A se nikol ne utrudjo teh vprašanj zastavljat ter a se na zaveda da mi je neprijetno,da me vedno to vpraša, pa sva na razen že slabe 2 leti pa še kar nadaljuje.
Razlog razhoda: kregi za banalne stvari,jaz premlada,on ne zrel, razhod čez noč po 5letni zvezi.

Ve da imam fanta slabo leto, najini stiki so se zmanjšali,ko pa se poSmsjava o tem kako gre komu, tud za pijačo se meniva že leto dni, pa ravno zaradi takih vprašanj prestavljam to srečanje!

Vem da bo med nama vedno nekaj saj sva si bila prva, noro zaljubljena, načrtovala prihodnost, bil mi je zaupnik, prijatelj, mene edino to kdaj zaboli da sva izgubila stike, da sm izgubila prijatelja ki mi je vedno razumel, mogoče ne bom imela nikogar tako rada kot njega. Ampak ko slišim taka vprašanja me mine karkoli, ker sem nekako prepričana da bi potem odgovor in pogovor šel v smeri mojega odgovora, če bi rekla da sem srečna-kot do sedaj, je potem vedno sledil tak oster odgovor češ Sej jz mam pa zdej tut neki v igri! Jaz sem bla vesela zanj,njegov ton se je pa spremenil kot da bi rad slišal kej od mene je imel našpičena ušesa. Vmes je res imel nekaj pa je še kar pisaril kako me pogreša, da mi želi vse dobro, da sem bila fajn. potem sem pa izvedela da ima punco,sem se popolno odmaknila. za cca pol leta. on je še kar pisal da ne razume zakaj ignoriram. razlog: Za svoje dobro da prekinem s preteklostjo. in če bi odpisala bi ga lahko le oštela kako je ne fer so nove punce in da je nezrel kot včasih! In mi je bilo lažje stat na miru.
Pri nama je bil od razhoda edino ta problem da nisva nikol zares razčstla in sva si metala naprej stvari čim so postali smsji preveč osebni, a vedno je bil on tisti ki je odkrito vprašal kako fantje, če mam kej. Čemu to? Potem pa je vedno sledil nek odrezav odgovor če ni dobil željenega odgovora, npr.ni pričakoval novice da sva s fantom resna in zaljubljena.
Lih tok doseže da me vedno zbega s takimi sms in uničje mir v duši. Tud zgodi se da ko odreagira sedanji v kakšni situaciji podobno kot bivši mi gre kar na jok v podobnosti in potem mi še sedanjost bivšga skos meče pod nos da res ne morem it v glavi 100% naprej oz.se 100% prepustit! Res v tolikih stvareh sta si podobna….

Kaj vi mislite o bivšem?
po moje mu je sam tok do tega da mi nekaj besedno vrača, da izpade car, da bi mene kao prizadel, mogoče še vedno v sebi trpi?? mogoče ima samo prevelik EGO da sem si najdla novega super fanta ker po njegovo bom vedno ne zrela za zvezo (on je 25,jaz 23) in ne bom znala kuhat (na koncu sem mu že kuhala nekaj čeprou v primerjavi s tem sedaj kar me je zdejšni naučil/zmotiviral ni bilo še nič-resnično sem mu hvaležna ker je iz mene na določenih področjih izvabil najbolše kar si prej še v sanjah ne bi predatavljala), v službi ne bi zdrzala po njegovo (takrat sem res bila na izi,mal žurk,mal faks,on pa svoje podjetje). in kaj je ratalo iz teh njegovih besed o moji prihodnosti? Le nasprotno! sedaj po tokem času sem uredila svoj lajf in imam to in še več.
mu je žal ali le “hudič v sili šemuhe žre” in ga to dela živega da piše in raziskuje s smsi moj love life in reakcije na sms-e?

Hvala za vaša mnenja,pogleda na situacijo.

ah, tvoj bivši, še zdaleč ni bivši…

Nisem brala vsega,ampak povem ti,dokler se bosta vidva šla takšno nevidno zvezo, ne pričakuj,da te pusti na miru. Se dogaja in lepo je,če se partnerja razideta v prijaznem slogu in celo ostaneta prijatelja,ampak če nimata v glavi porihtano,da sta samo še prijatelja,potem situacija izgleda tako,kot si opisala. Lej,zadeva je rešljiva.

Če si odločena, da čisto zaključiš, zamenjaj tel. številko. Pa bo mir v duši.

Kaj mi svetujete?

Da se vsedem z njim in odkrito pogovorim, čeprav se mi ne zdi da bi to zmogla, sem namreč dost občutljiva oseba in pač… ? lahko se delam trdno ampak potem se bom zlomila v živo. al me bo pa on s temi neprimernimi izjavami iztiru in bom začela neumno odgovarjat na neumna vprašanja.

