Slovenija beži v tretji svet!
To velja tudi za Slovenijo, skoraj študijski primer drvenja v tretji svet, ki ga je med drugim mogoče simbolno ponazoriti z odprodajo državnih obveznic pod pogoji, ki jih ne bi sprejela niti Zambija ali Nigerija. V Sloveniji brezposelnost med mladimi narašča z brutalno hitrostjo, kar že vnaprej onemogoča razvoj novih družbenih elit. Odraščajo prve generacije, ki bodo živele (bistveno) slabše od svojih staršev. Mladi so iz socialnega dialoga izključeni. Njihov občutek, da sindikalni boj ne poteka v njihovem imenu, ni napačen. A to ne sme biti alibi za politično in aktivistično impotentnost, ki jo je mogoče zaznati v velikem delu mlade generacije. Medtem ko se mladim pri belem dnevu krade prihodnost, ti glasno molčijo.[/b]
Boštjan Videmšek
“veliki del mlade generacije”, še ne pomeni celoto. še vedno smo namreč, nekateri, utopični sanjači boljšega jutri, apatičnost nas še ni načela, naših idej ter predvsem naše volje, moči, navdih iščemo od tolminskega punta, pa do novodobih occupy gibanj, taktik črnega bloka ter spletnih celic anonimnih.
če se povečuje razlika med “družbenimi sloji” (sloj je fikcija), torej kličem h razrednemu boju, da se enkrat za vedno zrušijo prestoli elit, ki nas že stoletja onemogočajo kreacije dostojnega življenja za vse.
kdo, če ne mi?
kdaj, če ne zdaj?
kje, če ne tukaj?
preberi si cel komentar – http://www.delo.si/mnenja/komentarji/evropska-jesen.html
Evropa in življenje, kot smo ju poznali, izginjata z neverjetno hitrostjo. Kljub načrtnemu razgrajevanju socialne države, ki je Evropska unija preprosto ne potrebuje več, saj neoliberalizem po strmoglavljenju komunizma ni dobil primernega tekmeca, zahodu pa se ni bilo več treba pretvarjati, da z državo blaginje misli resno, so ulice evropskih mest bolj ali manj tihe. Protesti so redki in omejeni.
Pohod mednarodnih finančnih institucij, finančnih špekulantov in evropskih institucij, ki delujejo izključno v službi kapitala, poteka brez večjega odpora. Zdi se, da se je širša javnost sprijaznila z dogmo vsiljenih varčevalnih ukrepov, pospešeno privatizacijo ter krčenjem države, javnega prostora in človekovih/delavskih pravic.
Del Evrope se pospešeno približuje tretjemu svetu. To nikakor ne velja le za Grčijo, kjer se država, družba, gospodarstvo, infrastruktura in etika rušijo s hitrostjo, ki jo je sicer mogoče videti le v vojnah, ob tem pa se krepi neonacizem. Ali za Španijo, kjer je brezposelnost že na ravni Egipta, mladi izobraženci, jedro vsakega družbenega razvoja, pa postajajo nov globalni proletariat.
To velja tudi za Slovenijo, skoraj študijski primer drvenja v tretji svet, ki ga je med drugim mogoče simbolno ponazoriti z odprodajo državnih obveznic pod pogoji, ki jih ne bi sprejela niti Zambija ali Nigerija. V Sloveniji brezposelnost med mladimi narašča z brutalno hitrostjo, kar že vnaprej onemogoča razvoj novih družbenih elit. Odraščajo prve generacije, ki bodo živele (bistveno) slabše od svojih staršev. Mladi so iz socialnega dialoga izključeni. Njihov občutek, da sindikalni boj ne poteka v njihovem imenu, ni napačen. A to ne sme biti alibi za politično in aktivistično impotentnost, ki jo je mogoče zaznati v velikem delu mlade generacije. Medtem ko se mladim pri belem dnevu krade prihodnost, ti glasno molčijo. Študentske organizacije so politizirane in prepletene s partikularnimi interesi. Taborjenje pred borzo in razpravljanje o neposredni demokraciji v času, ko država trohni s svetlobno hitrostjo, nista dovolj.
Mnogi mladi so še včeraj živeli preveč dobro, da bi že danes vedeli, kaj jih čaka jutri. Morda je to razlog, da so ulice prazne. Ne le v Sloveniji, kjer se meja med življenjem in životarjenjem hitro tali, za čas, ki prihaja, pa smo pripravljeni še bistveno slabše, kot bi si mnogi sploh lahko upali pomisliti. Slovenija je po samopreskrbi – ključu uspešnega spopadanja s takšno ali drugačno krizo – povsem pri dnu evropske lestvice. Podobno velja za število kvadratnih metrov obdelovalnih površin na prebivalca, ob čemer je nujno omeniti, da smo v EU na prvem mestu po količini nakupovalnih površin na potrošnika (prebivalca).
