Med.Over.Net

Partnerska in družinska posvetovalnica

Odgovarjajo: Jana Lavtizar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka • Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka • dr. Sabina Jurič Šenk, univ. dipl. psih. • mag. Uroš Drčić, transakcijski analitik - psihoterapevt

Strokovna pomoč družinam, partnerjem in posameznikom v osebnih stiskah in težavah v odnosih ter staršem pri vzgoji otrok.

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka

JanaLavtizar

Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka

JernejaDimecBratina

dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.

Sabina_JuricSenk

mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt

Uroš Drčić

Je transakcijski analitik - psihoterapevt in direktor zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami. Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA. Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.

Vse srečne družine so si med seboj podobne ...

Default avatar

magnezij

Sem dekle na začetku dvajsetih, študentka. Imam mlajšega brata in starejšo sestro, oba starša sta živa, poročena. Poskusila bom čim bolj strnjeno opisati svoje življenje (če je to sploh mogoče) oz. tiste dogodke, zaradi katerih sem sploh pristala "tukaj", ko se mi zdi, da ne morem ničesar drugega, kot pa pisati. Čeprav je že pisanje hudičevo težko in se ga lotevam že (pre)dolgo, ker so misli tako pomešane. vse strnjeno v neko gnusnobno kepo. Čeprav si, po pravici povedano, ne predstavljam dobro, kaj bi lahko sledilo, ko/če končam, kaj bi sploh lahko napisali, kar bi me dejansko premaknilo s te točke. Čeprav ...

V otroštvu sem veliko brala, gledala televizijo. Menda nekaj let (nekje do vstopa v osnovno šolo) nisem govorila z nikomer, razen z najožjimi družinskimi člani, najožjimi v smislu, da sem jih videvala vsak dan, in verjetno z otroki v vrtcu, niti z drugima dvema starima staršema, recimo, ki sem ju videla nekoliko manj pogosto, pa spet ne tako redko. No, nič menda, ker sem bila dovolj stara, da se tega še vedno spomnim, vendar pa težko razložim, kaj se je takrat dogajalo v moji glavi. Seveda ni bila stvar v tem, da nisem znala govoriti, ampak se je pojavila nekakšna blokada, da nisem bila sposobna niti odgovoriti, če me je kdo kaj vprašal. To se je vleklo kar nekaj let, menda so ljudje že spraševali, ali sploh znam govoriti. Iz tega obdobja se najizraziteje spomnim očetovega vedenja. Bil je precej odtujen, a obenem ustrahovalen, poln "tradicionalnih modrosti" o tem, kako niso otroci nič vredni in morajo zgolj ubogati. Odpor do njega sem čutila tudi ob njegovih "boljših dnevih", ko je bil nekako agresivno šaljiv, saj sem ob njem vedno čutila precejšnje nelagodje, strah. Menda je bilo tudi nekaj fizičnega nasilja, vendar ne morem reči, da v tej meri, da bi me to posebej zaznamovalo, da bi si posebej zapomnila. No, po drugi strani sem bila precej navezana na mamo, verjetno sem jo zelo idealizirala, se bala zanjo. Morda bi na tem mestu napisala nekaj stavku o mami, očetu in njunem zakonu. Ko sta se poročila, je bila mama še zelo mlada, imela je zgolj dokončano osnovno šolo (srednje šole ni kasneje nikoli dokončala, zgodaj se je zaposlila, zdaj pa je že vsaj 15 let brezposelna). Mislim, da ni nikoli ljubila očeta, pravzaprav mi je že v otroštvu skorajda preveč podrobno opisovala nekatere svoje intimne zadeve, nekega moškega, recimo, ki je bil menda pred poroko zaljubljen vanjo, povedala mi je, kako se tudi zdaj včasih slišita po telefonu. Tudi nekaj let pozneje, ko si je omislila nekakšno večletno telefonsko afero, tega pred nami (otroki) ni skrivala, ampak celo večkrat sama govorila o tem (mislim, da je sicer moralo biti tudi kaj drugega, saj je kasneje govorila, kako je hotela celo oditi s tem moškim, vendar jo je menda oče, ko je izvedel, "zmanipuliral", da je ostala, da je ostala zaradi nas, čeprav je bil to moški, ki ga je edinega ljubila, kar seveda skriva v sebi ogromno očitkov). Skratka, nikoli ni zares odrasla, ni poznala meje, razumela vloge mame. Po drugi strani je (bil) oče bolestno navezan nanjo, skorajda obseden, kar se je odražalo predvsem v njegovi norosti ob njunih sporih. No, tako smo prišli do dogodkov, ki sem jih pravzaprav želela opisati, pa sem vmes precej zatavala (ne vem, kaj je bistveno za razumevanje, na katerem mestu naj kaj povem). Ob takih priložnostih se je vedno močno napil (hkrati redno jemlje pomirjevala (Helex), verjetno že skoraj 30 let), sedel v kuhinji in preklinjal. Imel je blazen, spačen obraz (kadar sem ga tudi videla, ne "samo" slišala), obenem pa je kot v transu ponavljal tri besede: "******. ******. Crkn." Ni bilo kričanje, ampak takšen mogočen šepet, kar se morda sliši kontradiktorno, vendar je odmeval po celotni hiši, zarezal v možgane. Ko je prišlo do vmesnih trenutkov tišine, si lahko samo v krču čakal, kdaj se bo spet začelo, ker vedno se je. Če zdaj pomislim, mama tem dogodkom sploh ni posvečala pretirane pozornosti, nekaj je zamrmrala v smislu, da je spet pijan, počela naprej svoje stvari, vendar so bili zame nekaj, česar sem se neverjetno bala. Sčasoma je prišlo do tega, da sem šla vedno, ko je prišlo do tega (ali pa sem slutila, da bo), v posteljo, kjer sem lahko tudi po več ur ležala in se pretvarjala, da spim. Spomnim se, da sta bila nekoč, ko sem bila stara približno 4 ali 5 let) sprta za silvestrovo, zato sem šla že popoldne v posteljo in nato poslušala, kako so jedli večerjo, zelo dolgo ležala budna, s stisnjenimi očmi. Tudi glede tega mi zdaj ni povsem jasno, zakaj sem to počela oz. kaj sem s tem "pridobila", vendar sem očitno takrat morala najti določeno logiko v tem. Spomnim se tudi, kako sem takrat pisala nekakšen dnevnik in sem dni, ko se je to dogajalo, vedno posebej označila, še zdaj vidim živo pred očmi črki A. K. (ati kolne).