Tudi na splošno sva vedno govorila da če greva narazen da se bova čez 10 let ponovno najdla. in te besede men takrat po prvem koncu niso dale miru, nisem hotla razumet da ne bova skup pršla, kr na silo sem hotla bit z njem,hotla ga spet osvojit, nism si predsatavljala da je lahko katera boljša od mene. kok sem bila mlada, pa neumna 😀
… Sedaj ko se tega spominjam mi gre kr na smeh kako sem z glavo skozi zid zabijala, on pa me je takrat po malem odbijal češ da ni pripravljen spet bit razočaran, prebolevat, da bo šel naprej. Ko sem se ohladila in se sprijaznila ok,nisva za skp, pogreta juha se ne poje tako vroča kot se skuha 🙂 in se zgodi kaj? Prihajat začnejo klici, smsji, mms da me pogreša, da mi zaupa spet, da je ugotovu da hoče mene in te blabla izgovori ki so mi sedaj že itak jasni kot beli dan
Pač ko ni bilo interesa z moje strani se je spet vžgal da pretipa teren. no….Potem sva bila se enkrat skup,par mesecev, najbolj srečna,vse super,potem je šlo le navzdol, isti problemi kot prej plus novi-spet banalni(o pospravljanju, faksu,delu). tokrat sva se odločla da res ne gre, ampak da se že še srečava če sva si usojena in takrat od une jeze nad vsem sem si zabičala da NE,in vedno ko sem imela pomisleke in break down-e sem se spomnila na vse krege,situacije iz njegove strani ki so me prizadele….
pred slabim letom nazaj je pa imel punco in še takrat ko nisem vedela ker mi ni povedal,je bil ošaben če je slišal da imam fanta na novo, se je kar postopal pred mano češ da je izbral njo z GLAVO. če bi pa kaj druzga poslušu bi pa takoj mene izbral… to je bil odgovor na vpr.a ga maš rada? pa je kar sam si odgovoril zase. nič jasno. kar nekaj zabijal ko sploh nisem nič piknila razen to da mi je super z novim da sva pa sicer na začetku tko da nemorm točno vedt kako se razplete in da kaj me to sprašuje,če se rad trpinči. takrat je v 5min pogovora vse njene top točke naštel (une punce),pa mu ne bi bilo treba ker sem tud rekla če lahko zaklučva pogovor o temu….
Pa je bil mir kratek čas, spet smsi, ko je imel nesrečo z avtom mi je poslal sms o tem.Jaz nisem odpisala čeprav mi ni bilo vseeno itak! Seveda sem se v kakšnih težkih trenutkih zatekla v mislih k njemu to je pa tudi vse. se pa zadnje mesece zelo rad njegov best kolega javlja mi po smsih z banalnimi razlogi, kot kje sem “legenda”, kje sm da me nikjer več ni…. itd. res nevem kaj naj si mislim.

Vidva imata nerazčiščeno pri sebi in dokler časa bo tako, ne bosta nobene nove veze srečno pripeljala naprej. Pa ne zaradi novih partnerjev, ker vidva imata pri sebi nerazčiščeno za nazaj. Razen, če se nekdo od vaju tako skulira in reče konec je konec….. če ne gre drugače se pogovorita, da zaključita nedokončano zgodbo enkrat za vselej. Vse je bolje kot pa imata kot imata. Ker ne trpita samo vidva tudi vajini partnerji skozi vajino zgodbo. To pa ni glih fer odnos.

ti, a si ti odraščala brez očeta?

Kaj si misliti o tem? Da je on tvoja preteklost, pred tabo pa je prihodnost… in da se o njem premišljuje tako, kot se misli o dogodivščinah v srednji šoli, na faxu, s smehljajem na ustih in z vedenjem, da je to za tabo.

Ampak glede na to, da si še vedno z njim dopisuješ, si želiš stika, da te zaboli, ko ti govori o svoji punci, da iščeš potrditev pri njem o svojem zdajšnjem fantu … si mislim, da ga še zdavnaj nisi prebolela.

Če bi želela res prekinit, bi zamenjala cifro. veš, je čist simpl. Pa ne razglabljaj več za nazaj, glej naprej.

