Kakšne pedofilske ta brez sramu govori v kamero, brez besed sem.

Saj to je itak znano, me čudi, da si šokirana.

Da je pedofil, ne slišim prvič. Ampak da to tako odkrito govori in se mu nič ne zgodi, to me je pa šokiralo. In da tip živi nad osnovno šolo in je ne vem kako dolgo vsak dan fotografiral otroke na igrišču, to me je tudi šokiralo.

Šokirani smo ja, da je na prostosti. Pedofil eden

Za Frco. je on bržkone veliki vizionar in osvoboditelj sodobnih zatirancev – pedofilov, tako kot so bili nekdaj zatirani židi, črnci, homoseksulaci, so po njenem danes zatirani in linčani ubogi pedofili.

Ko sem bil star 15 let (to je enih dvajset let od tega), mi je prišel v roke roman Školjka svetega Sebastijana. In tako jaz berem in pridem do prizora, kjer opisuje kako se trdno objemata fant in punca (dva od glavnih junakov), nato pa nazorno opiše kako fantu nekaj rase med nogami in kavbojke postajajo pretesne. Glede na to, da sem redno bral tako Zaupne besede v Anteni, nasvete dr. Košička v Vročem kaju (ja, pornografija), za povrh pa (na skrivaj, valjda, sem bil pa toliko radoveden, da sem se tega dejansko lotil pod odejo) še par priročnikov o seksu, sem imel že oblikovano stališče kaj je v spolnosti prav in kaj ne, kaj se smatra za sprejemljivo in kaj ne, zato sem knjigo odložil, si rekel, da s tem človekom ni vse v redu in tega mnenja do danes nisem več spremenil. Očitno se nisem motil.

Čakaj malo, kaj pa je narobe s tem, da je fantu raslo med nogami, ko se je s punco objemal? menda si pri 15 tudi že doživel kaj takega…

Za vse tiste, ki slučajno niso nazorno prebrali mojega posta.

Za vse tiste, ki slučajno niso nazorno prebrali mojega posta.[/quote]

Smo natančno prebrali in si nazorno predstavljali, ampak ne razumemo, kaj je tako strašnega v tem, da se fantu, ki objema svojo punco, dvigne?

Za vse tiste, ki slučajno niso nazorno prebrali mojega posta.[/quote]

Smo natančno prebrali in si nazorno predstavljali, ampak ne razumemo, kaj je tako strašnega v tem, da se fantu, ki objema svojo punco, dvigne?[/quote]

Mogoče zaradi samega naslova knjige? Tud meni ni jasno, BlueRed. Da ne bom zdaj v knjižnico hodila po tole knjigo.

To, kako nazorno je to opisano, danebislučajnoprešelnaravenžaljenja. In če nisi prebral knjige, jo nekje stakni, preberi to stran in boš razumel kaj želim povedati. Sploh pa to ni tema o tej knjigi, ampak samo moja opazka kako sem kot petnajstletni mulo prišel do nekega sklepa, ki očitno ni bil tako zelo napačen.

Ajoj, Brane Kastelic ti pa ni pustil nobenih posledic? Zgleda, da bom šla res po knjigo:)

Ti si pa precej falil poanto tega posta. Govorimo o tem, da je tip pedofil in da je noro, da je še na prostosti, ne pa o tem, da na splošno prizori spolnosti v literaturi niso sprejemljivi.

Ja, smo gledali dnevnik. A, vi veste, da je:

1. Vitan Mal pravnomočno obsojen pedofil, zoper katerega ponovno teče kazenska preiskava
2. da ga sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter da ima 500 “literarnih” delavnic za otroke, tudi le za dečke inna osnovnih šolah s posebnimi potrebami
3. Ministrsvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport daje legitimnost celotni zadevi.

Slovenija je edina dežela na svetu, ki v desetih učnih načrtih (evropski, italijanski, katoliški, kulturno-umetnostni, javni, waldorski …) predlaga pravnomočno obsojenega pedofila.

Kje živimo?

@raglja: če verjameš ali ne, ga nisem bral, ker mi je bil precej dosadan…dokler ni postal glavni in odgovorni urednik Omame.

Zdaj pa čisto resno. A res pišem tako dvoumno ali ne znam napisati ali kaj tretjega, ne vem kaj. Pisal sem o tem da sem po nazornem opisu pretesnih hlač glavnega junaka prišel do sklepa, da z avtorjem ni vse v redu, ker normalen človek v mladinski roman ne bi pisal takšnih stvari. In še enkrat – to sem ugotovil kot petnajstletni mulo. To bi bilo vse od mene o Vitanu Malu, hvala.