Zdaj bi rada opisala nekoliko poznejše obdobje, stara sem bila približno 10 let, v 4. razredu (omenjeni dogodki so se sicer vmes še vedno nadaljevali, vendar sem sčasoma postala manj občutljiva, "večja"). Nekega dne mi je mama (takrat je bila že brez zaposlitve) sporočila, kako je očetu povedala, da potrebujem denar za neko stvar v šoli, vendar ga ni dal, saj je rekel, da ima dovolj tega, da mama "fehta" (to besedo je izjemno pogosto uporabljal) za nas, da smo navadni "berački" (to prav tako), ki ničesar ne delajo in da mu moram kar sama reči, če želim dobiti. (Smiselno se mi zdi povedati, da sem bila pravzaprav najboljša učenka v razredu, vse stvari sem delala pretežno samostojno (pred osnovno šolo me je sicer sestra naučila branja in pisanja), mama je sicer hodila na govorilne ure in podobno, z mojimi domačimi nalogami in učenjem pa se ni ukvarjala, oče pa večinoma niti ni vedel, v kateri razred hodim.) No, da se vrnem k tistemu dnevu. Vem, da je bil ponedeljek, spomnim se celo, katera oddaja je bila na sporedu, ko je oče opit vstopil v sobo, ki sva jo delila z bratom in kjer je bila televizija. Nekako se je vedelo, da je prišel zato, da bi mu rekla za denar, tudi brat mi je na uho šepetal, naj rečem, vendar enostavno nisem mogla, vsa sem se tresla in bil je grozen odpor. Ostal je kar nekaj časa, gledal televizijo, nato je šel. Naslednje jutro ga je mama klicala v službo, naj naju z bratom pride iskat in pelje v šolo (verjetno je bilo nekoliko slabo vreme, ne vem dobro, ker smo sicer živeli precej blizu), mama ni imela vozniškega izpita in ga še danes nima. Hkrati me je ponovno opozarjala, kako mu moram zdaj res reči za denar. V avtu me je bilo zelo strah, a mi je nekako vendarle uspelo izjecljati. Takrat se je začelo njegovo vpitje, zmerjanje (kot že opisano, o berečkih, fehtanju itd.). Pred šolo me je izvlekel iz avtomobila, menda me je tudi brcnil, in vrgel denar vame, po tleh, 3 tisoč tolarjev. Od takrat naprej me je obsedala misel, kdaj mu bom morala spet reči, trudila sem se, da sem čim bolj pomagala pri gospodinjskih opravilih, vsak večer sem mu morala tudi čistiti čevlje. Strah je vse bolj naraščal, to sem dojemala kot grozno ponižanje, bilo me je močno sram, čeprav lahko rečem, da sem bila za svoja leta nadpovprečno pridna, glede šolskega in domačega dela. Vedno sem imela izračunano, kdaj bo spet prišel dan, ko ga bom morala prositi za denar. Nekaj dni pred tem sem slabo spala, v glavi sem do besede natančno pripravljala "govor", tisti dan sem v šoli upala, da bi pouk trajal čim dlje, saj sem vedela, kaj me čaka popoldne, zvečer. Vedno sem prišla do njega povsem prestrašena, srce mi je tolklo sto na uro, sploh nisem mogla normalno govoriti. Nikoli mi ni denarja kar dal, ampak so bila vedno neka zasliševanja, preudarjanja, ali sem bila "dovolj pridna", ustrahovanja, čeprav posredna. Včasih je bila zraven tudi mama in spomnim se, da se je nekoč začela dreti name, da kaj je narobe z mano, da se ga tako bojim, da govorim z njim kot s kakšnim učiteljem. Vse skupaj pri njej sploh ni sprožilo nikakršnega alarma, da bi kakorkoli ukrepala, ampak me je le še dodatno ponižala. Naslednjič me je spet brezbrižno opozarjala, da mu moram reči za denar, kakor da se ni zgodilo nič. Nekajkrat sem vzela denar kar iz svojih prihrankov (včasih sem od babice dobila kaj za rojstni dan), vendar je bilo še huje, če je izvedela za to. Vpila je, kaj je narobe z mano, da si mu ne upam reči. Postajala sem vse bolj nevrotičen otrok, najstnica, to se je vleklo vse do konca OŠ, torej še 5 let. Zelo sem se trudila, da bi dobila Zoisovo štipendijo, se tako rešila vsega skupaj, kar mi je tudi uspelo. Ves čas sem bila odlična, dosegla sem ogromno (zlatih) priznanj na različnih tekmovanjih. V gimnaziji sem si tako vse stvari plačevala sama, vendar je paranoja ostala, samo na drugi ravni. Nisem se počutila dobro v svoji družini, ne vem, ali sploh kdaj.

Glede mojih odnosov z drugimi, vrstniki ... Ne morem reči, da nisem imela prijateljev, no, vsaj navzven, ampak te odnose je v resnici težko imenovati prijateljstva. Vedno sem bila zelo živčna, nesproščena, nisem uživala v stikih, pogovorih, večinoma sem si želela, da samo čim prej mine, da opravim neko "dolžnost", ker se "mora imeti prijatelje". Načeloma je šlo za ljudi, s katerimi nisem imela praktično ničesar skupnega, ampak sem nanje pač naletela po spletu okoliščin (šolsko okolje). Po eni strani sem bila z njimi živčna, po drugi pa so me dolgočasili, z njimi nisem mogla govoriti o ničemer, kar me je zares zanimalo, povsem drugačni interesi, dojemanje stvari. Pravzaprav niti nisem hotela govoriti o ničemer osebnem, saj nisem čutila sprejetosti, zaupanja, ničesar. Tako sem se večinoma samo prijazno/živčno smehljala ob poslušanju zgodbic, vsake toliko kaj rekla, čeprav mi je šlo obenem na bruhanje ob poslušanju svojih praznih besed, ki jih v resnici nočem govoriti, nočem tako živeti. Pravzaprav sploh nisem pomislila, da obstaja še kakšna druga možnost, da mi mogoče ni potrebno. No, potem pa sem v 4. letniku gimnazije po naključju "spoznala" (sprva je šlo le za virtualen stik) nekega fanta, s katerim sva se zelo hitro ujela. Dva sošolca sta ga že nekaj časa "poznala" (prav tako le virtualno), saj so vsi trije dokaj redno sodelovali na nekem forumu, in enkrat je naneslo, da sem se tudi jaz pridružila pogovoru. Na koncu sva ostala sama in se pogovarjala do jutra. Pa ni šlo za kakšne poskuse iskanja partnerja, daleč od tega, verjetno ni nihče od naju takrat sploh razmišljal o tem (čeprav sva kasneje res postala par; trenutno je sicer najin "odnos" zelo fucked-up (žal ne najdem boljšega izraza), za kar v veliki meri krivim tudi sebe, svojo nezmožnost zares živeti, vendar bi to zahtevalo drugo temo, ne morem vsega naenkrat). No, prvič sem se lahko z nekom zares sproščeno pogovarjala, o praktično čemerkoli, pa vseeno ne banalno. Tako sem pravzaprav večino svojega prostega časa (ko nisem bila v šoli) prebila za računalnikom, občasno sva se tudi srečevala. Prvič sem čutila neko povezanost z drugim človekom, kar je bil zame skorajda čudež. (Vseeno pa na ta račun ni trpel moj šolski uspeh, saj sem imela še vedno zelo dobre ocene, kasneje sem bila tudi zlata maturantka.) Pred kakšnim letom pa sem odkrila, da to pravzaprav niso bili le najini pogovori. Vse te mesece je bil na mojem računalniku nameščen poseben program, s pomočjo katerega je lahko vsa družina v sosednji sobi spremljala vse moje dejavnosti. Brali so vsi, tudi oče, tudi starejša sestra, ki je bila takrat že diplomirana psihologinja (menda imam zato še toliko večje zadržke, ko vam tole pišem). Mama je seveda izkoristila priložnost za ustvarjanje ogromne panike (čeprav ni meni nihče ničesar rekel), verjetno si je predstavljala, da je to končno Dogodek, ki ga pravzaprav čaka že celo življenje. Ker so bili zanjo pogovori, ki so vsaj malo odstopali od najbolj banalnega kramljanja, nekaj povsem nepojmljivega, je ustvarila teorijo, da sem zagotovo nora, da sem se pridružila sekti, da se bom ubila (dejansko je celo "izbrala" datum, ko naj bi se to zgodilo). Klicala je psihiatre in mi brskala po stvareh, ko me ni bilo doma. Ko sem izvedela za vse to, je v meni močno narastel občutek paranoje, stalne nadzorovanosti, tesnobe, kar nekaj časa nisem mogla spati. Nič se ni razčistilo, mama je bila histerična, vse sem "morala" ponovno potlačiti, se pretvarjati, da ni nič, počutje pa je (bilo) vse slabše.