Napisala sem komentar, pritisnila nekaj in je šlo vse v maloro. Pa gremo, jovo na novo 🙂

Ne. Ravno nasprotno. Odraščala sem v res ljubeči družini.
Boljšega otroštva si ne mi mogla želet in sem res zelo hvaležna za vse da je temu tako.
Ravno oče se je z mano veliko ukvarjal, inovativen in vedno zabaven. Veliko sta pripomogla tudi babica in dedek, sta odigrala tudi pomembno vlogo v mojem življenju in jo še vedno igrata. Če že,potem sem bila vedno bolj očkova punčko kot mamina.
Moj brat je bil bolj tist ‘nežne’ narave, bolj mamina mazica, da ga je bilo potrebno v vatko zavijat in z njim tako ravnat, jaz pa cela pogumna.
In sedaj se je vloga zamenjala, taka kot brat včasih sem postala potem jaz, opažam da sem vse bolj ‘občutljiva’ zaradi preteklih situacij,dogodkov, razočaranj s strani partnerskega ter prijateljskega odnosa, opažam da mi gre dostikrat kar tako na jok. Posebno kadar vidim da se je začela ponavljat zgodovina, da mi nekaj kar je neizogibno ne gre po planu, takrat se vklopi kot nek rdeč alarm in ne znam naprej in ne nazaj, odlašam, prelagam stvari.

V času bivšega sem bila neustrašna, dajal mi je nek zagon,moč, varnost, sicer ko pogledam nazaj sem bila neresna, vedno sem šla na vse, sedaj me pa veliko stvari bremza, ko se česa lotim – hitro obupam, ali pa prelagam v nedogled, s tem ko sem včasih jemala vse z lahkoto, vse se mi je ”usral”, po drugi strani mi je pa bilo težko naredit kar mi ni bila prioriteta, bila sem trmasta in prava upornica, na momente je bilo težko shajati z mano. Sedaj pa moji domači vidijo napredek, prebrala sem nekaj knjig, začela sem se ukvarjat z duhovnostjo, nekako sem ponovno našla sebe, postala bolj odgovorna, ob sedanjem fantu sem zrastla, ubistvu sem naredila v tem času veliko več pomembnih stvari za življenje kot prej v času bivšega, imam več motivacije in zagona. Sedaj tudi vem kdo sem,kaj hočem in kaj pričakujem od partnerja, pri prijateljih vem da ne smem preveč pričakovati, imam peščico le teh in lahko trdim da se vedno lahko zanesem na njih,in na družino. Ko pogledam nazaj me je prejšna zveza kar dosti zaznamovala.
Tudi vn sem začela hodit šele pri 17.letih saj me prej nisi pustili. Pri fantu sem prvič lahko prepala šele ko sem postala polnoletna. Pri tem je oče igral avtoriteto od katere nikakor ni hotu odstopit. Takrat sem veliko trmarila saj mi nikakor ni bilo jasno zakaj drugi lahko,jaz pa ne. Sedaj vem da je bilo tako edino lepo in pravilno, je pa moja trma me stala marsičesa.

Nikoli pa nisem marala krivice, hinavščine in ponavadi sem še preveč dobra tako da jih večkrat dobim po buči. In ne maram nerazrešenihn zadev. VEDNO sem želela priti zgodbi do dna in razščistiti, čeprav so mi ljudje govorili da nekatere zadeve je potrebno pustit stat. Da ni vredno živcev, razmišljanja. in tako se je zgodilo tudi z njim. in celotno družbo. Enega dne sem preprosto prekinila ta krog in se distancirala od vseh. Bilo je težko saj ljudje s katerimi sem komunicirala vsak dan po 3x na dan niso bili več del mojega življenja. Ko sem bila prepričana da sem prebolela, spoznala sedanjega fanta,sem se mu začela čez čas spet javlat prek sms.
Pač v tem smislu ker mi je škoda da bi tako uredu človeka kot je bivši nikoli več videla/slišala/imela opravka,veliko sva dala čez v 5 letih, pol najine mladosti, veliko me je naučil in jaz njega.
Vem da preteklost je preteklost, vse to vem, nočem se je oklepat..spominjam se ga tako kot je ena napisala, s smehljajem na obrazu na dogodiuščine preteklih leti, ko dobim sms zraven občutim ”veselje” kot ob sončnem dnevu po tednu dežja in npr. kot petek kateremu sledi vikend. Tako sem občutila tudi nazadnje pred cca. enim letom. Takrat sva se zadnjič videla.

Moj fant ve le to da se slišiva ke pa sm po sms, v stilu kako si kaj kej novga,več pa ne vidim smisla razlagat saj nimam z sms-i nobenega slabega namena tako da jim ne pripisujem globji pomen, ne vidim nič slabega v tem da ohraniš stike in ostaneš z bivšim v prijateljskih odnosih. Moti me le to kako on odreagira na določene teme o ljubezni, sama s tem nimam težav, edina možna razlaga je njegov ego. Tako da ne vem ali je sposoben bit frend, sploh s takimi izjavami al kaj bi rad dosegu. ?

In ne vidim razloga zakaj bi zadrževala v sebi ter premlevala, drugi tudi razmišljajo o bivših pa če ne pišejo o tem še ne pomeni da so jih kar stlačil v del možganov in pozabil na njih. Vsekakor je pa bolje dat iz sebe kot pa držat not. Prej ali slej izbruhne!