“S svojim Ganimedom sem želel razveseliti pedofile, pa tudi vse tiste, ki so pripravljeni priznati, kako se v nas samih skriva poleg dobrote tudi zlo. Glavni junaki povesti si ves čas dopoveduje, da goji do dečkov platonsko ljubezen; ko pa se mu ponudi priložnost, da sanje spremeni v realnost in z lastno roko odtrga še nezrel sadež, začuti njegov kisel okus. Ta mu ne prinese zadovoljstva, kakršnega se je nadejal. Spozna namreč, da z vdorom v dečkovo telo ne doseže popolne združitve Lepota bo res šele njegova in večna, če bo mlado žrtev použiti. Z umorom, ta, uniči lepoto, torej smisel svojega žitja.” (Sodobnost, 1994, str. 668–669)

Ino Knabino (1994). MORTIMER|. Sodobnost (1963-), letnik 42, številka 8/9. URN:NBN:SI:DOC-UQ9N2Z0E from http://www.dlib.si

Zdaj pa spusti hlačke! je rekel zdravnik. [… ]
Stoje je opravljal malo potrebo, kot bi me hotel izzvati. Nisem bil sramežljive narave, neprijetno pa mi je bilo, kadar je bila moja stvar zaradi mrzle vode majhna in nepomembna. Rad sem se hvalil samo z velikimi rečmi. [… ]
Mamo sem poljubil na čelo, ona pa me je prijateljsko potrepljala po zadnjici. [… ]
Na pol strmine mi je zmanjkalo tal pod nogami in do dna sem se podričal po zadnjici. [… ]
Zadnjico mi je vleklo k dnu. [… ]
Nekaj udarcev po zadnji plati gor ali dol. [… ]
Pri Ferdinandu pa je zadostovala dečkova gola noga. [… ]
Zadnjica me je pošteno bolela, pa tudi med nogama me je žulijo. Kljub temu pa bi rad imel takšnega Ferdinanda. [… ]
Bil je prepočasen in hrsk, že je kazal pol riti. [… ]
Z nog sem zbrcal copate. Potem sem si potegnil mikico čez glavo in si odpel še hlače. Zaradi tistih nekaj dlačic si nisem belil glave, saj tudi Marko ni bil nič na boljšem. ([… ]

(Vitan Mal: Teci, teci, kuža moj 1976: 54, 77, 79, 83, 131, 134, 142, 148, 153).

PRIJAZEN DEDEK (starejši gospod, štopanje), SAM V MESTU ALI SREČANJE S ČUDAKOM
Zapenjal si je hlače […] obraz suhljatega moža z naočniki. […] V meni je vzbujal občutek zaupanja, zato nisem nasprotoval njegovemu povabilu na prigrizek. […] Nežno mi je položil roko na zatilje […]
Igral se je s prsti. Z enim mi je silil pod lase, z drugimi me je ščegetal za ovratnikom. […] Lahko slečeš tudi srajčko. […] Na stenah je viselo nekaj slik. Največja je predstavljal dečka mojih let. Čepel je na obali in naslanjal školjko k ušesu. […] Pozabil bi na očalarja in njegove nenavadne vzgojne prijeme, ko se me ne bi nenadoma dotaknil […] sem začutil njegovo toplo dlan na morem stegnu […] Čedalje odločneje se je pritiskala obenj, dokler se ni splazila k zadrgi, pod katero mi je zaradi vzburjenja že tako primanjkovalo dragocenega prostora. […] Če boš priden, ti bo lepo kot v nebesih. Pokazal ti bom igrice, ki jih gotovo ne poznaš! […] Še odločneje me je zagrabil med nogami. […]

(Vitan Mal: Na ranču veranda, 20001990 str. 99)

“Poiskal sem Markovo roko in potem sva se nekaj časa igrala s prsti. Na strahove pa raje nisva mislila več.” (Vitan Mal: Teci, teci, kuža moj, 1975, str. 155)

“S Poldetom sva bila strašna ljubimca! Takole med nami, on bi lahko bil, saj se je postavljal pred menoj, kako je že pravi moški. Tisto reč je spuščal na časopisni papir, da ni pomazal rjuhe, brki so mu že poganjali pa dlake pod pazduho in tam spodaj tudi. (Na ranču veranda, 1990: str. 17)

Tino sem našel v hlevčku. Odsotno je sedela v jaslih in pustila Ciki, da ji je lizala koleno in ji s hrapavim jezikom potiskala krilo više in više. (Na ranču veranda, 1990: str. 58)

Curek je v loku planil iz mene. Vode je bilo toliko, kot bi Cika in Liska družno scali. […] Motila me je mokrota od pasu navzdol. […] Lahko bi zlezel k Poldetu.” (Vitan Mal: Na ranču veranda, 1990: str. 83)