V Grčiji ulični protesti redno potekajo že štiri leta. Skoraj ni Grka, ki se v tem času ni »nažrl« solzilnega plina. A sto tisočim ljudem na ulicah, kjer se policijsko nasilje iz dneva v dan stopnjuje – ne pozabimo, da so pri nas javni uslužbenci in policisti spomladi protestirali z roko v roki –, do zdaj ni uspelo ustaviti sprejetja niti enega paketa varčevalnih ukrepov. Mnenje ulice je za voditelje države, ki so jo okupirale mednarodne finančne institucije, nepomembno. Tudi zato so Grki izbrali drug način odpora: na spomladanskih parlamentarnih volitvah so obračunali s starimi političnimi elitami, ki jim je šele v drugem poskusu, najstarejša demokracija umira od starosti, uspelo sestaviti vlado, katere rok trajanja je omejen. Siriza – nova levica – se namreč še naprej strmo vzpenja. Le še vprašanje časa je, kdaj se bo vzpela na oblast. Grki so tako volili, ker je v njihovih lekarnah že zmanjkalo zdravil, ker je razpadel srednji razred in ker je vrag odnesel šalo.
V Španiji, denimo, še ni tako: stare politične elite so še pred letom dni na volitvah dobile skoraj 90 odstotkov glasov. Sledil je legitimen pohod trdega neoliberalizma. Za mnoge Špance je zato danes bolje, da molčijo. Lahko pa zgled poiščejo na drugi strani Sredozemlja, kjer so se mladi in izobraženi protestniki, potem ko niso imeli več kaj izgubiti, postavili pred cevi režimskih pušk in tankov in za svojo svobodo ter boljše življenje zastavili svoje življenje.
Ali kot mi je pred časom v Madridu dejal brezposelni 25-letni sociolog Antonio Gomariz Sánchez: »Na ulicah protestira veliko ljudi, ki živijo zelo dobro in se jih kriza sploh še ni dotaknila. Dejanske spremembe so možne le, ko protestirajo resnične žrtve. Čeprav zdaj celotna moja generacija govori o politiki, ekonomiji in družbenih spremembah, jih v resnici še vedno najbolj zanimajo seks, pivo, nogomet, plaža in elektronske igračke. Smo potrošniška generacija. Odraščali smo v kulturi brezplačnosti, zastonj šola, zdravstvo, filmi, glasba, knjige. Če nam zmanjka denarja, nam ga dajo starši ali stari starši. ‘Varnostna mreža’ se še ni porušila. Zadnjih petnajst let smo tako dobro živeli, da si sploh ne moremo predstavljati, da se bo to enkrat končalo. Nismo pripravljeni na resen boj za svoje pravice, saj teh še nismo izgubili.«
Ko jih bodo, bo prepozno.
sanje držijo roke drug drugega skupaj in tvorijo verigo tam zunaj v temi, hitijo proti skrivnosti prihodnosti, hrepeneče za rešitve in odločitve, izhodišča odhodov za potovanje v druge dežele.
nihilizem naših vrstnikov bi lahko bila suša v dračju pred prerijskem požarom, ta predsoba preobrata ter ponovnega rojstva.
akcija, preprosto dejanje, karkoli, samo da vidimo, ali bi se lahko ti ognji resnično vneli, je sveto, če sploh karkoli je. stopi s nami v novi svet. s življenji v naših rokah, ter orožjem, če je potrebno.
nihilizem naših vrstnikov bi lahko bila suša v dračju pred prerijskem požarom, ta predsoba preobrata ter ponovnega rojstva.
Upam, da imaš še kako prav. Da poči milni mehurček socialnih omrežij na netu, ki mlade ziba v iluziji, da je svet še prijazen do njih.
Da se vname požar, kot ga še ni bilo in ideje človečnosti in poštenega odnosa s soljudmi zmagajo !
Med tem, ko pišem je močno zagrmelo- upam, da je to potrditev ideje.
sanje držijo roke drug drugega skupaj in tvorijo verigo tam zunaj v temi, hitijo proti skrivnosti prihodnosti, hrepeneče za rešitve in odločitve, izhodišča odhodov za potovanje v druge dežele.
nihilizem naših vrstnikov bi lahko bila suša v dračju pred prerijskem požarom, ta predsoba preobrata ter ponovnega rojstva.
akcija, preprosto dejanje, karkoli, samo da vidimo, ali bi se lahko ti ognji resnično vneli, je sveto, če sploh karkoli je. stopi s nami v novi svet. s življenji v naših rokah, ter orožjem, če je potrebno.[/quote]
Hehe, jezik ti teče kot namazan :))) Lahko boš dober politik ali pa anarhistični voditelj, saj tudi to je ena vrsta politika 🙂 Če pa anarhizem slučajno ne pozna voditeljev, pa dober provokator, iniciator, vzbujevalec volje!
Ne drvi Slovenija v tretji svet, temveč vse, kar je civiliziranega beži iz Slovenije z veliko hitrostjo. Rezultat je praktično enak, standard pada s svetlobno hitrostjo.
Treba je pogledati samo koliko je frustracij tukaj. Mon ni ogledalo vse družbe, je pa ogledalo njenega našibkejšega dela…