Po končani gimnaziji sem se preselila v LJ, pravzaprav že dosti prej, kot bi bilo to potrebno zaradi faksa. Domov hodim zelo redko, vse redkeje ... Vsakič, ko se je približeval čas, ko bom zopet "morala" tja, sem se počutila vse slabše, v meni je bil grozen strah, ki sem ga nekako potlačila, stisnila zobe, vendar se je vse nabiralo v meni in enostavno ne zmorem več. Ne morem. Ob predzadnjem obisku se je brat, precej večji in težji, fizično spravil name, mi skoraj presekal ustnico. Ko je mama izvedela, kaj se je zgodilo, je začela vpiti name, da vedno provociram, povzročam prepire. Kasneje se je močno napila, jokala v moji sobi in ponavljala, da je brat dober po srcu, da ne morem reči, da ni, da ne smem izzivati. Omenila sem ji dogodek, ko smo nekoč pred leti, ko sem bila še majhna, prišli k očetovima staršema (oba sta že pokojna) in je njegova mama ležala v modricah, vsa pretepena, v mrzli sobi. Dedek jo je pijan lovil in pretepel, moj oče pa ji je rekel, da ne sme več izzivati (nekaj o mojem videnju odnosa med očetom in njegovim očetom, ki je umrl pred kratkim: mislim, da se ga je oče precej bal, imela sta hladne, uradne odnose, čeprav ga je oče do zadnjega obiskoval, "izpolnjeval svojo dolžnost", čeprav mislim, da mu je bilo zelo neprijetno; tako lahko marsikaj pri očetu razumem, oprostim, nikakor pa ne morem pozabiti in imeti z njim zdravega, sproščenega odnosa, kakršnegakoli odnosa, za to je mnogo prepozno, če se še tako sprenevedamo). Če se vrnem nazaj ... Mama mi je po omembi tega dogodka odvrnila, da sploh ne vem, kakšna je bila babica. da je vedno zanalašč izzivala, dokler ni dobila (kar si je zaslužila?). Nato je še naprej govorila o bratovi dobroti, da je pravzaprav zelo dober človek. Menda je nanj precej bolestno navezana, tudi težava, ki ji jih povzroča, so takšne, kakršne jih ona pač od otroka "pričakuje", "normalne". Igra v narodnozabavnem ansamblu, se občasno tako napije, da skoraj zažge hišo (to se je zgodilo pred dobrim letom, ko sva bila sama doma, po naključju sem se zbudila, ko je bila celotna hiša povsem v dimu, on pa je spal in se niti ni odzival, vendar kasneje zanj ni bilo posebnih sankcij), je pač pravi "veseljak". Naslednje jutro, ko sem se odpravljala v LJ, je opazila, da sem ponoči na internetu poizvedovala o možnostih prijave dogodka. Zagnala je strašen vik in krik, klicala očeta, naj pride takoj prebrat, kaj je ta pankrt naredil, da bodo sedaj vsi izvedeli, me zmerjala. Kričala, da si z njo dovolim vse, medtem ko se očeta bojim in si njemu ne upam ničesar reči. In to po tem, ko sem ji nekaj mesecev prej precej podrobno (sicer v virtualnem pogovoru) opisala stvari, ki sem jih doživljala v otroštvu in jih ona "ni videla", vse strahove, ki sem jih popisala tudi v tem zapisu. Tistega, kar sem ji povedala, ni potem nikoli več omenjala, enostavno se je pretvarjala, da se ni nič zgodilo.

Ko sem šla naslednjič domov (ja, verjetno se sprašujete, zakaj sem se sploh vračala, podobno kot se sama, vendar do tega še pridem), zadnjič, zdaj sta od takrat minila že približno dva meseca, je nekje drugi dan vse izbruhnilo v meni, vsi potlačeni občutki. ki sem jih "morala" skriti, ki jih pravzaprav nosim v sebi že vse življenje in se vse skupaj samo nalaga, do točke, na kateri ne zmorem več, res ne morem več, ne morem in nočem. Skoraj nič nisem spala, večino noči sem prejokala, imela sem občutek popolne ohromljenosti, grozne strahove, dogodki so se vračali v zavest, nekakšni flashi, prepletajoče se slike vsega, kar se mi je tam zgodilo, sploh se nisem mogla pomiriti, imela sem skorajda shizofrene napade, občutke, da me (še vedno) nadzorujejo, opazujejo, celo ponoči, da niti moje misli niso varne. Ko sem končno le zaspala, sem se nekaj ur kasneje zbudila in ugotovila, da uriniram v pižamo, v posteljo. Velika punca, ki bi "morala" (hotela!) biti stabilna in močna, se znati soočati s težavami, s svetom, s seboj, pa zmore odreagirati kot otrok, dojenček, se povsem prepustiti, namesto da bi se borila, si "privoščiti" to skrajno ponižanje. Ne vem, kaj takšnega se mi ni zgodilo že od otroštva, niti se ne spomnim. Sicer sem se lahko nekako ustavila, stekla v kopalnico, se preoblekla, skrila vse skupaj, počistila. Sploh ne vem, kako mi je uspelo preživeti preostanek časa tam. Samo o tem sem razmišljala, da moram čim prej stran, a se hkrati ne smem izdati, da je nekaj narobe, dokler ne bom "na varnem". To mi sicer ni uspelo, mama je vpila name, zakaj se "spet" tako čudno obnašam, ne govorim, jočem, da ji ni jasno, kaj je narobe z mano, da naj povem, ali potrebujem zdravnika, da ga zagotovo. Potem je pač sklenila, da je moje "nenadno nenormalno vedenje" (ker sem pa sicer pravi sonček, hah!) posledica tega, da je oče pekel meso (sem vegetarijanka, doma se pa med drugim ukvarjajo tudi z izdelavo in prodajo suhomesnatih izdelkov), zreducirala vse, vse (ponovno) pozabila, poenostavila, našla svojo razlago, nekaj, kar je pač lahko razumela. Nikoli ni videla tega, kar se je zares dogajalo, ni hotela videti.