.Recimo da mi je ratalo ”strnit” tako kot v prvo ko sem pisala pa neki prtisnla in sem mogla vse še enkrat od začetka 🙂

Lep začetek tedna vam želim 🙂

Saj veš pri naših starših je bila “vrednota” družina, druženje, delo, šola kar je čisto o.k. Ko je slovenija prišla v “svet” je bilo kot plusk vode. Mi smo bili vzgojeni in vrednota so nam bile iste kot pri starših. Potem pa svet. Vse drugače. In samskost, druženje, potovanja je bilo enako “cenjeno” kar je čisto prav. Samo mi naivni mladci smo vse pobrkljali. V tujini so cenjeni vsi starši in samski. Pri nas je bila družina potem postavljena na rob in samskost na prestolu. Nismo znali zlato sredino poiskati. Potrošnitšvo. Jaz sem spomnim mene kot male deklice ma še vedele nismo kaj je celolit, dlake oziroma tam so bili in se nismo obremenjevali. Potem tujina to ni lepo treba stran. In naenkrat naivni mladci smo to verjeli. Nismo “lepi”. Pa malo morje malenkosti…..vse smo pobrkljali heheh 🙂 saj ko potem se bližamo 30 letim potem vidimo, da tujina “laže” da je potrošniška in potem vidimo kaj smo delali z seboj, vezami, partnerji in itd…..jaz se spomnim moje babice in mami če moški med vikendom nima časa…pojdi stran, če ga pije stakoj stran, Če ti ne predstavi starše po nekaj mesecih pojdi stran……in itd…Zdaj pa je obratno če tudi se ne vidita nekaj tednov putstite moške, da se ohladijo ali seveda obratno za moške pustite žensko da se ohladi,…..Malo smo nastradali v Sloveniji ker smo dobili iz tujine tako enake vendar za nas tako drugačne signale……..in mogoče veš je bilo s tvojim otroštvom čisto vse o.k. samo tale potrošniška družba ti je dala malo morje čudnih signalov, ki jih kot mladci smo malo pobrkljali……..saj pravim prinesla pa je veliko dobrega in slabega…..

problem z egotom imaš ti in to hudega. Ker bi ženska, ki bi skoz nekaj premlevala, razčiščevala, zato da boš imela vsako sekundo svojega življenja popredalčkano in oh in sploh v vseh ozirih. če bi bila kaj zadovoljna s sedanjim in bi ga res imela rada, ne bi pisarila celih romanov sem gor. Ampak ti moraš najprej račistiti za kaj te je čez noč pustil, kaj je mislil, ko je rekel, kaj je mislil, ko ni rekel. sms ti pošilja zato, ker ve, da se boš en mesec spraševala, kaj bi bilo, če bi bilo itd.

Joj! Sem se kar malo ustrašil odgovora na moje vprašanje. Iz tvojega odgovora razberem, da si odraščala brez Očeta. Kajti Oče, da svojemu otroku dobro samopodobo, in posledično dobro samozavest. Očitno pa pri tebi (in še marsikomu)temu ni tako, zato imaš take vrste težav.

Veš, če je bil tvoj oče dober do tebe, še ne pomeni, da te je pravilno in zadostno opremil za tvoje tronivojsko samostojno življenje. Najpogosteje srečujem ljudi (veliko tudi mladostnikov), ki imajo po mojem bolezen vsega preveč.( lastno poimenovanje) Žal pa je to samo na zunaj. Ko se z ljudmi pogovarjam o naši notranjosti (biti človeka), marsikdo joka, večina pa obmoukne. Večino iz raloga, (kakor kasneje z redkimi ugotovimo) ker se bojijo resnično srečati samega sebe…

Toplo ti priporočam, da si najdeš osebo ki i zaupaš, in je osebnostno urejena oseba. Pazi!, malo psihoterapevtov, duhovnikov…. je takih. Se pa resnični jaz, da najti tudi na nekoliko nenavadne(za večino) načine. Sam sem pred leti več leti prakticiral socialni post, ogromno sem se gibal v naravi, se fizično postil. Se neformalno izobraževal iz psihologije, sociologije, nekaj malega sem raziskoval verstva sveta, načine prehranjevanja….. in tko… Naučil sem se biti prisoten pri svojih dejanjih. Tudi tistih ki so mi v pogubo. Predvsem pa, živeti na svoj račun, ekonomsko, razumsko, čustveno. Tako ne potrebujem niti ne želim, npr. take vrste komunikacije s soljudmi, kakor se dogaja tebi. To je le posledica osebnostne ne(narobe)izgrajenosti.