“Šele ko se je nož približal gumbom na hlačnem razporku, se je znova zečel otepati. [… ]
A, kaj, ko je bilo toliko rok. Grabile so ga roke, za noge in se mu ovijale okoli pasu. Vsak odpor je bil nesmiseln. Rezilo je napadlo nit. Odpadel je prvi gum, nato drugi in tretji. Tudi naramnice so brez opore izgubile svojo nalogo. Ko so se roke odmaknile, so hlače zdrsnile na tla. Sredi ploščadi je obstal deček v samih spodnjicah. [… ] Kmalu bi padel, saj si je med tekmo navlačil hlače. ([… ]
Če je kaj sovražil, potem je to bilo ležanje v postelji, ko je ves moker in se mu rjuha lepo pod vratom in med nogami. [… ]
Potem je prišel stric. Hotel je vedeti, kaj je narobe z njim. Šalil se je in ga uščipnil v “hlebček”, preden mu je zabodel igro. Vboda sploh ni čutil. [… ])
In ko je že mislil, da ga bo konec pod tisto rjuho, je prišla rešitev. [… ]”

(Vitan Mal: Sreča na vrvici, 12, 14. , 120, 121, 125)

“Don sploh ni moj stric, ampak človek z veliko začetnico! Zaradi njegove dobrote so ga ljudje imeli za čudaka. Jemal me je resno in z menoj se je pogovarjal kot s sebi enakim. Odkrito mi je priznal, kako me razvaja tudi zato, ker se čuti dolžnega do mene. Kadar sva skupaj, mi daje moč, energijo. Na novo zaživi le ob meni in to ceni. Nisem ga povsem razumel, kam cilja s tem. Pomembneje mi je bilo, da se je ob meni povsem spremenil. Veliko se je smejal, razigral se je in postal čudovito otročji! Ja, imel je podobno dušo kot Damir, čeprav je bil veliko starejši od naju! Kadar sva bila sama ob slovesu, me je poljubil, vpričo frenda pa mi je samo stisnil roko kot bežnemu znancu. Potem se mi je ob prvi priložnosti opravičil, kako me ni poljubil samo zato, da me ne bi pred prijateljem spravil v zadrego.”

(Vitan Mal: Ta grajski, 1998, str. 217)

»Tudi jaz uživam v lovu na metulje,« se je v smehljaju skremžil starec. Dlan, na katero sem že pozabil, je po mojem bedru zdrsela k robu v kožo zajedajočih se hlačk. Pospremile so jo prijazne besede, kako ima v mislih metuljčka pod mojim blagom. Namesto da se stiska v tesni kletki, naj ga osvobodim in prepustim njegovi roki. Popeljal me bo v čudovit svet igric, samo osamljen kraj morava poiskati, kjer ne bova drugim na očeh. […]
Nevajen takšnega govorjenja in početja sem za nekaj trenutkov obmiroval. Le nogi sem za spoznanje razmaknil in se zastrmel v prste, ki so objemali moje spolovilo. »Se kaj igraš z njim?« je starec pozabil na govorjenje v prispodobah. Pomislil sem na obvezno poležavanje po kosilu, na mučene žrebičke z iztegnjenimi nogami […] Prikimal sem, s tem pa dal novega poleta lovcu na metulje. […]
Stisnil me je, da sem začutil pekočo bolečino v drobovju. Dvigala se mi je v spodnji del trebuha, odrinil sem njegovo roko in zastokal. Ustrašil sem se, da mi je prizadejal kaj hudega, a je bolečina odšla tako hitro, kot je prišla. Vseeno mi ni bilo več do igranja z njim. Nič ne rečem, s prijaznim vztrajanjem bi morda podlegel njegovim besedam in svoji radovednosti, po vsem tem pa sem brž pokazal na žensko, ki je po potki potiskala otroški voziček.”

(Vitan Mal: Nedokončana zgodba, 1999: 42–43)

(…)

“Gnev zapornikov do skrunilcev otrok je obsojenec občutil že prvi dan zapora. Po krvavem posilstvu z ročajem metle ga je uprava zapora preselila v samico. Dvakrat tedensko se je pri njem oglasil zaporniški knjižničar s skromno ponudbo knjižnih naslovov. Mortimer se je zaman potapljal v zgodbe drugih ljudi: noč in dan so ga obletavali spomini na njegove ljubljenčke, ki so odraščali zunaj zaporskih zidov. V mislih jih je znova in znova slačil in se noro ljubil z njimi, pri tem pa z grozo ugotavljal, kako hitro so podrobnosti tonile v pozabo. Bilo je približno tako, kot bi njihova gola telesa občudoval na filmskem traku, pri tem pa ga je neusmiljeni čas prikrajšal za zadovoljstva, ki so mu jih nekoč nudila še druga čutila. Pod prsti ni ‘Več zaznaval gladkosti in toplote svilene deške polti, v pozabo je šel vonj neporaslih spolovil in okus njihove mlade sperme “.