Trenutno sem zelo, zelo slabo. V meni je neznosna panika, tesnoba, večino dneva prejočem, ko se zbudim, se mi zdi, da imam ves svet na svojih prsih, močno me je strah, vsak dan je samo podaljševanje agonije, brez jasnega smisla, cilja, upanja (pravzaprav je to pisanje edino upanje, ki mi je še ostalo). Ne vem, kako mi sploh uspe vstati, vse počnem nekako robotsko, le tisto, kar je minimalno potrebno. Sobe skorajda ne zapuščam, razen ko moram na predavanja. Bojim se ne hoditi, popustiti, ker se mi zdi, da bi se tako vse dokončno zrušilo, čeprav zelo težko sledim, pogosto celo vmes jočem, poskušam skrivati. Moje povprečje ocen je sicer zelo visoko, vendar je tudi to bolj posledica tega, da sem pač morala imeti vsaj en segment življenja v oblasti, poskrbeti za nekaj, se s tem zamotiti, vsaj za hip pozabiti na resnične težave. Sedaj niti tega ne zmorem več, vse mi uhaja iz rok, precej stvari bi že morala opraviti, vendar ne počnem popolnoma ničesar. Nič me ne zanima več, z ničemer mi ne uspe preusmeriti misli. Ves čas je vse tukaj, v meni, ne popušča. Kar mine dan, nato še en dan ... Samo premlevam svojo situacijo, se zapletam v neskončno tuhtanje, vendar ničesar ne ukrenem, sploh ne vem, kaj naj. Bojim se, da bosta oče in mama prišla k meni, če ne pridem domov, da bosta enkrat samo potrkala, da se ne bom mogla nikamor skriti. Ob vsakem avtomobilu, ki ga zaslišim, se zdrznem, čakam, kaj se bo zgodilo. Bojim se, da kje koga srečam, da se bom morala nekoč vrniti domov, se soočiti. Pravzaprav imam že vse življenje težave s socialno fobijo, kar pa se je v zadnjem času le še poslabšalo. Praktično ne govorim z nikomer, v ljudeh vidim nevarnost, zametke družinskih članov, zlobo, povsem sem se izolirala od sveta. Bojim se javnih krajev, možnosti, da srečam znance. In vse je močno povezano s strahom pred družino, preganjavico, da so "povsod". Ljubljana je tako hudičevo majhna, če se človek tako počuti. Nočem praznih odnosov z ljudmi, s katerimi ne bom mogla biti sproščena, hkrati pa sem nekako tudi izgubila zaupanje v ljudi (in oz. predvsem pa vase), ne verjamem, da lahko s kom navežem pristen stik, da sem sploh sposobna tega, da bo na drugi strani nekdo, ki bi vsaj približno razumel, da lahko jaz razumem kogarkoli. Predvsem pa se niti nisem sposobna kakorkoli izpostavljati, dokler je v meni toliko nerazčiščenih stvari, strahov, paranoje, neosvobojenosti od družinskih odnosov, od družine.

Oče me je v zadnjih nekaj mesecih pričel klicati. Kadar se nisem oglasila, se je potem posluževal psihičnega "kaznovanja", ni govoril z mano, ko sem prišla domov, ali pa mi je ves čas ponavljal, da ga nikoli ne pokličem, da sem povsem prestrašena iskala izgovore, besede, s katerimi bi pojasnila vse tisto, česar se v resnici sploh ne da pojasniti z besedami. Pogovori so grozni, nočem, bojim se jih, bojim se ga, čeprav je začel v zadnjem času prakticirati bolj prijazen odnos, ki pa je v resnici še bolj ustrahujoč, ker prihaja z njegove strani, ker povzroči zmedo, nelagodje. Počutim se kot majhen otrok, ki ga je strah velikega moškega, čeprav mu vsi govorijo, da mu ne bo ničesar naredil. S to razliko, da on meni že je naredil stvari, mnogo preveč stvari, da bi lahko zdaj sproščeno govorila z njim, sploh želela kakorkoli komunicirati z njim samo zato, ker je moj oče, ker se to spodobi. Vseeno je prisoten močan strah, da se bom morala nekoč soočiti z njim, se ponovno "zagovarjati", zakaj to počnem, sprejemati očitke, "kaznovanje". Hkrati pa se ne morem pripraviti do tega, da bi se oglasila, kar nekaj klicev je v zadnjem času ostalo neodgovorjenih, enostavno ne morem, preveč me je strah. Ko sem nazadnje govorila z njim, sem se zaprla v kopalnico, si vmes grizla ustnice, jokala, poskušala prikriti jok, se spomniti, kaj naj rečem, vendar sploh nisem mogla oblikovati besed, samo jecljanje je prihajalo iz mene. Po vsem telesu sem čutila močno pospešen srčni utrip. Sploh ne vem, kaj je sproščen odnos z družino. Ne vem, ali sem kdaj vedela. Hočem samo prekiniti, a ne vem, kako. Jim dopovedati, naj me pustijo pri miru. Povedati tako, da bi me razumeli, upoštevali, a hkrati nočem govoriti, ne morem. Bojim se, kaj bi bilo, če bi potem koga kje srečala, se morala v živo braniti, ne vem, ali bi prenesla, koliko sploh še lahko prenesem. Kako bi potem predelala ta strah, to potencialno možnost? Moje telo je utrujeno, spim slabo, malo, skorajda ničesar ne jem, samo grizem se, a ne pridem do nobene smiselne odločitve, načina, da bi lažje živela. Nikjer se ne počutim več varno, niti na enem koščku sveta.