Menim, da bi bilo dobro za tebe, če bi si vzela čas samo zase, da se resnično spoznaš, ugotoviš katere so tvoje prave vrednote, se jih naučiš zasledovati. Ugotoviš katere so tvoje skušnjave, se jih naučiš obvladovati. Če ti osebnostna plehkost(površinskost) ni v srečo, ti za začetek navržem nekaj v razmislek:
Ločiš med osebo in njenimi lastnostmi? kaj je asertivnost v osebnih odnosih?
Kaj je zate sreča in kaj užitek? Kaj je zate krivica, pravica in kaj resnica? Kaj od tega trojega imaš najraje? Zakaj? Kaj je zate potreba in kaj želja? Kaj zate pomeni biti prosta in kaj svobodna? Zakaj?

Iz tvojih “romanov” hahahaha… razberem, da si oseba z dobronamernim lastnostmi, zato sem ti tudi nekajveč napisal. V glavnem, pa v virtuali ne boš našla odgovorov kje najti srečo. Še manj pa, odgovorov na posledice ne-sreče.

Če ti ni “nč jasn” kaj ti želim povedati, se nič dosti ne sekiraj, saj me večina ne razume in posledično ne mara. Tudi moji domači.

Vse dobro!

Verjetno je “tvoj bivši” tudi takrat ko je bil “tvoj zdajšnji” s katero tako smsesal poleg tebe!!!!
Ne gre mu za tebe, gre mu najverjetneje za občutek nadmoči, saj na tak način še vedno upravlja s teboj! vodi igro tvojega življenja… in ti nasedaš na takšne floskule . Pravi, da je “izbral z glavo”, preračunljivo – drugo!!!
Pozabi ga… in ne razčiščuj, raje kot da si izmenjuješ sporočila z njim se posveti fantom, ki te čakajo – mogoče že za prvim vogalom in si ti za njih tista ta prava, ki bi jo izbrali!!!
Škoda te je, razen, če se tudi ti rada igraš slepe miši!
Sicer pa – zanimivo, ko nisi več na dosegu roke, imaš svoje interese, si vedno bolj zanimiva … malo za šalo in veeeliiikoooo za res – dobro čtivo MU PAČ NI (dovolj) MAR ZATE!!!!

Bivši te več kot očitno ne spoštuje in tudi tvoje samospoštovanje ni prav na visokem nivoju, če te par sms-ov tako premakne. Vprašaj se raje, zakaj mu dovoljuješ, da do tebe izkazuje nespoštovanje s takimi vprašanji, če ve, da si v zvezi z drugim. Še prej, pa se vpašaj, česa se pri srečanju z njim bojiš in zakaj bi se z njim sploh želela dobit, če te tako očitno zajebava. Če bi se spoštovala, bi ga vzela za šalo, kot lanski sneg in bi mu povedala stvari na tak način, da te nikoli več ne bi spraševal takih otročjih in nepomembnih vprašanj. S tem, ko se tako zavzeto odzivaš na njegovo cmerjenje, tudi svojemu partnerju izkazuješ nespoštovanje. Kako bi se ti počutila, če bi tvoj trenutni partner imel tak cirkus s svojo bivšo? Malo razmisli, kaj s svojimi dejanji sporočaš drugim in če ti to ni všeč, premisli, kaj lahko storiš, da boš sporočala tisto, kar si zaslužijo. Tako tvoj bivši, kot tvoj sedanji, poleg pa vsi ostali, ki so v tvojem življenju.

Imaš ljudi, ki razmerje končajo kot da se je pravkar končala druga svetovna vojna in ljudi, ki zvezo končajo na prijateljski način. Če sta vidva med slednjimi,kar predpostavljam, da sta, je to čisto normalno, da se kdo kdaj malce poheca. To je med vsemi “bivšimi”. Pa kakšno spoštovanje pa samospoštovanje. Saj smo ljudje. Bivši je bil nekoč tvoja ljubezen in sedaj je bivša LJUBEZEN ne smrtni sovražnik. Najboljše da vse bivše damo v formaldehid, čustva do njih pa ubijemo z elektrošokom! Kakšno samospoštovanje pa je to. Tudi novi partner mora razumet, da nismo na svet privekali iz mamine maternice tistega dne, ko smo njega spoznali. Določena čustva so bila in če je bila zveza dobra, bodo vedno ostala. Na nek način bosta vedno povezana, tudi ko bosta z drugimi partnerji. Mora pa ti bit jasno kakšno mesto ima v tvojem življenju partner in kakšno bivši. In tega ne smeš mešat. Predvsem pa se ne obremenjuj toliko z bivšim, pa kaj je bilo itd. To moraš sprejet kot nekaj normalnega v življenju, ne kot breme preteklosti pod katerim ne moreš dihat. Mogoče bi si on želel ponovno poskusit s tabo, pa tega ne upa direkt omenit. Dokler gre samo za besede in dokler imaš stvari pod kontrolo, nimaš kaj paničarit. Ampak v tvojem primeru je videt, da vidva s tem tvojim “bivšim” tega vajinega odnosa nista čisto razčistila. Pogovorita se že enkrat o tem in če te to zelo moti mu to jasno povej. Ampak dokler te bo v jok spravljal, ga nisi prebolela. Tega se kar zavedaj. In dokler ne bosta “na čistem” ne boš mogla naprej, z novim partnerjem ob sebi ali brez. Če ga boš zgolj ignorirala, to ne bo pomagalo. Ne tebi ne njemu. Predvsem njemu ne. In na nek način to ni v redu niti do tvojega sedanjega partnerja. Nikoli se mu ne boš mogla 100% posvetit. Ne telesno, ampak v srcu, dokler boš zbegana glede bivšega. Zato zberi pogum in poglej resnici v oči, kakršnakoli je.

