sestrina hči ne je,hiperaktivna,hujša.ima 37 kg 160 visoka.Hormoni v krvi znižani.Ne more na silo nič.telovadi,poje minimalno.Problem v glavi,vem.Ali je kdo imel v družini podobno? je treba na silo prepovedat aktivnosti ali ne.Hira ji pred očmi.Hvala za vsak nasvet

Nujno naj poišče najprej mama pri dekličini zdravnici… strokovno pomoč… verjetno bo treba dekle “na silo” zdraviti…

Nujno naj poišče najprej mama pri dekličini zdravnici… strokovno pomoč… verjetno bo treba dekle “na silo” zdraviti…

je že bila.Pravi,da to traja 2-3 leta.nobene pomoči od nje,Rekla ji je naj ji ukine aktivnosti.Na silo ne gre nič.

Takoj k zdravniku! Znanci so peljali hčer k eni svetovalki in se je zdravila izven bolnišnice. Nadzorovali so jo ves čas in vsepovsod, da je pojedla tisto, kar je bilo predpisano za tisti dan, da ni skrivaj telovadila. Če česa ni pojedla, je morala potem dvojno. Ves čas jo je bilo treba opazovati, da ni hrane kam skrila. Hkrati so odpravljali tudi vzroke, ki so pripeljali do anoreksije. Trenutno je punca v redu, ima normalne kile.

Ojoj, točno vem kako se počutite. Imam hčer, ki si tudi domišlja, da je debela, čeprav je prava prekla -150 cm in 31 kg, obiskuje 6.razred. Res je, da je normalno ( zelo rada ima sladkarije ), vendar se tudi ves čas ogleduje in občuduje v ogledalu. Lansko leto, mi je med počitnicami prenehala jest. Vse kar je pojedla – je bilo tekoče. Torej: juha, pudingi, keksolino….Noreli smo, saj je trdila, da se boji, da se bo s hrano zadušila. Nič ni pomagalo, ne prepričevanja, grožnje,kričanje, prošnje, fotografije deklic z anoreksijo…NIČ. Vozili smo jo v njene najljubše restavracije, da bi kaj pojedla…hrano je skrivala pod krožnik, v prtiček …Imela sem že napotnico za psihologa, čeprav me je pediatrinja prepričevala, da pretiravam. Začel se je pouk in seveda je njeno neješčost opazila tudi razredničarka. Še danes sem ji hvaležna, da jo je nekako prepričala, da je čisto počasi, z nekaj grižljaji na dan zopet začela jesti trdo hrano.
Danes se prehranjuje normalno, za njen “izlet” v anoreksijo, pa še vedno trdi, da se je grozno bala, da se bo zadušila?!

Mogoče sem sama reagirala še bolj čustveno, saj sem v SŠ imela bulimijo. Kaj sem tedaj razmišljala? da sem debela ( 17 let,168cm in 57 kg, potem v zelo kratkem času dosegla 48 kg ) in da lahko le z bruhanjem kontroliram svojo težo in posledično samozavest. Punce smo žal tekmovale, katera bo bolj suha. Seveda sem tedaj menila, da sem najpametnejša in da so vsi okoli mene hudobni in da želijo, da sem ” debela”. Neumno, vendar zame tedaj zelo resnično. Vse kalorije sem imela v detalje preštudirane, hrano sem prežvečila in izpljunila.. še danes ne vem , kako sem se rešila iz tega kroga.

HALO, na silo ne boste naredili nič. Punca ima velike probleme, da je začela s tem. Problem anoreksije ni v tem, da želi shujšati ampak gre bolj za kontrolo. Poglejte globje v družino, verjamem, da ni vse v redu v njej. Punca ima frustracije, ki jih kontrolira z količino zaužite hrane. Pri zdravljenju anoreksije mora sodelovati vsa družina. Punca niti sama v tem trenutku svojega problema ne bo znala povedati, izvor njenih frustracij ni površinski in dokler ne bo odkrila vzroka ga ne bo mogla odpraviti.
To je samouničevanje podobno je, ko se otroci režejo. Čutijo olajšanje, ki ga tudi sami ne razumejo, ko ga razumejo ga šele lahko odpravijo. Ti procesi trajajo leta in leta. Odpraviš jih skozi zorenje in spoznavanje samega sebe.
Imejte posluh zanjo, stojte ji ob strani, predvsem poslušajte, opazujte in ne vsiljujte ji svojih mnenj pustite ji biti to kar je, da bo sama sebe spoznala, ker sama ona sama sebe lahko reši, vi ji lahko le pomagate tako, da ji stojite ob strani, ste ji upora.

Družinska psihoterapija!

otroci so ogledalo staršev. ne veš kako si se rešila iz tega kroga? ti povem, da se nisi rešila. problem s težo si samo nevede prestavila na svojo hči.

Ne jemlji anoreksije tako zlahka! Pri zdravljenju anoreksije mora sodelovati zdravnik, psiholog in seveda tudi starši. In pod to spada tudi prisilno hranjenje, dokler ne pridobi teže, da ne bo več življensko ogrožena. Dekle se ne more rešiti samo. Ima popačeno podobo o sebi. Vidi se kot debela, v resnici pa so jo same kosti. Potem pa družinska terapija.

Anoreksija je psihična bolezen. Izkoreniniti anoreksijo je vse prej kot lahko in ni rešitev hranjenje na silo to je trenutna rešitev dolgoročna pa nikakor ne.

Preberi si forum Motnje hranjenja v mapi Sociala…, kam po pomoc. Dokler je dekle mladoletno, se jo lahko prisili v zdravljenje, kasneje ne vec. Ukinjanje aktivnosti ne bo pomagalo odpraviti vzroka motnje. Ce osebna zdravnica nima posluha, je dolznost starsev, da iscejo naprej. Na forumu bos nasla kontakte za naprej, izpovedi deklet in nasvete zdravnikov in terapevtov. Danes je za motnje hranjenja veliko bolje poskrbljeno, kot je bilo pred 20leti. Ko sem bila v osnovni soli, je moja sestra imela anoreksijo in so jo bolnisnicno zdravili dvakrat, po odpustu pa nobenega spremljanja. K sreci se ji ni ponovilo, ampak je imela sreco. Tako da dajte iskat pomoc se naprej! Pa srecno.