Mama mi pravzaprav stalno piše, kdaj pridem spet domov, skorajda refleksno. Četudi napišem, da ne bom več hodila, čez nekaj dni zopet ponovi vprašanje, ne razume. Ponavlja le to, kako zelo jo skrbi za nas, da bom nekoč že videla, ko bom imela svoje otroke, pričakuje, da se ji vsak dan javljam. Ne zaveda se razsežnosti zadeve, težave, karkoli ji poveš, če že zbereš pogum, se odbije od nje, v hipu izbriše iz glave. Potem si vse priredi po svoje. Žal mi je, da moram to zapisati, ampak se mi dejansko zdi, da je moja mama precej neumna, da ni sposobna doumeti nekaterih najbolj osnovnih stvari, kar se tiče človeškega čustvovanja. Mislim, da ni nikoli odrasla. Podzavestno se je naučila nekih puhlic, ki jih uporabljajo "normalneži", potem jih pa uporablja brez kakršnegakoli razmisleka. Čisto naključno, neodvisno od situacije, ves čas ponavlja nekaj enakih stavkov, ničesar ne posluša, samo vrti se v krogu. Nikoli me ni zaščitila, ko sem jo zares potrebovala, nikoli me ni videla. Ja, znala je gnjaviti z banalnimi stvarmi v najbolj neprimernih trenutkih, ko tega človek niti ni potreboval. Si dovolj oblečen, si sit, nisi prehlajen. S tem je ona opravila, še več kot to, še vedno se ji zdi, da je opravila več kot odlično, da si zasluži neskončno hvaležnost. Drugega pa ničesar, nobene resnične opore, ko bi jo otrok najbolj potreboval, razumevanja, uvida v to, kaj se zares dogaja. Človeku, ki se utaplja, bi v roke potisnila dežnik, če bo slučajno dež. Nato bi odšla, ponosna nase, ker je izpolnila svojo dolžnost, ker je tako odlična skrbnica. Mirno bi pustila, da umre, niti ne bi pomislila, da se bo to zgodilo. Samo da ima dežnik, ki pa pravzaprav predstavlja le še dodatno breme, manjšo možnost za rešitev. Ne samo, da ni znala pomagati, pogosto je celo škodila. Lahko oprostim, ne morem pa pozabiti, pristajati na to še naprej.

Seveda pa na koncu še vedno najbolj krivim samo sebe, sebe, ki sicer nisem le "produkt" samodejavnosti (sicer najbrž ne bi popisovala vseh teh okoliščin. če bi mislila nasprotno), pa vendarle sebe, ker nisem prekinila že zdavnaj, ko je bil morda še čas za to. Iskreno ne vem, ali imam še kaj časa, ali imam še kaj moči. Krivim sebe, ki sem raje "potrpela tistih nekaj dni", čeprav v resnici nikoli ni šlo za nekaj dni, ampak me je vsakič še malo bolj psihično uničilo, naredilo še malo bolj prestrašeno v tistem vmesnem obdobju, še malo bolj nezmožno funkcioniranja. Do točke, na kateri sem zdaj. Sebe, ki sem se tako prekleto bala soočenja, da sem raje prelagala, sploh nisem razmišljala, da tako ne bo šlo več naprej, da bo nekoč postalo neznosno, čeprav je bilo vse skupaj kristalno jasno. Sebe, ki sem najbolj odgovorna za svoje odločitve, za vsa dejanja, predvsem pa nedejanja.

Ta zapis zaključujem kar nekaj tednov po tem, ko sem začela pisati (zato tudi takšna dolžina, vendar vseeno iskreno upam, da boste prebrali, da ste prebrali). Praktično vsak dan vmes sem hotela končno napisati, zaključiti, preganjalo me je ves čas, a enostavno nisem mogla oblikovati misli, nisem vedela, ali bom zmogla zapisati tako, da se bo beseda skladala z mislijo, občutki, dogodki. Hkrati pa sem vsak dan mnogo, mnogo slabše, kot bi vse skupaj eksponentno naraščalo, vsa negativna občutja. Vem, da moram končati danes, sicer morda ne bom nikoli (grozno me je strah, da bi se mi povsem omračil um, da ne bi bila sposobna poskrbeti niti za najbolj osnovne stvari, da se bom tako prisiljena vrniti nazaj domov, pasti v njihovo oskrbo (mama mi je v otroštvu pogosto govorila, da se bo meni zagotovo "zmešalo", tako kot se je menda nekaterim očetovim sorodnikom (no, ona pravzaprav v vseh psihičnih težavah vidi norost), da vidi, da sem enaka). Obenem pa me je tudi strah zaključiti, ker lahko potem samo še čakam na vaš odgovor, ne morete prebrati tistega, česar ni, ta tekst je pravzaprav vse, kar imate o meni, zato se mi v resnici sploh ne zdi dolg, ampak mnogo, mnogo prekratek. Bojim se, da boste rekli, da "moram" domov, se soočiti, pogovoriti, razčistiti, urediti odnose. Nočem urejati, popravljati te gnilobe, ker je to sizifovo delo, ker si ne bi takšnih ljudi nikoli sama izbrala, da bodo del mojega življenja. Ker mislim, da je "svetost družine" navadna puhlica, ki daje potuho. Ne bi se smelo tako spravljati otrok na svet, ne bi. Pravzaprav bi želela le najti način, kako popolnoma pretrgati stike, se distancirati, brez občutkov krivde, a hkrati predelati to, da jih lahko še vedno kje srečam, se ne več zapirati med štiri stene, na smrt bati ljudi, ampak se naučiti živeti. Ker to, kar zdaj počnem, vsekakor ni življenje. Ne vem, ali je to sploh mogoče, ali niso nekateri mehanizmi v meni že trajno "pokvarjeni". Se bom vedno tako bala? Patetično vprašanje, ampak si trenutno res ne morem predstavljati, da bi bilo lahko kdaj drugače. Kaj konkretno bi morala storiti za to. Resnično potrebujem pomoč, ker si ne predstavljam, da bi morala še dolgo živeti na ta način.

Hvala, če si boste vzeli čas.
Default avatar

SabinaStanovnik

Lepo pozdravljeni,

čutim hvaležnost, da sem odprla vaše pismo, da ste zgodbo delili z menoj. Lahko vas začutim v vaši stiski, kako je biti vpet v družinski sistem v najlepših dvajsetih letih. Marsikdo do neke mere razume vašo zgodbo, vsi smo bili vpeti v družinske sisteme, vendar nas velika večina ne zmore izraziti sebe na tako globok način, kot ste to storili vi. Ko sem brala to pismo, sem razmišljala ali ga objavit, ali objavit samo odgovor, kajti pismo se mi je zdelo zelo intimno in sega globoko v vašo dušo, v doživljanje otroka, ki je nebogljen, nima moči spremeniti okolice in vendar neznansko trpi in se nenehno prilagaja, da v tem sistemu sploh preživi. Po svoje pa čutim, da je to čustvena zgodba, ki bo marsikomu prebudila spomin, segla v srce, v kateri se bo našlo veliko ljudi, če niso že pozabili in globoko potlačili čustev, ki so jih imeli še v vaših letih ter se zaposlili z življenjem in tiho živeli naprej. To nas naredi večina, kajti resnično ne veš, kaj bi z vsem tem, zaseda te, uničuje te, ubija te, duši te, živeti pa moraš naprej, moraš, drugače te uniči, ali pristaneš tam, kjer si želiš in si hkrati ne želiš, da bi vsi jokali za teboj in bi potem že videli, kaj so ti naredili. Tudi pri vas sem začutila delček tega brezupa, ko se tiho sprašujete, ali je sploh še smiselno živeti, čemu in za koga? Saj vendar nikomur ni mar, mu nikoli ni bilo, nihče ne sliši, v vsem ste sami, zaprti v svoji študentski sobi in na čase se sprašujete, ali ste nori ali je nor svet. Niste nori in lahko vam resnično povem, da je meni resnično mar. Resnično vas lahko začutim v tem in veliko ljudi vas bo začutilo skozi branje vaše zgodbe.