Sem imela podobne “mance” s svojim prvim fantom, ki so trajale kakšnih 15 let… Na koncu sva se celo poročila. Zakon je trajal še ne dobro leto, ampak sem pa končno sprevidela…
Potem sem se vzela v roke (približno tako, kot je napisal brklc zgoraj).

Zaradi vsega tega sem si (malo pozno) ustvarila družino z drugim in zdaj šele vem, kaj je pravi partnerski odnos in sem srečna. Prvega sem pa morala dati za nekaj let na popolni IGNORE, da sva si oba lahko uredila življenje. Potem sva sicer začela normalno komunicirat (samo če sva se slučajno kje srečala, kar je bilo zelo redko), ampak daleč od tega, da bi vzdrževala kakršnekoli prijateljske stike. Tega med bivšimi nekako ne moreš pričakovati.

Srečno!

Ti si bila stara 23-2-5=16 let, on pa 18 let…

Ja, kar mlada si se spustila v prvo in skoraj tazaresno ljubezen in to v obdobju, ko se v človeka vse zapiše kot v bakreno ploščo z iglo. Zgleda, da ni šlo zgolj za mladostno zaljubljenost, ker bi ta drugače minila prej, kot v petih letih in ker še sedaj, po sedmih letih zadeva tli pod žerjavico in čisto malo zagori, če malo popihaš vanjo, je bilo vse skupaj nekaj več od zaljubljenosti mimgrede. Bila je prva lekcija iz ljubezni. Izgleda tudi, da se je v njega zapisalo nekoliko globje, kot v tebe. Pa tudi ti veš, da to ni nekaj, kar lahko zradiraš, zagladiš, potegneš črto, se obrneš na petah in greš dalje, ne prekrije tega ne čas, ne druga ljubezen, ostane nekaj, kar greje srce. Ta zapis ostane v človeku za vedno. Zradira ga lahko le nekaj, kar povzroči rano v človeku, ki je bolj globoka, kot zapis tiste ljubezni, bodisi hudo varanje, grobo psihično ali fizično nasilje, da brazgotina potem prekrije in zaduši ta zapis ljubezni… ali pa preprosto in globoko spoznanje, da res nista za skupaj, tedaj umre ali sčasoma, z leti, zbledi. Pet let trajajoča ljubezen pri vaju je nekaj, kar ne pozabiš zlahka, ker je človeško življenje za pozabo prekratko in ker človek ne zna pozabljati na povelje. Če se bo dobro izšlo, bo ostal spomin, ki bo grel do konca.

Ni bilo ne rane, zato ni brazgotine, ne druge zadeve, ki bi vzpodbudila pozabo, zato predlagam, da se vsedeta nasproti, si povesta in se odkrito pogovorita tako, kot čutita. Če si se ti dokončno odločila, da zveza z njim zate nima perspektive, mu to lepo, odločno in odkrito povej. Ubij mu vsako upanje na karkoli, vendar se potem ne vračaj več nazaj, pozabi na nekakšno “prijateljstvo”, ker tule to ne bo šlo. Oba si bosta potem na jasnem in vedela pri čem sta, če seveda to veš ti najprej sama zase. Iluzorno pa je pričakovati, da si lahko dva, ki sta si bila čisto blizu, ki sta se imela rada in bila pet let par, četudi premlada za zrelo ljubezen, naenkrat postaneta običajna prijatelja z distanco, če si distance želi samo eden, drugemu pa distanca povzroča izključno bolečino, ker so čustva pri njemu še živa. Sprejmi torej odločitev, ubij mu vsako upanje, izberi smer in stran vožnje in pojdi pokončno dalje in se ne oziraj nazaj, če obstaja za vse to dovolj dober in tehten razlog…

Nekje sem prebral tale zapis;

Ne obremenjuj se z ljudmi, ki so tvoja preteklost, če obstaja dovolj dober in tehten razlog, da ne bodo tvoja prihodnost.

