Ko boste naslednjič kupili oblačila C&A, H&M, Calvin Klein … To morate vedeti
http://www.siol.net/novice/svet/2012/12/krvava_cena_ki_jo_placajo_za_sivanje_nasih_majic.aspx
Daka – Bangladeš je drugi največji proizvajalec oblačil na svetu, kljub temu pa so delavci v tekstilnih tovarnah prisiljeni delati v nemogočih razmerah.
Bangladeš je država, v kateri tekstilna industrija cveti. Malokdo pa se ne zaveda, da so zaradi oblačil, ki jih proizvajajo v tekstilnih tovarnah in jih kasneje prodajajo na evropskem trgu, ogrožena življenja številnih tovarniških delavcev. Takšna je tudi zgodba 20-letne Jero Akhter Ranu, ki se boji, da nikoli več ne bo hodila, piše Independent.
Delala je namreč v tovarni, kjer je za šivanje oblačil prejemala le 60 centov na uro. Ko je tovarno zajel požar, je želela zbežati po požarnih stopnicah, vendar ji je to eden izmed zaposlenih preprečil. Odšla je do drugega nadstropja in se vrgla skozi okno. Pričakovala je, da ne bo preživela. “Razmišljala sem, da bodo vsaj moje truplo lahko odnesli staršem, da me primerno pokopljejo,” je razkrila za Independent.
Pretekli teden je v požaru zgorelo 112 ljudi
Takšnih nezgod pa je še veliko več, pred kratkim je namreč zagorelo še tovarni Tazreen, kjer izdelujejo spodnje perilo, umrlo pa je 112 ljudi. Ob tem se postavlja vprašanje, kakšna je resnična cena oblačil, ki jih izdelujejo v takšnih delovnih razmerah, kot so v Bangladešu, ki sicer velja za drugega največjega proizvajalca oblačil. Aktivisti, ki nasprotujejo slabi zaščiti bangladeških delavcev, pravijo, da je zaradi požarov od leta 2006 umrlo približno 500 ljudi. “Prepričani smo, da lahko Zahod pomaga delavcem iz Bangladeša pri izboljšavi delovnih razmer,” je povedala Kalpona Akter, aktivistka za pravice delavcev.
Številni požari razkrivajo, da varnostna pravila v nekaterih tovarnah ne veljajo, še slabše, večina gasilnih aparatov sploh ne deluje. Tamkajšnji mediji so o požaru v tovarni Tazreen zapisali, da so bila zadnja vrata tovarne celo zaklenjena. Zaposleni so pričali, da so imeli požarno vajo le en dan pred požarom. “Potrebovala sem deset minut, da sem prišla iz tovarne,” je povedala 22-letna Šohana Begum, ki je prav tako skočila skozi okno, da bi si rešila življenje. Natančnejša preiskava je celo pokazala, da je inšpekcija, ki je tovarno obiskala maja, opazila, da ima ta slabe varnostne razmere.
Zahodna tekstilna podjetja bi lahko vplivala na izboljšanje razmer
Čeprav številni delavci delajo v nemogočih razmerah, pa to ne vpliva na nekatera zahodna podjetja (med njimi so Woollen Mill, Disney, Sears, Carrefour, Ikea in C&A), ki so imela pogodbo z omenjeno tovarno. Le ameriški velikan Wal-Wart se je odločil za prekinitev pogodbe s tovarno, saj je naletel na številne kritike zaradi načina dela v tovarni.
Sicer pa je v Bangladešu približno štiri tisoč tekstilnih tovarn, ki prinesejo približno 15 milijard evrov dobička. Aktivisti so prepričani, da bi lahko ZDA in Evropa storile marsikaj, da bi zaščitile delavce v tekstilnih tovarnah. Kaj lahko storijo, kaže primer tovarne, v kateri je zagorelo pred dvema letoma, v požaru pa je umrlo 29 ljudi. V tovarni so šivali oblačila za ameriškega tekstilnega giganta PHV, ki ima pod svojim okriljem znamke, kot so Calvin Klein, Tommy Hilfiger in DKNY. Po požaru je ta sklenil sporazum z aktivisti in bangladeškim sindikatom delavcev. Sporazum, ki so ga podpisali marca, predvideva oblikovanje odborov za urjenje, zdravje in varnost delavcev, hkrati pa ti odbori skrbijo za nadzor nad zgradbami.
Tovarne so večnadstropne zaradi visoke cene zemljišč
Aktivisti so prepričani, da so razmere še slabše zaradi okolja, v katerem stojijo tovarne. Ker je nakup zemljišča izredno drag, ni čudno, da ima večina tovarn tudi do devet nadstropij. Čeprav imajo tovarne zasilne izhode, jih lastniki navadno zaklepajo, to pa pojasnjujejo z besedami, da ne želijo, da bi zaposleni kradli blago. “Toliko ljudi se poškoduje zaradi požarov, v večini primerov pa samo zaradi tega, ker so vrata zaklenjena. Podjetja želijo nadzorovati delavce,” je za Independent povedal bangladeški arhitekt Baširul Huk.