(Vitan Mal: Napačna odločitev, 2009: 324–25)

“Oba fanta je za začetek prijetnih uric čakalo tuširanje. …
Pod njimi (telovadkami) ni imel hlačk. …
S pravico starejšega je odvil pipo in pograbil držalo. Po ramenih se mu je razlila najprej mlačna, nato pa vse toplejša voda. …

Jure je med nestrpnim čakanjem, da pride na vrsto, še naprej opazoval Nejčeve dlačice; voda jih je lepila k telesu in jih delala skoraj nevidne. Tisto pod njimi pa ga je prevzemalo tako z velikostjo, kakor tudi z obliko. Ni vedel, da se je Nejc nalašč vzburil. In to z enim samim namenom: pridobiti kar največji ugled v bratrančevih očeh.

Tako dečka nista uživala samo v poljubih vode, ampak tudi v razkazovanju in opazovanju.”

(Vitan Mal: Nedelje nekega poletja, str. 47-49)

“Pritisk v zadnjici je bil resničnejši od domišljije, zato je segel k hlebcema in previdno izvlekel svečo. Hladnejši zrak je v trenutku vdrl v razboleno špranjo, vendar olajšanje ni trajalo dolgo. Pojavila se je neustavljiva želja po dejanski uresničitvi sanj. Profesor Boštjan je bil edini v hiši, ki bi mu znal prisluhniti!”

(Vitan Mal: Napačna odločitev, str. 317)

“Iskreno se zahvaljujem Denisu Kaziću, ki je s strokovnimi nasveti pripomogel k uspešnemu nastanku pričujoče povesti. Hkrati opozarjam, da je vsaka podobnost z resničnimi osebami je zgolj slučajna.”

(Vitan Mal: Ta grajski, str. 5)

“Prej bi rad omenil še enega dečka, to je Denisa, živečega v okoli Tržiča. Našel sem ga v enem od vzgojnih domov, kamor je prišel z dvanajstimi leti. […] Nanj me je opozorila kolegica s televizije, saj je bil njen sogovornik v eni problemskih TV-oddaj. […] Odprl se je pred menoj kot knjiga. Poslušal sem ga z odprtimi usti in ušesi. […] Pristal je na sodelovanje pri pisanju, dovolil mi je, da zapišem v zgodbi vse, kar mi bo zaupal. Podkupil sem ga z nekaj tolarji za cigarete, čeprav sem ga zaman prepričeval, naj si za ta denar raje kupi sadje.

Te dni mi je telefoniral Denis, moj dragi sodelavec iz bodoče knjige Ta grajski. Vabi me na pogovor, ker se je sam lotil pisanja knjige.”

(Vitan Mal: Pisanje v dvoje, str. 18–20)

“Tista delikatnejša mesta (Nejc skupaj z bratrancem pod tušem po garanju pred hišo ali ogledovanje naturistov na Mariborskem otoku), pa sem popisal sam, vendar se je Nejc povsem strinjal in ni imel posebnih pomislekov”.

(Vitan Mal: Pisanje v dvoje, str. 19)

“Ravno poglavje z naslovom Postavljanje pod tušem (str. 47–49) iz knjige Hitro, hitreje (1994) je tipičen avtorjev topos, v katerem so izražene njegove fantazme o homoerotičnem dogajanju med dvema dečkoma. Takšna situacija je značilna za avtorja. Dva dečka postavi v homoerotično situacijo (Nedelje nekega poletja, 1996; Ta grajski, 1999) in ju pornografsko opiše v eksplicitnem opisu, ki ni v funkciji literarnega besedila, ampak avtorjevega voajerizma in projiciranja njegovih fantazm. Posega v spolno nedotakljivost otrok, v tem primeru dečka Roka in tudi bralcev:

Hodil je z mojo mamo. Z menoj je bil ves čas prijazen, da ne rečem sladak. […] Hotel je, da mu sedem v naročje. […] Najprej (ga) je hvalil, kako je lepo ogorel od sonca, potem pa mu je segel za kopalke. Obljubil mu je tristo tolarjev, če se mu pusti božati.

Bil sem radoveden, kaj hoče od mene. Tako lepo je znal božati. Segel mi je pod kopalke, takrat pa je začel sopsti kot lokomotiva. S tako silo me je zagrabil, da me je zabolelo po vsem telesu. Šele potem sem ušel. Zvečer sem našel pod blazino tri stotake, njega pa ni bilo več.”

( Vitan Mal: Nedelje nekega poletja, str. 67)