Zakaj te vpraša, če si še kej zaljubljena? Zato, ker v resnici si zaljubljena in ti to piše na nosu.
Če nebi bila več zaljubljena, bi se ti vse v zvezi z bivšim zdelo nepomembno, z mislijo na njega se nebi ukvarjala več kakor nekaj sekund. Ti pa še vedno razgljabljaš in iščeš – sama ne veš kaj.
Ostal je v tvojem srcu, ker je doza ljubezni, ki jo doživljaš ob sedanjem fantu premajhna, premalo močna, prevodena…. skratka, neustrezna.
Ja kaj boš sedaj. Bivšega ne boš pozabila, dokler ne najdeš nove ljubezni, ki bo dovolj močna, da bo prekrila barve prejšnje.
Hja, zagamana situacija. Veš, da z njim ne moreš, brez njega pa tudi ne.
Natiho bi ti prišepnila, da si še mlada in da te v življenju čaka še nekaj ljubezni, ki ti bodo podrle temelje, ob katerih boš pozabila, da je nekje na svetu tudi fant, ki je bil tvoj prvi. A ti mi tega itak nebi verjela.
Lahko se le odločiš, kakšno prioriteto boš dodelila dogodkom v tvojem življenju. Kaj je trenutno najpomembnejše. Lahko se začneš strastno ukvarjati recimo s slikarstvom in daš partnerske odnose za nekaj časa v senco 🙂 Ne boš verjela, kako odrešujoče lahko deluje takšna odločitev.

^nanasa se na zgornji post: postavit na stranski tir ter se posvetit necemu drugemu – preizkuseno ne deluje, ti potem 2x bl vn butne. tudi sama sem si rekla dost dram, fantov..in se je zgosilo da sem cez par meseceu nepricakovano spoznala zdajsnjega ki me je sprva totalno zamedel.. in tudi ta nova sluzba, ne da miru pred mislijo na njega.

po eni strani moje srce ne ve kaj bi, ko mi je s sedanjim lepo ne pomislim na unga, ko pa sem v stiski in da sem 100% da bi pomagal me misel vlece na biusega in isce neko uteho. tudi ko sem bila mlajsa, celo srednjo solo,ce so bili problemi, sem mela njega (bivsega), svet je biu lepsi. sedaj ko njega ni, kot da mi nekaj manjka, nisem to jaz, nisem taksna kot sem bila vcasih, tezje resujem probleme je pa to seveda lahko le del “odrascanja”. Vem pa da srece ne isceno v drugih ampak moras bit najprej ti sam pri sebi srecen, se met rad in imet poslihtan da imas potem lahko drugega rad in ga spostujes.

pri tem zdejsnem sem zelo hitro prsla z faze zaljubljenostjo in mi ni vec v uteho, mogoce je res kot pravijo da prvega ne pozabis nikoli ter da sedanjega mogoce res ne ljubim tako mocno kot sem nekoc bivsega.
vrjamem pa da ce bi spoznala res tistga PRAVEGA k bi si z njem zelela ustvart familijo in dom,bi se mi svet obrnil za 365stopinj in na ex se pomislila ne bi in bi se sms-om le smejala. tko pa ne morem vec. in potem se sms ko je videl sosedove otrocke, da bom res dobra mati in da so lepi, kot da bi bili NJEGOVI ?! mogoce se je zgolj zatipkal.. seveda nisem odreagirala nazaj z sms.

mislim da drugega kot usest se ni, ceprou kukr sm custvena in koliko se poznam bi dozivljala tam v sebi brain & custven storming ker se ne bi znala pomirit in bi izbruhnla v jok cesar pa nocem.
in mozno da sem res vse to potlacla v seb saj se zdle ko berem te vase prelepe komentarje, tko strnjeni v bistvo (ko bi bilo tudi resevanje te situacije tako enostavno!), me kar sili na jok. :/

ironija je pa ta, da sem sedaj prezivela najlepsi dan po doooolgem casu s sedanjim fantom in se pelep vecer, pa se rojstni dan imam 🙂
ampak ne, ocitno to ji zadost, rem brat ta forum…
in sedaj pet razmisljam o unmu in ga nekaj idealiziram, razcljenjujem besede.

se v zadnjem tednu sem dobila 2 njegova mejla s slikcami iz “najine” preteklosti, katere sem videla sele vceraj ker sem bila v tujini, res sem ze cisto zmedena in tud ne vem kako odreagiran na to da bo pravilno. oz.kako naj vem da bo/je to prav. po obcutkih glede na takratni moment, racionalna resitev?