Kritiko je prejela tudi bangladeška vlada, ki ne zaposli dovolj inšpektorjev. Trenutno jih zaposluje le 20, ki pregledujejo vse tovarne v Bangladešu. Poleg tega inšpektorji velikokrat sprejmejo podkupnine lastnikov tovarn, da bi spregledali delovne razmere, v katere so prisiljeni delavci.
Ko bom naslednjič kupovala nujna oblačia, bom spet gledala na ceno in aaa kot največkrat prej, spet kupila v C&A. Trenutno je moje stanje tako, da moram misliti prvo na sebe.
Po drugi strani pa, če nehamo kupovati v vseh teh trgovinah, potem ti ljudje v Bangladešu ne bodo dobili niti tistih par fičnikov, ki jih zdaj dobijo. Kaj misliš, da jim bodo dali nove, svetle in zračne prostore, klimatske naprave in 500€ mesečne plače? sanjaj…
to že vse vemo, žal pa večini denarnica ne dopušča nakupa Murinih oblačil. Ostalo slovensko pa je itak že crknilo. Še dober, da so te trgovine in te tovarne, da vsaj nekaterim dajejo kruh….res skromen, a je pri nas kaj drugače………..?
Moj prijatelj je umrl v nesreči pri delu. Vzrok nemogoče razmere na delovnem mestu, nobene varnosti, nobene zaščite. In to ni bila edina delovna nesreča. Inšpekcija pa nič. Pokopali so ga domači.
Vem tudi to ni opravičilo, svinjarije so se dogajale, se dogajajo in se bodo.
Sicer se pa vse blagovne znamke delajo izven Evrope, saj so cene delovne sile tam smešno nizke. In tudi slovenski proizvajalci so že selili svoje proizvodnje v tujino.
To me je mučilo že takrat, ko smo hodili razmetavat z denarjem na Poljsko in Češko. Z mojega stališča je izkoriščanje, če za neko stvar dam petkrat manj kot doma. Po neki logiki bi morala plačati petkrat več kot domačin. Po drugi strani pa je lokalni proizvajalec postavil svojo ceno in zanj je dobro, če blago proda.
Ne vidim pametnega odgovora (če je slučajno zgoraj zvenelo, kot da ga). Očitno pa je svet vedno manjši in bolj povezan. Ko kupim Nike majico, si rajši zatiskam oči pred tem, kje in v kakšnih razmerah je narejena. Ampak če nič drugega – tisti, ki jo je naredil, danes dobro ve, kako živim jaz in kdo vse si kopiči denar na njegov račun. Ne vem, če bo kaj pomagalo, če bojkotiramo vse izdelke okrog sebe, lahko pa pričakujemo, da v Bangladešu ne bojo letele samo granitne kocke, ko se bo začelo. V bistvu jim najbolj pomagamo s tem, da smo mi na cestah. Tole bo po mojem počasi kar globalno.
prejšnji teden je bil en članek na to temo v Kleine Zeitung,
torej te tovarne tam dobijo za recimo majčko, ki jo tukaj prodajajo po 29€ . dobi tovarna 5€, 7€ gre za prevozne stroške in reklamo, ostalo je dobiček prodajalca.
Ko bi vsaj pol cene šlo v tovarno, bi tudi delavci lahko malo lepše živeli, tako pa…..
Za otroška oblačila svetujem oblačila Seevil, so slovenske izdelave, tudi tekstil je slovenskega izvora s certifikatom o odsotnosti škodljivih snovi in o uporabi ekoloških barv. Do 8.12. imajo na vsa oblačila 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} popust. Imajo pa tudi spletno trgovino, tako da si lahko izdelke in cene pogledate na spletni strani Seevil. Imajo res lepe in kvalitetne reči, od rojstva, pa do 10. leta starosti. Podpirajmo slovensko in kvalitetno!
če bi fabrika dobila 5 eur od ene majčke za 30 eur, bi tovarnar skakal v luft do stropa, delavci pa jokali od sreče.
realnost je, da tovarna na kitajskem ali tam nekje dobi tako mizeren znesek za svoj izdelek, da če bi vedeli, bi se čudili, kako lahko sploh naredijo za tisto ceno. Dobičke si pa talajo v evropi oz. razvitem svetu, ko vsak preprodajalec nabije ceno za nekaj 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
v fabriki plačajo majčko 30 centov, naslednji jo proda za 2 eura, še naslednji za 8, tretji za 15, končni pa za 30 ali 50….tako nekako gre ta stvar.
Bangladeš, Kitajska, Indija …, vsepovsod so pogoji dela podobni.