Posrkalo vas je v družinski sistem, od doma ste odnesli vse mogoče stiske in jih ne znate vrniti tja. S tem pa ste poskrbeli, da se je družinski sistem ohranil. Nezavedno počnemo te stvari iz strahu in groze, da bomo izgubili še to kar imamo, čeprav je zlorabljajoče in nas uničuje, samo da je. Za ceno sebe ohranjamo starše skupaj in vzamemo nase njihovo norost, njihova najtežja čutenja. Kaj bi se zgodilo, če vi vsega tega nebi nosili? Če bi se eno jutro odločili in poskrbeli zase, samo zase, ker se imate radi in ker vam ni potrebno več skrbeti za starša na tak način? Ker vam je dovoljeno živeti polno, zadovoljno in srečno. Poglejte, ves prostor okrog vas je odprt, da to začutite. Pojdite ven, med ljudi, podarite nasmeh nekomu, za začetek samo pozdravite človeka na cesti in si to zapišite med dosežke dneva. Postanite kreativni in preslepite sami sebe z malo spremembe v dnevu. Potisnite telo zjutraj v gibanje in ves dan bo sledil temu tempu. Dan za dnem…

Ste veliko več kot sedaj mislite in čutite, ste inteligentna ženska, lepa, mlada in polna življenja. Čakajo vas poslovni dosežki, čaka vas moški, družina,otroci, vse to prihaja nasproti. Ne vidite še tega, pa vendar se odpira ta prostor in naslednje desetletje in pol vam ponuja nove izzive in priložnosti. Odprite se življenju, ne upirajte se toku. Še veliko sebe boste podarili drugim. Pred vami je še vse življenje. Pot bo še nekaj časa naporna, da boste našli sebe. Vendar bo vedno lažje, vsak dan bo lažje, če se boste nehali ukvarjati s stisko, ki ni vaša. Vzemite to v zakup, vsaka stvar pač potrebuje čas in tudi vaš čustveni svet se mora stabilzirati in uravnovesiti.

Začnite počasi, odločite se sedaj, da boste poskrbeli zase, najdite smisel v aktivnostih, ki so družabne. Pojdite med ljudi. Zaslužite si denar in si najemite svoje stanovanje. S tem boste že zakorakali v svojo samostojnost. Nič ne bo prišlo samo od sebe. Vi morate sebe dvigniti iz te mlakuže. Ne poskušajte skrbeti za to, kar mislita in čutita starša, če vas ni domov. Boste že šli, ko boste čutili. Ne počnite tega zaradi njiju, domov pojdite, če čutite in si želite domov. Še prej pa sestavite sebe, da vas sistem doma več ne bo sesuval. Vredni ste veliko več od tega, da ždite v kopalnici, si grizete ustnice, se tresete pred očetom in svetom in vsak dan razmišljate o smrti. Saj veste tisti tihi stavek v vaši glavi,ki ga niste hoteli napisati, pa vendar sem ga prebrala. Zakaj torej sedaj, ko je ta svet že pretežno za vami, ko lahko resnično zaživite sebe na drugačen in nov način, ko nastaja prostor, da najdete sebe in živite po svoje, zakaj sedaj uničujete sebe z nečim, kar je preteklost. Morda bi bilo smiselno, da za začetek obiščete zdravnika. Ne želim vas pošiljati k psihiatru, ker bi bili nori, nebi želela, da slišite na ta način. Velikokrat se v svoji terapevtski pisarni srečujem z zelo globokimi stiskami ljudi in zdravila v nekem prehodnem obdobju resnično pomagajo, da lahko funkcionirajo. Za telesne bolečine hitro tekamo k zdravniku in pojemo gore tablet, kaj pa je narobe s čustveno bolečino? Včasih je še močnejša kot fizična in če je prehudo, ni nič čudnega, še manj neumnega, če si pomagate z zdravili. Lahko pa za začetek poskusite z homeopatskimi. Povprašajte homeopate o Sedatif PC, ki je zelo učinkovit, naraven in ne zasvajajoč. Obstajajo torej tudi mehkejše možnosti, k temu dodajte še šport in skrb zase, pa se bo depresija kar poslovila. Vzemite si ta prostor, ker ga vsega imate na razpolago, poskrbite zase. Kot otrok tega ne moreš, ko pa greš od doma, pa lahko, težko je samo toliko, ker sedaj ko niste več doma, so se vse te napetosti težkih potlačenih čutenj, ki ste jih toliko let držali v sebi, začele sproščati na vašem telesu. Sedaj morate vse to predelati, ker telo preprosto mora to nekje dati iz sebe. Dvajset let ste nosili na svojem telesu stisko, občutke zavrženosti, strah, bolečino, žalost, pojdite sedaj ven in se globoko nadihajte narave. Konec je, resnično je konec. Zaključite s tem. Pojdite k drevesom in jim povejte, kako grozno je s tem živeti z dneva v dan, vse življenje in jih objemajte, naj se vaša bolečina prelije v naravo.

Težko je, ker vas neka sila še vedno vleče domov, želite si pristen dom, kjer je razumevanje in toplina, kjer si sprejet, hkrati pa del vas beži od doma, od teh ljudi in v vsej tej zmedi več ne veste, ali bi jim rekli starši ali zgolj neki tuji ljudje. Na nek način del vas teži k temu, da bi se odnosi uredili, hkrati pa ne razumete zakaj ravno vi v tej družini? Nihče nima odgovora. Nihče ne ve,čemu vse to. Lahko pa vam kot terapevtka zagotovim, da k meni dnevno prihajajo ljudje s podobnimi stiskami in da v tem niste sami. Dejstvo je, da staršev ne boste spremenili, otrok nima te moči. Že ko boste to zmogli sprejeti, vam bo lažje. Ne trudite se, da bi bila starša drugačna, ker svet vidita drugače kot vi, ne čutita ga na način, kot ga čutite vi, vzgojena sta bila v drugačnem sistemu. Svet njunih otroških življenj je bil zelo drugačen, pa vendar čustveno najverjetneje zelo podoben. Vendar nista imela prostora vsega tega začutiti, potlačila sta, zato je vse to, kar doživljate, za vas tako vražje težko.

