo praktični in velikokrat tudi bolj realni v življenju. Če si imela spontan splav, reci si, hvala bogu, je bilo z otrokom že kaj hudo narobe. kaj bi bilo, če bi se rodil hudo bolan tvoj ćetrti otrok. narava včasih sama poskrbi, samo ljudje jo večkrat prelisičimo, pa ni vedno dobro in prav. vem lahko je reči, ampak kot rečeno imej v mislih druge cilje. tudi jaz sem splavila, pa včasih sice malo pomislim, pa si rečem, kako bi bilo ampak ni in tudi tako je v redu.
Default avatar

brklc

Je že prav da daješ ven svojo stisko. Le način bi jaz spremenil. V reali bi si našel človeka vrednega zaupanja. Dobro bo za vse vas, da ta proces oddelaš do konca, in greš potem svobodno naprej.

Vse dobro!
Default avatar

cvšcx

Samo kolikor jaz razumem, ne gre toliko za žalovanje zaradi splava, ampak si ona želi še enega otroka. To je pa meni v tej časih rahlo nerazumno. Sploh ker se mož ne strinja.
Default avatar

ssdfgh

Je možno, da vsa ta čustva zato, ker imaš še vedno slabo vest, ker si razmišljala o splavu? Misliš, da si "kriva", da je plod odmrl?
Default avatar

Se strinjam.

Pri tebi gre bolj, da si sama kljub strahovom, ki jih imaš želiš še otroka. Mož pa ne. Torej tu morata najti komunikacijo in razumevanje obadva. Spontani splav je mislim bolj posledica kot pa vzrok tvoje slabe volje, razdržljivosti. Mogoče te je strah, da te mož nima več rad......in itd..... Tu Moraš biti res iskrena sama s seboj kaj te resnično muči.
Default avatar

savrinka

kcjbhpi je napisal/a:
Jaz imam tri angelčke in se sicer strinjam, da je velika razlika ali gre za splav v prvih tednih ali kasneje. Jaz sem okoli 12 tedna nekoliko lažje zadihala, se sprostila in začela res verjetni. Padec je bil kar hud.
Nikakor pa to ne pomeni, da mi je bilo pri naslednjih dveh vseeno. Je bilo lažje, prej sem bila čisto vredu ampak malo žalosti pa vseeno skoraj, da spada zraven. Četudi še bolj spominja na nekakšnega škampka:) kot otroka so predstave veliko bolj realne. In ko pride do splava izgubiš tisto, kar si si predstavljal, da boš imel čez 9 mesecev in ne le skupek celic. Gre za želje, sanje za veselje, ki ga ne bo. In ko je prišel čas pdp-ja sem bila žalostna. Ker sem si preprosto predstavljala kako bi lahko bilo, pa ni. Za povrh nisem vedela ali sploh kdaj bo. Avtorica se pa verjetno spopada še z občutkom krivde, ker na začetku ni bila prepričana ali si tega otroka sploh želi in za povrh je verjetno močno tudi zavedanje, da verjetno ne bo ponovno zanosila.

Prazna zibka dovoli si biti žalostna. Solze velikokrat pomagajo. Pogovarjaj se o tem. Z možem, mamo, prijateljico. So stvari, ki jih moramo dati iz sebe, premleti in preboleti zato, da gremo potem naprej.
Mislim, da je čisto normalno, da si te dni žalostna. Seveda pa ne pozabi, da imaš doma tri otroke, ki te potrebujejo in verjetno tudi ne razumejo. Kakšen dan je prav nikakor pa si ne dovoli, da bi res prišlo do depresije ali kakšne dolgotrajne slabe volje. Na koncu je treba le sprejeti, da se je zgodilo z razlogom in da na ta razlog mi nimamo vpliva.
Default avatar

prazna zibka....

Res se počutim krivo, da je plod odmrl. Velik je bil samo 4mm v 9 tednu.

Kot sem rekla, da do sedaj nisem imela težav. Ko pa je prišel nesojeni dan D, pa katastrofa :(