Kaj da grem res samo na tisto kavico na katero me vabi ze tok casa? Tud ko ne odpisem na ta del o vabilu na kavo, ampak odpisem na ostala dokaj obsezno(kako lajf,kej novga itd)mi potem spet predlaga pa dejv se res dobit… Zanc mi je se rekel ce me lahko poklice za mal.pa sem takrat lih pakirala za tujino pa sm rekla ne, ces da bi predolgo trajalo…in za mir v dusi se nisva slisala..kr izogibam se. kot da raje cakam v negotovosti in da se ne premakne iz te tocke ker se bojim..bojim kaj lahko zvem in kako lahko potem izgleda po izvedenem prihodnjost.
Ceprav po drugi strani vem da izgubit nimam kaj 🙂

stvar je taka, da trenutno v mojm lajfu vlada zmeda. Z fantom nisva na ok, nekak sm ugotovila da taka kot sem jaz vcasih bila do bivsega (na kar res nisem ponosna in bi se mu zelela opravicit za nazaj!), izkoriscevalska na svoj nacin -nezavedno zelela izsilit svoje, z glavo rinla skos zid, trmarla (npr.je hotel cas zase pa nisem razumela zakaj d hell me hoce dam poslat ..kar sedaj razumem in tud jaz rabim kdaj svoj mir in ce ga ne dobim zna bit hudo! res sem bila premlada takrat za njega,sedaj upam trdit da sv na isti duhovni ravni ali pa em jaz mogoce se cez saj sem se zacela ukvarjat tudi s tem),vcasih tudi nism dojela kaj mi hoce dopovedat do te stopnje da sm ga zacela odbijat.. na tak nacin se sedaj vse bolj posesivno in kompulzivno obnasa sedanji fant.
Resnicno drzi rek Karma is a bitch! Ugotovila sem da se ne vidim z njim ( sedanji) na dolgi rok,za cel lajf, sicer ne cez noc,postopoma, on mi ocita da sem se spremenila, men se pa zdi da sem le koncno prsla iz stanja zaljubljenosti in ga pogruntala da ni tko roznato kot se mi je zdel.
Lahko pa da je to vse posledica vecjega kontakta z bivsim k bo vedno velik delik mojga zivljenja, in me mede s temi klici in mmsi, sedaj se je spravil se na moj mail.

Mislm da se s podobnim problemom ukvarja veliko ljudi. Veliko si jih tudi ne prizna
npr.prijateljica. z bivsim sta bila res dolgo skup, ona ga je potisnla nekam v kot srca,pa sem videla da je le prevec preponosna da bi mu dala se eno sanso, sedaj ji pa pocas bruha vn, se mora prau zaposlit da ne razmislja o njem,trdi pa da tle ni sans vec, a ob enem jo zabava da ji pise. Vem da iz ljudi ki so zaljubljeni se ne narocuje, pa ce so nam se kako mim. In to potlact v sebe, to na dolgi rok nc dobrga ne prinese, sooct se mors, al pogovort, narest dokoncno konec v zivo, al pa obudit zvezo pa iz nule postavt temleje, brez zamer…itd… Jz to sam vse vem v teoriji, v PRAKSI pa, pogrnem, cist druga pesem :):)

drugace pa dvomim da bi spraseval CE SEM KEJ ZALJUBLEJNA IZ ZLOBE,saj nismo otroci ter od razhoda je ze dolgo.

In potem me se stalno opominja, aves tkt pa tkt,da je leto naokoli.ucas sem se odlocno stopila kot pa kaj bi ti rad..mam fanta! Takrat sem bila v zacetni fazi prvih 3 mescov, cela zaljubljena, fant brez napak, wow, kaksno sreco imam. Potem pa snames roznata ocalca pa najdes napake, je pa car popolnega partnerja to da ga sam naredis popolnega, ko ga sprejmes z vsemi lastnostmi, ce le niso prevelike razlike med dvema mimo katerih se ne da it.

Sedaj pa zaradi vseh nastalih situacij med nama z zdajsnim (prepircki)vse bolj begajo misli k unemu, in vem da je zelo ne fer in nespostljivo do njega, ampak si ne morem kaj!

Kako se lotit tega? nocm izpast bitch ki gleda samo na lastne potrebe,kker pac ne ve kaj tocno hoce in potem koga prizadet.. Ker trenutno se sama ne vem tocno kaj bi, pomoje pa bivega le prevec idealiziram ker kot pravijo dalec od oci-dalec od srca in ohranjas le lepe spomine nanj,pozabljas pa zakaj si se razsel itd.

mogoce bi mogla z sedanjim za nekaj casa prekinit ..pa mogoce it na kavo z bivsim da to razcistim, mogoce… mogoce.. toliko “mogoce-jev” 🙂