Mene pa zanima, zakaj EU dovoljuje uvoz predmetov, ki niso narejeni v skladu z evropskimi standardi???
Takšnih stvari EU ne bi smela dovoliti uvažati!!!
Zaradi profita parih ljudi, smo vsi na slabšem.
MI – zaradi dobička posameznikov, nam je crknila vsa tekstilna industija! Pa ni treba biti strokovanjak, da vidiš, da je v vseh gospodarskih panogah podobno.
Posledično tudi v Sloveniji delamo – delajo za dohodek, ki ne zadošča za normalno preživetje!
Indija in ostale države – vse kemikalije, ki se uporabljajo za pridelavo tekstila spuščajo v okolje… Bombaž škropijo proti boleznim brez kakršnekoli zaščite, brez slehernih navodil ….
Eh, milijon stvari bi lahko še napisala.
Res me zanima, kdaj bo nam tole kapnilo čez rob!
Podpišem pod zg. post. Vse je res. V sloveniji je vse crknilo, nič se ne splača, zato pa je vsa roba uvožena, pretegnjena, puloverji se po dvakratni uporabi scufajo, ko opereš je širši kot daljši, da ne govorim o tem, da sploh kaj dobiš, kar ni za pubertetnice.
Tudi sladkorja se ni splačalo pridelovati, bolje je uvažati…itd, in biti odvisen od uvoza, ki nam bo slej kot prej dvignil cene in bomo v r…
Res imamo pa take plače, da v ona – on in kakšni boljši trgovini nabavlja vedno manj ljudi, še fine gospe vidiš v hm ali ca.
10 let nazaj sem izvlekla od babice modrc (hehe Lisca, čipka podobna kot danes v nekaterih modelih) in volnen pulover (za njih pravijo da se vsi muckajo), kje pa. Danes so po mojem in njenem nošenju kot novi. Takrat je volna bila tako dobro stkana ali pletena in najbrž daljša, nič se ne mucka in je topla in se ne potiš nič, četudi je zelo debel. Samo kje najti take kvalitetne stvari pri nas, mislim da se počasi tudi znanje izgublja in bo prišlo do tega ko bodo azijati in indijci razvili tehnologijo do perfekcije za ultrakvalitetno robo, mi pa bomo imeli nezaposlene, kateri ne bodo znali narediti kvalitetnega tekstila/spodnjeg perila itd. Kitajci že vedo narediti odlične kvalitetne stvari žal. Enkrat ko dvignejo cene smo pečeni, raje bi tu plačala več, samo da se obdrži ta zanat; enkrat ko ga pozabimo, nam ne bo pomagalo tudi če bomo imeli bolj poceni kot oni, ker se bodo izperfekcionirali in jim ne bomo več kakovostno kos.
Že takrat, ko je EU podpisala trgovinski sporazum o sodelovanju in dala dovoljenje Kitajski za uvoz tekstilnih izdelkov, se je začel propad Evrope, Izgubili smo vsi, razen posameznikov, ki so od tega sporazuma potegnili koristi.
Bolj žalostno pa je to, kar je zapisano pod “Alternativo”. A se zdi, kot da naših politikov (evropski prostor) to sploh ne zanima. Znanje izginja, tradicija se ne prenaša več. Tak primer je bila Indija še v kolonialnem času, ko je izdelovala fantastičen bombaž, danes lahko o tem samo še beremo. Pri nas ni več obrtnih znanj glede obutve, pa smo bili v špici. se spomnite Planike? V svetovnem vrhu so bili glede planinskih čevljev (to je še ostalo od njih), Francozi so jih kupovali kot nori. Že dosti pred Alpino so dali na trg balerinke itd. No, podjetje je bilo potrebno uničiti. politiki so to naredili z enim samim klicem. Pa je ni bilo več…
Alpina – okej, tekaški čevlji so št.1. Je slovenski proizvod, združen z znanjem naših in finskih mojstrov. A vsa obutev je narejena na Kitajskem…
Žal je takšnih zgodb polno ne samo v Bangladešu ampak tudi drugje po svetu.
Sicer pa vam zdravapamet govori, da oblačila izdelana v Sloveniji ne morejo biti tako poceni, če moraš delavcu plačat 750€ dohodka, 650€ prispevkov, 100€ prevoza, 95€ malice, 800€ regresa in 800€ božičnice. Koliko majic mora sešit da pokrije sebe, elektriko, vodo, kurjavo,….
Majice pa naj bi bile po 2€!
Ha, ha, ha,….
Pa pristanemo na vzhodu, ali pa v Južnoafriški republiki, kjer pa vseh teh prispevkov in dodatkov ni.
Za nas pa je itak najvažnejše, da se čimceneje oblačemo in smo vsak teden novi, ker le to šteje.
Kam gremo?
A se sploh še kaj splača v naši preljubi Sloveniji?
.
.
.
Žal smo vodene ovce na krilih kapitala.