Najbolj zdravo bi bilo oditi domov in povedati na glas, vendar če tega še ne čutite in še nimate besed, počakajte, prišel bo čas, ko vam oče ne bo deloval več tako velik in strašljiv, ker ga boste vi videli z drugačnimi očmi. Sedaj ga še vedno gledate z očmi otroka, ki ga je strah. Ali veste, da se on sploh ne doživlja kot strašljiv? Vajin svet je zelo drugačen, torej poslovite se od tega, da bi vas starša enkrat začutila in razumela, preprosto nimata več dostopa, ne zmoreta, ne zna, sprejmite to. Nihče v tem sistemu vas ne bo začutil, resnično ne zmorejo, sami najdite pot do sebe, sami morate najti sočutje do deklice v sebi, ki je veliko pretrpela in potrebuje objem, vaš objem. Lahko se oglasite tudi pri meni, bova naredile tri mesečni začetni program in bova skupaj predelali najtežja čustva tesnobe. Glede na to, da ste iz Ljubljane, bi vam morda bilo lažje poiskati koga v bližini. Toplo vam priporočam. Pomembno je, da nekomu se to poveste, nekomu, ki lahko to sprejme, vas razume, čuti, ne obsoja in vam pomaga, da počasi zgradite sebe in se najdete. Vse je v redu z vami, to vam zagotavljam. Le pomoč potrebujete in občutek sprejetosti. S tem pa ni prav nič narobe. Verjamem, da zmorete preko te stiske.

Z veseljem sem prebrala vaše pismo in svoje misli delila z vami. Hvala vam za to izpoved, ste inteligentna ženska in v sebi imate vso moč, da greste iz tega ven, kajti ta čutenja niste vi, ta čutenja so samo nekaj, v čem in s čim ste se naučili živeti. Preberite knjigo od Don Miguela Ruiza Mojstrstvo ljubezni, ali Glas spoznanja. Vse to kar se sedaj dogaja z vami, je samo kot neko lepilo prilepljeno na vas. Vse to vas lahko zapusti,če boste dovolili da odide in si boste zaželeli zaživeti drugače. Saj v sebi si želite, da vas ta svet spusti. Premagali ga boste, če boste počeli nekaj, kar ni vaš vsakdanji ritem. V nekaj drugega dajte pozornost, kar vas zanima. Ta čutenja bodo začela izgubljati na moči, ko ne bodo imela več prostora, da so del vas, ker boste vi zasedeni z boljšim in lepšim. Vam zveni to smiselno?

S toplino v srcu zaključujem to pismo in upam, da sva našli tisti trenutek stika, kjer ste začutili, da je nekdo, ki vas čuti, razume in vas sprejme takšno kot ste. Vse dobro vam želim v bodoče, naj se vam odpirajo poti, ki vam bodo pomagale, da se boste sprostili in našli sebe.
Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Midva - Zakonski in družinski center
(Ljubljana in Ptuj)

Telefon: 030/333-009
E-pošta: [email protected]
http://www.midva.si
Default avatar

anotherday

Tvoja zgodba se me je zelo dotaknila, zato ti bom tudi jaz skušala dodati par besed v oporo, čeprav je že terapevtka napisala vse bistveno. Preživela si grozne stvari in imaš vso pravico, da se počutiš tako kot se. Popolno nerazumevanje, nečutenje staršev v odnosu do tebe, zraven pa ustrahovanje in psihično trpinčenje... dobra si, da ti je ob vsem tem uspelo tako dobro izpeljati šolo! In če ti je uspelo to, se zavedaj, da si dovolj močna in sposobna, da ti bo uspelo tudi vse ostalo! Doštudirala boš, se zaposlila, imela svojo plačo in boš videla, odnosi z ljudmi bodo sčasoma povsem drugačni, pridobila boš na samozavesti. Pred teboj je še svetla prihodnost, v to sem prepričana. :)

Naj ti bo jasno, da za vse, kar se ti je dogajalo, nikakor nisi kriva sama. Kot otrok nisi imela nobebe možnosti spremeniti karkoli. Sedaj, pa čeprav se počutiš slabo in izmučeno od vseh bolečin in strahov, pa končno imaš možnost zaživeti drugače. Odselila si se, in to je bila najboljša stvar, ki si jo lahko naredila!!! Jaz na tvojem mestu sploh ne bi več hodila domov (oziroma če boš čutila željo, mogoče 2xletno za praznike, pa konec koncev ni nujno, da prespiš tam, lahko greš za en dan in se zvečer vračaš). Tudi se ne bi javljala očetu na klice, če se ob tem slabo počutiš. Sedaj si odrasla in tukaj ni nobenega moram. Ti izpolnjuješ svoje dolžnosti - pridno se šolaš, starši pa so te po zakonu dolžni preživljati, dokler na faksu redno napreduješ. Nisi jim ničesar dolžna, ničesar si ne rabiš "izprositi" od njih, če ti napr. plačujejo študentsko sobo, je to njihova dolžnost, ne pa neka miloščina, znak prijaznosti ali kaj. Kolikor razumem, imaš sedaj nekaj svojega denarja (štipendija), verjetno tudi delaš kaj preko študenta, če slučajno še ne, pa bi bilo fajn, če bi si našla kako delo za par uric na teden, toliko, da boš finančno neodvisna. Tisto grozno poniževanje, ko si bila prisiljena očeta prositi za denar (kakšna grozna situacija, mi je bilo prav hudo ob branju), je končano. Kakšen sms in pa pogovor z mamo tu in tam, toliko, da vedo, da si ok in da ne bojo zagnali kakega haloja, je po moje v tvoji situaciji čisto dovolj.

Soočenje staršev z vsemi krivicami, ki so ti jih naredili - ja, ko/če se boš nekoč počutila dovolj močno za to. Ampak trenutno se ju še bojiš, zato to raje prestavi (relativno daleč) v prihodnost, in se sedaj osredotoči na to, da prekineš z njimi stike. Verjemi, ko boš v svoji glavi razčistila, da jih ne potrebuješ več, da jim nisi ničesar dolžna, niti hoditi domov, niti odgovarjati na očitke, se boš že pol lažje počutila. Takrat boš šele začutila, da si končno na varnem!!! da je obdobje preganjanja in strahu končano in da si sedaj samo še ližeš rane. Kot ti je napisala terapevtka, gotovo se ti bodo sedaj prebujala težka čutenja ravno zato, ker si končno dovolj na varnem, da ta stara, potlačena čutenja pridejo na plan. Ne boj se, to je proces čiščenja, proces odlaganja stare nakopičene prtljage, vsakič, ko se izjočeš, je to proces osvobajanja, in počasi ti bo vedno lažje!