O še enem otroku včasih res razmišljam, vendar si v teh časih ne upam, pa tudi mož ne želi - res je bolj praktik.
Pa tudi otroci me potrebujejo. Običajno sem šelo okrog 22-ih konec z vsemi opravili in padem v posteljo.
Default avatar

savrinka

prazna zibka.... je napisal/a:
To moraš pa res hitro ''predelati''. Če razmišljaš čisto racionalno in daš čustva na stran ti je verjetno jasno, da nisi nič kriva? Da z nobeno mislijo ali željo ne povzročiš splava? Da se okoli 15% vseh nosečnosti konča s splavom? Nekateri ginekologi trdijo, da čisto vsaka ženska doživi spontani splav, ki se ga pa večina ne zaveda. Menstruacija malo zamudi, je malo močnejša...malo čudno ma bolj podrobnih vprašanj si ne postavimo. Gre za res pogost pojav na katerega nimamo nikakršnega vpliva.
Pomisli še na vse ženske, ki si otroka res ne želijo in vseeno rodijo. Na vse, ki sprobajo tudi marsikaj res neprimernega (vroče kopeli ipd vraže) in otroka donosijo. Skratka....splav se ne zgodi kar tako. S splavom te tudi noben ne kaznuje ali kaj podobnega.
Pri delitvi celic je prišlo do neke napake in otrok ni imel nobene možnosti preživetja zato se je telo odločilo, da ga izloči. Kruto ampak narava pač nima čustev in prav je tako. Predstavljaj si, da ne bi bilo tako in bi se vsi tej otroci brez možnosti preživetja rodili. Je kar prav tako pa naj bo za nas še tako žalostno in kruto.
Glavo pokonci, kot rečeno dovoli si kakšen dan žalosti, joka ali pa kričanja in potem zavihaj rokave in naprej. Imaš tri krasne otroke, moža torej sreče pri hiši je več kot dovolj :))))
Default avatar

jovian

V tem pogledu, da si želiš še enega otroka, si podobna moji ženi. In jaz sem podoben tvojemu možu, ker resnično ne želim še enega. Po toliko letih, se je življenje končno malo umirilo, ustalilo in teče kot naoljen stroj. Otroka že dovolj stara (10 in 13), da v veliki meri sama poskrbita za mnogo obveznosti. In priznam, da se mi ne da še enkrat skozi to. Kakor se verjetno ona počuti stisnjeno v kot, ker jaz nasprotujem, tako se tudi jaz zaradi njenega pritiskanja s še enim otrokom.
Default avatar

ljubimci itd itd

jovian je napisal/a:
hja, mislim, da si bo žena umislila ljubimca. Bolje, da ji naštimaš še dva otroka, da bo spet imela delo, sicer jo bo preveč srbelo spodaj.
Default avatar

sdgfas

Obrni se na mame, ki so to doživele. Mislim, da je tvoja reakcija zelo normalna in boš to vsako leto doživljala. Prižgi svečko. Moli, poj, karkoli, dovoli si da žaluješ.
Objem
Default avatar

še ena taka

sdgfas je napisal/a:
Tak spontani splav na začetku nosečnosti je doživela cirka četrtina žensk in meni se zdi "poveličevanje" tega v izgubo otroka, prižiganje svečk in podobno pretirano. Sem dala skozi in ja, seveda je žalost, ampak da bi pa zdaj ravno grob kopala in sveče nosila, pa tudi ne. V bistvu sem hvaležna mami naravi, da je poskrbela za to, ker očitno ni šlo za zdrav plod.

Avtorica tako ali tako ne žaluje konkretno zaradi tega splava, ampak se očitno dogaja še nekaj drugega, zaradi česar ob treh majhnih otrocih sploh ima čas čutiti praznino. Tale nesojena nosečnost in porod sta - po mojem skromnem mnenju - le krinka in izgovor, ker ne zna ali noče ubesediti tistega, kar je pa res narobe. Ni ne prva, ne zadnja.
Default avatar

nezadovoljna

še ena taka je napisal/a:



S temle se jaz popolnoma strinjam.
Ti ne žaluješ za otrokom, ki ga sploh ni bilo, tebi se je odprla praznina, ki je vedno bila. Ne veš pa, kako jo zapolnit. Vprašanje, če bi jo res otrok. Na kratko, nezadovoljna si z življenjem samim ...
Default avatar

prazna zibka....

Hvala vsem za odgovore.

Nisem nezadovoljna z življenjem, veliko lepega se mi dogaja. Odnos z možem je dober, ima me rad in mi to tudi pokaže.
Otroci so zdravi, razposajeni...

Seveda vem, da je bilo s plodom nekaj narobe in da je narava najbolje poskrbela. Ne bom prižigala svečk.
Vseeno pa je v tem veselem decembru neka praznina in žalost v meni.

Morda rabim samo kakšen dan zase, nič več.
Default avatar

angelikadete

kcjbhpi je napisal/a:
Bodi srečna, da imaš v sebi take razumske mehanizme, ki ti preprečujejo, da bi tudi sama doživljala to kot tragedijo. A verjetno niso vsi taki.