In ja, prepričana sem, da boš zmogla, čeprav se ti zdaj vse zdi težko in morda brezupno. V resnici je najhujše obdobje za tabo, pred teboj pa je prihodnost, svetla in prijazna, vse kar rabiš narediti, je da verjameš in se ji odpreš!! Prav si naredila, da ne izpuščaš predavanj, pomembno je, da hodiš, že zato, da greš vsak dan ven in si v stiku z ljudmi, pa četudi ne najdeš moči še za učenje, to se vse da nadoknaditi kasneje, saj leto je še dolgo.:)

Pomembno je, da greš vsak dan na zrak, na sprehod (četudi je mrzlo), in se ukvarjaš s kakim športom (to je odličen način za sproščanje frustracij). In v kolikor ti finance dopuščajo, bi bilo zelo koristno udeležiti se kake terapije, kjer bi v varnem okolju s terapevtko lahko predelala vse nakopičene težke občutke. Tako bi proces osvobajanja potekal hitreje in lažje. Nekomu namreč moramo povedati - kot si povedala nam tukaj na monu - dati ven iz sebe in biti končno enkrat slišani , razumljeni od drugih... veliko lažje je, če dobimo nek odziv od drugih, da nismo zmešani, ampak da so bile stvari, ki so se nam dogajale, res hude in nepravične. In v tvojem primeru je vsekakor bilo tako!!

Btw, za tvojo sestro, diplomirano psihologinjo, ki je podprla brskanje po tvoji osebni korespondenci (kar je povsem nedopustno ravnanje) pa nimam besed. Žal nekateri na faksu ne dojamejo niti temeljev tistega, kar naj bi morali. Pa nič hudega. Sčasoma boš dobila nove prijatelje in ugotovila, da vsi ljudje niso taki, da so mnogi tudi čisto prijetni in se da na njih tudi zanesti in da te ne bodo izigrali, ko boš rabila oporo. Ne vsi, seveda. Ampak to je šola življenja, ki jo vsi dajemo čez... Vso srečo!!
Default avatar

Katjuska_

Jaz bom pa na to temo rekla le, da te zelo zelo dobro razumem. Da sem se počutila podobno. Ni bilo sicer v takem obsegu, sam počutje pa je bil podobno tvojemu. Bilo me je strah, nisem znala se pogovarjati z... vem, o še predobro vem kako se počutiš. Jaz sem imela srečo, veliko srečo v življenju. Srečala sem namreč fanta, ki me je imel rad. Tako kot sem. Razumela sva se in počasi, zelo počasi sem mu začela odkrivati kaj in kako se počutim. Ob mojih "čudnih" dneh in "izpadih" mi je stal ob strani in tiho čakal da bo minilo in da se bova potem pogovorila. In čez leta sem se sprostila, šla čez to. Priznam pa da ne popolnoma. Še danes imam težave s sporazumevanjem z dotično osebo. Čeprav je tudi to iz leta v leto lažje. Se pa zavedam da imam svoje življenje. Škodo mi bo delal samo še toliko časa kot bom dovolila. In tega ne dovolim več. Čez leta sem ga pričela tudi pri sebi opravičevati. Ker imam svojega otroka ga resnično tudi bolj razumem. Vsega skupaj pa nikakor ne more opravičiti dejanj ki so bila storjena/rečena in ki so pustila svoj pečat na meni. Žal. Ampak kot sem že napisala, ne dovolim si, da bi mi to še naprej uničevalo življenje.
Default avatar

sandra.n5

Vse srečne družine so si med seboj podobne, nesrečne družine pa so nesrečne vsaka po svoje. Slavni stavek, ki ga je nekoč zapisal Skinner še kako drži.

Draga pametna, lepa, čudovita ženska, magnezij, kot si se poimenovala. Tole ti pišem v upanju, da boš prebrala, da te bo doseglo, okrepilo, v upanju, da v pisanju najdeš kaj zase in za sabo pustiš vso to tesnobo, ki ni vredne te čudovite, inteligentne mlade osebe, kot si ti. Iz tvojega pisma veje neverjetna rahločutnost in globina, ki jo je zmožen opisati, samo najbolj čuteč, samo zavedajoč človek. Tvoj opis majhne deklice, ki se na vse pretege bori preživeti v družini, kjer so ljudje hudobni in ranjeni, je neverjeten. Že kot otrok si se znala izklopiti iz sveta, v katerem je vladal občutek nemoči, občutek da si sama, da ni nikogar, ki bi te zaščitil. Tvoja starša sta prva odrasla, ki sta ti dan za dnem sporočala, da svet ni varen prostor, da družina ni nekaj svetega, da so otroci samo objekti ustrahovanja, manipuliranja, zaničevanja. Tvoja mama in tvoj oče nista znala, mogla, hotela, ljubiti kot se otroke zares ljubi. To je na način, da ti, lahko razvijejo že od ranega otroštva, dober občutek o sebi, svetu in ljudeh na sploh. Otrok, ki ga starši ljubijo, podpirajo, tolažijo, poslušajo in mu stojijo VEDNO ob strani, se lahko razvije v pogumnega in samostojnega odraslega, ki ga ni strah sveta in ljudi v njem.Te možnosti, te pravice in ne privilegija, ti na mojo veliko žalost, nisi imela. Ne, ker si tega nisi zaslužila in ne ker nisi dovolj lepa, dobra, pametna...To ni tvoja krivda, temveč odgovornost tvojih staršev. To moraš vedeti in razumeti, da bi se lahko nekoč (upam) distancirala od teh ljudi, ki so ti tako tuji, ki v resnici niso tvoji, nikoli niso bili, ker si te ne zaslužijo.
To ti pišem, ker prihajam iz družine, kjer mi je moj oče pustil veliko ran in me je prizadel že kot majhno deklico. Bil je sebičen, vendar mlad človek, pol agresije, občutka, da mora vse kontrolirati, da lahko le z nasiljem pokaže svojo moč. Tako sem rasla ob agresivnem izživljanju nad mojo mamo in nenehnem maltretiranju. Kasneje je bilo tega na srečo konec, saj sta se ločila in uspelo nam je nekako sestaviti koščke, preživeti. Jaz sem imela normalno, zdravo mamo, ki mi je sporočala, da se lahko zanesem nanjo, da sem varna. Kljub vsemu, da sem danes dovolj stara, da vem, da so se takrat v naši hiši dogajale grozote in me spremlja spomin na to dogajanje, sem uspela to pustiti za sabo, v preteklosti. Ne pretvarjam se, da tega ni, da se ni zgodilo, ampak sem se ločila od teh občutji, jih pustila tam, v preteklosti, v otroštvu. Samo tako sem lahko šla naprej.
Pri tem da so te izkušnje pri meni posledično prinesle prisilne misli. To je obsesivno, kompulzivna motnja, ki pa jo na srečo nadziram z antidepresivi. Svetujem ti lahko le, da odideš do psihiatra, mu poveš, kaj čutiš, verjemi mi, jaz ti lahko povem, da bo znal pomagati.
Ker si res inteligentna, se ne bojim zate. Verjamem, da boš znala ven iz tega, da boš našla smisel...
Javi se prosim kaj.

Moderatorji

Jana Lavtizar , spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka
JanaLavtizar
Jerneja Dimec Bratina , specialistka zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
JernejaDimecBratina
dr. Sabina Jurič Šenk , univ. dipl. psih.
Sabina_JuricSenk
mag. Uroš Drčić , transakcijski analitik - psihoterapevt
Uroš Drčić